UPRS sodba U 2547/2008

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Generalni carinski urad zavrnil vlogo tožnika za posredovanje podatkov o imenu in sedežu posameznega uvoznika, naprave ali nosilca po Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastninsko reproduciranje (Uradni list RS, št. 103/06), kakor tudi podatkov o času uvoza in količini uvoženih nosilcev in naprav za obdobje od 1. 1. 2008 dalje. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v vlogi za posredovanje zgoraj navedenih podatkov z dne 2. 7. 2008, navajal, da na podlagi javnega pooblastila, podeljenega z začasnim dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) št. ... z dne 12. 11. 2007, uveljavlja nadomestila iz naslova privatnega in drugega lastnega reproduciranja po določilih 3. točke 147. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07, v nadaljevanju ZASP) in v zvezi z 2. in 3. odstavkom 151. člena istega zakona. Prvostopni organ je ob preučitvi vloge tožnika ugotovil, da se podatki, ki jih tožnik zahteva, ne nanašajo na prosilca, to je Zavod IPF, zato je prvostopni organ dolžan pri presoji takšnih zahtevkov ravnati v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, podatkov, ki pomenijo poslovno skrivnost ter podatkov, ki so davčna tajnost, ter sme carinska služba kot upravljavec zbirke podatkov posredovati podatke drugim osebam samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni za zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Pri tem se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer 15., 18. in 23. člen, ter določbe ZASP, in sicer 1. odstavek 146. člena in 38. člen. V skladu z začasnim dovoljenjem, ki ga je tožniku podelil URSIL, sme tožnik obračunavati nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje za obveznosti zavezancev ter prejemati plačila in izterjevati od zavezancev obračunane obveznosti za obdobje do prenehanja začasnega dovoljenja do vključno 30. 6. 2010, po tem datumu pa le s soglasjem navedenega urada. Po mnenju prvostopnega organa opravlja tožnik zgolj nalogo zbiranja nadomestil zavezancev in nato zbrana sredstva v skladu s 154. členom ZASP razdeljuje med kolektivne organizacije glede na status upravičencev, ki jih posamezna kolektivna organizacija zastopa. Po mnenju prvostopnega organa ni izkazana ustrezna pravna podlaga za posredovanje podatkov, ki jih želi pridobiti tožnik, o uvoznikih in proizvajalcih naprav in nosilcev za tonsko ali vizualno snemanje predvajanih del, na podlagi katerih bo zahteval izpolnitev zakonske obveznosti zavezancev po 4. odstavku 38. člena ZASP oz. preverjal pravilnost podatkov, ki so jih zavezanci sporočili. Tožnik svojo zahtevo za posredovanje podatkov utemeljuje s podeljenim omenjenim začasnim dovoljenjem URSIL, ki ga enači z javnim pooblastilom. Po mnenju prvostopnega organa dovoljenje, ki ga na podlagi 146. člena ZASP pristojni organ podeli kolektivni organizaciji za uveljavljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ne predstavlja izvajanje upravnih nalog in ne gre za javno pooblastilo v smislu Zakona o državni upravi (Uradi list RS, št. 115/03 – UBP4, v nadaljevanju ZDU) ter opredelitvi, ki izhaja iz 2. odstavka 121. člena Ustave RS, za javno pooblastilo.

Po mnenju prvostopnega organa gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje zasebnih pravic, saj kolektivne organizacije delujejo v zasebnem interesu, saj izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev v svojem imenu in za račun avtorjev, zato po mnenju prvostopnega organa začasno dovoljenje URSIL ne predstavlja javnega pooblastila v smislu ustavne določbe in zato ni izpolnjen pogoj iz 23. člena ZDavP-2, ki davčnim organom omogoča razkritje podatkov o posameznem davčnem zavezancu, tudi nosilcem javnih pooblastil za izvajanje in njihovih, z zakonom predpisanih, pristojnosti.

