VSM Sklep V Kp 54651/2018

Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko I izreka napadenega sklepa predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov, podanega v pisni vlogi dne 24. 5. 2021 ter predlog zagovornika obdolženega B. B. za izločitev dokazov, podanega v pisni vlogi dne 25. 5. 2021, v delu, ki se nanaša na prvi izločitveni razlog (da se je zvočno snemanje vršilo brez kakršnekoli zakonske podlage in je posledično nezakonito) in drugi izločitveni razlog (da so bile z nedovoljenim snemanjem kršene temeljne človekove pravice obdolženca, zlasti pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije), kot nedovoljeno zavrglo. Pod točko II izreka napadenega sklepa je sodišče prve stopnje predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov iz razloga izpostavljenega na naroku 25. 5. 2021 (v zvezi s predloženim sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 5995/2020 z dne 1. 7. 2020); predlog zagovornika obdolženega B. B. za izločitev dokazov, podan v pisni vlogi dne 25. 5. 2021, v delu, ki se nanaša na tretji izločitveni razlog (da je bil zvočni posnetek pridobljen s samostojnim kaznivim dejanjem) in predlog zagovornika obdolženega B. B. za izločitev dokazov, dodatno podan na naroku 25. 5. 2021 (izločitev zvočnih posnetkov detektivske agencije); podan na naroku 25. 5. 2021, kot neutemeljene zavrnilo.

2Zoper takšen sklep so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni in predlogu za izločitev dokazov ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik obdolženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da iz spisa izloči zvočni posnetek v notarski pisarni z dne 5. 2. 2018 in vse dokaze, ki so pridobljeni na podlagi zvočnega posnetka dne 5. 2. 2018;

in

- zagovornik obdolženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, kršitve Ustave RS in EKČP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da iz spisa izloči vse zvočne posnetke D. D. z dne 26. 1. 2018, 5. 2. 2018 in 13. 2. 2018, kakor tudi nezakonite odredbe za pridobitev podatkov iz elektronskega omrežja in o opravi hišnih preiskav ter na podlagi teh odredb vse pridobljene dokaze, kakor tudi vse ostale dokaze, zbrane v fazi preiskave.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da so pritožbe neutemeljene.

4Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi ponovno predlagal izločitev zvočnih posnetkov, ki jih je policiji predložil D. D., saj meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je predlog za izločitev navedenih dokazov kot nedovoljen zavrglo. Trdi, da ima obdolženi glede na to, da je zadeva prešla iz predkazenskega postopka, kjer je bilo že odločeno o izločitvi navedenih dokazov, v kazenski postopek in ima zato obdolženi pravico ponovno predlagati izločitev dokazov ter da ne gre za "res iudicata".

5Po oceni pritožbenega sodišča takšne navedbe zagovornika ne morejo biti uspešne. V drugem odstavku 83. člena ZKP smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Po navedeni določbi je pravočasnost predloga za izločitev dokazov procesna predpostavka, zakonsko določeni rok za vložitev zahteve pa prekluziven, pri čemer zamuda roka pomeni izgubo pravice zahtevati izločitev dokazov. Iz navedenega izhaja, da zakon določa skrajni rok, do katerega smejo stranke zahtevati izločitev dokazov, kar pa ne pomeni, da lahko stranke do tega roka vedno znova zahtevajo izločitev istih dokazov, z navajanjem enakih izločitvenih razlogov, ki so že bili predmet vsebinske presoje sodišča in je bila o njih že sprejeta pravnomočna sodna odločba, kot je to primer v obravnavani zadevi. Vsebinsko pravnomočno razsojeno stvar je namreč negativna procesna predpostavka oziroma procesna ovira za ponovno odločanje o enakem predmetu zahteve za izločitev dokazov. Gre za splošno veljavno načelo "res iudicata", ki govori o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.

6Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ponovnega, po vsebini enakega predloga zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov, pravilna, pritožba zagovornika, ki skuša prepričati v dovoljenost ponovne podaje enakega predloga za izločitev dokazov, pa neutemeljena. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic obdolženca, zato niso podane.

7Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik obdolženega A., ko trdi, da D. D. v obravnavani zadevi nima položaj oškodovanca in da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je varstvo pravic D. D. prevladalo nad pravico obdolženca do zasebnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotovilo, da je bilo ogroženo osebno dostojanstvo in osebna varnost D. D., na podlagi česar je upravičeno tehtanje med njegovimi z ustavo zagotovljenimi pravicami in pravico obdolženega do zasebnosti, kar je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neuspešni. Sicer pa iz dokaznega gradiva izhaja, da so se vse grožnje in izsiljevanja ter pritiski s strani obdolženega A. A. zoper D. D. stopnjevali od prvega srečanja spomladi 2017, v pisarni K., pa tudi iz telefonskih klicev izhaja, da je obdolženi A. A. sodeloval pri finančnem izsiljevanju D. D., s čimer je posegel v varnost in dostojanstvo oškodovanca D. D., ki je v svoji izpovedbi pred preiskovalnim sodnikom tudi povedal, da se je bal zase in za svojo družino ter družbo. Zato navedbe pritožbe, da je D. D. želel s posnetki doseči cilj, ki ga je več let neuspešno zasledoval - prestrukturiranje družbe E. d.o.o. in da zato ne more imeti status oškodovanca, niso utemeljene, kakor tudi ne navedbe, da je obtožba konstrukt, ki temelji na pridobljenih prisluhih, ki bi iz spisa morali biti izločeni.

8Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je namreč eden od temeljnih gradnikov utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki temelji na izjavi, ki jo je dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajo pred in med preiskavo. Tako je v obravnavani zadevi D. D. k podaji kazenske ovadbe priložil sporazum k notarskem zapisu o nakazilu denarnega zneska, fotografije, dopis banke in dopis Odvetniške pisarne F. in partnerji ter zvočne posnetke, kar potrjuje, da podlago zahtevanemu dokaznemu standardu za izdajo odredbe po 149.b členu ZKP, ne predstavlja edino zvočni posnetek sestanka med D. D. in A. A. z dne 26. 1. 2018. Zato pritožba, ki trdi, da je edini obremenjujoči dokaz k ovadbi sporazum k notarskemu zapisniku, kar pa ne predstavlja koruptivnih kaznivih dejanj, ni utemeljena, saj je potrebno predmetni sporazum povezati z vsebino izjave D. D. iz ovadbe in njegovo izpovedbo v preiskavi.

9Pritožba še trdi, da D. D. in družba E. d.o.o. nimata položaja oškodovanca v obravnavanem kazenskem postopku, vendar nima prav. Oškodovanec je namreč tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP), kar je D. D. in družbi E. d.o.o. bilo prekršeno. Od D. D. oziroma njegove družbe je zahteval med drugimi tudi obdolženi A. A. in sicer za ugodno rešitev delnega odpusta obveznosti. Tako bi z izplačilom nagrade družbi E. d.o.o. in družbeniku D. D. nastala škoda. Zato pritožba zagovornika, ki skuša prepričati, da družba E. d.o.o. in D. D. nimata statusa oškodovanca, ni utemeljena. Dejstvo je namreč, da D. D. z obdolženim A. A. ni posnel pogovora z namenom, da bi posegal v samo pravico do njegove zasebnosti, ampak v zvezi z sumom storitve obravnavanih kaznivih dejanj in poskusa izsiljevanja, ki je D. prizadel, saj ga je doživel kot pritisk na njega samega in na njegovo družino ter se je zato počutil ogroženega.

10Glede na navedeno, in ker ni mogoče pritrditi zagovorniku obdolženega A. A., ki graja zakonitost in pravilnost napadenega sklepa, ter sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj so dokazi katerih izločitev je zahteval, pridobljeni s kršitvijo temeljnih svoboščin in kršitvijo človekovih pravic, nezakoniti, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika obdolženega M.M. niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, in ker v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno (člen 402/III ZKP).

