VSL Sodba I Cpg 389/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe), da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna neresnično in žaljivo izjavo v mediju: „X...si“, v katerem je bil dne 21. 1. 2019 objavljen članek z naslovom: „(NE)PRODAJA DRUŽBE PRO PLUS Dobra novica“ in v katerem se trdi:

„Incident se je zgodil pred dobrim letom na srbski televiziji Prva TV. Natanko v času, ko naj bi se v večerna poročila ekskluzivno oglasil srbski predsednik Aleksander Vučić, so se na televiziji pojavile tehnične težave. Na televizijskih zaslonih vseh 700.000 naročnikov srbskega kabelskega operaterja A. je bil signal popolnoma moten in gledalci niso videli nič drugega kot zasneženo sliko. Te težave so, kako prikladno, trajale natanko 18 minut, ali drugače, nehale so se nekaj sekund za tem, ko je Vučić končal svoj nagovor.“

preklicati, v 15 dneh pod izvršbo.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino zaradi posega v ugled in dobro ime pravne osebe v višini 25.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.“

in odločilo (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema (te) sodbe plačati pravdne stroške v višini 2.909,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper citirano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je tožena stranka imela z odgovorom na pritožbo, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Stroške odgovora je priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva preklic izjave (citirane v 1. točki te obrazložitve) in denarno odškodnino zaradi posega v njen ugled in dobro ime. Kršitev omenjene osebnostne pravice naj bi tožena stranka povzročila z objavo članka „(NE)PRODAJA DRUŽBE PRO PLUS Dobra novica“ na spletni strani www.x...si njene novinarke B. B., v katerem po navedbah tožeče stranke slednja trdi, da je kabelski operater A. (v nadaljevanju tožeča stranka) namenoma blokiral govor srbskega predsednika, ko naj bi se ta oglasil v večerna poročila. Takšna trditev je po zatrjevanju tožeče stranke neresnična in posega v ugled pravne osebe. Vsa tehnična poročila namreč potrjujejo, da je bila Prva TV dostopna javnosti oziroma uporabnikom dne 3. 10. 2017 med 17.50 in 18.20 uro. Trditev, da je bil signal namerno moten, zato ne drži, tožena stranka pa se pred objavo članka tudi ni obrnila na tožečo stranko ter ni pridobila njene izjave in stališča o zatrjevanem dejstvu, kot ji to v primeru hudih obtožb nalaga 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: Kodeks). Vsak povprečen bralec zapis v članku (ki je povzet v 1. točki obrazložitve te sodbe) razume na način, da je tožeča stranka namenoma blokirala govor srbskega predsednika, takšno sklepanje pa je edino logično še posebej glede na druge zapise in argumente v članku, s katerimi se prikazuje ekonomsko in poslovno moč tožeče stranke oziroma njenega lastnika United Group (kar po njenem mnenju dokazuje, da je tožeča stranka glede na svojo ekonomsko moč in monopol blokirala govor srbskega predsednika). Pisanje tožene stranke je žaljivo in protipravno, ker se tožeči stranki očita zlorabo položaja, nepošteno poslovno prakso in celo vmešavanje v politiko. Tožeča stranka je sicer trenutno vodilni ponudnik digitalne in analogne kabelske televizije, vodilni ponudnik širokopasovnega interneta v Srbiji, vendar pa lahko vsako negativno pisanje, četudi v tujih medijih, njen položaj omaja. Navedba, da je namenoma blokirala govor srbskega predsednika, zato meče zelo slabo luč na ugled tožeče stranke.

6Tožena stranka zahtevku nasprotuje z navedbami, da je v dopustnih mejah izvrševala svobodo (novinarskega) izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Novinarka tožene stranke je obravnavala in z vidika medijskega pluralizma, svobode medijskega ustvarjanja in nadzora nad informacijami vrednotila morebitne posledice monopolizacije medijskega trga (list. št. 22). Po navedbah tožene stranke je njen komentar odziv na odstop od namere družbe United Group, ki obvladuje pretežni delež medijskega trga na Balkanu, za nakup dveh najbolj gledanih slovenskih programov Pop TV in Kanal A. Osrednji sporočilni pomen spornega novinarskega prispevka, kot ga razume povprečen bralec, je zgolj v tem, da je z vidika medijske svobode dobra novica, da družba United Group, ki je v Sloveniji lastnica komunikacijskega operaterja O., ne bo kupila medijske družbe Pro Plus, pod katero program oddajata Pop TV in Kanal A, saj so si od te naložbe obetali zgolj monopolni položaj na tržišču, kar bi ogrozilo medijsko svobodo kot izjemno pomemben element demokratične družbe. Novinarka je tako želela opozoriti na nevarnost koncentracije lastništva medijev in monopola v tem sektorju. Tožena stranka pa (kot zatrjuje) v članku nikakor ni trdila, da je tožeča stranka namenoma blokirala govor srbskega predsednika - že iz jezikovne razlage besed in besednih zvez kot so 'incident', 'tehnične težave' in 'moten signal' je razvidno, da novinarka ne zatrjuje namenske voljne in zavestne akcije s strani tožeče stranke, nadalje pa še iz pasivnega glagolskega načina. Poleg tega pa ima ves novinarkin komentar oporo v resničnih dejstvih (prim. navedbe na list. št. 22). Novinarka je imela v trenutku objave prispevka upravičen razlog verjeti v resničnost informacij o motenem kabelskem signalu. Njeno dobrovernost utemeljujejo medijski zapisi srbskih medijev o motnjah signala Prve TV ob spornem času, za katere ni obstajal noben stvarni razlog, da bi morala pomisliti, da niso resnični, saj gre za uveljavljene srbske medije, ki verodostojno poročajo o notranjem dogajanju v državi. Sporni članek predstavlja komentar z oporo v resničnem dejstvenem substratu in ne vsebuje hudih obtožb na tožnikov račun, zaradi česar ne drži navedba tožeče stranke, da bi morala novinarka pridobiti izjavo. Tožeči stranki zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice.

