VSRS Sklep II Ips 250/2017

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne drugemu senatu tega sodišča v novo sojenje.

II. Stroški revizijskega postopka se pridržijo za končno odločbo.

1Tožnica je s toženko dne 30. 7. 2008 sklenila pogodbo o vezavi depozita v višini 250.000,00 EUR, do 20. 1. 2009. Ta depozit je tožnica zastavila za zavarovanje kredita, ki ga je toženka odobrila družbi K., d. o. o. Po izteku vezave dne 20. 1. 2009 je toženka ta depozit sprostila na tožničin transakcijski račun, istega dne pa je bilo 250.000,00 EUR s transakcijskega računa prenakazanih na drug račun. Tožnica trdi, da toženka za to razpolaganje s sredstvi na njenem transakcijskem računu ni imela pravne podlage in zahteva prenakazana sredstva nazaj.

2Odločitev je pravno odvisna od vprašanja, ali je za to prenakazilo obstajala veljavna pravna podlaga ali ne. Toženka se sklicuje na dne 20. 1. 2009 med strankama po telefonu sklenjeno novo pogodbo o vezavi depozita, pri čemer se je nato ta vezani depozit na podlagi pogodbe o zastavi uporabil za zavarovanje toženkinih terjatev do tretjega. Tožnica to zanika. Toženka se sklicuje tudi na tožničino dolžnost po pogodbi o zastavi depozita z dne 30. 7. 2008, da po izteku depozita sklene novega v višini dolgovanega zneska vse do dokončnega poplačila vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi.

3V tej zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo s sklepom II Ips 114/2014 z dne 4. 2. 2016, s katerim je prvo odločitev drugostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku ugodilo glede plačila glavnice in zakonskih zamudnih obresti od 21. 1. 2010 dalje. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 1. 2009 do 20. 1. 2010. Utemeljilo je, da je toženka uspela dokazati, da je dne 20. 1. 2009 s tožnico po telefonu sklenila pogodbo o vezavi depozita. Tožnica namreč ni zanikala, da je sklenila pogodbo o vezavi depozita z dne 30. 7. 2008, ta pa tudi ni bila podpisana. Priča B. je povedala, da je tožnica pogosto sklepala pogodbe po telefonu. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bila tožnica o vezavi depozita obveščena z obvestilom o prometu na transakcijskem računu, pojasnila glede izginulega zneska pa je zahtevala šele več kot eno leto kasneje, dne 19. 3. 2010. Toženka pa ni uspela dokazati, da bi s tožnico sklenila tudi pogodbo o zastavi vezanega depozita, saj ni dokazala obstoja poslovne prakse med strankama, da bi se tudi takšne pogodbe sklepale po telefonu. Zato je bila toženka dne 20. 1. 2010, po izteku časa vezave depozita, vezana sredstva dolžna vrniti na tožničin transakcijski račun.

4Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke (ponovno) ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Na podlagi na glavni obravnavi izvedenih dokazov je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta dne 20. 1. 2009 pravdni stranki veljavno sklenili pogodbo o vezavi depozita. Tožnica po oceni pritožbenega sodišča ni bila prepričljiva v izpovedbi, da ni sklepala pogodb po telefonu. Toženka je tudi predložila večje število pogodb o vezavi depozitov, ki jih tožnica ni podpisala, kar naj bi dokazovalo način sklepanja pogodb o vezavi depozitov. Ker pa je bilo med pravdnima strankama že z zastavno pogodbo z dne 30. 7. 2008 dogovorjeno, da bo tožnica zagotovila nov depozit za zavarovanje kreditne pogodbe, ni pomembno, ali je tožnica dne 20. 1. 2009 sklenila novo pogodbo o zastavi depozita. Pomembno je zgolj, da je toženka tega dne imela pravno podlago za odtegnitev sredstev iz tožničinega transakcijskega računa.