ZASP ne predvideva pridobivanja podatkov od drugih upravljavcev zbirk podatkov, ampak so podatke na podlagi ZASP dolžni posredovati zavezanci sami. ZASP prav tako določa namen uporabe pridobljenih podatkov, to je obračunavanja in nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, nikakor pa ne predvideva pridobivanje podatkov, na podlagi katerih bi tožnik preverjal pravilnost izpolnitve obveznosti zavezancev, ter se v nadaljevanju sklicuje na 186. člen ZASP, po katerem je inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb, glede izpolnjevanja obveznosti zavezancev po 4. odstavku 38. člena ZASP, v pristojnosti tržnega inšpektorata. Ker se v obravnavanem primeru zahtevani podatki nanašajo na druge pravne osebe in ne na prosilca in ker prosilec ni priložil pisne privolitve podjetij, na katere se zahtevani podatki nanašajo, prvostopni organ vlogi ni ugodil.

Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo. V svoji obrazložitvi se sklicuje na 72. člen, 1. odstavek 146. člena, 37. člen, 38. člen, 50. člen, 154. člen in 186. člen ZASP ter na 15. člen, 18. člen, 1. odstavek 23. člen in 1. odstavek 24. člena ZDavP-2. Tožnik v svoji zahtevi navaja, da želi pridobiti podatke o uvoznikih in proizvajalcih naprav in nosilcev za tonsko in vizualno snemanje predvajanih del, na podlagi katerih bo zahteval izpolnitev zakonite obveznosti zavezancev po 4. odstavku 38. člena ZASP, oz. bo preverjal pravilnost podatkov, ki so jih zavezanci sporočili. ZASP ne predvideva pridobivanja podatkov z namenom preverjanja pravilnosti izpolnitve obveznosti zavezancev, saj je inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZASP po 186. členu v pristojnosti inšpekcije. Po mnenju pritožbenega organa tožnik tudi v primeru, če bi bil nosilec javnega pooblastila, s svojim zahtevkom ne bi uspel, saj pridobivanje podatkov o imenu in sedežu posameznega uvoznika, naprave ali nosilca, kakor tudi podatkov o času in količini uvoženih nosilcev in naprav za namene izpolnjevanja obveznosti ali preverjanja pravilnosti podatkov, pomeni prekoračitve pristojnosti, ki jih ZASP podeljuje tožniku kot kolektivni organizaciji in poseg v pristojnost tržnega inšpektorja. Pri tem tudi opozarja, da so podatki carinske službe nepopolni, saj le-ta vodi podatke le za uvoze v skladu s carinskimi predpisi Evropske skupnosti, ne pa tudi podatkov o vnosu na ozemlje RS iz drugih držav članic EU.

V tožbi tožnik očita toženi stranki, da se ni opredelila do vseh pritožbenih navedb v zvezi s sklicevanjem na določila ZDU in ZDavP in da ni jasno, ali je začasno dovoljenje tožnika obravnavala kot javno pooblastilo ali ne. Prvostopni organ je svojo odločitev utemeljil z obrazložitvijo, da tožnik ni nosilec javnega pooblastila in je zato njegovo zahtevo obravnaval zgolj kot vlogo za dostop do podatkov, ki se nanašajo na druge pravne osebe in jih brez izrecne pisne privolitve oseb, na katere se ta podatek nanaša, ni mogoče posredovati. Tožeča stranka navaja, da je na podlagi začasnega dovoljenja URSIL pridobila dolžnost in pravico, da na območju RS izvaja zakonsko pooblastilo iz 3. točke 147. člena ZASP v zvezi s 2. in 3. odstavkom 151. člena istega zakona. Kolikor bi šlo za izvajanje zasebnih pravic, bi moral tožnik pridobiti pooblastilo od vsakega posameznega upravičenca, kar ni potrebno, saj pooblastilo vsebuje zakon, ter v nadaljevanju navaja določbe ZASP glede nadomestila, ki ga je mogoče uveljavljati šele po pridobitvi dovoljenja URSIL, ki tudi pozneje opravlja nadzor nad izvajanjem dovoljenja. Njegov nadzor pa ne predstavlja substitucije siceršnjega nadzora drugih državnih organov glede finančnega poslovanja (162. člen, 2. odstavek 161. člena ZASP). Navaja še 162.a člen ZASP glede možnih ukrepov URSIL, ki jasno izkazujejo, da gre pri izvajanju začasnega dovoljenja za izvajanje javnega pooblastila. Poleg tega pa zneske nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje po določilih 39. člena ZASP določi Vlada RS, sredstva pa se delijo po predpisanem ključu delitve (154. člen ZASP), zneski nadomestil (kot tudi siceršnje tarife) imajo naravo splošnega akta, ki mora biti v skladu z določili 4. odstavka 156. člena ZASP ter 5. odstavka 157. člena ZASP objavljen v Uradnem listu, kar pomeni izpolnjevanje obveznosti po 2. odstavku 72. člena ZDU.

