VSL Sodba X Kp 27473/2016

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini 7.084,5 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter mu na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ izreklo kazen dve leti zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi A. A. dolžan plačati oškodovani Banki B., d.d., znesek 1.476.089,35 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbe obtoženi A. A. ter njegova zagovornika, odvetnika C. C. in odvetnik Č. Č. Obtoženi A. A. je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Zagovornica C. C. je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno zaradi odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbenega očitka, ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Odvetnik Č. Č. je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbenega očitka. Obtoženčeva zagovornica odvetnica C. C. je zahtevala, da se jo obvesti o seji pritožbenega senata.

3Na pritožbe vseh treh pritožnikov je odgovoril okrožni državni tožilec D. D. s Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagal, da jih pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Sodišče druge stopnje je izvedlo pritožbeno sejo v navzočnosti strank v skladu s členom 378 ZKP. Na sejo so pristopili obtoženi in oba zagovornika ter višji državni tožilec E. E. s Specializiranega državnega tožilstva RS, ki pa je zaradi tehničnih težav (prenos zvoka in slike pri videokonferenčni izvedbi) pritožbeno sejo po tem, ko je izjavil, da naj se opravi brez njegove navzočnosti, predčasno zapustil. Na pritožbeni seji so obtoženi in oba zagovornika vztrajali pri svojih pritožbenih navedbah, zagovornica C. C. pa je pripomnila, da ji odgovor tožilstva na vložene pritožbe ni bil vročen.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni vročalo odgovora tožilstva na vložene pritožbe pritožnikom, in pojasnjuje, da ZKP ne predvideva, da bi se odgovor na pritožbo vročal v odgovor nasprotni stranki; 376. člen ZKP določa le, da se pritožba vroči v odgovor nasprotni stranki, nato pa se pritožba in morebitni odgovor posredujeta sodišču druge stopnje. S takim postopanjem ni kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj je tej zadoščeno že, če ima obtoženi možnost izjaviti se enkrat; gre za izvrševanje pravice v skladu z načelom sorazmernosti. Nenazadnje so obtoženi in oba zagovornika imeli možnost podati pripombe na odgovor tožilstva na pritožbeni seji, po tem, ko je bil predstavljen s strani sodnice poročevalke, pa potrebe po čem takem nobeden ob njih ni izrazil.

6Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analiziralo in ocenilo ter sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je na stopnji gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne elemente očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo, v skladu z zakonom pa je prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek in naložilo obtožencu v plačilo stroške kazenskega postopka.

O posamičnih pritožbah po posameznih zatrjevanih pritožbenih razlogih

Pritožba zagovornice odvetnice C. C.

Kršitev kazenskega zakona (1. točka člena 372 ZKP)

7Pritožbena navedba, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni utemeljena. Pritrditi je, ob siceršnji ugotovitvi, da se zagovornica napačno sklicuje na kršitev po 4. točki člena 372 ZKP¹, pritožbi, da sta obtožencu očitani dve izvršitveni ravnanji, to je izraba položaja in opustitev dolžnosti, in to pri opravljanju gospodarske dejavnosti s posebnim namenom pridobiti drugemu premoženjsko korist ter povzročiti drugemu premoženjsko škodo; sodišče druge stopnje pa, v nasprotju s pritožbo, ugotavlja, da so vsi zakonski znaki ustrezno konkretizirani.

8Z navedbo, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje pri opravljanju bančne dejavnosti kot predsednik uprave banke B.-U. d.d. z namenom pridobiti premoženjsko korist družbi Z. d.o.o. na škodo banke, in sicer s podpisom sklepa o odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. v nasprotju z določbami Zakona o bančništvu ter Zakona o gospodarskih družbah in normativno podlago, sprejeto s strani Banke Slovenije in internimi predpisi banke, katerih vsebina je ustrezno opredeljena zlasti kot obveznost člana uprave, da ravna s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke in v njenem najboljšem interesu oziroma s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter v tem okviru pred odobritvijo kredita, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, poskrbi za oceno dolžnikove sposobnosti izpolnjevanja obveznosti do banke ter kvaliteto zavarovanj po vrsti in obsegu, je določno opredeljena tako izraba položaja kot opustitev dolžnosti storilca s specifičnim položajem v banki, v korist katere bi moral ravnati, pa ni.²

9V izreku očitka je konkretno zatrjevano, da je obtoženi s podpisom predmetnega sklepa, za kar je pooblastilo sicer imel, ravnal v škodo banke, torej v nasprotju z njenimi interesi, saj je vedel, da bo kredit uporabljen kot nadaljnje posojilo družbi v tujini, ki je bila partnerka v skupnem projektu in ne za sredstva tekočega poslovanja posojilojemalca, da ni bila opravljena finančna analiza poslovanja posojilojemalca in ocenjena njegova sposobnost vračila kredita, da je posojilojemalec plačilno nesposoben, podkapitaliziran in ima negativen obratni kapital, zaradi česar je kreditno nesposoben in napačno razvrščen v bonitetni razred A, pa tudi za neustreznost danih zavarovanj; v posledici podpisa sklepa o odobritvi kredita družbi, ki ji kredit ne bi smel biti odobren, in slabega zavarovanja pa kredit tudi dejansko ni bil poplačan in je banki nastala premoženjska škoda, posojilojemalcu pa pridobljena premoženjska korist iz naslova odobrenega kredita. Z določno navezavo obtoženčevega aktivnega ravnanja (podpisa sklepa o odobritvi kredita v očitno škodo banki) na pravni okvir, ki določa obveznosti člana uprave pred odobritvijo posla, kateri povzroči izpostavljenost banke, pa je ustrezno konkretizirana tudi zatrjevana opustitev dolžnosti obtoženca, saj ni ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo s tem, ko je zanemaril finančno stanje posojilojemalca, dejanski namen danega posojila ter vrsto in obseg zavarovanj kreditnega posla.

10Pritožbeno izpostavljanje vsebine določbe 177. člena Zakona o bančništvu in njen zaključek, da navedena normativna podlaga zavezuje banko, in ne neposredno predsednika oziroma člana uprave, pa še to le v smislu določanja načelne politike in postopkov upravljanja s kreditnimi tveganji, predstavlja izraz nerazumevanja bančnih predpisov kot normativne podlage, ki določa obveznosti odgovornih oseb pred odobritvijo poslov, kateri vzpostavljajo oziroma povečujejo izpostavljenost banke. Sodišče druge stopnje se v tej zvezi pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča v točkah 8 do 11 obrazložitve, ki se nanaša na predpisano eksplicitno odgovornost članov uprave v 66. členu Zakona o bančništvu, tudi v povezavi s 177. členom istega zakona, pa tudi v zaključku točke 82 obrazložitve, v kateri je prepričljivo zavrnilo v pritožbi ponovno predstavljeno zmotno razlago, da navedeni predpisi določajo le splošne principe delovanja banke, ne pa metodologije v postopku odobravanja konkretnega kreditnega posla.

11Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da očitek obtožencu v delu normativne podlage zadostuje za potrebno konkretizacijo njegovih izvršitvenih ravnanj. Pritožbeno ponujanje drugačnega pravnega okvira, to je določbe 173. člena Zakona o bančništvu, ki ureja neposredno odgovornost uprave za upravljanje s tveganji, pa le potrjuje pravilnost razlage sodišča prve stopnje, da je bil prav obtoženi kot predsednik uprave, v okoliščinah sklepanja konkretnega kreditnega posla, tista oseba, katero so zavezovala načela delovanja v korist banke. Na pravilnost razlage t.i. tihih blanketnih določb s strani sodišča prve stopnje ne more vplivati niti vsebina določb Zakona o bančništvu, ki opredeljujejo hujše kršitve člana uprave v primeru ogrožene likvidnosti ali kapitalske ustreznosti banke, saj v pritožbi citirani določbi 67. in 68. člena navedenega zakona ne izključujeta pravilnosti razlage 177. člena in s 66. člena zakona, ki zavezujeta člana uprave, da ravna v skladu z vsemi določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

12Pritožnica zmotno razume tudi 11. člen Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic kot izključno računovodski predpis, izdan zaradi oblikovanja ustreznih rezervacij in zagotavljanja ustreznega kapitala banke z namenom obvladovanja kreditnega tveganja. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče glede predpisov, izdanih s strani Banke Slovenije, tako Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic kot tudi predmetnega sklepa, je Banka Slovenije z navedenima aktoma predpisala podrobnejša pravila za ravnanje članov uprave in nadzornega sveta pri opravljanju njihovih funkcij na podlagi standarda profesionalne skrbnosti stroke upravljanja banke v njenem najboljšem interesu in načela vestnega in poštenega gospodarstvenika, upoštevaje Zakon o bančništvu in Zakon o gospodarskih družbah, kar izkazuje sama vsebina določb navedenih aktov, med drugim tudi 11. člena Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic.

13Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da generalni namen predmetnega sklepa, kot ga zatrjuje pritožnica na podlagi pisnega pojasnila F. F. (priloga B73), torej zagotavljanje ustreznih rezervacij za obvladovanja kreditnega tveganja in določitev osnove za bonitetno razvrstitev dolžnika, ne izključuje pomena, kot ga določbi 11. člena predmetnega sklepa pravilno pripisuje sodišče prve stopnje pri opredeljevanju izrabe položaja in opustitve dolžnega ravnanja obtoženca v zvezi s podpisom sklepa o odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. Razlaga temeljnega namena Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega razmerja ter napotitev na Zakon o bančništvu in določene druge akte Banke Slovenije v zvezi s pravili konkretnega procesa odobritve kredita (npr. Sklep o upravljanju s tveganji in ocenjevanju ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice s Splošnimi standardi upravljanja kreditnimi tveganji), kot je to mogoče razbrati iz pritožbi priložene listine (priloga B73; točke 8 do 11), kvečjemu dopolnjuje in utrjuje stališče, kot je zavzeto v sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim interesom banke in dolžnim ravnanjem obtoženca pri podpisu sklepa o odobritvi konkretnega posojila. Nenazadnje je iz pisnega pojasnila Banke Slovenije jasno razvidno, da gre za splošne odgovore in usmeritve v zvezi z njenimi predpisi, katere izdaja z namenom sistemskega nadzora nad delovanjem bank in hranilnic na območju Republike Slovenije, zato, da se v čimvečji meri doseže obvladovanje kreditnih tveganj, le-to pa je nujno povezano z obvezo spoštovanja načela najboljšega interesa banke pri sklepanju konkretnega kreditnega posla. Zaključek pritožnice, da bi kršitev določbe 11. člena sklepa, citiranega v izreku prvostopenjske sodbe, lahko predstavljala le podlago za očitek lažnega prikazovanja bilanc, ne pa za očitek izrabe položaja in opustitve dolžnega ravnanja obtoženca, zato s pojasnilom centralne banke, ki je pritožbi priloženo, ni izkazan.

14Prvostopenjsko sodišče je pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja kaznivo dejanje, upravičeno izhajalo tudi iz vsebine akta Merila in postopki za odobravanje naložb kot internih pravil oškodovane B.-U. d.d. Utemeljeno je izpostavilo pomen tega predpisa v delih, ki se nanašajo na varnost bančnih naložb, upoštevanje kreditnih tveganj in s tem v zvezi izpolnjevanje obveznosti za njihovo zmanjšanje, boniteto in zgornjo mejo zadolževanja komitentov ter postopek odobravanja naložb za komitente, v tem okviru pa tudi pomen Navodila za subjektivno ocenjevanje bonitete komitenta in v njem predpisano posebno previdnost pri razvrščanju malih podjetij kot kapitalsko šibkih in šele na začetku svojega razvoja ter pomen Navodila za vodenje kreditnih map (točke 10 in 11 ter 90 in 92 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožnica tudi v tem delu svoje kritike glede opisa očitanega dejanja napačno izpeljuje iz blanketne norme kot predpisa, ki enoznačno zapoveduje način ravnanja storilca pri očitanem kaznivem dejanju po členu 244 KZ. Blanketna norma tudi v tem delu napolnjuje kazenskopravno normo iz prvega odstavka omenjenega zakonskega določila, na podlagi tega pa kazenskopravna zapoved ravnanja v korist gospodarskega subjekta kot principala v razmerju do storilca pridobi jasno in konkretno vsebino. Pritožničinega zavzemanja za zaključek, da kršitev internih pravil lahko predstavlja le podlago za disciplinsko odgovornost obtoženca, sodišče druge stopnje zato ne more sprejeti.

15Prvostopenjsko sodišče je v točkah 92 do 95 obrazložitve napadene odločitve na podlagi v izreku sodbe navedene normativne podlage (zakonskih predpisov, aktov Banke Slovenije ter internih pravil oškodovanca) pravilno opredelilo dolžno ravnanje obtoženca kot predsednika uprave v postopku odobritve predmetnega kredita, pri čemer je začrtalo jasno mejo med še sprejemljivim in ne več sprejemljivim kreditnim tveganjem banke. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da prav citirana normativna podlaga določa mejo med odločitvami, ki še sodijo v okvir proste podjetniške presoje, ter tistimi, ki že predstavljajo kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja ter dolžnosti zvestobe, ter sprejelo pravilno razlago, da zavezuje, na podlagi zasledovanja največje koristi banke pri zmanjševanju tveganja nevračila kredita, vse, ki sodelujejo v postopku njegove odobritve, torej tudi predsednika uprave. Sodišče druge stopnje dodaja, da je imel obtoženi kot predsednik uprave izjemno moč vplivati na konkretne bančne posle, v zvezi s katerimi, glede na vrsto in finančni domet, so bila njegova pooblastila praktično neomejena, zato je bil še toliko bolj, upoštevaje v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedene tihe blanketne predpise, zavezan načelu profesionalne skrbnosti v korist banke.³

16Sodišče prve stopnje je ustrezno razumelo konkretni opis očitanega kaznivega dejanja v obtožnici kot konkretni dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku člena 244 KZ in se do navedenega opredelilo v zaključku točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ter posebej v poglavju, ki se nanaša na pravno presojo dejanja (glej predhodno točko te odločbe).⁴ Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da je iz opisa očitka jasno razvidna povezava negativnega vrednotenja obtoženčevega aktivnega ravnanja, to je podpisa sklepa o odobritvi kredita z vsebino norm, ki so ga zavezovale kot predsednika uprave. Zaključek sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe navedena normativna podlaga predstavlja ustrezno regulativo dolžnega ravnanja obtoženca, ki je, preko podpisa sklepa o odobritvi kredita družbi, katera pogojev za to ni izpolnjevala, deloval v nasprotju z interesom banke, saj je vedel, da ni preverjena sposobnost družbe za vračilo kredita ter realna vrednost sekundarne možnosti poplačila kredita, to je vrsta in obseg zavarovanj (izraba položaja v kombinaciji z opustitvijo dolžnega ravnanja), je pravilen. Iz navedenega opisa je razvidno, da se obtožencu očita ravnanje v nasprotju z njegovo temeljno dolžnostjo, da v primeru odobritve konkretnega kredita zagotovi banki čim nižje kreditno tveganje.

17Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v izreku sodbe sodišča prve stopnje z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca (podpis sklepa o odobritvi kredita) in blanketnih norm določno opredeljeni tako dejanski kot normativni elementi očitanega kaznivega dejanja⁵, s tem pa zamejena cona kriminalnosti⁶ v obravnavanem primeru. Pritožničina sklepna ugotovitev, da pravni okviri, navedeni v izreku sodbe, določajo kvečjemu odgovornost predsednika uprave za ustrezno poslovno politiko banke z namenom zagotavljanja njene likvidnosti oziroma kapitalske ustreznosti, se zato izkaže za napačno, njen pritožbeni zaključek, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, pa za neutemeljenega.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka (prvi in drugi odstavek člena 371 ZKP)

18Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. V pritožbenih navedbah, ki se v resnici nanašajo na dokazno oceno izpovedb prič in izvedenskega mnenja G. G. ter ostalih dokaznih virov, sodišče druge stopnje prepoznava nestrinjanje obrambe z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča oziroma njegovimi dejanskimi ugotovitvami, ob čemer pa za razumen dvom v njihovo pravilnost ne ponudi dokazne podlage; da gre za obrambno kritiko, ki izhaja iz nestrinjanja zagovornice z ugotovljenim dejanskim stanjem, nenazadnje potrdi sama s krovnim očitkom, da je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku prekršilo domnevo nedolžnosti.

19Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sicer protokolirani pritožbeni razlog ob pravilnem razumevanju procesne zakonodaje pomeni očitek izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, in ne izostanek ocene do prav vsake navedbe priče in izvedenca oziroma zapisa v listini, prebrani v dokazne namene, predvsem pa v 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP navedeno nasprotje med tem, kar se navaja o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe z navezavo na vsebino dokaznega gradiva, ter samo vsebino dokaznega gradiva, ne dopušča sklepanja na to procesno kršitev v primerih, ko obramba svojo dokazno presojo posameznih dokaznih virov postavlja nasproti dokazni presoji sodišča.⁷

20Prvostopenjsko sodbo pritožbeno sodišče razume kot logično celoto, v kateri se povzetki razpoložljivega dokaznega gradiva prepletajo z dokazno presojo sodišča in sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki glede ključnih vprašanj, v taki strukturi pa je zaznati v potrebni meri razloge o odločilnih dejstvih in njihovi umestitvi v začrtan normativni okvir, s čimer je dovolj jasno zagotovljena tudi sledljivost miselnega procesa sodišča prve stopnje kot ključen atribut obrazložene sodne odločbe.

21Pritožničino kritiko, ki se v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga nanaša na posamezne nosilne razloge obsodilne sodbe, to je na obtoženčevo ključno vlogo pri odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. ter nepresojo kreditne sposobnosti kreditojemalke (v tem okviru njenega finančnega stanja ter investicijskega projekta - v perspektivi uporabe posojila za projektno financiranje in opustitve vzpostavitve ustreznih kontrolnih mehanizmov spremljanja realizacije projekta) in ustreznosti zavarovanja, sodišče druge stopnje zavrača v poglavju obravnavanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z opozarjanjem na bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča in dokazno podlago, katero je navedlo kot njihov vir, pa tudi v poglavju obravnavanja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona v zvezi z vsebino predpisov, ki so določali način bančnega poslovanja v konkretnem primeru.

22Posebej se pritožbeno sodišče v delu glede zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka opredeljuje do pritožbene kritike, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede izpovedb prič H. H., I. I., J. J. ter K. K. in glede določene vsebine bančnih predpisov ter listin, predloženih s strani obrambe, ter da je le prepisalo ugotovitve, navedbe, ocene in stališča izvedenca, pri tem pa se, kot posebej nesprejemljivo, ni opredelilo do delov izpovedb, izvedenskega mnenja in listinske dokumentacije, ki so za obtoženca razbremenilni, ali pa je sprejelo na prvi pogled napačne zaključke v zvezi s temi dokaznimi viri.

