VSRS Sodba I Ips 12/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 39/2007 obsojenega R.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Izreklo mu je tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta ter v to kazen skladno z določbo četrtega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 258/2008 ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi določbe prvega odstavka 325. člena KZ izreklo kazen desetih mesecev zapora.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagal naj napadeno sodbo razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj ne uveljavlja kršitve zakona, ampak se ukvarja z primernostjo izrečene kazenske sankcije. Zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo o kazni, ki je izrečena v okviru pravic, ki jih ima sodišče po zakonu, pa ni dopustno vložiti.

4Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno in izključno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7V zahtevi zagovornik izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Poudarja načelo individualizacije kazenskih sankcij in meni, da je bilo s spremembo sodbe v odločbi o kazenski sankciji to načelo kršeno. Navaja tudi, da je izrečena kazen nesorazmerna, glede na kazni, ki so jih sodišča izrekla v primerljivih kazenskih zadevah, kar utemeljuje s tremi sodbami višjih sodišč v Ljubljani in Mariboru. Višje sodišče tudi ni obrazložilo, na podlagi kakšnih okoliščin je prišlo do zaključka, da niso izpolnjeni pogoji za izrek opozorilne sankcije. S takšnim ravnanjem je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Napačna je utemeljitev drugostopenjskega sodišča, da teža dejanja ne nudi podlage za izrek pogojne obsodbe ter podaja oceno, da so napačni tudi zaključki, da je obsojenec kršil tri temeljne cestnoprometne predpise z vožnjo pod vplivom alkohola, prehitro glede na ovinkasto cesto ter s tem, da je zapeljal na nasprotni vozni pas. Meni, da ni podana kršitev drugega odstavka 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP).

8Strinjati se je z zagovornikom, da načelo individualizacije kazenskih sankcij pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Tako sodišče pri presoji pogojev za izrek kazenske sankcije presoja, kakšno kazensko sankcijo bo izreklo na podlagi splošnih pravil za odmero kazni ter določb o pogojni obsodbi in glede na načelo individualizacije kazenskih sankcij izbere tisto, ki je po njegovi presoji najprimernejša in pri tem upošteva ugotovljene okoliščine in možnosti za njen izrek, predviden v kazenskem zakoniku. Sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na izrečeno vrsto kazenske sankcije in pri izreku zaporne kazni na odmero kazni, tako v okviru individualizacije kazni, izreče kazen. Te okoliščine vrednoti v okviru istega kazenskega predpisa. Vložnik zahteve se zato neutemeljeno sklicuje, ker je kazen vedno odmerjena individualno, na druge kazenske zadeve in neutemeljeno uveljavlja, da gre za nesorazmerno kazen oziroma da obsojenec ni bil obravnavan enako kot drugi obsojenci v primerljivih kazenskih zadevah. Sodišče druge stopnje je pri ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in spremembi odločbe o kazenski sankciji vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izrek vrste kazni in tudi vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni skladno z določbo 41. člena KZ. Kazen je izreklo ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, obsojenčeve krivde ter obteževalnih in olajševalnih okoliščin (prvi in drugi odstavek 41. člena KZ). Tako je upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja, ki se kaže v ugotovitvi, da je obsojenec kršil kar tri temeljne cestnoprometne predpise, pri presoji načina njegove vožnje, oblike krivde in posledic, ki so zaradi obsojenčevega ravnanja nastale. Izhajalo je iz povečane teže in nevarnosti storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v ugotovitvi, kateri cestnoprometni predpisi so bili kršeni, stopnji krivde in posledic dejanja, ki tudi niso majhne za oškodovanca. Tako je opravilo tudi presojo, da kriteriji za izrek pogojne obsodbe po tretjem odstavku 51. člena KZ niso izpolnjeni, kar je izrecno poudarilo in obrazložilo v sodbi (druga stran sodbe višjega sodišča). Sodišče druge stopnje tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar zatrjuje zagovornik. To kršitev bi storilo le, če sploh ne bi navedlo razlogov, pomembnih za odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe v odločbi o kazenski sankciji ter razlogov, ki so bili odločilni za izrek kazni zapora in odmero kazni. Tako zagovornik ni uspel utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje. Zagovornikove navedbe v katerih podaja drugačno presojo okoliščin, pomembnih za izbiro kazenske sankcije in okoliščin, ki jih sodišče vrednoti pri presoji teže dejanja (ena izmed kršitev ZVCP ni dokazana, teža dejanja je napačno presojena, podani so razlogih za izrek pogojne obsodbe), predstavljajo uveljavljanje primernosti izrečene kazni, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ali na odmero kazni pravilno upoštevane. Gre za dejanske okoliščine, ki ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.