100.a člen ZObr

Na podlagi dogovora med Sindikatom A. in toženko (Pogodba) je tožnik namesto svojega dela po pogodbi o zaposlitvi opravljal sindikalno delo. Le-to je na podlagi Pogodbe nadomestilo tožnikovo redno delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je torej svoje delo opravljal (le da je bila njegova vsebina v skladu s Pogodbo drugačna), zato je tudi upravičen do ocene redne delovne uspešnosti. Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost, ta pa pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate.

Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o Službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate (prvi odstavek 22.a člena ZSPJS). Postopek ugotavljanja doseganja kriterijev za določitev dela plače za redno delovno uspešnost se za vse javne uslužbence, med katere spadajo tudi pripadniki Slovenske vojske, izvede mesečno, trimesečno ali dvakrat letno (prvi odstavek 30. člena KPJS). Tožnik je ne glede na svoj status sindikalnega zaupnika upravičen do ocene redne delovne uspešnosti na podlagi določb ZSPJS in KPJS. Njegove pravice ne izključuje argument toženke, ki ga je napačno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da vodja organizacijske enote, v

Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.

V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo na podlagi ugotovitve, da sodno varstvo v zvezi s preklicem ukaza ni dopustno.

Pritožba utemeljeno izpodbija tudi priznanih 150 točk za sestavo 2. pripravljalne vloge, ki jo je tožnik vložil po tem, ko je toženka že pripoznala tožbeni zahtevek, tako da se tožniku za navedeno vlogo, s katero je izrazil strinjanje z izračunom toženke, v skladu z njenim predlogom v pritožbi prizna le 50 točk (tar. št. 19/4 OT).

Nepridobitev predhodnega mnenja sindikata s strani tožene stranke, ni vplivala na pravilnost sklepa o prekinitvi pogodbe. Razlogi za tožnikov izostanek niso opravičeni, zato je tožena stranka lahko enostransko prekinila pogodbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena pogodbe o služenju v rezervni sestavi SV, ki določa, da ministrstvo lahko pogodbenemu pripadniku pogodbo enostransko odpove, če se brez opravičenega razloga ni odzval na opravljanje vojaške službe oziroma usposabljanje. Mnenje sindikata tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev toženke, glede na določbo petega odstavka 100a. člena ZObr, da mnenje sindikata ni obvezujoče za odločitev tožene stranke.

Tožnik je ugovarjal zoper odločbo toženke, s katerim je prevedla njegovo plačo zaradi prehoda v nov plačni sistem, določen z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), vendar nato po molku organa sodnega varstva v predvidenih rokih (osmi odstavek 100.a člena ZObr) ni uveljavljal. Tako preizkus pravilnosti prevedbe plače tožnika ni predmet tega spora in tožnikov zahtevek na zatrjevani nepravilni prevedbi ne more biti utemeljen. Na podlagi 44. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.

Ker je tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu in zahteval priznanje pravic od delodajalca, kar je bilo kasneje predmet pravdnega postopka, ni bilo pravne podlage za zavrženje tožbe.

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Sodišče prve stopnje je vse izpodbijane odločbe odpravilo kot nezakonite, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinska presoja odločbe z dne 12. 6. 2017 (v zvezi z odločbo z dne 4. 11. 2016) zaradi prepoznega uveljavljanja sodnega varstva ne pride v poštev. Vseeno to ne pomeni, da je v posledici dokončne in pravnomočne odločbe z dne 12. 6. 2017 neutemeljen tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2014. Ker gre za denarno terjatev, za katero velja pravilo neposrednega uveljavljanja sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, dokončna odločba o tem, da se solidarnostna pomoč ne prizna, ni ovira za to, da tožnik v sodnem sporu ne bi mogel doseči priznanja te denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnikova prošnja za solidarnostno pomoč ni zahteva v smislu 100.a člena ZObr, temveč zahteva za izplačilo solidarnostne pomoči iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar pa prav tako ne spremeni tega, da gre za uveljavljanje denarne terjatve in ne za odločanje o zahtevi za varstvo pravic. Izdane odločbe so torej nezakonite tudi zato, ker je

Predmet tega spora se nanaša tudi na opravljanje nevarnih nalog v istem spornem obdobju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo o tem, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2015, glede katere se tožnik zavzema za priznanje višjega dodatka za nevarne naloge. Ker tožnik zoper odločbo ni ugovarjal (3. odstavek 100.a člena ZObr), sodno varstvo za izpodbijanje odločbe ni dopustno (100.a člen ZObr). Zato je bila tožba v zvezi z zahtevkom za spremembo odločbe glede višine dodatka pravilno zavržena (274. člen ZPP). To pa ne pomeni, da je nedopustno tudi sodno varstvo glede ostalega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano opravljanje nalog v nevarnih pogojih. V tem delu gre za tožbeni zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela. Pogoj za odločanje o tovrstnem zahtevku ni predhodno izpodbijanje omenjene odločbe, saj gre za denarni zahtevek, glede katerega je dopustno neposredno sodno varstvo (200. člen ZDR-1).

Zgolj to, da se varstvo pravic v zvezi s službeno oceno uveljavlja po službeni poti, tej oceni ne odvzema narave delovnopravnega akta, torej akta o odločitvi o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca. Za pripadnike Slovenske vojske pri pritožbah zoper službeno oceno velja osemdnevni pritožbeni rok. Če se pritožbeni rok izteče na dela prost dan, se rok dejansko izteče s pretekom naslednjega delavnika.

Toženka ni opravila pravniškega državnega izpita. Zato je na podlagi sklenjenih pogodb o izobraževanju dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom, in sicer v bruto znesku.

V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe. Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o s

Tožnik izpodbija oceno sposobnosti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske za opravljanje vojaške službe, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke ugotovila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za dolžnost poveljnik oddelka in trajno ni zmožen za vojaško službo. Ocena in zaključek zdravstvene komisije sta pravilna. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje dela poveljnika voda, kar pomeni, da trajno ni zmožen za vojaško službo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ocena sposobnosti pripadnika sestave SV za opravljanje vojaške službe, nezakonita in se razveljavi, ni utemeljen.

Zatrjevana ravnanja tožene stranke ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, ki je v četrtem odstavku 6.a člena ZDR opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Dejstvo, da tožnica občasno nima dela oziroma da ni polno zaposlena ob ugotovitvi, da je zaposlena zgolj za štiri ure dnevno, ne predstavlja ravnanja, ki bi imelo znake trpinčenja na delovnem mestu. Tudi dejstvo, da kot edina zaposlena nima dostopa do evidenc zaposlenih, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj tožnica za opravljanje svojega dela ne potrebuje dostopa do teh evidenc. Znakov trpinčenja na delovnem mestu nima niti kazenska ovadba zoper tožnico in preverjanje utemeljenosti bolniškega staleža tožnice, kar je oboje zakonska možnost (celo dolžnost) tožene stranke, za sum kršitve povračila potnih stroškov oziroma bolniškega staleža pa je imela tožena stranka utemeljene razloge. Tožena stranka prepovedi trpinčenja na delovnem mestu ni kršila z zatrjevanim nepošiljanjem tožnice na dodatna izobraževanja, saj je bil razlog za zavrnitev tožnice v njene

Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti. Z

Tožnik je praviloma delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, ampak po navodilu nadrejenih, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.