UPRS sodba in sklep I U 188/2010

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo pooblaščenca tožnika zoper odločbo disciplinske komisije Zavoda za prestajanje kazni zapora A. opr. št. ... z dne 2. 10. 2009. Ugotovila je še, da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je zoper odločbo disciplinske komisije tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pritožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z odločitvijo komisije. Po pregledu spisovne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 7. 10. 2009, tridnevni pritožbeni rok je pričel teči 8. 10. 2009, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel dne 10. 10. 2009. Iz pritožbe je razvidno, da je bila slednja na zavod poslana 12. 10. 2009, torej prepozno. Pritožbo je bilo zato potrebno na podlagi 1. odstavka 246. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavreči. Razen tega je tožnik pritožbo zoper odločbo disciplinske komisije vložil tudi sam, in sicer dne 8. 10. 2009, torej pravočasno. O navedeni pritožbi je drugostopenjski organ že odločil z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009, ki je bila tožniku vročena dne 22. 10. 2009. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbo, ki jo je tožnik vložil po odvetniku, kot prepozno zavreči.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila pritožba vročena pravočasno in bi jo morala tožena stranka obravnavati. Odločba disciplinske komisije je bila tožniku vročena dne 7. 10. 2009, tridnevni pritožbeni rok je pričel teči 8. 10. 2009, zadnji dan pritožbenega roka se je iztekel dne 10. 10. 2009, kar pa je bila sobota, torej dela prost dan, je nepravilno stališče tožene stranke, da je bila pritožba, prejeta dne 12. 10. 2009, prepozna. Glede na določilo 101. člena ZUP se v primeru, da je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika, kar je bilo v konkretnem primeru 12. 10. 2009, tako da je odločitev tožene stranke o zavrženju pritožbe nepravilna. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da stroški postopka niso nastali, saj je imel tožnik s podajo pritožbe preko odvetnika stroške, katere je v pritožbi tudi priglasil in bi jih morala tožena stranka priznati in odmeriti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožniku prizna stroške tako upravnega postopka kot tudi upravnega spora ter jih naloži v plačilo toženi stranki. Ker je slabega materialnega stanja in ne more ustvarjati mesečnih prihodkov glede na to, da se nahaja v zaporu, prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks, saj nima premoženja, iz katerega bi lahko plačal sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dosedanji potek postopka in tožbene navedbe. Sklicuje se na 101. člen ZUP, ki določa, da se v primeru, ko je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je potrebno opraviti dejanje postopka, ne dela, rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika. Glede na to, da se je rok iztekel na soboto, je potrebno poudariti, da je sobota v Zavodu za prestajanje kazni zapora A. dan, ko se dela in so prisotne tudi uradne osebe. Hišni red zavoda v 49. členu določa, da je uradna oseba, ki sprejme vlogo, dolžna slednjo opremiti z datumom sprejema in svojim podpisom ter jo izročiti pristojnemu delavcu zavoda. Glede na to, da je paznik uradna oseba, ki je v zavodu prisotna tudi ob sobotah, bi imel tožnik možnost opraviti dejanje postopka, to je vložiti pritožbo, tudi v soboto. Torej se je tridnevni pritožbeni rok iztekel 10. 10. 2009, ko je bila sobota, to je dan, ko se v zavodu dela. Pooblaščenec ne more imeti drugačnih upravičenj glede rokov kot pooblastitelj, kar pomeni, da se je rok za vložitev pritožbe tudi za pooblaščenca iztekel v soboto, torej na dan, ko je bila na zavodu prisotna uradna oseba, ki je bila dolžna sprejeti pisanja. Podrejeno pa tožena stranka meni, da tožnik za vložitev tožbe nima pravnega interesa. Tožnik je namreč tudi sam zoper odločbo organa prve stopnje vložil pritožbo, drugostopenjski organ je o pritožbi odločil z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009. S to odločbo je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Kljub temu je tožnik po odvetniku vložil zoper odločbo organa prve stopnje še eno pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ kot prepozno zavrgel. V tej drugi pritožbi tožnik ni navajal nobenih novih dejstev in dokazov, pač pa zgolj to, da odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in da očitanega disciplinskega postopka ni storil. Drugostopenjski organ je torej že odločil o tožnikovi prvi pritožbi in v postopku ugotovil, da je disciplinski prestopek dejansko storil in da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka ter da ni bil prekršen materialni zakon.

Tožnik se v pripravljalni vlogi ne strinja s stališčem tožene stranke, da je bila pritožba vložena prepozno, ker je sobota v Zavodu za prestajanje kazni zapora A. dan, ko se dela in so prisotne uradne osebe. Iz teh navedb je razvidno, da so v soboto v zavodu prisotni pazniki, katerim pa pooblaščenec tožnika ne bi mogel vročati pritožbe, prisotni so tudi ob nedeljah in praznikih, zato so navedbe tožene stranke nesprejemljive, saj je potrebno upoštevati, da relevantne osebe in službe ob sobotah, nedeljah in praznikih ne delajo, zato je nedvomno pravilno stališče tožnika, da je bila njegova pritožba preko pooblaščenca vročena pravočasno. Ne strinja se tudi s tem, da naj ne bi imel pravnega interesa v tej zadevi, kajti pritožbene navedbe pooblaščenca tožnika se razlikujejo od pritožbenih navedb tožnika samega in so tudi izpostavljene drugačne kršitve, v vsakem primeru pa je tožnik upravičen do vložitve pritožbe s pomočjo pravnega zastopnika.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani akt v tem upravnem sporu je sklep drugostopenjskega organa, s katerim je ta zavrgel pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Sodišče je sklep o zavrženju pritožbe obravnavalo kot akt, ki je lahko predmet upravnega spora, skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1), saj je s tem sklepom upravni organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, konkretno o pravici do pritožbe. S tem, ko je pritožbo zavrgel, ni vsebinsko obravnaval vloge tožnika, kar pomeni, da je presojal, ali bo pritožbo sploh obravnaval ali ne.

Sodišče ocenjuje, da je odločitev drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. V obravnavanem primeru bi bilo namreč potrebno pritožbo zavreči ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Ta namreč določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V obravnavani zadevi je drugostopenjski organ o pritožbi že odločil z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2009, ta odločba je bila zavrnilna, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira pritožba, se nista spremenila, torej je bil ob smiselni uporabi 129. člena ZUP podan razlog za zavrženje pritožbe po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP.

Ker je odločitev v izpodbijani odločbi iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za povrnitev stroškov postopka, prav tako pa tudi sodišče ne more odločiti o stroških upravnega postopka, ker je upravni spor povsem drug postopek in stroški upravnega postopka niso stvar upravnega spora.

K točki 2 izreka:

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo njegovo slabo materialno stanje glede na to, da ne more ustvarjati mesečnih prihodkov, ker se nahaja v zaporu in bi bila s plačilom taks občutna zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.