VSRS Sklep Dsp 37/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala sklep o prekinitvi izobraževanja in usposabljanja v šoli za častnike z dne 9. 11. 2007. Presodilo je, da bi morala tožeča stranka kljub temu, da sklep, s katerim je bilo odločeno o pravici iz delovnega razmerja, nima pravnega pouka, zoper njega na podlagi določila 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) najprej vložiti pritožbo pri toženi stranki. Ker tega ni storila, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Poudarilo je, da določilo četrtega in petega odstavka 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji) tožeče stranke ne upravičuje do neposrednega sodnega varstva. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da je ravnala v skladu s petim odstavkom 215. člena ZUP, zato glede na določilo četrtega odstavka tega člena ne sme trpeti škodljivih posledic. Od tožene stranke je v 8 dneh zahtevala dopolnitev odločbe, ki ni vsebovala pravnega pouka. Ta ji je pojasnila, da zoper sklep ni pritožbe. Tožeča stranka je ravnala po pravnem pouku, ki ga je dobila od tožene stranke (sklep je upravičeno štela za dokončnega in zoper njega v zakonsko določenem 30-dnevnem roku vložila tožbo). Odločitev sodišča odstopa od enotne sodne prakse, in sicer v zadevah VIII Ips 147/2000 z dne 16. 1. 2001 in II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in revizijo dopusti.

4Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Med drugim navaja, da tožeča stranka ni zahtevala od tožene stranke dopolnitve sklepa s pravnim poukom.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7Pritožba neuspešno navaja, da je tožeča stranka ravnala po 215. členu ZUP in zato ne sme trpeti škodljivih posledic. S takšnim zatrjevanjem tožeča stranka izpodbija pravilnost sklepa o zavrženju tožbe, kar ne predstavlja pritožbenega razloga. Iz zakonskega besedila namreč ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, ki so določeni v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev. V obravnavani zadevi se to vprašanje nanaša na presojo, ali ima javni uslužbenec zoper prvostopenjski sklep delodajalca o pravicah iz delovnega razmerja, ki ne vsebuje pravnega pouka, zagotovljeno neposredno sodno varstvo, ali pa je kljub izostanku pravnega pouka dolžan postopati po določilu 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) oziroma po 24. in 25. člena ZJU (prvi odstavek 88. člena ZObr) in pred vložitvijo tožbe uveljavljati predhodno varstvo pri delodajalcu. V odločbah Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje pritožba, je bilo obravnavano drugačno bistveno pravno vprašanje kot v sporni zadevi.

9Iz sodbe VIII Ips 147/2000 izhaja, da drugostopenjski sklep delodajalca, s katerim je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja delavca, ni vseboval pravnega pouka. Sodišče je delodajalčev očitek o tem, da delavec ni pravočasno vložil tožbe, štelo za neutemeljen. Pri tem se je sklicevalo na določilo drugega odstavka 102.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), po katerem odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu. Vendar pa ZJU in ZObr, ki predstavljata pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, niti novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ne predpisujejo takšne posledice za primer izostanka oziroma napačnega pravnega pouka v (prvostopenjskih) sklepih delodajalca. Ker predpisi, ki jih je sodišče uporabilo pri odločanju v zadevi VIII Ips 147/2000 in v predmetni zadevi, vprašanje izostanka pravnega pouka ne urejajo enako, v teh dveh zadevah obravnavano bistveno pravno vprašanje ni enako.

10V sklepu II Ips 488/2002 je bilo predmet presoje postopanje sodišča, ki stranki ni dalo pravnega pouka na način, ki je bil izrecno predpisan v drugem odstavku 457. člena ZPP (t. j. da ob razglasitvi sodbe pouči stranko, pod katerimi pogoji se lahko pritoži), temveč ji je dalo pravni pouk v pisni sodbi, poleg tega pa je tudi napačno določilo daljši rok za vložitev pritožbe, kot je bil predpisan v ZPP. Da tudi v zadevi II Ips 488/2002 ni bilo obravnavano enako bistveno pravno vprašanje, je razvidno že iz tega, da je šlo za napačen pravni pouk v sodnem postopku, medtem ko se v predmetni zadevi tožeča stranka sklicuje na izostanek pravnega pouka v postopku pri delodajalcu, v katerem je uveljavljanje sodnega varstva pogojeno s predhodnim postopanjem delavca po določilu 100.a člena ZObr oziroma po 24. in 25. členu ZJU. V teh določilih je predpisana procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri določenem organu delodajalca.

11Ker glede na obrazloženo tožeča stranka ni dokazala, da glede bistvenega pravnega vprašanja odločba sodišča druge stopnje odstopa od citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča, neenotnost v sodni praksi sodišča druge stopnje pa je uveljavljala le pavšalno(1), je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

12Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je že v večjem številu svojih odločb (npr. sklepi Dsp 18/2008 z dne 25. 3. 2008, 5/2009 in 10/2009 z dne 24. 2. 2009, idr.) zavzelo stališče, da zgolj pavšalno zatrjevanje obstoja neenotne sodne prakse ne zadošča, temveč mora stranka takšen pritožbeni razlog utemeljiti z navedbo konkretnih sodnih odločitev. Tega tožeča stranka v obravnavani pritožbi ni storila.