Vloga države pri podeljevanju dovoljenja, kot tudi njena siceršnja vloga in možnost pri nadzoru izvajanja dolžnosti, iz dovoljenja ne dopušča po mnenju tožnika nikakršnega dvoma, da je tožnik z začasnim dovoljenjem URSIL pridobil javno pooblastilo, zato jo je treba obravnavati kot nosilca javnih pooblastil. Pri tem se sklicuje na delo Mihe Trampuža v knjigi Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba 2007, str. 50, oddelek pravna narava dovoljenja UIL, ki navaja „v bistvu gre za podelitev koncesije določeni pravni osebi, da na podlagi zakonskega monopola upravlja pomembno premoženje in opravlja druge naloge, ki so tudi v javnem interesu“. Iz narave stvari po mnenju tožnika tudi izhaja, da gre pri izvajanju nalog iz začasnega dovoljenja za upravno stvar (2. odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) in je nosilec javnega pooblastila po 2. odstavku 15. člena ZDU, zato meni, da bi morala tožena stranka na podlagi zaprosila z dne 2. 7. 2008, po 4. odstavku 202. člena Uredbe o upravnem poslovanju, posredovati podatke o uvoznikih in proizvajalcih naprav in nosilcev, saj bo le s pridobitvijo teh podatkov mogoče od zavezancev zahtevati izpolnitev njihove zakonske obveznosti po 4. odstavku 38. člena ZASP, oz. preveriti pravilnost podatkov, ki so jih zavezanci sporočili, saj teh podatkov na drugačen način ni mogoče pridobiti. V nadaljevanju se sklicuje na 1. odstavek 23. člena in 1. odstavek 24. člena ZDavP-2 ter odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da naj tožnik ne bi imel javnega pooblastila, ker naj bi uveljavljal zasebne pravice, saj je takšno stališče tožene stranke v nasprotju s pravnim redom RS, saj za primere uveljavljanja zasebnih pravic zakonodajalec ne bi smel predpisovati posebnih postopkov in pogoje za pridobitev dovoljenja. Zmotna je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka „v svojem imenu in na račun avtorjev med drugim izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev“. Očita nedoslednost in razumevanje narave dela tožeče stranke tudi s strani pritožbenega organa, ki je ocenil, da predstavlja tožnikov zahtevek prekoračitev pooblastil, saj naj bi ta pravica pripadla tržnemu inšpektoratu. V zadevi pa je nerelevantno iz katerih teritorialnih območij zavezanci uvažajo naprave in nosilce. Res ZASP kot lex specialis ne predvideva pridobivanja podatkov o drugih upravljavcev zbirk podatkov in načine za sodelovanje organov je potrebno za posamezne situacije obravnavati sistematsko, torej z uporabo celotnega pravnega sistema države. Ugotovitev, da ZASP izrecno določa inšpekcijski nadzor, nima smisla, saj sta inšpekcijski nadzor in izvajanje javnega pooblastila dve ločeni zadevi in dva ločena sistema, ki nista substitut eden drugemu. Glavni razlog tožeče stranke pa tudi ni zgolj v nadzorstveni pravici. Smiselno predlaga odpravo prvostopne odločbe in ugoditev zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v odločbi, s katero je odločala o pritožbi, odgovorila na vse pritožbene navedbe in kolikor so te identične tožbenim, jih v izogib ponavljanju ne ponavlja, ostale tožbene navedbe pa predstavljajo tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o javnem pooblastilu v smislu 15. člena ZDU, po katerem lahko z zakonom ali na njegovi podlagi v zakonu določenih primerih pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje nalog državne uprave, in sicer če je s tem omogočeno učinkovitejše in smotrnejše opravljanje upravnih nalog, kot bi bilo primeru opravljanje nalog v upravnem organu, zlasti če se lahko opravljanje upravnih nalog v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oz. plačili uporabnikov, ali če glede na naravo oz. vrsto nalog ni potreben ali ni primeren stalen neposreden politični nadzor nad opravljanjem nalog.

