1041. člen ZOR

Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.

Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma.

Sodišče druge stopnje je z razlago spornih določil v pogodbi razumljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je obveznost toženke iz asignacije z izpolnitvijo plačila kupnine prenehala. Pri tem je uporabilo prvi odstavek 1041. člena OZ, saj je ugotovilo, da je asignacijsko razmerje prenehalo z nakazančevo izpolnitvijo, in drugi odstavek tega člena, ker je tožnica prejela izpolnitev od nakazanca in ni upravičena zahtevati plačila od nakazovalca.