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeča stranka pa s pritožbo njegovo odločitev graja. Po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

Pravna podlaga

8Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 178. členu določa, da če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Na podlagi 183. člena OZ prisodi sodišče za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ).

9Tudi pravnim osebam kot umetnim tvorbam pravo torej priznava določene osebnostne pravice, med katerimi je pravica do ugleda in dobrega imena¹. Z učinkovitim varstvom pred posegi v te pravice se posredno varuje nemoteno delovanje in funkcija pravnih oseb v družbi. 183. člen OZ predvideva pravično denarno odškodnino kot posledico kršitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Po mnenju nekaterih avtorjev ima takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo preventivni učinek, ki zagotavlja ustrezno spodbudo storilcu - povzročitelju škode (specialna prevencija) in drugim potencialnim povzročiteljem škode, da v prihodnje opustijo ravnanje, ki drugim povzroča škodo (generalna prevencija).

10Pravna oseba ima sicer primarno varstvo pri kršitvah osebnostnih pravic v sankcijah, ki jih daje 178. člen OZ (objava sodbe oziroma popravka na stroške kršitelja, preklic sporne izjave ali karkoli, kar doseže namen, ki se doseže z odškodnino) in v denarni odškodnini za premoženjsko škodo, če jo izkaže. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zato treba 183. člen OZ razlagati restriktivno, da se v pravni red ne vnaša neenakost med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se mora škoda pri fizičnih osebah odraziti v duševnih bolečinah, kar pa pri pravnih osebah po naravi stvari ni mogoče. Gre za posebno kategorijo nepremoženjske škode, ki izhaja neposredno iz kršiteljevega ravnanja. Nekateri avtorji celo poudarjajo, da ni jasno, zakaj bi bila ta vrsta odškodnine dostopna le pravnim osebam.²

11Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. Pomen in vloga novinarske svobode izražanja sta večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Prvi odstavek 39. člena Ustave, ki kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, tako ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.³

12V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Tudi pravne osebe uživajo pravico do varstva ugleda, izhajajočo iz 35. člena Ustave, pri čemer je obseg tega varstva prilagojen naravi posameznega tipa pravne osebe. Če ne bi bile varovane pred neresničnimi (neutemeljenimi) oziroma slabovernimi trditvami, ki nedovoljeno razgrajujejo njihov ugled v javnosti, bi bilo namreč njihovo delovanje lahko znatno okrnjeno.⁴ Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.⁵ Glede na poseben pomen svobode izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.⁶ Pomembno merilo, ki ga Ustavno sodišče upošteva pri presoji tovrstnih primerov, je tudi odgovornost novinarjev in publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih. Novinarji in mediji morajo biti pri izvrševanju pravice do svobode izražanja (in pravice do obveščenosti javnosti), v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si želi.⁷

13Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94, v nadaljevanju EKČP), ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč. Zato morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP in z njim povezano prakso ESČP.⁸ ESČP svobodo novinarskega poročanja opredeljuje kot enega od temeljev demokratične družbe. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.⁹ Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila:¹⁰ - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter – teža naloženih sankcij.

Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi materialnopravno presojo v konkretnem primeru

14V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pri tehtanju, kateri od pravic v koliziji dati prednost, pravilno osredotočilo na kriterije oziroma merila, ki jih je ob upoštevanju načela sorazmernosti izoblikovala sodna praksa, še posebej Ustavno sodišče in ESČP ter poudarilo, da je na podlagi teh novinarjem zagotovljeno varstvo v zvezi s poročanjem o vprašanjih, ki so v javnem interesu, ki pa je pogojeno s tem, da delujejo v dobri veri, z namenom zagotoviti točne in zanesljive informacije v skladu z etiko novinarskega poročanja. Od medijev bi bilo sicer prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij oziroma jim naložiti nerazumno breme dokazovanja (resničnosti svojih navedb), ker bi jih to lahko odvrnilo od obveščanja javnosti o temah, ki so v interesu odprte javne razprave. Vendar pa morajo pri uresničevanju svobode izražanja spoštovati določene obveznosti in ravnati odgovorno. V vsakem konkretnem primeru je zato ključna presoja, ali je novinar ravnal profesionalno in v dobri veri, ali je opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost informacij, in ali je bila prizadetim osebam (na katere se informacije nanašajo) dana možnost odziva. Z drugimi besedami, ali je imel utemeljeno podlago verjeti v resničnost zapisanega oziroma objavljenega. Vsak poseg v ugled določene (pravne) osebe torej ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od teme spornega besedila, od subjekta, na katerega se pisanje nanaša, in od tega, ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj oziroma kritik. Pri slednjih, drugače kot pri dejstvih, po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti, vseeno pa mora tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih (VSL Sodba II Cp 2003/2019, na katero se je v 16. točki svoje obrazložitve sklicevalo sodišče prve stopnje).

15Sodišče prve stopnje je (iz predhodno povzetega) tako pravilno izluščilo, da je v obravnavanem primeru z vidika protipravnosti relevantno, ali je novinarka tožene stranke poročala o neresničnih dejstvih oziroma ali ni imela utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost oziroma ali so bile posredovane informacije resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, škodoželjen, nekorekten način, kar velja tudi za izražene kritike (vrednostne ocene) oziroma mnenja.

16Še pred tem pa je uvodnik članka, ki predstavlja sporno izjavo, postavilo v kontekst celotne novinarske zgodbe. Kot že pojasnjeno, mora namreč sodišče pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju tako ni dovolj upoštevati le vsebino sporne objave, temveč je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem je do sporne objave prišlo. V obravnavani zadevi je tako po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje do sporne izjave prišlo v širšem kontekstu razprave o možnih posledicah povezovanja (koncentracije) družbe United Group in Pro Plus, pod katero spadata tudi televizijski postaji Pop TV in Kanal A. Novinarka tožene stranke je v omenjenem članku opozarjala na nevarnost monopola posameznih medijev, sporni uvodnik (ki je neposredno povezan s tožečo stranko in je predmet presoje v konkretnem primeru) pa dodala v ilustracijo tega teksta (prim. 14. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pa kot odločilnega tudi ni mogoče sprejeti zgolj enega pomena, tj. tistega, ki ga izjavi pripisuje tožeča stranka (kot navaja v pritožbi, da je njena poslovna politika sporna oziroma da se vmešava v politiko, kar je za medij zelo huda žalitev). Potrebno je presoditi pomen, ki ga ima sporna izjava v kontekstu celotnega prispevka. V zvezi s tem pa se je potrebno strinjati s toženo stranko, da ima monopolizacija medijskega trga pomembne učinke na delovanje demokratične družbe z možnostjo omejevanja medijske svobode in krnitvijo pravice javnosti do informiranja. Razprava, ki se nanaša na koncentracijo podjetij na medijskem in telekomunikacijskem trgu v RS ter na njene učinke, ter v zvezi s tem podana ilustracija 'dejanske moči medijev', je tako zagotovo v javnem interesu (česar tožeča stranka pritožbeno niti ne problematizira). V primeru, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, pa je le malo prostora za omejevanje svobode izražanja. Tožeča stranka ima poleg tega status relativno javne osebe in je zato podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njenim poslovanjem, mediji pa imajo pravico javnost o tem obveščati¹¹.

17Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči – iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe. ¹²

18Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pri trditvah o dejstvih pa je pomemben element pri tehtanju resničnost za ugled škodljivih dejstev. Vendar pa za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja ne zadošča ugotovitev, da sporni zapis vsebuje neresnične trditve. V primeru, ko je ugotovljeno, da je na eni strani podana novinarjeva trditev o dejstvih, za katero ni zadostnih dokazov, ki bi jo potrdili, in na drugi strani novinar razpravlja o vprašanju, ki je v resničnem javnem interesu, je treba kot ključno vprašanje presoditi, ali je novinar ravnal profesionalno in v dobri veri,¹³ torej, ali je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal.¹⁴ Novinarju torej ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih.¹⁵ Čim bolj je trditev škodljiva za ugled, tem bolj temeljito mora novinar raziskati dejstva, ki jo podpirajo.¹⁶ Če zapisane informacije pomenijo resno obtožbo, je potrebna posebna skrbnost novinarja, preden informacije posreduje javnosti.¹⁷ Če sodišče ugotovi, da je posameznik vedoma in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o drugi osebi oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), mu je mogoče očitati celo zlorabo pravice do svobode izražanja.¹⁸ Toženka je tista, ki se svoje odgovornosti lahko razbremeni tako, da dokaže, da je objavljena vsebina resnična oziroma da je imela vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenega (pri dejstvih) oziroma da je za vrednostno sodbo obstajala zadostna dejanska podlaga.¹⁹

19Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presodilo, da prispevka novinarke B. ni mogoče opredeliti kot neizpodbitne izjave o dejstvih, temveč kot vrednostno sodbo, saj iz celotnega konteksta prispevka izhaja, da gre za komentar novinarke oziroma za predstavitev stališča oziroma mnenja novinarke o obravnavani temi in da navedbe v slednjem ne morejo biti podvržene testu resničnosti (prim. 18. točka obrazložitve). Ocenilo je, da ima tožena stranka prav, ko navaja, da je novinarka B. upravičeno verjela v resničnost objavljenega dogodka (tj. v zvezi z motenim signalom v času govora predsednika Vučića), presodilo, da iz zapisa prispevka nikjer ne izhaja izrecna trditev novinarke, da je tožeča stranka namenoma blokirala govor srbskega predsednika, da so v zapisu uporabljene besede, katere ne implicirajo namenske voljne in zavestne akcije s strani tožeče stranke, da so imele tudi sicer navedbe novinarke v spornem prispevku ustrezno dejstveno podlago in da sledi navedbam tožene stranke, da so bile vse sporne besede uporabljene znotraj konteksta samega vrednotenja (možnosti monopoliziranja medijskega trga v Sloveniji; prim. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

20Tožeča stranka se v obravnavani pritožbi z navedenim ne strinja. Razloguje, da tudi če gre v kontekstu celotnega besedila za vrednostno sodbo, pa je to, ali je tožeča stranka prekinila predvajanje, dejstvo, in sicer preverljivo - njegovo resničnost je mogoče z gotovostjo ugotoviti. Po njenih navedbah 3. člen Kodeksa vzpostavlja dolžnost novinarke, da dejstva preveri in razišče. To, ali je nekdo pritisnil na gumb in izklopil program, ko je imel govor pomemben srbski politik, je preverljivo dejstvo, zato novinar ne more kar nekritično povzemati nekega vira. Ali je prišlo do prekinitve programa, je torej dejstvo in ne vrednostna sodba. Najmanj, kar bi novinarka tožene stranke po mnenju tožeče stranke lahko storila, je, da bi to dejstvo preverila pri njej. Novinar sme namreč posredovati neresnične informacije le, če ima utemeljene razloge, da verjame v resničnost tistega, kar zapiše, Ustavno sodišče RS pa naj bi v odločbi Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 zapisalo, „da je zahtevani standard „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ izpolnjen le, če v primeru, kakršen je obravnavani, pridobljene informacije novinar pred objavo poskuša preveriti še pri nasprotni stranki in pri morebitnih objektivnih virih“. Tožeča stranka se v svoji pritožbi sklicuje še na nekatere druge primere ESČP (Shabanov in Tren proti Rusiji, Thoma proti Luksemburgu).

21Na citirane očitke pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja, da tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da se tožeča stranka (ki v pritožbi oporeka sklicevanju na poročanja srbskih medijev, ki naj ne bi zadoščalo za dobrovernost novinarke in novinarki očita, da zapisanega ni preverila pri tožeči stranki ter se pri tem) sklicuje na odločbo (tj. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004), iz katere ne izhaja, da je za dobro vero novinarja vedno potrebno, da zapisano preveri pri tistem, na kogar se nanaša, temveč je presoja odvisna od okoliščin konkretnega primera (prim. 4. točko odgovora tožene stranke). Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je Ustavno sodišče predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP). Ustavno sodišče je namreč zapisalo, da ker ni sporno, da novinarka informacij (da oškodovanka iz V. ni prinesla nobene zdravstvene dokumentacije ter da si zdravniki oškodovanke niso več nikoli upali pregledovati sami) ni preverila niti v zdravstveni dokumentaciji, niti pri oškodovanki, in je, kot je sama izpovedala, pisala le na podlagi navedb zdravnikov (glede pridobitve zdravstvene dokumentacije iz V. pa je celo, kot ugotavlja sodišče, vedela, da jo oškodovanka ima), je utemeljen sklep, da v teh okoliščinah svobode izražanja po 39. členu Ustave novinarka ni uresničevala na način, ki ne bi nedopustno posegel v oškodovankine pravice iz 35. člena Ustave.

22Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je to, ali je (v času govora predsednika Vučića) prišlo do prekinitve programa, dejstvo in ne neko mnenje oziroma vrednostna sodba, se pa - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - ne strinja z njeno oceno, da bi morala na temelju 3. člena Kodeksa (tudi če gre v kontekstu celotnega besedila za vrednostno sodbo) to dejstvo preveriti pri tožeči stranki. Prav tako je po presoji pritožbenega sodišča ni bila dolžna vprašati, ali je ona tista, ki je prekinila program oziroma „pritisnila na gumb in izklopila program v času, ko je imel govor pomemben srbski politik“. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nespornega dejstva, da možnost odziva tožeči stranki ni bila dana, in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljen.

23Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ob pravilni uporabi materialnega prava (in ustaljene sodne prakse) ponudilo ustrezno argumentacijo svoje odločitve, pri čemer je zaznalo razliko med tem, kaj v spornem uvodniku predstavlja dejstvo in kaj vrednostno sodbo. Svoje razloge je pravilno gradilo na premisi (do katere je prišlo z natančno analizo celotnega spornega članka, pri čemer je ugotovilo, da le-ta obsega 34 vrstic oziroma 3500 znakov, da od tega tekst o obravnavanem dogodku v zvezi z motnjami signala, vezano na tožečo stranko, obsega 5 vrstic oziroma okrog 700 znakov, da se le prvi odstavek v navedenem obsegu 5 vrstic nanaša na opis dogodka, ki je povezan s tožečo stranko in to s tekstom, ki ga je pritožbeno sodišče že povzelo v 1. točki obrazložitve te sodbe, ter da se preostali del teksta nanaša na obravnavanje strategije in poslovnih potez družbe United Group in njenega predsednika uprave, ne pa neposredno na tožečo stranko, katere lastnik je sicer United Group in samo v tej povezavi je v uvodu drugega odstavka tožeča stranka še omenjena), da je v luči očitanega protipravnega posega v čast in dobro ime²⁰ odločilen tekst prvega odstavka, s tem v zvezi pa pravilno ugotovilo,

(1) da med pravdnima strankama ni sporno, da so bili medijski zapisi o motnjah signala Prve TV tedaj (eno leto pred januarjem 2019) objavljeni v nekaterih srbskih medijih, pa tudi v slovenskih,

(2) da kasneje, vse do objave spornega članka, iz navedenih portalov niso bili umaknjeni,

(3) da v zvezi z njimi ni prišlo v obravnavanem obdobju do kakršnega koli popravka oziroma demantija in

(4) da tudi ni nepomembno, da tožeča stranka tekom predmetnega pravdnega postopka ni trdila, da naj bi šlo za take vrste rumenega tiska v Srbiji, ki za javno mnenje ne bi bila relevantna.

Na tej podlagi pa je nadalje tudi utemeljeno zaključilo, da (ima tožena stranka prav, ko navaja, da) je novinarka B. ob upoštevanju vsega navedenega upravičeno verjela v resničnost objavljenega dogodka oziroma da je imela utemeljeno podlago verjeti v resničnost zapisanega. Trditev tožeče stranke, da ni prišlo do tehničnih težav oziroma da opisan dogodek ni resničen, se je tako izkazala za nerelevantno. V zvezi s pojavom tehničnih težav novinarki tožene stranke ni bilo treba ravnati po določbi 3. člena Kodeksa²¹ in preverjati resničnosti omenjenega dejstva.

24Sodišče prve stopnje se je po presoji pritožbenega sodišča torej pravilno vprašalo, ali je imela novinarka B. utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstva o motenem kabelskem signalu oziroma zadostno dejstveno podlago za komentar v obliki izraženega pomisleka, namiga o morebitni namerni prekinitvi programa, ki ga povprečni bralec lahko prepozna iz uporabljene besedne zveze 'kako prikladno' (izrecna trditev novinarke, da je tožeča stranka namenoma blokirala govor srbskega predsednika Vučića, iz prispevka ne izhaja!). Glede na ugotovitve iz predhodnega odstavka je po presoji pritožbenega sodišča nanj tudi pravilno odgovorilo.²² Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imela novinarka tožene stranke na temelju poročanja drugih - srbskih in slovenskih medijev - utemeljen razlog verjeti, da javnosti posreduje resnične informacije v zvezi z motnjami signala v času govora srbskega predsednika, pa tožeča stranka pritožbeno izrecno tudi ne izpodbija. Njene pritožbene trditve je razumeti v smislu, da novinarka B. drugih virov oziroma medijev ne bi smela nekritično povzemati v zvezi z dejstvom, da je „nekdo pritisnil na gumb in izklopil program, ko je imel govor pomemben srbski politik“; da je do motenj prišlo namenoma oziroma da je tožeča stranka prekinitev predvajanja v času govora predsednika Vučića povzročila namerno. Prav tako jih je mogoče razumeti na način, da bi v zvezi z zapisanim novinarka tožene stranke morala pridobivati odziv tožeče stranke (kot ji nalaga 3. člen Kodeksa).