23Navedena ugotovitev je protispisna. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb spredaj navedenih v pritožbi večkrat izpostavljenih prič H. H., I. I. in J. J. ter razložilo, zakaj verjame, da je vlogo odločevalca v postopku odobritve konkretnega kredita imel obtoženi, tako glede kreditne sposobnosti kreditojemalke kot ustreznosti zavarovanja posojila, oziroma zakaj ugotavlja, da so bile glede presoje bistvenih elementov predmetnega posla vloge skrbnice družbe Z. d.o.o., direktorice naložb in članice uprave zgolj obrobnega pomena; pa tudi, zakaj jim ni sledilo, da je bila potrebna presoja kreditnega tveganja s strani obtoženca opravljena ter da je bila opredelitev namena kreditiranja kot kreditiranje obratnih sredstev nepomembna z vidika presoje konkretnega kreditnega tveganja, pri čemer se je obrazloženo oprlo tudi na normativne okvire bančnega poslovanja, na za presojo posla relevantne listine in zaključke izvedenca mag. G. G.

24Sodišče je izvedenstvo ekonomske stroke za področje bančništva odredilo ravno iz razloga, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem (določba člena 248 ZKP). Neupravičeno je zato pričakovanje obrambe, da izvida in mnenja izvedenca sodišče ne bo uporabilo v potrebni meri pri ugotavljanju odločilnih dejstev; nenazadnje je tudi obramba sama kot svojo pomočnico angažirala strokovnjakinjo L. L., katere ugotovitve in stališča citira še v pritožbi. Res je, da so povzetki izvedenskega mnenja obsežni, kar pa glede na stopnjo zahtevnosti obravnavanega področja ter upoštevaje, da v sodbi sodišča prve stopnje ostaja dovolj jasna ločnica med povzetki izvedenčevih navedb in njihovo sodno presojo ter zaključki sodišča, ne tvori podlage za zaključek o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, kot to neutemeljeno zaključuje obramba v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v napadeni odločbi ugotovitve in ocene ter stališča izvedenca razumljivo povezalo z drugimi v postopku izvedenimi dokazi in normativnimi okviri bančnega poslovanja ter sprejelo lastne dokazne zaključke (na primer točka 41, 43, 44, 45 do 51 obrazložitve), še posebej pa se je v zvezi z obrambnimi ugovori v tem delu opredelilo v točkah 52 do 73 obrazložitve ter posebnem poglavju v točkah 81 do 89 obrazložitve (glede bonitete kreditojemalke, namena odobrenega kredita, manjkajoče dokumentacije predmetnega kreditnega posla, zavarovanja kredita). Pritožbena trditev, da iz prvostopenjske sodbe ni razviden lasten prispevek sodišča, se tako izkaže za (vsaj) protispisno.

25Zaključek obrambe, da so določeni deli izvedenskega mnenja za obtoženca razbremenilni, sodišče prve stopnje pa jih je spregledalo, oziroma da so določena izvedenčeva navajanja zmotna, temelji na selektivnem in zato nekritičnem razumevanju prvostopenjske sodbe in je posledica obrambnega nesprejemanja dokaznih zaključkov sodišča (na primer navedba zagovornice o zgrešenosti stališča izvedenca, ki je presojo kreditnega tveganja vezal na čas pred odobritvijo kredita in ne, kot bi bilo po njenem mnenju ustrezno, na čas zapadlosti kredita; tudi o domnevno razbremenilni izjavi izvedenca v zvezi s presojo projekta v Bosni). Enako stališče senat drugostopenjskega sodišča sprejema glede pritožbene kritike, ki se nanaša na oceno izpovedbe priče K. K. (glej na primer točko 43 in 46 ter 50 te odločbe), vsebino aktov, ki so določali način bančnega poslovanja, ter na poročilo o zavarovanju kreditov, odobrenih v letih 2007 (v zvezi s tem sodišče druge stopnje opozarja na izkazano očitno sprejeto dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v točki 66 obrazložitve izpodbijane sodbe).

26Zagovornica v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se je oprlo na zapisnike o izjavah oseb, podanih v okviru notranje bančne preiskave, in oblikuje procesnopravno zmotno pritožbeno kritiko, da je na ta način zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Obramba spregleda določbo prvega odstavka člena 18 ZKP, ki predstavlja eno od od temeljnih načel kazenskega postopka, to je načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje se je v skladu z nevezanostjo na posebna formalna dokazna pravila do vsebine navedenih zapisnikov opredelilo, jo povezalo z vsebino izpovedb prič in sprejelo dokazno oceno. Zagovorničino nestrinjanje z njo, ob dejstvu, da ne konkretizira ocene o nezakonitosti dokaza v smeri zlorabe bančnega postopka za pridobitev za obdolženca obremenilnih izjav, ni dovolj za zaključek o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Ni odveč pripomba, da je pridobitev navedenih izjav v dokazne namene predlagala pritožnica sama (l. št. 785).

27Pritožnica protispisno navaja, da je bil podan dokazni predlog za zaslišanje strokovne pomočnice obrambe L. L., kar sodišče druge stopnje ugotavlja po vpogledu v vlogo obrambe z dne 23.5.2019 (l. št. 717). Zaslišanje L. L. je bilo namreč v tej vlogi predlagano pogojno, „po potrebi“, in očitno v odvisnosti od strokovnega mnenja, ki v trenutku posredovanja vloge sodišču še ni bilo izdelano. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje strokovno mnenje posredovalo tožilstvu, ki je nanj odgovorilo (l. št. 737, 746), ter izvedencu G. G., ki se je do njega opredelil pisno in ustno (l. št. 1057 ,1062, 1093), nikakršen predlog po zaslišanju L. L. kot strokovne pomočnice obrambe pa po podaji vloge z dne 23.5.2019 ni bil podan, ne na glavni obravnavi in ne v pisnih vlogah (l. št. 752, 757, 772, 782, 897, 970, 990, 996, 1006, 1087, 1180). Ugotoviti je, da je obramba na naroku dne 24.9.2020, torej po zaslišanju izvedenca, ki se je še ustno opredelil do strokovnega mnenja L. L., predlagala postavitev drugega izvedenca in preložitev naroka zaradi seznanitve L. L. z vsebino izvedenčevega zaslišanja, ob čemer ni podala predloga za zaslišanje L. L., na naroku dne 15.10.2020 pa prav tako ne, ob tem, da je predlagala izločitev izvedenca iz obravnavanja in izločitev njegovega mnenja iz spisa ter ponovno postavitev novega izvedenca iste stroke. Ker dokazni predlog ni bil podan, ga sodišče niti ni moglo zavrniti in obrazložiti svoje odločitve, sodba sodišča prve stopnje pa v tem delu potemtakem ne more biti obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Zagovornica pa tudi v pritožbi, z golim zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje L. L. moralo zaslišati na glavni obravnavi (očitno po uradni dolžnosti), podprtim kvečjemu z nepravilnim stališčem, da so navedbe L. L. enakovreden antipod izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca, ne uspe izkazati potrebe po njenem neposrednem zaslišanju, zato ni podana niti relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka (o strokovnem pomočniku obrambe glej v točki 28 te odločbe).

28Pritožnici je sicer pritrditi, da je v primeru strokovno zapletenih vprašanj, ki se obravnavajo v kazenskem postopku, posebno pozornost treba posvetiti obdolženčevi pravici do izjavljanja iz 22. oziroma pravici do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z zanj obremenjujočim dokaznim gradivom, tudi s pomočjo strokovnega pomočnika obrambe. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje bila obtožencu pravica do izjave o celotnem procesnem gradivu ter s tem pravica do učinkovite obrambe zagotovljena s tem, da je strokovno mnenje L. L. bilo posredovano izvedencu G. G., ki se je do njega pisno in ustno opredelil, ob čemer iz spisa ni razvidno, da bi bilo obrambi onemogočeno zagotoviti prisotnost L. L. ves čas glavne obravnave. Na način, da je bilo njeno strokovno mnenje pretreseno s strani sodnega izvedenca v obsegu, ki ga je določil obtoženi oziroma njegova zagovornica v perspektivi pravice iz 22. oziroma 29. člena Ustave RS, je bila uresničena kontradiktorna obravnava izvida in mnenja izvedenca G. G., s tem pa izpeljan ključni del dokazovanja z izvedencem, katerega izvedensko delo sodišče prve stopnje ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu strokovne prepričljivosti in logičnosti argumentov kot relevantnih meril njegove sprejemljivosti.⁸ V skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo ima strokovno mnenje L. L. v predmetnem postopku pomen obtoženčevih navedb in ne mnenja, ki bi pomenilo dokaz, enakovreden izvedenskemu mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca G. G., čeprav bi seveda lahko šlo za navedbe, ki bi vzbudile tolikšen dvom v pravilnost izvedenskega dela, da bi bila na mestu postavitev novega izvedenca ekonomske stroke - področje bančništva.⁹ Sodišče prve stopnje je po tem, ko se je izvedenec opredelil do strokovnega mnenja pomočnice obrambe, presodilo, da dvom v pravilnost izvedenskega dela ni bil vzpostavljen in zavrnilo dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca (glej točko 29 te odločbe). Na podlagi nekonkretiziranih pritožbenih navedb¹⁰, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe s tem, da ni ugodilo predlogu za določitev roka, v katerem bi se strokovna pomočnica lahko seznanila z navedbami izvedenca G. G., ki so predstavljale njegov odziv na njeno strokovno mnenje, sodišče druge stopnje ne more sprejeti zagovorničine trditve, da je na opisani način kršilo obtoženčevo pravico do poštenega sojenja, adversarnega postopka in enakosti orožij po točki d tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah¹¹, s čimer neutemeljeno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