12Zagovorniki obdolženega B. B. ne soglašajo z odločitvijo sodišča prve stopnje iz točke I izreka napadenega sklepa, saj menijo, da ne gre za že razsojeno stvar in zato ne more biti govora o "res iudicata", tudi zato, ker je zahteva za izločitev dokazov podkrepljena z novimi dejstvi in dokazi, o čemer pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo ter je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se uvodoma sklicuje na odgovor, ki ga je glede zavrženja predlaganih dokazov navedlo že v odgovoru na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A.

13Zagovorniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe eden od temeljnih gradnikov utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, saj po njihovi oceni iz ovadbe ni mogoče graditi utemeljenega suma in je kazenska ovadba lahko veljaven dokaz le, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe po členu 283 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj se je predkazenski postopek v obravnavani zadevi začel na podlagi D. D. kazenske ovadbe in priloženih listinskih dokazov, tudi posnetkov sestanka D. D. z obdolženim B. B.. Tako je kazenska ovadba v prvi vrsti namenjena podkrepitvi D. D. navedb v zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe in v kasnejših razgovorih s policisti ter listinskimi dokazi, ki jih je izročil policistom. Zato je zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe dejansko eden temeljnih gradnikov utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in kot tak osnova za izdajo sklepa o preiskavi, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Zato je zapisnik o sprejemu ustne ovadbe toliko pomembnejši pri gradnji utemeljenih razlogov za sum, ki se zahtevajo za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov in odreditev hišne preiskave ter ga je potrebno vselej kritično preveriti, kar je bilo v obravnavani zadevi storjeno, pri čemer pa ni prezreti, da je posnetek razgovora le podkrepitev D. D. navedb iz kazenske ovadbe. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi pravilno opravilo tudi test sorazmernosti med posegom v zasebnost obdolženega in varovanjem pravic oškodovanca ter pravilo zaključilo, da je poseg v ustavno pravico do zasebnosti dopusten, kadar je storjen pri varovanju neke druge ustavno varovane pravice, v obravnavani zadevi do pravice oškodovanca na drugi strani, ki je z njo v koliziji. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je D. D. posegel v ustavno pravico do zasebnosti B. B. pri varovanju svoje pravice do dostojanstva oziroma osebne varnosti, ki mu jo zagotavlja 34. člen Ustave Republike Slovenije, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da so se pritiski na D. začeli že leta 2007 in v nadaljevanju samo stopnjevali. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da D. D. pred datumom 19. 2. 2018 nihče ni grozil in je zato posnetek z dne 5. 2. 2019 nezakonit, ne more biti uspešna, čeprav je pri navajanju datumov nejasna, saj očitno meri na posnetek z dne 5. 2. 2018, pa tudi v pritožbi izpostavljena nasprotja glede ogroženosti D. D. niso utemeljena, saj je potrebno navajanja D. D. gledati kot celoto, iz katere izhaja, da so se pritiski nanj začeli že leta 2007, kot že navedeno.

14Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo ponovni predlog zagovornikov obdolženega B. B. po izločitvi dokazov in sicer zvočnega snemanja, saj je pravilno ugotovilo, da gre za že razsojeno stvar in da je zadeva "res iudicata", ki zajema pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, kar je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožba, ki te razloge pogreša in meni, da bi moralo sodišče ponovno meritorno odločiti o izločitvi zvočnih posnetkov, ne more biti uspešna in se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

15Zagovorniki v pritožbi trdijo, da bi bilo potrebno predlagane dokaze izločiti tudi zato, ker je do nezakonitega snemanja med D. D. in obdolženim B. B. prišlo na podlagi samostojnega kaznivega dejanja D. D.. Za takšne trditve pritožniki nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, pritožbe pa tudi ne podkrepijo z nobenim dokazom v tej smeri. Okoliščina, da je zoper D. D. vložena zasebna tožba zaradi nezakonitega snemanja obdolženega B. v njegovi notarski pisarni, nikakor ne potrjuje, da je D. D. storil navedeno kaznivo dejanje, zato so vsi pomisleki pritožnikov v tej smeri ne morejo biti uspešni, niti ko se sklicujejo na odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 63464/2019 z dne 11. 11. 2020 in skušajo prepričati, da je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu napačno ovrednotilo koncept pričakovane zasebnosti v notarski pisarni in s tem napačno uporabilo materialno pravo. S takšnimi navedbami v bistvu pritožniki grajajo dejansko stanje kot posledico zmotne uporabe materialnega prava. Takšna kršitev pa ni mogoča, dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in tudi popolno.

16Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zagovornikov obdolženega za izločitev dokazov zavrglo, kot to izhaja iz točke I izreka napadenega sklepa, so povsem neutemeljena zavzemanja pritožnikov za izločitev ostalih dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi zvočnega snemanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu v zvezi z pomisleki pritožnikov glede ogroženosti oškodovanca in njegovega dostojanstva ter varnosti pravilno navedlo, da poskus finančnega izsiljevanja, to je napad na finančne sposobnosti oškodovanca, da preživi sebe in svojo družino nedvomno predstavlja enega od vidikov kršitve ustavno varovane pravice do dostojanstva in osebne varnosti, kar podrobno obrazlaga sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pod točko 35, na te razloge pa se v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi vseh podatkov spisa je zato utemeljen zaključek, da je obdolženi B. B. sodeloval pri finančnem izsiljevanju D. D.

17Sicer pa se sodišče prve stopnje glede odločitve o zahtevah za izločitev dokazov povsem pravilno sklicuje na dosedanje pravnomočne sodne odločbe, saj pravilno ugotavlja, da se ugotovitve iz njih do sedaj niso v ničemer spremenile do te mere, da bi bile omajane. Razlogi napadenega sklepa pa so jasni in konkretni, ter tudi niso sami s seboj v nasprotju, napadeni sklep pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba, ki trdi nasprotno, ni utemeljena.

18Zagovornik obdolženega C. C. ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki iz spisa ni izločilo zvočnih posnetkov D. D. ter trdi, da kazenska ovadba ne more biti dokaz, ker se nobenemu izmed obdolženih ne sodi zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe ter so zato tudi odredbe za pridobitev podatkov iz elektronskega komunikacijskega omrežja, o opravi hišnih preiskav nezakonite, saj temeljijo izključno na kazenski ovadbi ter s strani D. D. izročenimi protipravnimi zvočnimi posnetki. Iz navedenih razlogov je napadeni sklep obremenjen s kršitvijo iz drugega odstavka 371. člena ZKP, obdolženemu pa je sodišče kršilo tudi pravico do poštenega sojenja in učinkovite obrambe.

19Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbeno sodišče se glede zvočnih posnetkov s strani D. D. v celoti sklicuje na razloge napadenega sklepa, v katerem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na ugotovitve preiskovalnega sodnika iz pravnomočnega sklepa, s katerim je zavrnil predlog za izločitev zvočnih posnetkov pogovora med D. D. in obdolženima B. B. in A. A. Sklep preiskovalnega sodnika je bil na pritožbe zagovornikov obdolženih potrjen, s čimer je tudi pritožbeno sodišče soglašalo z odločitvijo preiskovalnega sodnika. S tem sklepom pa je bilo tudi odgovorjeno na vse pomisleke, na katere se v pritožbi ponovno sklicuje zagovornik obdolženega, ki neutemeljeno skuša prepričati, da je bila obdolžencu zaradi neizločitve zvočnih posnetkov kršena Ustava in pravice, ki izvirajo iz EKČP. Zato pritožba ne more biti uspešna niti, ko se zavzema za izločitev vseh nadaljnjih listin, ki temeljijo na zvočnih posnetkih in sicer za izločitev odredbe za pridobitev podatkov iz elektronskega omrežja in hišnih preiskav ter na podlagi teh odredb pridobljenih vseh dokazov. Takšno zavzemanje zagovornika obdolženega je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Okoliščina, da se je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu sklicevalo na ugotovitve preiskovalnega sodnika iz pravnomočnega sklepa o zavrnitvi izločitve zvočnih posnetkov, ne pritrjuje pritožbi, da je sklep sodišča prve stopnje v tej smeri neobrazložen, zato tudi ni podana kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP. Kršitve 22. in 25. člen Ustave ter 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v pritožbi uveljavlja zagovornik niso podane, saj jih pritožba uveljavlja s trditvijo, da je bilo z nezakonitim zvočnim snemanjem D. poseženo v zasebnost obdolžencev, s čimer pa glede na že obrazloženo ni soglašati. Zato v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane.

