5. člen ZSVI

Težka zdravstvena stanja iz 3. člena ZSVI, ki pogojujejo pridobitev statusa invalida, pri tožnici niso izkazana.

Glede na zakonsko ureditev je za odločanje v sporu o pridobitvi statusa invalida po ZSVI in hkrati tudi pridobitvi pravic do denarnih prejemkov po tem zakonu stvarno pristojno socialno sodišče in ne upravno sodišče, saj gre za odločanje o socialnih pravicah in za spor na področju socialnih prejemkov.

V obravnavanem primeru je predmet spora tožnikov status invalida po 1. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI, kot tudi pravica do prejemanja nadomestila za invalidnost po 5. členu ZSVI ter dodatka za pomoč in postrežbo po 6. členu ZSVI, torej gre za odločanje o socialnih pravicah. Sodišče tako ugotavlja, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.