25Pritožbeno sodišče navedbe tožeče stranke zavrača. Kot že pojasnjeno, besedilo, ki izhaja iz spornega uvodnika, je razen v delu, v katerem govori o tehničnih težavah v času nagovora srbskega predsednika Aleksandra Vučića, po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča mogoče opredeliti kot vrednostno sodbo oziroma komentar novinarke tožene stranke. Pri tem pa iz slednjega ne izhaja izrecna trditev novinarke, da je tožeča stranka („pritisnila na gumb in izklopila program“ oziroma) namerno blokirala govor srbskega predsednika. Celoten tekst prvega odstavka je napisan v pasivu, uporabljenih besed pa tudi ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivih; povprečen bralec jih namreč ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu podcenjevanja, sramotitve, prezira ipd. Čeprav je v uvodniku opisan dogodek v ilustracijo nadaljnjega teksta, njegovega besedila ni moč razumeti kot negativno vrednostno sodbo tožeče stranke kot vodilnega ponudnika digitalne in analogne kabelske televizije ter širokopasovnega interneta v Srbiji.²³ Pisanja novinarke tožene stranke iz prvega odstavka članka z naslovom: „(NE)PRODAJA DRUŽBE Pro Plus Dobra novica“ zato tudi ne gre subsumirati pod določbo 3. člena Kodeksa in ga obravnavati kot „informacije, ki vsebujejo hude obtožbe“ ali „povzemanje hudih obtožb iz drugih medijev ali arhivov“. To pa pomeni, da v zvezi z njim novinarki tožene stranke ni bilo potrebno pridobivati odziva.²⁴ Na podlagi zapisov drugih medijev o motnjah signala Prve TV v času govora srbskega predsednika, v resničnost katerih je lahko utemeljeno verjela (saj ni nepomembno, da do objave spornega članka niso bili umaknjeni in v zvezi z njimi ni prišlo v obravnavanem obdobju do kakršnega koli popravka oziroma demantija), je novinarka B. utemeljeno izrazila komentar, pomislek (ki pa ni podvržen testu resničnosti in), ki ga je sicer mogoče razumeti tudi na način, da je tožeča stranka program prekinila namerno, saj na to nakazuje besedna zveza 'kako prikladno'.²⁵ Neposrednih obtožb pa sporni uvodnik ne vsebuje, saj je očitno, da novinarka ne ve, kaj je bil razlog prekinitve programa. Njeno pisanje je dovolj objektivno in distancirano, da o hudih obtožbah in žaljivih navedbah ni mogoče govoriti. Ker toženi stranki oziroma njeni novinarki ni bilo očitano, da ni citirala žaljivih navedb tujih medijev, pa pritožbeno sodišče zavrača tudi tiste pritožbene očitke, da bi se novinarka B. v tem primeru lahko razbremenila odgovornosti za poseg v človekove pravice, če bi (v članku) navedla, da gre za citat.

26V tem oziru se pritožbeno sodišče sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 61/2017 in v njej izraženo stališče, da je v določenih primerih objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre za razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev. ESČP priznava, da zaradi prevladujočega interesa javnosti novinarjem v določenih primerih ni mogoče naložiti dokazovanja resničnosti svojih navedb. Vendar pa se zahteva, da pri uresničevanju svoje pomembne družbene vloge spoštujejo določene obveznosti in ravnajo odgovorno. Tako se presoja, ali so pri izvrševanju svobode izražanja ravnali v dobri veri, z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva. Kriteriji za presojo skrbnosti so, kakšna je bila narava in stopnja razžalitve; ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri; ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe; ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali je bila prizadeti osebi dana možnosti, da se brani.“

27Po vsem tako obrazloženem se torej izkaže, da je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je šlo za kritično pisanje novinarke, ki je - četudi za tožečo stranko neprijetno - še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti (tako v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje pojasnjuje, da besed iz tega prispevka ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivih). Novinarka B. je utemeljeno verjela v resničnost dejstva o motenem signalu, s tem pa imela zadostno dejstveno podlago za pomislek, ki ga je izrazila v spornem uvodniku. Glede na informacije, ki so bile posredovane v predhodno objavljenih medijskih zapisih in pasivnost tožeče stranke v zvezi z njimi, novinarki tožene stranke ni mogoče očitati, da ni ravnala profesionalno in v dobri veri. Prav tako tudi ne, da je tožečo stranko poskušala očrniti, diskreditirati. Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena, v ugled in dobro ime tožeče stranke z objavo spornega uvodnika ni bilo poseženo. To pa pomeni, da za preklic izjave po določbi 178. člena OZ ni podlage; enako velja tudi za odškodnino iz 183. člena OZ.

