VDSS Sodba Psp 162/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2019 in odločba Centra za socialno delo A., Enota B. št. ... z dne 25. 3. 2019 ter primarno, da se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje in podredno, da se tožniku prizna pravica do statusa invalida, pravica do nadomestila za invalidnost in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ga obrazložitev sodišča v II. točki izreka ni prepričala. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovemu ugovoru o zmotni uporabi materialnega prava v predsodnem postopku, da bi morala tožena stranka o tožnikovi vlogi za priznanje statusa invalida odločati na podlagi Zakona o socialnem vključevanju invalidov (Ur. l. RS, št. 30/2018 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVI), ki je začel veljati 1. 1. 2019, to je v času odločanja v upravnem postopku. V zvezi s tem, ali je zmotna uporaba materialnega prava vplivala na odločitev oziroma in zakaj je odločitev v predsodnem postopku v posledici zmotne uporabe materialnega prava, napačna sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je v sodnem postopku na novo ugotavljalo dejstva glede na določbe ZSVI. Tožnik je bil šele s prejemom sodbe seznanjen, da je sodišče v tem sodnem postopku v resnici samo ugotavljalo dejstva in za ta namen izvajalo dokazni postopek. V zvezi z navedenim pritožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), saj sodba nima pravilnih razlogov za ponovno odločanje o tožnikovem zahtevku za priznanje statusa invalida. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v ponovno upravno odločanje. Odločilni ugovori pa so bili tudi ti, da ni bil seznanjen z mnenji obeh invalidskih komisij I. in II. stopnje. Navedeno je sodišče spregledalo in se do tega ni opredelilo, kar predstavlja neobrazloženo sodbo in poseg v pravico iz 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije. Citira uvodne določbe Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Ur. l. RS, št. 41/83 s spremembami, v nadaljevanju: ZDVDDP), ki je veljal do 1. 1. 2019. ZSVI bistveno širše in drugače opredeljuje namen zakonodajalca kot prej veljavni zakon. Citira posamezne določbe ZSVI od 1. člena do vključno 16. člena ter se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-11/07-45. Glede na namen in cilj novega ZSVI je za presojo pri odločanju o statusu invalida odločilnega pomena poleg okoliščine, ali pri osebi obstajajo motnje v duševnem razvoju in ali je delovno zmožen, tudi odločilnega pomena presoja trenutnega stanja prosilca z motnjami v duševnem razvoju, ki so se pojavile že pred 18. oziroma 26. letom in njegove nezmožnosti socialno vključevati se v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in nezmožnosti samostojnega opravljanja večine ali vseh življenjskih potreb ter nezmožnosti zagotavljanja sredstev za preživljanje, pravice do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo. Pred tem je potrebno skladno z zakonom odločiti o tem, ali oseba, konkretno tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa invalida po ZSVI. Meni, da je predmet dosoje mnogo širši od tiste, ki je bila izvedena v predsodnem postopku in kar je presojalo sodišče. Pri tem je zavrnilo številne dokaze, ki jih je predlagal tožnik in je s tem kršilo dokazno pravilo iz 8. člena ZPP. Poudarja, da ZSVI sedaj posebej in izrecno v 3. in 4. členu ureja postopek za pridobitev statusa invalida po tem zakonu in ureja tudi kdo lahko pridobi status invalida po tem zakonu. Pridobitev statusa invalida je po novem ZSVI pogoj oziroma predpostavka za pridobitev vseh pravic, ki iz zakona izhajajo, vse z namenom socialnega vključevanja in enakopravnega vključevanja invalidov v skupnost z različnimi oblikami socialnovarstvenih