29Ne drži, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca ekonomske stroke. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave z dne 24.9.2020 je razvidno, da je sodnica po zavrnitvi tega dokaznega predloga podala kratko obrazložitev, le-ta pa je v vsebinskem smislu določno navedena v izpodbijani sodbi (zlasti točka 106 obrazložitve izpodbijane sodbe). Povsem jasno je izraženo stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev drugega izvedenca po določbi člena 258 ZKP (nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju izvedenca ali utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, ob tem pa se pomanjkljivosti ali dvom ne morejo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca), pri čemer so razumljivo navedeni tudi razlogi za takšno odločitev; pritožbeno sodišče razume, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca potem, ko je ocenilo, da posamične napake v mnenju izvedenca mag. G. G. (pisne napake, zmotno ali pomanjkljivo povzemanje dejstev spisa ali pravne podlage), ob tem, da je bil na navedeno opozorjen in je imel možnost za pojasnilo, ter ob oceni, da utemeljevanje dokaznega predloga obrambe izvira zlasti iz nestrinjanja z izvedenčevimi ugotovitvami, ocenami in stališči, katere je sodišče presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ne pomenijo takih nepravilnosti, ki bi terjale postopanje po določbi člena 258 ZKP. Pritožbeno sodišče tako ne more sprejeti pritožbene kritike o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v posledici zatrjevane neobrazloženosti odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga, oziroma v delu, ki se nanaša na zatrjevano nepravilnost zavrnitve tega dokaznega predloga, o relativno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka.

30Na naroku dne 15.10.2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge, podane v vlogi obrambe z dne 23.5.2019 (l. št. 717), ki se nanašajo na poslovanje družbe R. d.o.o. in posojilodajalke B.-U. d.d. v letih 2006 in 2007 v perspektivi notranjih in zunanjih kontrol oziroma njene pripojitve k B. d.d., s posebnim ozirom na določanje in spremembo bonitetne razvrstitve posojilojemalca družbe Z. d.o.o. ob odobritvi posojila v letu 2006 ter ob pripojitvi B.-U. d.d. k B. d.d. v letu 2008; vsebinsko določne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je podalo v točki 108 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožbena kritika, da je odločitev prvostopenjskega sodišča neobrazložena, se zato izkaže za protispisno, zagovorničin zaključek, da je tudi napačna, pa za neutemeljen.

31Razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov se sodišče druge stopnje pridružuje in izpostavlja, da zagovornica niti v pritožbi s prepisom njihove utemeljitve, podane v prvostopenjskem postopku, ne more spodbiti pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se predlagani dokazi nanašajo na splošno sistemsko poslovanje in delovanje B.-U. d.d. v letih 2006 in 2007 ter okoliščin njene pripojitve banki B. d.d. v letu 2008, kar na presojo obstoja odločilnih dejstev ne more vplivati; kot tudi ne na pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da pridobitev zapisnika seje Kreditnega odbora posojilodajalke v letu 2006 v zvezi s projektom stanovanjske gradnje v X., glede na to, da se v spisovnem gradivu nahajajo vsi potrebni podatki o sprejeti odločitvi Kreditnega odbora, ni potrebna. Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem, da vpogled v poslovanje družbe R. d.o.o. v zvezi z načinom dejanske porabe odobrenega kredita, upoštevaje vsebino ravnanja obtoženca, ki zajema med drugim tudi nevzpostavitev kontrolnih mehanizmov za usmerjanje denarnih tokov na družbo Ž. d.o.o. iz naslova realizacije projekta, in razpoložljivo dokazno gradivo, za presojo predmetne zadeve ni ključen.

32Pritožnica neutemeljeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka z zavrženjem zahteve za izločitev izvedenca G. G. na podlagi petega odstavka člena 42 ZKP. Res je zaslišanje izvedenca na naroku dne 24.9.2020 trajalo daljši čas, temu ustrezna je tudi dolžina prepisa posnetka, vendar ni mogoče spregledati, da sta tako obtoženi kot njegova zagovornica zaslišanju izvedenca dne 24.9.2020 prisostvovala in, kot izhaja iz same pritožbe, njegovo zaslišanje aktivno spremljala in pri njem sodelovala s postavljanjem vprašanj. O razlogih za zavrženje zahteve za izločitev izvedenca je sodišče prve stopnje navedlo jasne in konkretne razloge v točkah 102 do 105 obrazložitve prvostopenjske sodbe, tem razlogov pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

33Sodišče prve stopnje je kot podlago svoje odločitve utemeljeno upoštevalo, poleg dejstva, da sta bila obtoženi in njegova zagovornica z (dodatnimi) okoliščinami, ki naj bi kazale na odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka člena 39 ZKP, seznanjena že na zaslišanju izvedenca dne 24.9.2020, tudi okoliščino, da je bila zahteva za izločitev istega izvedenca podana že drugič, prvič je bila vložena na predobravnavnem naroku, in to iz pretežno enakih razlogov, ki so bili že prepoznani kot neutemeljeni. S pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo le nestrinjanje z argumentirano oceno prvostopenjskega sodišča, zagovornica ne more uspeti.

34Prepis posnetka zaslišanja izvedenca G. G. z dne 24.9.2020 je bil, kot izhaja iz spisa, zagovornici vročen po e-poti dne 12.10.2020, obtoženemu pa po pošti dne 20.10.2020, torej po zadnjem naroku za glavno obravnavo (l. št. 1175). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tedaj v dokazne namene bralo dodatno listinsko dokumentacijo, zavrglo obrambno zahtevo za izločitev izvedenca G. G. in zavrnilo predlog za izločitev njegovega izvedenskega mnenja (ter dopolnitev) iz spisa, zavrnilo predlog obrambe za odreditev novega izvedenca ekonomske stroke - bančništva ter, po podaji dodatnega zagovora obtoženca in ob tem, da prisotni niso imeli pripomb in novih dokaznih predlogov, zaključilo dokazni postopek in po sklepnih besedah strank končalo glavno obravnavo (l. št. 1180). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.10.2020 v nobenem delu ne izhaja obrambna kritika postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z vročitvijo prepisa posnetka zaslišanja izvedenca G. G. s prejšnjega naroka za glavno obravnavo; nasprotno, tega dne je bila na naroku vložena obrazložena zahteva za izločitev izvedenca s sklicevanjem na njegove navedbe, katere je, med drugim, podal tudi na naroku za glavno obravnavo dne 24.9.2020.

35Na kakšen način naj bi sodišče prve stopnje z vročanjem prepisa posnetka zaslišanja izvedenca obtožencu šele po zaključku glavne obravnave dne 15.10.2020, ob tem, da sta bila obtoženi in njegova zagovornica ob ustnem podajanju mnenja izvedenca dne 24.9.2020 prisotna na naroku za glavno obravnavo (l. št. 1057), obtoženčeva zagovornica pa je prepis prejela že 12.10.2020, prekršilo pravice obrambe v delu pravice do izjave, sodišče druge stopnje iz pritožbenih trditev ne more razbrati. Nenazadnje je iz zapisnika z glavne obravnave z dne 24.9.2020 razvidno, da je zagovornica podala pripombe na predhodne navedbe izvedenca in v zvezi s tem že na tem naroku predlagala postavitev drugega izvedenca. Prav nobene ovire pa tudi ni bilo, da bi zaslišanju izvedenca G. G. dne 24.9.2020, ki je bilo vnaprej znano - celo preloženo na ta kasnejši termin na prošnjo obrambe zaradi seznanitve s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja (l. št. 1056), prisostvovala strokovna pomočnica obrambe L. L.

36Z ničemer tako ni podprt zaključek pritožnice, da se obtoženi ni mogel izjasniti o ustno podanem mnenju izvedenca G. G. na naroku dne 24.9.2020, saj je bil na tem naroku prisoten skupaj z zagovornico, ki je, po prejemu prepisa posnetka njegovega zaslišanja dne 12.10.2020 dne 15.10.2020 vložila obrazloženo zahtevo za izločitev izvedenca, katero je, med drugim, oprla tudi na njegova navajanja v ustnem zaslišanju 24.9.2020. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni zaključilo, preden strankam ni bila dana možnost za dodatne pripombe ter dodatne dokazne predloge. Res je, da pri zaslišanju izvedenca na naroku dne 24.9.2020 in na naroku dne 15.10.2020 ni bila prisotna strokovna pomočnica obrambe L. L., vendar pa zagotovitev njene seznanitve z obremenilnimi dokazi predstavlja, po lastni presoji, obvezo obtoženca ob pomoči njegove kvalificirane obrambe, po tem, ko sodišče, s predvidljivim vodenjem postopka, ustvari za to objektivno možnost. Niti v pritožbi ni konkretizirano, v čem naj bi bil prepis posnetka zaslišanja izvedenca pomanjkljiv oziroma napačen, zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe tudi v tem delu.

