8. člen ZPlaP-UPB3
(Transakcijski račun)
(1)Pravne in fizične osebe ter osebe civilnega prava (v nadaljevanju: imetniki transakcijskih računov) lahko prejemajo in nakazujejo denarna sredstva v plačilnem prometu le preko transakcijskega računa, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno.
(2)Pogodbo o vodenju transakcijskega računa lahko sklene vsaka fizična oseba ali njen skrbnik oziroma zakoniti zastopnik, zasebnik, pravna oseba in oseba civilnega prava. Zasebnik mora imeti za namene v zvezi z opravljanjem dejavnosti ločen transakcijski račun.
(3)Osebe, ki so po veljavnih predpisih zavezane plačevati preko transakcijskega računa, morajo odpreti najmanj en transakcijski račun v rokih, določenih v prehodnih določbah tega zakona.
(4)Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko neposredni in posredni uporabniki državnega in občinskih proračunov, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki so vključeni v sistem enotnega zakladniškega računa iz 61. člena zakona o javnih financah, prejemajo in nakazujejo denarna sredstva v plačilnem prometu le preko sistema enotnega zakladniškega računa.
(5)Računi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega oziroma občinskih proračunov, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki so vključeni v sistem enotnega zakladniškega računa, kot ga določa zakon o javnih financah, se odprejo kot podračuni enotnega zakladniškega računa države oziroma občin in imajo s statusnopravnega, obligacijskega, davčnega, računovodskega vidika in vidika predpisov o izvršbi in zavarovanju enak status kot transakcijski računi po tem zakonu.
(6)Izvršbe in zavarovanja na račune pravnih oseb, ki so vključene v sistem enotnega zakladniškega računa države oziroma občine, se lahko v skladu s predhodnim odstavkom izvršujejo le preko podračunov enotnega zakladniškega računa države oziroma občine, kot organizacija za plačilni promet pa se v tem primeru v smislu predpisov o izvršbi in zavarovanju šteje organ, pristojen za javna plačila.
(7)Izvajalec plačilnega prometa ne sme odpreti transakcijskega računa osebi, ki je imetnik transakcijskega računa, v zvezi s katerim je zaradi pomanjkanja sredstev na tem računu, na podlagi zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje ali zakona, ki ureja davčni postopek, vzpostavljena evidenca o neizvršenih sklepih za izvršbo ali prisilno izterjavo.
(8)Določbe prejšnjega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za račune oseb iz petega odstavka tega člena.
- VSRS Sklep II Ips 250/2017Vrhovno sodišče RS · 2017
Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.
- VSRS sklep II Ips 114/2014Vrhovno sodišče RS · 2016
Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma.
Povezano: sklici 7Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 16. 11. 2017Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep II Ips 250/2017Vrhovno sodišče RS · 16. 11. 2017
Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.
- VSRS sklep II Ips 114/2014Vrhovno sodišče RS · 4. 2. 2016
Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma.