162.a člen ZASP

Toženka je z licenčnimi pogodbami z dne 6. 1. 2009 pridobila pravice po načelu "vse-pravice-na-enem-mestu" (one-stop-shop). Ta način je koristen za uporabnike in imetnike pravic, saj zmanjšuje stroške kolektivnega upravljanja pravic, zato je lahko licenciranje pravic cenejše. Memorandum in njegovi Dodatki tako predstavljajo skupno tarifo, pri sklenitvi katere je sodelovalo več kolektivnih zastopnikov imetnikov pravic. Sodišče druge stopnje se pravilno ni omejilo na besedno razlago, temveč je v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ upoštevalo tudi namen pogodb. Namen je bil, da se določi enotno plačilo za vse pravice in da ena organizacija ureja vse v zvezi s pobiranjem in izterjavo dogovorjenega plačila. Pri razmerju med toženko, tožnikom in drugimi imetniki pravic ne gre za deljive obveznosti v smislu 393. člena OZ niti za solidarne terjatve, temveč za inkaso cesijo v smislu drugega odstavka 425. člena OZ. Pooblastilo kolektivnim organizacijam, da lahko prevzamejo opravljanje administrativno-tehničnih nalog za druge kolektivne zastopnike, izhaja že iz drugega odstavka 146. člena ZASP, zato posebno dovoljenje UIL v zvezi s tem ni potrebno. Če tožnik ne bi smel

Upoštevajoč določbe 162. in 162. a člena ZASP, ne drži, da nadzor organa nad delovanjem kolektivnih organizacij ni omejen. Nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali kolektivna organizacija opravlja vse dejavnosti, ki jih mora, in ali posluje v skladu z zakonom. Organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je Začasna tarifa, sprejeta s strani tožnika, primerna oziroma v skladu s 156. členom ZASP, temveč je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila Tarifa za konkretna avtorska dela že določena (s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998), zaradi česar tožnik za določitev Začasne tarife ni imel podlage v zakonu. Organ torej s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni odločil o stvari, za katero je po prej citiranih določbah pristojen Svet za avtorsko pravo, temveč je opravljal funkcijo nadzora. Tak nadzor organa pa je nedvomno podan (tudi) pri ugotavljanju, ali je kolektivna organizacija ravnala v skladu s 156. členom v povezavi z nadaljnjim določbami ZASP, ko je določila Začasno tarifo, saj gre za nadzor skladnosti opravljanja nalog kolektivnih organizacij (določenih v 146. členu ZASP) v skladu z zakonom, torej ZA

Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic spada med regulirane dejavnosti. ZASP (oziroma sedaj Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, ZKUASP) natančno določa, katere obveznosti mora kolektivna organizacija izpolnjevati pri svojem poslovanju. Ker gre za upravljanje s pravicami tudi na podlagi samega zakona, brez pooblastila avtorja (obvezno kolektivno upravljanje), njeno delovanje nadzira toženka po organu, ki je bil za ta namen ustanovljen z zakonom.

Glede na kogentne določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP se morajo zbrana sredstva za avtorske honorarje imetnikom pravic deliti v skladu pravili delitve, ki so določena vnaprej. Sodišče meni, da je določbo treba razlagati v pomenu, da se pravila delitve zbranih sredstev ne nanašajo samo na višino zneska, ki ga prejme posamezen upravičenec, pač pa tudi na sam postopek delitve sredstev. Ta mora biti vnaprej določen tako, da so izključene nejasnosti oziroma da je za naslovnike način izplačevanja sredstev pregleden, pričakovan.

Sklep, ki revidentu med postopkom nadzora nalaga predložitev poslovne dokumentacije zato, da bo pristojni organ nadzor revidentovega delovanja sploh lahko opravil, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Sklep, ki revidentu med postopkom nadzora nalaga predložitev poslovne dokumentacije zato, da bo pristojni organ nadzor revidentovega delovanja sploh lahko opravil, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Revizija po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ker revident nima pravnega interesa za revizijo. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).

Glede na izrecne določbe 162. člena ZASP tožnik ne more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da naj kot zasebnopravni subjekt, ki dejavnosti kolektivne organizacije tudi ne izvaja po javnem pooblastilu, ne bi bil dolžan posredovati pogodb, s katerimi je opravljanje nekaterih svojih poslov prenesel na tretje osebe. Tudi v kolikor je tožnik opravljanje administrativno-tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo prenesel na drugo gospodarsko družbo (kar je skladno z zakonom – drugi odstavek 146. člena ZASP), to ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere urad v okviru nadzora nad dejavnostjo tožnika kot kolektivne organizacije ne bi mogel zahtevati posredovanja vseh potrebnih poslovnih dokumentov, ki se nanašajo na opravljanje administrativno - tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic. Če gre za poslovne dokumente, ki jih urad potrebuje zaradi nadzora in glede na obseg nadzora (kar mora v obrazloženi pisni zahtevi kolektivni organizaciji navesti, tako da preizkus lahko to potrdi), se tožnik obveznosti njihove predložitve ne more izogniti niti ob sklicevanju na okoliščino, da gre za poslovne skrivnosti. Urad j

Določitev poslovne skrivnosti sama po sebi ne pomeni, da pristojni nadzorni organi ne morejo dostopati do podatkov, ki jih je pravna oseba določila za poslovno skrivnost, zlasti ker morajo pri tem delovati v skladu s predpisi, ki urejajo postopanje organov s tako varovanimi podatki.