5Proti drugostopenjski sodbi vlaga revizijo tožnica. V njej se sklicuje na obstoj revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo obveljala sodba sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da toženka ni ravnala tako, kot ji veleva predpis o poslovanju s transakcijskimi računi, kadar gre za telefonska naročila. Tudi v ponovljenem postopku ni predložila nobenega relevantnega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je tožnica soglašala, da se njen denar uporabi za zavarovanje konkretnega kredita. Za rešitev v tej zadevi ni pomembno, kakšne so bile pogodbe v preteklosti. Nepodpisane pogodbe niso pogodbe med strankama, temveč so samo kopije tekstov iz toženkine interne evidence.

6Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Menila je, da uveljavlja tožnica kršitve, ki jih v postopku ni bilo, ter zamenjuje navedbe in presojo pritožbenega sodišča v prvem in v ponovljenem postopku. Sodišči obeh stopenj sta ugotovili, da je bila pogodba o vezavi depozita z dne 20. 1. 2009 veljavno sklenjena in da je toženka izkazala obstoječo stalno prakso med strankama, po katero so se pogodbe o vezavi depozitov sklepale ustno, brez naknadne pisne potrditve. Tožničine navedbe, da gre za ogromen znesek, ki predstavlja njen življenjski prihranek, so zavajajoče in nemoralne, saj ona zgolj zaradi višine svojega zahtevka ne more biti privilegirana.

7Revizija je utemeljena.

8Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 114/2014 pojasnilo, da je za rešitev obravnavane zadeve nosilnega pomena odločitev o osrednji in jedrnati trditveni podlagi tožbe, ki se glasi: banka je z mojega transakcijskega računa odtegnila 250.000,00 EUR, čeprav za to ni imela pravne podlage. Toženka nosi trditveno in dokazno breme o obstoju ustrezne pravne podlage za prenakazilo sredstev. Pri presoji, ali je temu bremenu zadostila, pa je treba upoštevati določbe v času domnevne sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP). Vrhovno sodišče je že opozorilo na tretji odstavek 13. člena ZPlaP, po katerem mora izvajalec plačilnega prometa, kadar lahko po splošnih pogojih vodenja transakcijskega računa imetnik transakcijskega računa izda elektronski oziroma telefonski nalog za plačilo, zagotoviti, da je mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca, in sicer bodisi z uporabo enolične identifikacijske kode, ki jo dodeli imetniku transakcijskega računa, bodisi z uporabo drugega podobnega postopka preverjanja identitete. Dolžnost preverjanja identitete imetnika ima banka pri vseh razpolaganjih s sredstvi na transakcijskem računu, ne glede na namen transakcije. Vrhovno sodišče je zato v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču druge stopnje, naj se osredotoči na dejansko stanje, ki ustreza telefonskemu nalogu, opredeljenemu v 13. členu ZPlaP.

9Tem napotkom navkljub sta se sodišči prve in druge stopnje v ponovljenem postopku ponovno osredotočili zgolj na vprašanje, ali je na podlagi preteklega ravnanja strank, drugih s toženkine strani enostransko podpisanih pogodb o vezavi depozita, izpovedbe priče o splošnem načinu delovanja privatnega bančništva pri toženki in tožničinega kasnejšega obnašanja mogoče sklepati, da sta pravdni stranki dne 20. 1. 2009 sklenili pogodbo o vezavi depozita. Samo na tem je toženka gradila svojo obrambno strategijo.

10Tožnica je s trenutkom, ko ji je toženka 250.000,00 EUR prenakazala na drug način, izgubila možnost razpolaganja s temi sredstvi. Čeprav se je depozitni račun, na katerega so bila nakazana sredstva, glasil na njeno ime, do teh sredstev več ni imela dostopa, ker je šlo za depozit z enoletno dobo vezave. Pri depozitih, vezanih za določen čas, pridobi deponent pravico razpolagati z dobroimetjem na podlagi takega depozita šele po poteku obdobja vezave.¹

