88. člen ZObr

Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. 47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.

Pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr, je ugotovitev, da delavec ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju, kar se v primeru pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske ugotavlja na podlagi ocene petčlanske zdravstvene komisije, ki jo imenuje minister za obrambo. Tudi iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2011 izhaja, da lahko delodajalec to pogodbo enostransko odpove v primeru, če delavec preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena ZObr. Zakon ne predvideva, da bi se moral preko ZPIZ izvesti postopek odpovedi na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr. Za oceno zdravstvene sposobnosti je pristojna komisija iz 99.a člena ZObr, katere ocena je na podlagi drugega odstavka tega člena celo podlaga za prerazporeditev delavca, kar je sicer v splošnih invalidskih postopkih pridržano odločanju ZPIZ. Toženka se je tako morala zanesti na njeno zdravstveno oceno ob podaji odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr.

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju (od 18. 6. 2019 dalje) dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta „analitik VII/2-I“. Pri tem je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da so tožničine naloge po zahtevnosti presegale naloge njenega delovnega mesta, sprejelo zgolj upoštevaje opis del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, čeprav je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je bila tožnica s sklepom z dne 21. 10. 2019 z dnem 1. 11. 2019 premeščena na delovno mesto „analitik VII/2-II“ v Oddelek D.. Na tem delovnem mestu je po trditvah tožene stranke skladno opravljala tudi naloge v zvezi z vnašanjem podatkov v evidenco nepremičnin, trga nepremičnin in ... evidenco, ter naloge v zvezi s spremljanjem vpisa kupcev v zemljiško knjigo, za katere je sodišče prve stopnje (po primerjavi z opisom del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, v katerem naloga vodenja evidenc ni bila določena) ugotovilo, da po zahtevnosti presegajo naloge tožničinega delovnega me

Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.

Zaradi zaključka, da je delo nosilca predmeta odgovornejše od dela soizvajalca ter poučevanje na višji (nadaljevalni) stopnji zahtevnejše od poučevanja na osnovni stopnji, je sodišče tožbeni zahtevek za višje plačilo za obdobja, v katerih je bil tožnik le soizvajalec predmetov na nadaljevalnih stopnjah in nosilec predmetov na osnovni stopnji, zavrnilo.

Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.

Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek glede plačila stroškov izobraževanja prekinilo ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 4. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS. Po drugem odstavku 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega izobraževanja, če je pogodbo odpovedal pred potekom desetih let. V konkretnem primeru je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Toženi stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpov

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Ker je tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in zahteval priznanje pravic od delodajalca, kar je bilo kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe.

Odstop zadeve ZPIZ ni postopkovna niti vsebinska predpostavka za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr. Pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr, je ugotovitev, da delavec ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju, kar se v primeru pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske ugotavlja na podlagi ocene petčlanske zdravstvene komisije, ki jo imenuje minister za obrambo.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno. V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog, kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domovini, tak poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pa utemeljuje tudi drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima.

Tožnik po oceni zdravstvene komisije trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo, zato je potrebno o njegovih pravicah odločati pred ZPIZ. To predvideva 6. odstavek 88. člena ZObr, po katerem ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. ZObr v 4. odstavku 99.a člena določa, da mora zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega zdravstvena komisija ni storila. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja, zato je odpoved nezakonita.

ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da j

Revizija se dopusti glede vprašanja ali na podlagi 93. člena ZObr nastane obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško- strokovnega izobraževanja in usposabljanja pripadnika slovenske vojske, tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr.

Pravnomočna kazenska sodba, izrečena delavcu na obrambnem področju zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in prestajanje daljše zaporne kazni zaradi tega kaznivega dejanja so dejstva, ki upravičujejo uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1, saj so ta dejstva zakonska ovira za opravljanje del na obrambnem področju, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.