37Zagovornica v pritožbi ni izkazala, da je sodišče prve stopnje z načinom vročanja prepisa posnetka ustnega zaslišanja izvedenca G. G. obtožencu prekršilo pravice obrambe, zato uveljavljana relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (člen 373 ZKP)

38Pritrditi je pritožnici, da je obtoženčevo ravnanje treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v letu 2007, ko je podpisal sklep o odobritvi predmetnega kredita; tako izhodišče je že načeloma upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (točka 84 obrazložitve izpodbijane sodbe). Neupravičena pa je njena kritika, da sodišče prve stopnje ni pretresalo vsebine predmetnega kreditnega posla „ex ante“, torej s stališča podatkov in informacij, ki jih je obtoženi imel, preden je podpisal zadevni sklep.

39Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je bila odločitev obtoženca, da podpiše predmetni sklep, sprejeta v preteklosti ter v drugačnih tržnih razmerah, vendar pravilno izpostavilo, da je bil tudi tedaj, glede na obstoječo normativno podlago, poglavitni interes banke kot finančne institucije ustvarjanje dobička, konkretno v zvezi s kreditnimi posli posoditi denarna sredstva nekomu, ki jih bo sposoben vrniti in plačati dogovorjene obresti, v zvezi s tem pa je odgovornost banke preveriti kreditno sposobnost komitenta ter vrsto in obseg danih zavarovanj (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe).

40Prvostopenjsko sodišče je svojo ugotovitev, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano, upravičeno oprlo na dejstvo, da je obtoženi podpisal sklep o odobritvi kredita, vedoč, da ni bila preverjena kreditna sposobnost komitenta ter da vračilo posojila ni ustrezno zavarovano, ob tem, da mu je bil znan dejanski namen uporabe posojenih sredstev s strani posojilojemalca ter njegovo slabo finančno stanje. Pri tem je v skladu z načelom, da ustreznosti poslovne odločitve ni korektno preverjati (le) s stališča njegovih posledic, to je ugotovljenega dejanskega oškodovanja banke, izhajalo iz položaja obtoženca v B.-U. d.d. v času od 30.6.2005 do izbrisa družbe dne 5.5.2008, iz pooblastil druge članice uprave J. J., direktorice naložb I. I. in bančne skrbnice družbe Z. d.o.o. H. H., iz podatkov o gospodarski družbi Z. d.o.o. v takrat aktualnem času, in sicer glede edinega družbenika in direktorja M. M. , enoosebnega poslovanja na več področjih, odsotnosti osnovnih sredstev ter predhodnega kreditnega posla med družbo Z. d.o.o. in B.-U. d.d., sklenjenega v letu 2006 za namen izgradnje stanovanjskih hiš v X., iz takratne poslovne povezave družbe Z. d.o.o. s tujo družbo P. d.o.o. in ustanovitve skupne družbe Ž. d.o.o., iz ustanovitve hčerinske družbe družbe P. d.o.o., to je družbe R. d.o.o., iz personalnih povezav med družbo materjo in hčerjo, iz Pogodbe o skupnem projektu za skupno kmetijsko pridelavo z dne 9.7.2007 med družbama R. d.o.o. in Ž. d.o.o, kateri se je z aneksom z istega dne pridružila tudi družba Z. d.o.o., iz časovnice ter pogojev odobrenega kredita in danih zavarovanj, iz ocene bonitete družbe Z. d.o.o. in zgornje meje zadolževanja te družbe ter iz načina in stopnje formaliziranosti porabe odobrenega posojila in spremembe razmerja poslovnih upravičenj med družbama R. d.o.o. in Ž. d.o.o. v korist prve v novembru 2007, pri čemer je ustrezen pomen in težo podelilo dejstvu, da družba Z. d.o.o. danega posojila ni vrnila ter da se iz zavarovanj banka ni mogla poplačati (točke 14 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožničine kritike, da sodišče prve stopnje ni bilo v potrebni meri objektivno pri presoji bančnega posla, sklenjenega daljši čas pred potekom sojenja, in njene bojazni pred težo nezavarovanih kreditov in bančne luknje v sodobnem času, sodišče druge stopnje ne more sprejeti, saj izpodbijana odločitev v pretežni meri temelji na presoji dejstev in okoliščin, ki so bile znane obtožencu ob podpisu sklepa o odobritvi predmetnega kredita, ob ustreznem upoštevanju tega, da so se kreditna sredstva po črpanju s strani družbe Z. d.o.o. razpršila deloma tudi izven kontrole banke ter da je banka zaradi neizpolnjevanja obveznosti posojilojemalca dne 15.2.2011 od kreditne pogodbe odstopila. Kot pravilna se izkazuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z očitanim ravnanjem, glede na število in pomen kršitev ustaljenih zavezujočih pravil bančnega poslovanja o še sprejemljivem oziroma razumnem kreditnem tveganju, upoštevaje podatke, ki so mu bili pred podpisom predmetnega sklepa na razpolago, zanemaril koristi banke v obliki storitve kaznivega dejanja po členu 244 KZ (točki 94 in 95 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zmotno tako pritožnica ugotavlja, da obtoženčevo ravnanje predstavlja le neoptimalno poslovno odločitev; sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da podpisa sklepa o odobritvi predmetnega kredita ni, upoštevaje obtožencu takrat znane podatke in dejstvo oškodovanosti banke, mogoče oceniti kot razumnega v okviru sprejemljivega kreditnega tveganja.

41Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze ter po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in v njihovi celovitosti sprejelo pravilne dejanske zaključke. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil obtoženi tisti, ki je glede predmetnega kredita odločal o vsem bistvenem in odrejal pogoje sklenjene kreditne pogodbe skrbnici posojilojemalca, ne glede na to, da je predlog sklepa o odobritvi kredita formalno sestavila skrbnica, podpisala pa direktorica naložb, in ne glede na to, da je odločitev o odobritvi kredita poleg obtoženca podprla tudi J. J. kot druga članica uprave; pri tem pa je vedel za neustrezno bonitetno razvrstitev družbe Z. d.o.o. in njeno neustrezno zgornjo mejo zadolževanja, kreditno obremenitev istega posojilojemalca do B.-U. d.d. iz predhodnega projekta gradnje v X., slabo finančno stanje družbe Z. d.o.o., odsotnost vsebinske presoje projekta, v katerega je bil preko ustanovitve družbe Ž. d.o.o. vključen posojilojemalec, nezagotovitev ustreznih kontrolnih mehanizmov banke nad nadaljnjim razprševanjem sredstev kredita po njihovem črpanju ter neprimerno zavarovanje vračila posojila. Navedene dejanske ugotovitve predstavljajo nosilne razloge prvostopenjske sodbe, ki tudi po oceni pritožbenega sodišče tvorijo temelj za gotovost zaključka, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne elemente očitanega kaznivega dejanja. Pritožničina kritika, da je jedro obrazložitve prvostopenjske sodbe le v točki 34 njene obrazložitve, sicer pa predstavlja le nekritično povzemanje izpovedb prič in izvedenskega mnenja ter obtoženčevega zagovora, je posledica očitno selektivnega razumevanja pomena in teže v postopku izvedenih dokazov, zato je sodišče druge stopnje ne more sprejeti.

42Obramba se v pritožbi neuspešno zavzema za zaključek, da je obtoženi pred podpisom sklepa o odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. opravil vse tisto, kar je bil dolžan sam kot predsednik uprave in za kar je kot tisti, ki je v banko vložil vse svoje prihranke, tudi imel interes, ter da postopek odobritve konkretnega posojila, ki je vključeval odgovornost H. H., I. I. in J. J., ni v ničemer odstopal od ustaljene prakse v B.-U. d.d.

43V točkah 28 do 33 obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče deloma povzelo razpoložljivo dokazno gradivo (izpovedba priče K. K. skupaj z zapisniki o opravljenih razgovorih z bančnimi uslužbenci, to je H. H., I. I. in N. N.; izpovedbe prič H. H., J. J., I. I. in N. N.; bančni predpisi), nato pa utemeljeno zaključilo, da so v postopek odobritve konkretnega kredita na podlagi svojih pristojnosti znotraj banke vključene skrbnica družbe Z. d.o.o., direktorica naložb in druga članica uprave, glede na to, da je bil obtoženi tisti, ki je pripeljal projekt v banko, določil pogoje kreditiranja in se dogovoril za zavarovanje, torej odločil o vseh bistvenih elementih predmetnega bančnega posla, štele, da je presojo možnosti vračila kredita s strani kreditojemalca ter primernost danih zavarovanj opravil sam obtoženi, ter da poglobljena analiza kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o. sploh ni bila opravljena (točke 19, 34 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe).

44Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je predlog sklepa o odobritvi kredita pripravila H. H., podpisala I. I., za odobritev pa glasovala tudi J. J., vendar na podlagi njihovih opisov poteka postopka upravičeno ugotovilo, da je bil odločevalec glede konkretnega posla dejansko obtoženi, ki je posredoval odgovornima H. H. in I. I. vse ključne sestavine posla in J. J. ustno predstavil pričakovano uspešnost projekta v Bosni, s tem pa, kot predsednik uprave najvišja avtoriteta odločanja v banki, upoštevaje formalno neomejena pooblastila uprave, izničil potrebo po samostojni vsebinski presoji posla s strani drugih odgovornih. Prvostopenjska ugotovitev, da se obtoženi ne more razbremeniti s sklicevanjem na odgovornost drugih oseb, vključenih v postopek odobritve predmetnega kredita na podlagi formalne hierharhije v banki (točka 83 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), je pravilna, zato senat druge stopnje pritožbene navedbe, da je sodeloval izključno pri podpisu predmetnega sklepa, zavrača kot neutemeljene.