pomoči. Pridobitev statusa invalida ne veže oziroma ne povezuje več s pogojem, da se take osebe ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo. V postopku za pridobitev statusa invalida po ZSVI je odločilnega pomena, da je oseba polnoletna in da ima okvare naštete v 1. do 5. alineji prvega odstavka 3. člena ter da so te okvare nastale v obdobju, kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena, določa pa tudi pogoj glede državljanstva. Navaja, da je sodišče izvedenki postavilo napačna vprašanja glede napovedane presoje. Sodišče je odločilo, da bo tožnikov status invalida ugotavljalo po 1. alineji prvega odstavka 3. člena, pri čemer pogojev po ostalih alinejah sploh ni preizkusilo, da bi jih lahko izločilo. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča, da je izvedensko mnenje izvedenke C.C. prepričljivo, popolno in jasno argumentirano. Predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča tudi iz razloga, ker pri dokazni oceni niso upoštevane določbe ZSVI o tem, kdo lahko pridobi status invalida po tem zakonu. Izvedenka ni ugotavljala obstaja motenj v psihičnem razvoju tožnika v smislu 3. člena ZSVI, ampak vedno v povezavi z njegovo delovno zmožnostjo, splošno funkcionalnostjo itd., kar je napačno. Izvedenka se ni strokovno opredelila, ali gre oziroma je šlo pri tožniku za motnjo v duševnem razvoju, niti ni strokovno razmejila posameznih ugotovljenih tožnikovih stanj z vidika, ali gre za motnjo v duševnem razvoju ali duševne bolezni ter posledično ni opredelila njihove intenzitete od njihove pojavnosti pri tožniku do sedaj, niti ni strokovno pojasnila strokovnih kriterijev, po katerih se motnje v duševnem razvoju razvrščajo pod zmerno, težje in težke, niti se posledično ni opredelilo, kakšna je bila stopnja intenzivnosti motenj pri tožniku od njihove pojavnosti dalje. Zato izvedenkinega mnenja zaradi navedenih pomanjkljivosti ni mogoče opredeliti kot strokovnega in prepričljivega, zlasti ne tudi na določbe ZSVI. Zaključek izvedenke, da pri tožniku ni podanih duševnih motenj, ki bi izpolnjevali kriterije za zmerno, težjo ali težko duševno prizadetost, ki bi mu onemogočale samostojno življenje, je neprepričljiv, saj ni strokovno niti metodološko podprt. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izvedenega dokaza z zaslišanjem matere tožnika. Niti izvedenka in niti sodišče nista ugotovila, ali bo tožnik glede na svoje stanje brez nudenja storitev socialnega vključevanja sposoben samostojno opraviti večino ali vse življenjske potrebe ter si zagotavljati sredstva za preživljanje. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog o postavitvi izvedenca medicinske stroke za področje dela, prav tako pa je neutemeljena tudi zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju prič – članov rehabilitacijske komisije. Tožnik je z mnenjem te komisije dokazal, da je popolnoma delovno nezmožen za redno zaposlitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5Čeprav v sodbi posebej ni obrazloženo, ali je zmotna uporaba materialnega prava vplivala na odločitev, je sodišče prve stopnje navedlo dovolj razlogov zakaj šteje, da je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in sodbe v tem delu ni mogoče šteti za neobrazloženo, niti da se je ne da preizkusiti. Bistveno je, da je sodišče uporabilo pravilno materialno pravo in opravilo subsumpcijo ugotovljenih dejstev pod to pravilno materialno podlago. Tožnik, ki ima pooblaščenko, je ves čas postopka sodeloval in ni mogoče slediti trditvam pritožbe, da je bil šele s prejemom sodbe seznanjen, da je sodišče v tem postopku samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokazni postopek. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti sodba zagotovo nima.