20Navedbe zagovornika C. glede kazenske ovadbe, za katero trdi, da ta ne more biti dokaz v kazenskem postopku, ker se nobenemu od obdolžencev ne sodi zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, kjer je edino kazenska ovadba lahko dokaz, niso utemeljene. Res je, da kazenska ovadba ne more biti izključna podlaga za utemeljen sum, kar v obravnavani zadevi niti ni bila, ampak je ta bila podkrepljena z izjavo D. D. in listinami, ki jih je slednji izročil policiji, tudi z zvočnimi posnetki. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da se je v obravnavani zadevi predkazenski postopek začel 12. 3. 2018 in sicer na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je podal D. D. in na podlagi listinskih dokazov, ki jih je k ovadbi predložil. USB ključek z napisom REC, na katerem sta bila posnetka sestankov z dne 5. 2. 2018 in 13. 2. 2018, in ki sta v prvi vrsti namenjena podkrepitvi D. D. navedb iz kazenske ovadbe, ki je eden od temeljnih gradnikov utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Navedeno povzema tudi sodišče prve stopnje v napadenem sklepu, kjer se v nadaljevanju v celoti sklicuje na predhodne pravnomočne sklepe, ki jih tudi podrobno navaja in povzema. Zato pritožba, ki skuša prepričati nasprotno in se pri tem sklicuje na sodno prakso VS RS, ne more biti uspešna, saj ne gre za enak primer kot v obravnavani zadevi.

21Pritožba, ki sodišču prve stopnje očita kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je nepravilno utemeljen sum gradilo na kazenski ovadbi, ne more biti uspešna. Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi zagovorniku obdolženega C. C., da so tudi odredbe za pridobitev podatkov iz elektronskega komunikacijskega omrežja in ukrepa nadzora elektronskih komunikacij, nezakonite, ker temeljijo na nezakonitih zvočnih posnetkih pridobljenih s strani D. D. in so vsi nadaljnji pomisleki pritožbe v tej smeri neuspešni, tudi ko se pritožba sklicuje na to, da D. D. nima status oškodovanca. Pritožbeno sodišče se glede slednjega sklicuje na že obrazloženo v tej smeri. Zato v pritožbi uveljavljane kršitve Ustave in kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso podane.

22Na preostale pritožbene navedbe glede groženj zoper oškodovanca, da ta nima status oškodovanca, saj ga nihče ni izsiljeval, je pritožbeno sodišče že odgovorilo, kot to izhaja iz razlogov tega sklepa, zato se na te razloge ponovno sklicuje. Trditve pritožbe, da je D. D. reševal finančni položaj družbe E. d.o.o., ki je bila v brezizhodnem finančnem položaju, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ustrezno ocenilo položaj D. D. in družbe E. d.o.o., saj je potrebno razloge napadenega sklepa gledati kot celoto. Zato pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena.

23Tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika obdolženega C. C., ki skušajo prepričati, da napadeni sklep ni obrazložen tako, da bi se ga dalo preizkusiti in da je sodišče kršilo domnevno nedolžnosti ter se pri tem sklicuje na načelo "in dubio pro reo", niso utemeljene. Kot že navedeno ima napadeni sklep povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih zgoraj navedene pritožbene trditve, ne morejo omajati, predvsem glede na fazo postopka v kateri se nahaja obravnavana zadeva.

24Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, to pa ne izhaja niti iz njene obrazložitve. Pritožba graja tudi dejansko stanje, za katerega pravi, da ga je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo, vendar ne more biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj navedeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, svojo odločitev pa je v napadenem sklepu tudi ustrezno obrazložilo. Zato so vsi nadaljnji pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni.

25Iz navedenih razlogov, in ker pritožbe zagovornikov obdolženih niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa in ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).

26Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov odmerilo sodišče prve stopnje.