V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami

28Ni res, kar v pritožbi navaja tožeča stranka, da je to, da izjav v srbskih medijih ni demantirala, lahko pojasnila šele na glavni obravnavi, in sicer po tem, ko je njen zakoniti zastopnik C. C. na zaslišanju pojasnil, zakaj naj ne bi imelo smisla, da bi v srbskih medijih zahtevali preklic takšnega neresničnega poročanja. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi izčrpno utemeljevala dobrovernost novinarke B. o tem, da naj bi bil signal na Prva TV v času prenosa govora srbskega predsednika popolnoma moten (list. št. 50), in sicer s poročanjem več srbskih medijev o motnjah signala televizije Prva TV (iz teh člankov izhajajo ugotovitve srbskih medijev, da je v času prenosa govora srbskega predsednika na Prvi TV prišlo do motenj v signalu, pri čemer so navedbe dodatno podkrepljene s prikazom podatkov gledanosti programa Prva TV - gledanost Prve TV v časovnem obdobju med 18.00 in 18.18 uro dne 3. 10. 2017, tj. v času spornega govora, je bila 0,0 %, nato pa se je dvignila na običajno raven²⁶) ter navedla, da je glede na to novinarka imela zadostno podlago za zaključek, da je v času prenosa govora prišlo do tehničnih težav (kot tudi za pomislek o morebitni povezavi teh motenj in političnega ozadja). Izpostavila je še, da gre za poročanja uveljavljenih srbskih medijev, na verodostojnost poročanja katerih se je tožena stranka lahko utemeljeno zanesla. To pa po njenem mnenju še toliko bolj, ker na nobenem od navedenih spletnih medijev še več kot leto dni po objavi zadevne novice o tehničnih motnjah ni bilo objavljenega nobenega popravka ali prispevka, kjer bi se ta novica zanikala.

29Tožeča stranka je na povzete navedbe odgovorila v drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2020 (ko je to glede na navodila prvostopenjskega sodišče še imela možnost) in navedla, da poročanje srbskih medijev ni zadostna podlaga za dobrovernost novinarke²⁷, in sicer (1) ker ni jasno, ali gre za verodostojne podatke in (2) ker tožena stranka teh podatkov ni preverila pri tožeči stranki kot ji to nalaga 3. člen Kodeksa. In ker slednjega tožena stranka ni storila, je po navedbah tožnice ravnala protipravno in se na tega ne more razbremeniti s sklicevanjem na druge objave (list. št. 65). Trditev, ki jih ponuja v pritožbi, da (je v svojih pisnih vlogah zelo jasno navedla, da) gre za medije, ki niso upoštevni, ki nimajo nobene resne veljave in da njihovih navedb ni moč kar avtomatično šteti za resnične, pritožbeno sodišče v spisovnem gradivu ni našlo.

30To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da so bile navedbe, ki jih je tožeča stranka podala šele v zaključni besedi po zaslišanju njenega zakonitega zastopnika C. C., prepozne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tožeča stranka bi trditve, ki jih je podala šele po zaslišanju C. C., glede na trditveno podlago tožene stranke lahko podala že v svoji drugi pripravljalni vlogi. Na podlagi pravila iz 214. člena ZPP je kot nesporno med pravdnima strankama zato prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je bilo o spornem dogodku v srbskih medijih objavljenih več člankov (na katere se je toženka sklicevala) in da iz teh niso bili umaknjeni oziroma da v zvezi z njimi ni prišlo do kakršnega koli popravka. Na tej podlagi pa je pravilni pomen pripisalo tudi pasivnosti tožene stranke v zvezi s tem, da samih medijev tekom postopka ni označila kot neverodostojnih. Sodišče prve stopnje njene opustitve (zahteve po popravku, umiku) ni moglo razumeti na način, da je bila tožeča stranka pasivna zaradi nerelevantnosti srbskih medijev, ki jih nihče ne jemlje resno (pritožba, str. 5), oziroma ker gre za take vrste rumenega tiska v Srbiji, ki za javno mnenje ne bi bila relevantna.

31V zvezi z izpodbijano sodbo pa pritožbeno sodišče končno ugotavlja tudi, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotovitvijo, da z objavo spornega prispevka v ugled in dobro ime tožeče stranke ni bilo protipravno poseženo, je odpadla dolžnost prvostopenjskega sodišča, da se opredeli še do ostalih navedb tožeče stranke v zvezi z preklicem izjave (178. člen OZ) in denarno odškodnino pravni osebi (183. člen OZ). Dejstva, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, pa je pravilno in popolno ugotovilo. Očitek, da je v tem delu odločitev ostala neobrazložena, je zato potrebno zavrniti.

Sklepno

32Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke je glede na obrazloženo torej pravilna.

33Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo je tožena stranka dolžna nositi sama. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k odgovoru na pritožbo tožeče stranke, slednja v konkretni zadevi s ponovitvijo svojih pravnih naziranj in navedb podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tožeča stranka v obravnavani zadevi je pravna oseba.
² 9. in 10. točka te obrazložitve sta povzeti po odločbi VS RS sodba III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018.
³ Tako odločbe Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, Up-349/14 z dne 16. 5. 2019, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015, Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, ki se sklicujejo na odločbo Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, slednja pa tudi na odločbo Up-91/02 z dne 12. 3. 2004.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Up-530/14 z dne 2. 3. 2017.
⁵ Odločbi Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 in Up-570/09 z dne 2. 2. 2012.
⁶ Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-349/14 z dne 16. 5. 2019, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 in Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, ki se sklicujejo na odločbo Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.
⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, ki se sklicuje na odločbo Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.
⁸ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-349/14 z dne 16. 5. 2019 in Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, ki se sklicujeta na odločbo Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.
⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015.
¹⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, ki se sklicujeta na sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji, 89. do 95. točka obrazložitve.
¹¹ Glej J. Ahačič in drugi: AKTUALNI PROBLEMI MEDIJSKEGA KAZENSKEGA PRAVA.
¹² Glej N. Plavšak v N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 1059-1060.
¹³ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, ki se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Flux proti Moldaviji (št. 7), 41. točka obrazložitve.
¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-91/02 z dne 12. 3. 2004.
¹⁵ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-349/14 z dne 16. 5. 2019 in Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, ki se sklicujeta na A. Teršek: Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 99.
¹⁶ Tako odločba Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, ki se sklicuje na sodbo ESČP Rumyana Ivanova proti Bolgariji z dne 14. 2. 2008, 64. točka obrazložitve.
¹⁷ Tako odločba Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, ki se sklicuje na sodbo ESČP Koprivica proti Črni gori z dne 22. 11. 2011, 67. točka obrazložitve.
¹⁸ Tako odločba Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, ki se sklicuje na odločbo Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015.
¹⁹ Prim. odločbo VSL I Cp 4573/2010 in dr. V. Bergant-Rakočević: Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa, letnik 2010/15, str. 22. Slednja pojasnjuje še, da za nepremoženjsko škodo OZ ne določa posebej primerov izključitve odgovornosti, kot jo v primeru povzročanja premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev (177. člen OZ), da pa lahko ugotovimo, da se v obravnavanih primerih element protipravnosti praktično neločljivo prepleta z elementom odgovornosti. To je zlasti pomembno v zvezi z dokaznim bremenom, ki pa se v teh primerih razporeja predvsem glede na pozitivne in negativne trditve o dejstvih.
²⁰ Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da gre za ugled in ne čast pravne osebe, saj te pravna oseba že pojmovno ne more imeti.
²¹ Na katerega napotuje 6. člen Zakona o medijih: „Dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.“
²² Da je novinar informacije ustrezno preveril, je v postopku mogoče dokazovati s predložitvijo posnetkov, pogovorov ali pisne korespondence, s predložitvijo pisne dokumentacije, od koder je črpal podatke (npr. uradne evidence, prispevki drugih medijev ipd.), z izpovedmi prič ali katerimkoli drugim dokaznim sredstvom, ki je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja. Prim. tudi Odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015.
²³ Prim. 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁴ Do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in mu zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka.
²⁵ Iz sodbe I Cp 2852/2012: „Niti sodišču prve stopnje niti pritožbenemu sodišču se ni treba opredeljevati do tega, ali je vsebina člankov tožene stranke resnična. Podlaga odločitve o dopustnem izvrševanju svobode novinarskega izražanja je namreč drugačna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost ključnih dejstev v celotni zgodbi. Poleg dejstev, ki jih je predstavila, pa si je tožena stranka upravičeno zastavljala tudi nadaljnja vprašanja. Glede na gradivo, ki ga je imela tožena stranka ter glede na splošno znana dejstva (o pomenu sprejemanja OPN), si je tako utemeljeno zastavljala vprašanja o stičišču zasebnega interesa s tožnikom povezanih oseb na eni ter javnega interesa na drugi strani. Vprašanja, ki se ob tem porajajo, so številna ter jih je dopustno zastavljati v medijih, četudi odgovorov nanje novinar ne pozna oziroma še posebej, če odgovorov ne pozna (saj bi v tem primeru več ne zastavljal vprašanj, marveč postavljal trditve). V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. To bi namreč svobodo izražanja v resnici izvotlilo. Popolna resničnost (spoznavna gotovost) je gnoseološko nedosegljiva. Vselej gre le za bolj ali manj verjetne ugotovitve. Nazadnje pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s tem, da je tožena stranka ostala v dopustnih mejah svobode novinarskega izražanja, ko je članka naslavljala z metaforičnimi in provokativnimi naslovi. Oboje, metaforika in provokativnost v naslovih namreč izvirata iz vprašanj, ki se ob korektno predstavljenih dejstvih, porajajo sama po sebi (18. točka).
²⁶ Srbski mediji so ob tem izpostavili tudi politično-poslovne povezave D. D. in srbskega politika E. E. ipd.
²⁷ Zakaj je imela novinarka tožene stranke na temelju objav drugih medijev utemeljen razlog verjeti v resničnost motenj signala, je pritožbeno sodišče že pojasnilo.