Dejavnost zavoda se v sodni register ne vpisuje. Vpisuje pa se v sodni register ob ustanovitvi zavoda tudi datum in oznaka akta o ustanovitvi. Akt o ustanovitvi je temeljni ustanovni akt, na podlagi katerega se vpiše ustanovitev subjekta v sodni register. Kasnejše spremembe samega akta o ustanovitvi se v sodni register ne vpisujejo. Čeprav ima zavod tudi statut, s katerim se ureja organizacija zavoda, organi, njihove pristojnosti in način odločanja ter druga vprašanja, pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanje zavoda, se tudi statut zavoda ne vpisuje v sodni register.

Kolektivna organizacija mora deliti honorarje v skladu s svojimi internimi akti, morajo pa biti tudi ti interni akti v skladu z zakonom in (med drugim) določati načela delitve tako, kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP. Organ je torej pristojen ne samo za izvajanje nadzora nad vsebino internih aktov kolektivnih organizacij, ki določajo (tudi) pravila delitve, temveč tudi, ali se delitev honorarjev izvaja v skladu z zakonom oziroma z internimi akti, ki morajo biti usklajeni z zakonom oziroma ne smejo biti v nasprotju z njim. Odrejena odprava ugotovljene kršitve ne presega okvira pristojnosti urada kot nadzornega organa. Tožnik je namreč kot kolektivna organizacija dolžan deliti nadomestila imetnikom avtorskih pravic že po zakonu oziroma v skladu z načeli delitve, ki jih mora sprejeti kolektivna organizacija (s svojimi internimi akti) in ki morajo biti v skladu z zakonom. Tako ne gre za razmerje, kjer bi bile stranke (tj. kolektivna organizacija in imetniki avtorskih pravic) v medsebojno prirejenem položaju in bi uresničevale pravice iz obveznosti, in bi odvisno od njihove svobodne volje vstopale v medsebojna pravna razmerja, temveč gre za obveznost tožnika kot kolek

Tožnik je ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov. V konkretni zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka.

Izpodbijani sklep nima neposrednih posledic, kot jih zatrjuje tožeča stranka, to je odvzem dovoljenja po 162a. členu ZASP. Take posledice, kot jih tožeča stranka sedaj zatrjuje, bi lahko imela šele odločba, izdana na podlagi 162a. člena ZASP. Poleg tega je to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le morebitna posledica. Ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev.

Kolektiva organizacija lahko obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki ni namenjen avtorskim honorarjem članov in pokrivanju stroškov njenega poslovanja le z izrecnim soglasjem avtorja.

Poziv nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Poziv ne predstavlja odločitve URSIL po prvem odstavku 162. a člena ZASP, temveč ima glede na svojo vsebino značaj zapisniških ugotovitev o kršitvah ZASP, ki jih je storila tožeča stranka (kolektivna organizacija) v postopku nadzora nad zakonitostjo njenega delovanja in daje tožeči stranki možnost, da se o teh ugotovitvah lahko v roku izreče ali ugotovljene kršitve prostovoljno odpravi. Ker tožba ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do tega vprašanja, ki ga tožeča stranka izpostavlja v pritožbi.

Tožeča stranka ni (več) kolektivna organizacija za upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, zato ne more sklepati sporazumov z enakimi ali podobnimi tujimi kolektivnimi organizacijami in na tej podlagi izvajati kolektivnega upravljanja pravic za člane tuje kolektivne organizacije. Zato upravni organ, če tožeča stranka za tuje kolektivne organizacije opravlja administrativna dela v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic na retransmisiranih programih oziroma za RTV organizacije, opravlja administrativne posle v zvezi z njihovimi pravicami v primeru kabelske retransmisije, pravilno sklepa, da opravlja posle, za opravljanje katerih nima dovoljenja. Določbo 146. člena ZASP je treba razlagati tako, da se nanaša na kolektivne organizacije, ki imajo tak status po ZASP. D. in C., ki po podatkih upravnega organa, ki je pristojen za izdajo dovoljenj v Sloveniji, nista kolektivni organizaciji po ZASP, na podlagi te določbe ne moreta prenesti opravljanja administrativno tehničnih poslov v zvezi s kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del na tožečo stranko.

V razmerju med kolektivno organizacijo in njenimi člani, ki je po pravni naravi mandatno razmerje, predstavlja letno poročilo realizacijo dolžnosti prevzemnika naročila – kolektivne organizacije o dajanju računa iz opravljenih poslov na splošni ravni. Zato mora biti delitev zbranih sredstev, kar je zakonsko določena vsebina letnega poročila, prikazana tako, da je preverljiva. S tem se članom, tudi zunanjim, zagotavlja statutarna pravica do vpogleda v finančno poslovanje.