45Sodišče prve stopnje je v zvezi z nujnostjo kreditnega predloga sprejelo stališče, kateremu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Logično je, da zahteva po oblikovanju kreditnega predloga, predpisana v bančnih pravilih, ni namenjena temu, da se zadosti formi v smislu izpolnitve predpisanega obrazca, pač pa vsebinski presoji posla, s katerim se vzpostavlja ali celo povečuje izpostavljenost banke v razmerju do konkretnega posojilojemalca (točke 34, 39, 40, 50 in 88 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da bi vsebinska presoja posla v konkretnem primeru terjala skrbno oceno vseh razpoložljivih podatkov in informacij glede finančnega stanja družbe Z. d.o.o. ter glede virov sredstev iz projekta, kateri naj bi se financiral z bančnim posojilom, vse z namenom presoje sposobnosti vračila kredita ob njegovi zapadlosti. Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje torej ni manjko izpolnjenega formalno predpisanega obrazca za kreditni predlog v kreditni mapi konkretnega kreditojemalca, pač pa dejstvo odsotnosti potrebnih analiz donosnosti, likvidnosti, plačilne sposobnosti in kapitalske ustreznosti družbe Z. d.o.o., pomanjkljive presoje investicijskega programa (donosa, tržnih cen, prilivov naložbe, denarnih tokov za družbo Ž. d.o.o. in Z. d.o.o.) ter nevzpostavitve ustreznih mehanizmov kontrole spremljanja projekta in detektiranja sprememb v lastništvu in deležih investitorjev ter kontrole denarnih tokov na računih vpletenih družb in načina delitve dobička.

46Pritožbeno izpostavljanje poteka časa, kar naj bi botrovalo izgubi kreditne mape v bančnih arhivih, se glede na upravičenost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da vsebinska ocena kreditnega posla, torej kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o., ni bila opravljena, izkaže za brezpredmetno. Svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo po kritični presoji izpovedb prič J. J., I. I. in H. H., ob upoštevanju vsebine zapisnikov v prilogah C259 do C262 ter zlasti izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na objektivno možnost predvidene uspešnosti projekta v Bosni na podlagi pred podpisom predmetnega sklepa znanega investicijskega načrta ter objektivne podatke o finančnem stanju in siceršnjih značilnosti kreditojemalca v času podpisa sklepa o odobritvi kredita (glej naslednjo točko te odločbe). Čeprav bi res držalo, da je bil manjko kreditne mape za družbo Z. d.o.o. sprožilec interne preiskave v B. d.d. in edina podlaga za kazensko ovadbo zaradi domnevno škodljivega posla¹², navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost prvostopenjskega zaključka, da manjko kreditne mape oziroma formalnega kreditnega predloga za presojo očitanega kaznivega dejanja ni ključen. Pomembna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nobena od bančnih uslužbenk niti članica uprave ni vedela izpovedati prav nič o opravljeni analizi kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o., čeprav je iz njihovih izpovedb jasno razvidno, da so vedele za dejanski namen porabe posojila in za pričakovanost prilivov iz v bodočnosti realiziranega in zato nujno vsaj deloma negotovega projekta proizvodnje grozdja. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da je posebej v teh primerih še toliko pomembneje opraviti kompleksno presojo sposobnosti vračila kredita.

47Zaključek prvostopenjskega sodišča, da analiza sposobnosti vračila kredita s strani družbe Z. d.o.o. ni bila opravljena, se izkaže za še toliko bolj prepričljiv, upoštevaje izvedensko mnenje G. G. v delu, ki se nanaša na značilnosti družbe Z. d.o.o., njeno finančno stanje v času podpisa sklepa o odobritvi kredita ter razpoložljive podatke glede investicije v projekt v tujini. Sodišče prve stopnje je v navedenih delih izpostavilo izvedensko mnenje, pa tudi izpovedbo priče O. O. in utemeljeno zaključilo, da presoje sposobnosti vračila posojila iz naslova investicije v tujini na podlagi znanih podatkov sploh ni bilo mogoče opraviti, kar ob dejstvu, da je bil kreditojemalec enoosebna družba z nefokusiranim področjem poslovanja in je kot tak že po predpisih Banke Slovenije terjal posebno skrbno presojo kreditnega tveganja, poleg tega pa je bil po kvantitativnih kazalcih v času podpisa sklepa o odobritvi kredita finančno izrazito nezanesljiv, tudi po ceni drugostopenjskega senata utrjuje ustreznost dokaznega zaključka, da potrebna skrbna presoja kreditne sposobnosti ni bila opravljena; če bi bila, bi bile osebe, neposredno vpete v proces odobritve kredita (H. H., I. I., J. J.) z njo konkretno seznanjene, pa očitno niso bile, saj o njej niso znale povedati nič določnega kljub obstoječemu izrazitemu kreditnemu tveganju (točke 41 ter od 43 do 50 obrazložitve napadene odločitve).

48Sodišče druge stopnje ne more sprejeti poenostavljenega pritožničinega zaključka, da se navedene priče vsebine kreditne mape oziroma kreditnega predloga pač niso mogle spomniti zaradi časovne oddaljenosti dogajanja, posebej upoštevaje, da jim odobritev konkretnega posojila, kot je razvidno iz njihovih izpovedb, ni bila neznana; pa tudi ne njenega razmišljanja, da je bila kreditna mapa lahko, v skladu s predpisi, pa čeprav je bila podana kazenska ovadba s strani banke, že uničena. Tudi pritožbeno zatrjevanje o intenzivnosti obtoženčevega angažmaja v zvezi z vzdržnostjo projekta v Bosni ne pretehta pravilne ocene prvostopenjskega sodišča, da predstavitev projekta obtožencu s strani M. M. že devet mesecev pred podpisom sklepa o odobritvi kredita, obisk obtoženca v tujini in navezava kontaktov s poslovnimi partnerji projekta in preveritev pričakovanih donosov projekta pri drugih vinogradnikih ne predstavljajo uresničitve zahtevane profesionalne skrbnosti ravnanja obtoženca kot edinega odločevalca o odobritvi posojila družbi Z. d.o.o. Niti posplošena in z ničemer podprta pritožbena trditev, da je obtoženi pred podpisom sklepa o odobritvi kredita pregledal in ocenil vse listine, ki so se nanašale na projekt, ter na podlagi njih tudi oblikoval potrebne izračune, ne vplivajo na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da kompleksna analiza kreditne sposobnosti posojilojemalca ni bila opravljena, ob tem pa ocene vzdržnosti projekta zaradi pomanjkljivih podatkov sploh ni bilo mogoče oblikovati.

49Že sodišče prve stopnje se je opredelilo do zaključkov strokovne pomočnice obrambe L. L. v delu, ki se nanaša na možnost ugotavljanja vračila kredita iz učinkov investicije v Bosno v času, preden je obtoženi podpisal sklep o odobritvi predmetnega kredita, in upravičeno ocenilo, da obtoženi z zadostnimi podatki tedaj ni razpolagal. Utemeljeno se je prvostopenjsko sodišče tudi glede tega vprašanja oprlo na ugotovitev izvedenca G. G., da so v kritičnem času manjkali podatki in projekcije o donosih načrtovane investicije za družbo Ž. d.o.o. ter o stroških te družbe in družbe kreditojemalke, saj je obtoženec izkazano razpolagal z dvema listinama, in sicer iz leta 2005 in 2006, ki sta se nanašali le na prvo fazo vzpostavitve proizvodnje, v katero družbe Ž. d.o.o., R. d.o.o. in Z. d.o.o. sploh še niso bile vključene, oziroma na fazo vlaganj v letu 2006 s strani družbe Z. d.o.o. in R. d.o.o., pri čemer pa je bila opravljena tržna analiza presplošna in ni vsebovala projekcije tržnih elementov, kot so kupci in dosežene cene, zato tudi ni bila izdelana projekcija denarnih tokov, ki bi šele omogočila oceno sposobnosti družbe Z. d.o.o., da vrne kredit banki, zaradi različnih časovnic izvajanja programa, različnih površin predvidene proizvodnje in različnih predračunskih vrednosti pa tudi ni bilo mogoče ugotoviti, kateri investiciji je bilo namenjeno kreditiranje družbe Z. d.o.o. (točka 50 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot upravičena se, glede na izvedensko mnenje, po oceni pritožbenega senata izkaže kritika prvostopenjskega sodišča, da je šele L. L. na osnovi obstoječe investicijske dokumentacije določila denarne tokove, ki naj bi omogočili vračilo kredita banki, pri čemer pa je izhajala iz pretiranih pričakovanj glede donosov in doseženih cen, ob tem se je opirala na izračun uspešnosti investicije v celoti, in ne konkretno za družbo Ž. d.o.o., kar bi šele bilo pomembno za oceno sposobnosti vračila kredita družbe Z. d.o.o. banki, ni pa niti upoštevala dejstva, da banka ni imela v kreditni pogodbi vzpostavljenih nadzornih mehanizmov za projektne denarne tokove družbe Ž. d.o.o., s katero edino je bila družba Z. d.o.o. kot kreditojemalka v zavezujočem pravnem odnosu, niti izjemno slabega finančnega položaja družbe Z. d.o.o. v času podpisa sklepa o odobritvi predmetnega kredita (točki 86 in 87 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožničin zaključek, da je L. L. s svojimi projekcijami, izdelanimi za nazaj, potrdila obtoženčev zagovor, da je opravil resno presojo kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o. glede na zastavljeni projekt proizvodnje grozdja, ne da bi ponudila argumentirano kritiko izvedenskega mnenja v tem delu, se tako izkaže za neutemeljen. Res je tudi izvedenec opravil presojo vzdržnosti projekta za nazaj, vendar pritožbena trditev, da je v tem delu povsem razbremenil obtoženca, ne drži; obramba v pritožbi spregleda zlasti nevzpostavitev kontrolnih mehanizmov banke ob odobritvi kredita zato, da bi se zagotovila sledljivost morebitnih denarnih tokov v korist družbe Ž. d.o.o., ter slabo aktualno finančno stanje kreditojemalke ob odobritvi kredita, ki je niti uspešnost investicije, kot je upravičeno poudarilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, ne bi mogla obvarovati stečaja.

50Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da potrebno skrbne presoje projekta, katerega je financirala banka, obtoženi ni opravil, kljub temu, da je bila to njegova dolžnost pred odobritvijo kredita, v ključni meri oprlo na vlogo obtoženca v konkretnem kreditnem poslu ter dejanske značilnosti projekta, kar vse je razvidno iz zagovora obtoženca ter izpovedb prič J. J., H. H. in I. I., stopnjo njegove formaliziranosti, razvidno iz kreditne listinske dokumentacije, dejanske denarne tokove, razvidne iz bančnih računov posameznih v projekt vključenih gospodarskih družb, ter strokovne presoje izvedenca G. G. Sodišče druge stopnje pritožničine ocene, da je svoj zaključek prvostopenjsko sodišče črpalo iz izpovedbe priče K. K., ki sploh ni bančni strokovnjak, zato ne sprejema.

51Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da za presojo sposobnosti vračila kredita s strani družbe Z. d.o.o. v kritičnem času ne bi zadostovala presoja vzdržnosti projekta v Bosni, tudi v primeru, da bi bila ta dejansko opravljena, že iz razloga, ker je bila odvisna od finančnega stanja družbe Z. d.o.o. v kritičnem času (glej točka 49 obrazložitve te odločbe). Prvostopenjsko sodišče je vsebino izpovedb prič H. H., I. I. in J. J. pravilno povezalo z vsebino opravljenih razgovorov z bančnimi uslužbenci v okviru interne bančne preiskave (zapisniki v prilogah C259 do C262), pravili bančnega poslovanja (zlasti Merila in postopki za odobravanje naložb ter Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice) ter strokovnimi ugotovitvami izvedenca in utemeljeno ocenilo izpovedbe v proces odobritve formalno vključenih oseb kot neprepričljive in nasprotne predpisom v delu potrebnega obsega preveritve kreditne sposobnosti, ob tem pa še, da je bil obtoženi glavni odločevalec o vseh ključnih elementih kreditnega posla in je zato njega bremenila obveza, da presodi kreditno sposobnost kreditojemalke v celoti, zlasti v perspektivi številčnih kazalcev uspešnosti poslovanja družbe Z. d.o.o. ter siceršnjih značilnosti njenega poslovanja v kritičnem času (glej točko 40 obrazložitve te odločbe; točke 28 do 32, 34 obrazložitve napadene sodbe). Obramba v pritožbi zmotno ugotavlja, da je bila dolžnost H. H. in I. I. preveriti finančno uspešnost kreditojemalke pred odobritvijo kredita in da se je obtoženi zanesel na njuno presojo; zaključek pritožnice je namreč v neposrednem nasprotju s pojasnili obeh prič, da je bil obtoženi kot predsednik uprave tisti, ki se je dogovoril in odločil o vseh ključnih elementih kreditnega posla, da sta mu zaupali ter da je bila njuna vloga izčrpana s tem, ko sta na podlagi obstoječih evidenc bank preverili boniteto in zgornjo mejo zadolževanja družbe Z. d.o.o. Pritožbene navedbe, da sta onidve preverili finančni položaj kreditojemalke in da je bila vloga H. H. kot skrbnice te družbe že v času odobritve kredita za projekt v X. posebej pomembna, se zato izkažejo za protispisne; sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da obtoženca ne more razbremeniti sklicevanje na formalne pristojnosti skrbnice in direktorice naložb, glede na to, da je bil kredit odobren na ravni uprave kot najvišji možni ravni, v hierarhiji nižje pozicionirani uslužbenci pa so dobili le nalogo, da kredit realizirajo. Zagovornici sicer ni mogoče oporekati, da je bil postopek odobritve kredita izpeljan z upoštevanjem formalno predpisanih faz, z vključitvijo ustreznih bančnih uslužbencev in njihovimi potrebnimi podpisi na predpisanih obrazcih, kar pa ne spremeni dejstva, da prepis neustrezne bonitete A za družbo Z. d.o.o. iz prejšnjega posla ter dogajanje v zvezi z zgornjo mejo zadolževanja ni prav v ničemer prispevalo k zmanjšanju kreditnega tveganja, ter dejstva, da je bil prav obtoženi oseba, ki je presojo kreditne sposobnosti, skupaj s presojo finančnih kazalcev uspešnosti poslovanja kreditojemalke, protipravno opustil. Enako stališče pritožbeno sodišče sprejema glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevanje odgovornosti za področje obvladovanja rizikov druge članice uprave J. J. Sodišče druge stopnje še dodaja, da bi tudi morebitno nepravilno ravnanje katere od oseb, vključenih v postopek odobritve predmetnega kredita, glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ne izključilo obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.

52Prvostopenjsko sodišče je predhodne ugotovitve, ocene in stališča upravičeno povezalo z dogajanjem v zvezi z zgornjo mejo zadolževanja in bonitetno oceno posojilojemalca, deklarirano nenamensko porabo odobrenega posojila v relaciji do vrste dejanske porabe, pomanjkljivimi mehanizmi kontrole nad denarnimi tokovi iz projekta ter neprimernim zavarovanjem vračila posojila in utemeljeno ocenilo, da gre za dodatne obremenilne okoliščine pri presoji obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.

53Po lastnih navedbah in po izpovedbi priče M. M., kot utemeljeno izpostavlja prvostopenjsko sodišče, pa tudi upoštevaje listinsko dokumentacijo v spisu, je obtoženi imel pred podpisom obravnavanega sklepa o odobritvi kredita podatke o družbi Z. d.o.o. kot kreditojemalki, to je statusne podatke, bonitetno razvrstitev, način poslovanja ter v grobem finančne kazalce poslovanja, s tem pa tudi informacijo, da iz tekočega poslovanja družba kredita ne bo mogla odplačati (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe; vloga za odobritev kredita v prilogi A1, sklep o odobritvi kredita v prilogi A3, sklep o razvrstitvi v bonitetno skupino A v prilogi A6 ter listine v zvezi z zgornjo mejo zadolževanja v prilogah A3, A5). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej vedel, da gre za enoosebno družbo z le enim zaposlenim, to je direktorjem M. M., ki je že prejela kredit pri isti banki za namen stanovanjske gradnje v X., katerega pa še ne odplačuje zaradi odobrenega moratorija, kot tudi ni dvoma, da razpoložljivi podatek, da do banke nima neporavnanih obveznosti, zaradi moratorija ne more imeti nobene teže pri presoji kreditne sposobnosti družbe. Sodišče prve stopnje je tudi v skladu z navedeno listinsko dokumentacijo ugotovilo, da za vpis zgornje meje zadolževanja v sklep o odobritvi kredita obtoženi ni imel nobene podlage, nobene podlage pa tudi ni bilo za njeno zvišanje dva dni kasneje; sodišče druge stopnje pa pritrjuje izpodbijani odločitvi tudi v delu, da je vedel tudi, da družba Z. d.o.o. v kritičnem času ni sodila v bonitetno skupino A (točke 20, 35, 36, 39, 41, 42, 44, 45, 46, 47, 48, 49 obrazložitve prvostopenjske sodbe), upoštevaje posebej dejstvo, da ni bila opravljena resna vsebinska presoja projekta v Bosni, kar bi ob načinu poslovanja kreditojemalke, ki se je štela za malega dolžnika po veljavnih bančnih predpisih, in glede na pomembnost uspešnosti projekta za zagotovitev vračila posojila, kot je upravičeno izpostavilo prvostopenjsko sodišče (točka 30 obrazložitve napadene odločitve), edino lahko predstavljalo upravičen temelj za spremenjeno zgornjo mejo zadolževanja in bonitetno razvrstitev A v kritičnem času, pa še to je bilo močno vprašljivo (glej zaključek v točki 49 te odločbe).

54Sodišče prve stopnje se je v delu glede kvantitativnih kazalcev poslovanja kreditojemalke in nujnosti resne presoje projekta proizvodnje grozdja upravičeno oprlo na izvedensko mnenje G. G., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično in zato prepričljivo. Pritožnica z zaključkom, da je takšna ugotovitev prvostopenjskega sodišča protispisna, pri čemer se opira tudi na izjavo S. S. z dne 2.3.2009, na pravilnost presoje v napadeni odločitvi ne more vplivati; glede na to, da je tedaj veljal moratorij na odplačilo kreditnih obrokov iz naslova obeh kreditnih pogodb, iz zastavljenih depozitov pa so se poplačevale interkalarne obresti, je jasno, da Z. d.o.o. do banke ni imel neporavnanih obveznosti, kar pa še zdaleč ni moglo pomeniti pozitivne ocene sposobnosti odplačila obravnavanega kredita, na kar je utemeljeno opozorilo že prvostopenjsko sodišče (točka 52 obrazložitve izpodbijane sodbe). Obramba tudi ne more uspeti z izpostavljanjem, da obtoženi ni bil dolžan preverjati aktualnega finančnega stanja kreditojemalke, saj je v tem delu zaupal drugim strokovnim službam v banki (glej točke 40 do 44 ter 50 in 51 te odločbe).