11V skladu s 1035. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek. Težišče predmetnega spora pa ni v tem, ali je tožnica pri toženki položila določen denarni znesek kot vezani depozit, temveč v vprašanju, ali je toženka imela pravno podlago za odtegnitev sredstev iz tožničinega transakcijskega računa. Takšna pravna podlaga je nalog za plačilo, kot je opredeljen v 6. točki 3. člena ZPlaP: torej nalog imetnika transakcijskega računa izvajalcu plačilnega prometa, ki vodi njegov transakcijski račun, da v breme tega transakcijskega računa opravi prenos denarnih sredstev v dobro drugega transakcijskega računa ali v dobro računa izvajalca plačilnega prometa in v korist prejemnika plačila. Nalog za plačilo v pomenu izjave volje, ki je njegova vsebina, je razpolagalni pravni posel imetnika transakcijskega računa, s katerim ta uresničuje pravico v razmerju do banke, razpolagati s kritjem na tem računu.²

12V 13. členu ZPlaP so določene varovalke, ki zagotavljajo, da lahko s sredstvi na transakcijskem računu razpolaga samo njegov imetnik. V drugem odstavku tega člena je tako določeno, da mora biti na pisnem nalogu za plačilo lastnoročni podpis imetnika transakcijskega računa oziroma pooblaščene osebe imetnika transakcijskega računa. Izvajalec plačilnega prometa se mora hkrati z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način prepričati o identiteti nalogodajalca. Po tretjem odstavku tega člena je dovoljen tudi telefonski nalog za plačilo, kadar to določajo splošni pogoji poslovanja izvajalca plačilnega prometa. Vendar mora ta vedno zagotoviti, da je mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca, pri čemer se lahko sam odloči, kakšen bo postopek preverjanja identitete.

13Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. Vsebinska napolnitev dokaznega standarda mora ustrezati vrsti in naravi spoznanja v pravdnem postopku. Ta ni vselej enaka. Razteza se od izrazito omejenih spoznavnih možnosti, značilnih za spoznanje v vsakdanjem življenju, ki je pogosto tudi v celoti posredno, pa do spoznanja, ki se približuje znanstvenemu ter se v redkih primerih z empirično znanostjo že v celoti prekriva. V konkretnem primeru je prav 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard.

14Ugotavljanje prakse med strankama glede telefonskega sklepanja pogodb o vezavi depozita v tem sporu zato ne more imeti teže, ki bi odtehtalo ugotavljanje, ali je banka v konkretnem primeru dovolj zanesljivo preverila komitentovo identiteto. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen Obligacijskega zakonika). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena. Tudi če ima takšna fizična oseba prakso, da z banko posluje preko telefona, samo na tej podlagi ni mogoče domnevati, da je po tej poti sklenila vse posle, za katerega banka trdi, da jih je. Pri tem pa ni pomembna višina sredstev, ki so predmet transakcije, saj je banka ne glede na znesek vedno dolžna preveriti identiteto imetnika računa na ustrezen način. Bančni posli morajo biti jasni, določni in pregledni.

15Niti ni za presojo, ali je toženka pridobila ustrezen plačilni nalog za prenos 250.000,00 EUR s tožničinega transakcijskega računa, pomembno, ali je bila tožnica po 4. členu Pogodbe o zastavi depozita z dne 30. 7. 2008 dolžna do konca poplačila kredita sklepati nove depozite v zastavo. Če tega ne bi storila, bi bila tožnica odškodninsko odgovorna za kršitev pogodbe. Iz te okoliščine pa ni mogoče sklepati, da je tak depozit tudi dejansko sklenila in odobrila odtegnitev sredstev iz svojega računa.

16Bistveno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče zaradi dosedanje opustitve ugotavljanja dejstev v tej smeri ne more rešiti samo, je, ali je toženka v konkretnem primeru, upoštevaje 13. člen ZPlaP, zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu: torej ali je navedla in dokazala, kdo točno in kdaj je dal nalog za plačilo (toženka je na primer v odgovoru na tožbo trdila, da je imela pooblastilo za upravljanje z računom tudi tožničina snaha), ter kako je preverila identiteto nalogodajalca.

17V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, vendar drugemu senatu, v ponovno odločanje o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje (356. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

¹ N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1143.
² Prav tam, str. 1285.