6Sodišče prve stopnje tožniku z ničemer ni kršilo Ustavne pravice iz 21. člena Ustave Republike Slovenije, neutemeljena pa je tudi zatrjevana kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije.

7V predsodnem postopku tožnik ni bil prikrajšan za dvostopenjsko odločanje. Neutemeljeno se pritožba ne strinja, da ni bil seznanjen z mnenji obeh invalidskih komisij. Končno bi tožnik lahko vpogledal v spis in se na ta način seznanil z vsebino in mnenji invalidskih komisij.

8V tej zadevi so odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena in tudi dokazna ocena sprejeta v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno ter skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka tudi odločilo. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov za samo odločitev. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. V okoliščinah konkretnega primera je bilo dejansko stanje tudi strokovno prepričljivo razčiščeno z vsemi izvedenimi dokazi.

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem medicine dela in za psihologijo. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi še izvedensko mnenje specialista medicine dela in izvedensko mnenje psihologa, zavrnilo kot nepotreben, enako kot zaslišanje predlaganih prič, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

10V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč. Pravna podlaga je ZSVI. Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da pridobijo status invalida med drugim tudi polnoletne osebe z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju. Pogoj za pridobitev statusa invalida je, da je invalidnost nastala pred polnoletnostjo ali v primeru, če se oseba šola, najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti (drugi odstavek 3. člena). Invalid, ki je pridobil status invalida, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost, poleg te pravice pa, če za opravljanje osnovnih življenjskih potreb potrebuje pomoč in postrežbo, še to dajatev (5. in 6. člen ZSVI).

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v zvezi s predlogom zdravnice na zaprosilo centra za socialno delo v predsodnem postopku, najprej mnenje o statusu invalida ter glede potrebe po pomoči in postrežbi, podala invalidska komisija I. stopnje dne 18. 2. 2019 v sestavi specialista za psihiatrijo in za medicino dela. Nato je mnenje o obstoju teh dejstev dne 13. 6. 2019 podala še invalidska komisija II. stopnje. Obe invalidski komisiji sta po preučitvi celotne dokumentacije bili enotnega mnenja, da pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za delo in da ni invalid in da ni bil nezmožen za pridobitno delo pred 18. letom ter da dodatek za pomoč in postrežbo ni potreben. Pri njem ni mogoče ugotoviti kake hude psihične motnje, ki bi se pojavila že v razvojnem obdobju. Pred letom 2003 (to je pred 26. letom, tožnik je letnik 1977) so pri tožniku ugotovili predvsem čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo in pozneje sindrom odvisnosti od pomirjeval in hipnotikov. Po mnenju invalidske komisije ti dve psihični motnji ne povzročata zmerno, težjo ali težko duševno prizadetost. Leta 2003 je bila med bolnišničnim zdravljenjem opisana paranoidna shizofrenija ter nato ob bolnišničnem zdravljenju ugotovljene druge različne diagnoze (shizoafektivna motnja, postpsihotična depresija v sklopu shizofrenije). Vendar psihotična motnja, ki jo tudi sicer ni mogoče podrobneje opredeliti, ni nastala v dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja do dopolnjenega 26. leta starosti.

12V sodnem postopku je bila izvedenka za psihiatrijo po pregledu celotne razpoložljive medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnika in ob njegovem osebnem pregledu mnenja, da pri tožniku niso podane duševne motnje, ki bi izpolnjevale kriterije za zmerno, težjo ali težko duševno prizadetost in ki bi mu onemogočale samostojno življenje. Po mnenju izvedenke se je osebnostna motnja, ki se najbolj pomembno pri njem odraža pri njegovem vedenju, manifestirala v odraslem obdobju in ne v času šolanja. V adolescenci je bil svoji starosti primerno samostojen in ustrezno vključen v družbeno življenje in šolanje. Anamnestični podatki in izvidi ambulantne in hospitalne obravnave ne kažejo izrazitih posebnosti v psihosocialnem funkcioniranju v otroškem in mladostniškem obdobju. Kot izhaja iz obrazložitve izvedenskega mnenja, mu je prvič izbrana zdravnica zaradi pogoste tesnobe in nespečnosti predpisala anksiolitično zdravilo in ga napotila v psihiatrično obravnavo leta 1999. V letu 2000, ko je bil star 23 let, je bil prvič hospitaliziran v Psihiatrični kliniki. Poleg depresivnih razpoloženj in obsesivno kompulzivnih motenj je navajal tudi motnje slušnih zaznav, vendar brez izgube stika z realnostjo. Simptomatika se je ublažila ob uvedbi zdravil za lajšanje tesnobe in depresivnosti ter antipsihotika. Pri ponovni hospitalizaciji leta 2002 je bila ugotovljena prekomerna raba pomirjeval s prisotnimi znaki odvisnosti. Pri nadaljnjih občasnih hospitalizacijah, skupaj trinajstih do zadnje v letih 2014/15, je bila psihotična motnja navajana kot neopredeljena in je klinični psihološki izvidi niso potrjevali. Bolj so izstopale značilnosti osebnostne motnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik še vedno v redni psihiatrični obravnavi, prejema zdravila za lajšanje anksioznosti, blaženje depresije in preprečevanje relapsa psihoze. Nadalje izhaja, da so bile pri tožniku diagnosticirane neopredeljene psihotične motnje, osebnostna motnja, odvisnost od benzodiazepinov in obsesivno kompulzivna motnja. Klinični psihološki pregled, ki je bil opravljen v novembru 2014, je pokazal nekaj značilnosti psihoorganske motnje, vendar pa nevrološki pregled ni pokazal odstopov v delovanju živčevja.