V obravnavanem primeru po mnenju sodišča ne gre za takšno situacijo. Tožnik ima pooblastilo po 146. členu ZASP v okviru določb 2. oddelka 6. poglavja, po katerem so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa, nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja, oziroma tega zakona, v svojem imenu in za račun avtorjev: 1. dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; 2. obveščajo uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepajo z njimi sporazume o pogojih uporabe varovanih del; 3. objavljajo tarife za plačilo nadomestil; 4. sklepajo sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami; 5. nadzorujejo uporabo del iz repertoarja; 6. izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev; 7. delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve ter 8. uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, vendar morajo o tako uveljavljenih pravicah predložiti avtorju račun. Po mnenju sodišča gre po navedenih določbah za zasebnopravni značaj pooblastila, česa drugega pa ZASP niti drug predpis ne določa.

Kolikor tožnik meni, da je dano javno pooblastilo zaradi izterjave plačil nadomestil in avtorskih honorarjev, njegovo stališče sodišče kot zmotno zavrača, saj v obravnavanem primeru ne gre za javne dajatve. Po mnenju sodišča ZASP opredeljuje razmerje med imetniki pravic in kolektivno organizacijo-tožnikom, ki te pravice skupinsko upravlja bodisi po samem zakonu bodisi po pogodbi z imetniki pravic, na podlagi dovoljenja pristojnega organa, ki je po svoji pravni naravi mandatno razmerje, katerega vsebina, s tem pa okvir delovanja kolektivne organizacije, je določena že z zakonom. V zunanjem razmerju do uporabnikov pa kolektivna organizacija nastopa kot posebne vrste skrbnik imetnikov pravice, ki te pravice upravlja za več avtorskih del več avtorjev hkrati. Ni pa možno (glede na vsebino pooblastila in vsebine kolektivnega upravljanja avtorskih pravic po ZASP) razumeti navedeno pooblastilo po ZASP kot javno pooblastilo oz. pooblastilo, ki ima javen značaj v smislu ZDU, v izvrševanju upravnih nalog, kot pravico posameznikov oz. organizacij, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcijo uprave, katerega bistvo je v tem, da javno oblast izvršujejo organizacije oz. subjekti, ki niso del državnega aparata. V obravnavanem primeru pa tudi niso izpolnjeni pogoji za pridobitev javnega pooblastila po 3. odstavku 15. člena ZDU, po katerem se, če zakon dopušča, da za pridobitev javnega pooblastila kandidira več fizičnih oz. pravnih oseb, izbira opravi na javnem natečaju. Pri kolektivnem upravljanju po ZASP pristojni organ izda dovoljenje iz 146. člena na podlagi pisne vloge zainteresirane osebe za kolektivno upravljanje pravice (148. člen in 189. člen ZASP).

Ker po povedanem, tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tožnik nima javnega pooblastila za opravljanje upravnih nalog, tožniku ni mogoče razkriti podatke, ki se nanašajo na druge pravne osebe, brez njihove izrecne pisne dovolitve (15. in 18. člen ZDavP-2). Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača tudi sodišče. Tudi po mnenju sodišča pogoji za razkritje podatkov tožniku po 23. in 24. členu ZDavP -2 niso izpolnjeni, ker ne gre za nosilca javnih pooblastil, saj gre kot že rečeno za pooblastilo zasebnopravne narave, ki ga daje ZASP tožniku kot kolektivnemu zastopniku avtorjev. Objava Uredbe o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje v Uradnem listu ne spreminja narave pooblastila, irelevantni so tudi tožbeni očitki glede oblike nadzora pristojnega organa in ukrepov pri kršitvah kolektivnih organizacij (162. člen in 162 a. člen ZASP). Sodišče tudi ni našlo očitanih postopkovnih kršitev, dodatni razlogi tožene stranke o prekoračitvi pravic na odločitev ne vplivajo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na odločbo US RS, saj sodišče ni odločalo o pravni naravi dovoljenja, kot zatrjuje tožnik, sklicevanje na stališče avtorja knjige pa ni pravni vir, pa tudi sicer le ta ne govori o javnem pooblastilu.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.