13Izvedenka se je strinjala z mnenjem invalidskih komisij, v kateri sestavi sta sodelovala psihiatra, da tožnikovo stanje ne kaže potrebe po stalnem nadzoru in nesposobnosti po skrbi za osnovna življenjska opravila ter da pri njem ni ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Po mnenju izvedenke ugotovljena simptomatika duševnih motenj ne dosega teže in intenzivnosti, da se ne bi mogel usposobiti za delo. Pri tožniku do izgube stika z realnostjo, kar je sicer značilno za psihotično motnjo, ki je bila v anamnezi občasno navedena, ni prihajalo ali se je primeren stik izkazal že dan po sprejemu v bolnico. Prav tako je bilo navajanje motenj mišljenja in v zaznavanju v času hospitalizacije neprepričljivo, kar potrjujejo izvidi. Psihotične motnje niso kazali klinično psihološki izvidi, niti te niso bile podane v času, ko ga je pregledala izvedenka.

14V dopolnilnem izvedenskem mnenju je izvedenka pojasnila, da psihotične motnje, osebnostne motnje in obsesivno kompulzivne motnje vse predstavljajo duševne motnje, da pa same po sebi ne pomenijo nesposobnosti za samostojno življenje ali nesposobnost za delo. Pri večini duševnih motenj je sposobnost za delo ohranjena, če pa je že zmanjšana ali delno omejena, gre za občasno ali prehodno. Pri tožniku tudi simptomi obsesivno kompulzivne motnje niso opisani kot močno izraženi. V zvezi z mnenjem psihiatrinje D.D. z dne 11. 5. 2016, ki je navedla, da tožnik zaradi psihotične motnje ne bo več sposoben za organizirano delo, je izvedenka pojasnila, da je sama imela na voljo izvid te psihiatrinje z dne 19. 11. 2019, v katerem je navedeno, da pri tožniku v času podaje mnenja niso podani znaki psihoze. Zaradi odsotnosti jasne psihoproduktivne simptomatike se tudi izvedenka za diagnozo iz psihotičnega spektra ni mogla opredeliti.

15Izvedenka se je pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja oprla na obsežno dokumentacijo iz obdobja od 2002 do 2008. Ob diagnozi odvisnost od sedativov in hipnotikov je bila največkrat navedena diagnoza čustveno neuravnovešena osebnostna motnja. Že lečeči psihiater E.E. je tožnikove opise obsesivno kompulzivnih motenj, motenj razpoloženja, anksioznosti, nanašalnih misli in identitetnih motenj ocenjeval bolj kot osebnostne lastnosti, ne pa kot formirano psihozo. Decembra 2002 je bila pri tožniku izključena psihoza, v letu 2004 psihotičnih motenj ni izkazoval, enako teh ni bilo mogoče ugotoviti v letu 2005.

16Zaradi vztrajanja tožnika, da je izvedensko mnenje kljub dopolnitvi še vedno pomanjkljivo, je sodišče prve stopnje izvedenko na naroku še neposredno zaslišalo. Na zaslišanju je izpovedala, da po letu 2005 v odpustnicah v zdravstveni dokumentaciji ni zaslediti diagnoze psihotične motnje, temveč motnje, potrjene tudi s klinično psihološkimi pregledi kot osebnostno motnjo, občasno obsesivno kompulzivno motnjo, odvisnost od benzodiazepinov. Te motnje so bile potrjene tudi s kliničnimi psihološkimi pregledi, ki nikoli niso potrjevali paranoidnih ali blodnjavih idej, čeprav je bila ob sprejemu v bolnico zavedena diagnoza neopredeljena psihotična motnja, večkrat z opombo, da so znaki neprepričljivo izkazani. To potrjuje, da je bila diagnoza neopredeljene psihotične motnje, postavljena ustrezno. Izvedenka je na zaslišanju vztrajala, da je osebnostna motnja duševna motnja, ki sama po sebi ne pomeni, da človek ni sposoben splošnega funkcioniranja in da ni sposoben za delo. Izvedenka je na zaslišanju izrecno poudarila, da tožnikove motnje ne sodijo ne med zmerne, ne težje niti težke motnje v duševnem razvoju in da lahko samostojno opravlja vse osnovne življenjske potrebe.

17V takšnem izvedenskem mnenju, v dopolnitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenke, je sodišče prve stopnje imelo po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodne izvedenke pravilno ocenilo, da je utemeljeno z medicinsko dokumentacijo, ki je v mnenju tudi podrobno povzeta. Sodna izvedenka je ustrezno strokovno argumentirala in konkretizirala naravo in intenzivnost tožnikove duševne motnje in njen vpliv na zmožnost tožnikovega samostojnega vključevanja v družbo ter na zmožnost samostojnega opravljanja življenjskih potreb in zagotavljanja sredstev za preživljanje. Izvedenka se je že v dopolnitvi mnenja izrecno opredelila tudi do izvida lečeče psihiatrinje z dne 19. 11. 2019, ki ga je upoštevala kot enega izmed številnih izvidov psihiatrične obravnave, po preučitvi katerih, diagnoze psihotične motnje pri tožniku ni potrdila, razloge za takšno oceno pa je v svojih izvajanjih skladno in prepričljivo obrazložila. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sodna izvedenka posameznih mnenj lečečih specialistov o morebitni nezmožnosti za delo brez predhodne kritične presoje, ni bila dolžna upoštevati. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedenka tožnika ocenila bistveno širše kot specialistka psihiatrije D.D., saj je imela na vpogled celotno razpoložljivo dokumentacije o tožnikovi psihiatrični obravnavi, poleg tega pa je tožnika še osebno psihiatrično pregledala. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v pisnem izvedenskem mnenju, dopolnjenem z dopolnilnim izvedenskim mnenjem in z neposrednim zaslišanjem sodne izvedenke, ni ugotoviti nepopolnosti ali nasprotja mnenja samega s seboj ali z ugotovljenimi okoliščinami, zaradi katerih bi bilo potrebno dodatno izvajanje dokazov, saj je mnenje prepričljivo in jasno argumentirano.

18Sodišče prve stopnje je glede tožnikove zatrjevane popolne nezmožnosti za delo pridobilo tudi pojasnilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 22. 5. 2020, ki ga je tudi povzelo. Med drugim je povzelo zaključno mnenje rehabilitacijske komisije, ki je menila, da je tožnik sposoben za delo v sprejemajočem delovnem okolju in da do izdaje odločbe o nezaposljivosti ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz mnenja rehabilitacijske komisije ne izhaja ugotovitev o tožnikovi popolni delovni nezmožnosti ter da je izvedenka kot del medicinske dokumentacije imela na razpolago diagnoze, navedene v mnenju rehabilitacijske komisije, ki jih je lahko presodila in upoštevala pri podaji mnenja.

19Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.

20Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožniku pa je bila z odločbo BPP 255/2021 z dne 16. 6. 2021 dodeljena brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.