55Obtožencu ni očitano, da je v letu 2006 sodeloval pri podelitvi napačne bonitetne ocene družbi Z. d.o.o., pač pa, da je podpisal sklep o odobritvi kredita, vedoč, da je finančno stanje kreditojemalke takšno, da iz tekočega poslovanja kredit ne bo mogel biti povrnjen, da presoja kreditne sposobnosti iz naslova bodočih denarnih tokov ni bila opravljena ter da zavarovanje ni ustrezno, torej vedoč, da družba Z. d.o.o. ni kreditno sposobna. Pritožbene navedbe o odgovornosti bančnega kreditnega odbora za podelitev bonitete A kreditojemalki v letu 2006 ter predpisani obveznosti presoje te bonitete v rednih časovnih presledkih s strani bančnih služb obtoženca ne morejo razbremeniti.

56Drži, da banka sme podeliti kredit tudi gospodarski družbi s slabšo bonitetno razvrstitvijo. Celota vseh okoliščin, znanih obtožencu pred podpisom sklepa o odobritvi predmetnega kredita, ki jih je upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje, po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, kot to zmotno razume pritožnica, da bi kredit v primeru, da bi bila družba Z. d.o.o. razvrščena v slabši bonitetni razred, ne smel biti podeljen; ne bi pa ji smel biti odobren glede na to, da ni bila kreditno sposobna. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz pritožbi priloženega odgovora F. F. (odgovor pod točko 12), ki hkrati odgovarja tudi na pritožničino trditev, da boniteta predstavlja le oceno potrebnih slabitev oziroma rezervacij banke; razvrstitev je, tako razume sodišče druge stopnje razlogovanje prvostopenjskega sodišča (točka 53 obrazložitve prvostopenjske sodbe), treba umestiti v siceršnje poslovanje in značilnosti kreditojemalca v času odobritve kredita, torej jo pritegniti v vsebinsko presojo kreditne sposobnosti. Pritožbeni zaključek se zato v tem delu izkaže za neutemeljen.

57Zmotna je pritožbena trditev, da namen kredita v predmetni zadevi ni igral nobene vloge. V skladu s podatki spisa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil kredit odobren kot dolgoročni kredit za obratna sredstva, da dodatni pogoji v zvezi s koriščenjem kredita niso bili določeni ter da je bil kontrolni domet družbe Z. d.o.o. nad bodočimi denarnimi tokovi iz projekta v Bosni močno omejen zaradi nezadostnih formalnih zavez oziroma zaradi narave pogodbenega razmerja med družbo Ž. d.o.o. in R. d.o.o.(točka 21, 23, 24, 25, 26, 54). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilen sklep, da je ravno iz razloga, ker kredit ni bil odobren kot namenski, izostala formalizacija bodočih finančnih prilivov na račun družbe Ž. d.o.o. kot kreditojemalke družbe Z. d.o.o., s tem pa tudi določena garancija, da bo Z. d.o.o lahko vrnil odobreni kredit banki; v točki 57 obrazložitve je sodišče prve stopnje upravičeno opozorilo na primerjavo obravnavanega financiranja s financiranjem stanovanjske gradnje v X. v korist istega kreditojemalca (dokumentarno koriščenje kredita).

58Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obtoženi vedel, da bo Z. d.o.o dano posojilo nakazal naprej družbi Ž. d.o.o. kot posojilo, ki ga bo ta družba vložila v skupni projekt proizvodnje grozdja z družbo R. d.o.o.; torej je obtoženi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vedel, da je posojilo dano za projektno financiranje, kar bi terjalo strogo formalizacijo v smislu zagotovitve vpliva družbe Z. d.o.o. na izločitev denarnih tokov družbe Ž. d.o.o. na poseben račun, še preden so se porazdelili za pokritje stroškov vseh v projekt vpletenih družb, tudi družbe P. d.o.o. in R. d.o.o. ter družbe Z. d.o.o. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi izpostavilo manjko potrebne dokumentacije glede črpanja kredita, še celo v delu, ki je bil obtožencu znan ob podpisu sklepa o odobritvi kredita; dostavo pogodbe o skupnem vlaganju med družbama Ž. d.o.o. in R. d.o.o. in kreditne pogodbe med družbama Z. d.o.o. in Ž. d.o.o. z dne 30.7.2007 je M. M. obljubljal še v februarju 2008, pri čemer za aneks iz novembra 2007, ki je spreminjal investicijska razmerja med družbama Ž. d.o.o. in R. d.o.o. v škodo prve, banka sploh ni vedela. Naveden manjko dokumentacije tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja enega od simptomov grobih vsebinskih kršitev predpisanih protokolov v konkretnem postopku odobritve posojila, za katerega je bil obtoženi, glede na svojo vlogo glavnega odločevalca, v celoti odgovoren.

59Obramba v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da, upoštevaje ključno vlogo obtoženca pri odobritvi posojila, opredelitev kredita za obratna sredstva ni sodila v odgovornost obtoženca, da pa tudi sicer s tako opredelitvijo ni bilo nič narobe, ker je bila edina možna; sodišče druge stopnje ne more pritrditi niti pritožbeni tezi, da so bila sredstva banke porabljena v skladu z dogovorom za projekt, ki teče še v aktualnem času in prinaša velike donose, kar obtoženca v celoti razbremeni odgovornosti za nevračilo posojila s strani družbe Z. d.o.o.

60Že prvostopenjsko sodišče je na obrambne pomisleke prepričljivo odgovorilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni, da izpovedbe prič H. H., I. I. in J. J. v delu njihovih zatrjevanj, da opredelitev kredita kot kredita za obratna sredstva pokriva tudi posojilo za projektno financiranje ter da opredelitev kredita v ničemer ne vpliva na sistem kontrole koriščenja kredita, upoštevaje izpovedbo priče N. N. in mnenje izvedenca G. G., niso prepričljive (točke 55 ter 57 do 62 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sam obtoženi je v zagovoru izpostavljal svoje strokovne reference, zato tudi po oceni drugostopenjskega sodišča ni mogoče slediti L. L., da je pri opredelitvi kredita prišlo do nenamerne napake, upoštevaje število in vrsto kršitev v postopku odobritve kredita družbi Z. d.o.o. (točka 40 obrazložitve te odločbe) pa se kot pravilna izkazuje tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo s tako opredelitvijo kredita namerno onemogočeno dokumentarno koriščenje, ki zagotovo predstavlja bistven kontrolni mehanizem banke v projektnem financiranju za zagotovitev denarnih tokov za vračilo posojila banki. Namesto tega se je dano posojilo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, uporabilo za kritje stroškov v projektu udeleženih družb, investicija družbe Ž. d.o.o. je bila zato manjša, na ta račun je ta družba tudi postala, brez vednosti banke, manjšinski vlagatelj v financiranem projektu. Ob dejstvu, da je izostala tudi ustanovitev skupnega računa zaradi zagotovitve denarnih tokov kot vira poplačila kredita banki, ob čemer je dejansko Z. d.o.o. kot polovični lastnik imel pravnoformalen vpliv lahko samo na družbo Ž. d.o.o., pa še ta je nastopal le kot investitor v skupnem projektu¹³ z družbo R. d.o.o., se pritožničina ocena o ključnem pomenu realizacije projekta izkaže za brezpredmetno; nenazadnje pritožnica, ob svojem takšnem zatrjevanju, ne ponudi jasnega odgovora na vprašanje, zakaj potemtakem, če je bil projekt tako zelo uspešen, kredit ni bil poplačan.

61Pritožničina ocena, da je bil kredit ustrezno zavarovan, je neutemeljena. Ne drži obrambna teza, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju ustreznosti zavarovanja izhajalo nekritično s stališča današnje bančne prakse in v navedenem delu podelilo neustrezen pomen in težo izvajanjem izvedenca G. G. Izpovedb prič K. K. in Š. Š., ki sta ravno opozarjala na težavnost ocenjevanja ustreznosti zavarovanja vračila posojila za nazaj, sodišče prve stopnje ni spregledalo, pač pa se do izjav ustrezno opredelilo; enako pa velja tudi glede izpovedb prič H. H., I. I. in J. J. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je oceno ustreznosti zavarovanja treba umestiti v presojo celotne vsebine kreditnega posla, na kar v pritožbi izpostavljeno poročilo Banke Slovenije o povečanju deleža nezavarovanih kreditov v letu 2007 ne more imeti nobenega vpliva; obramba niti ne zatrjuje, da so bili kreditni posli, ki so predmet poročila, dejansko primerljivi z obravnavanim, samo zatrjevanje, da je bil ta kredit „očitno nadpovprečno zavarovan“, ki v pritožbi ni podprto z resnimi vsebinskimi argumenti, pa za izpodbitje prvostopenjske presoje ne more zadoščati.

62Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da dana zavarovanja niso imela nobene vrednosti. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje finančne kazalce poslovanja družbe Z. d.o.o. v času odobritve kredita in očitno odvisnost vračila kredita od uspešnosti projekta, v zvezi s katerim presoja ni bila opravljena oziroma niti ni mogla biti opravljena, pri čemer tudi niso bili vzpostavljeni kontrolni mehanizmi banke nad denarnimi tokovi projekta, ocenjuje izvedensko mnenje G. G. kot logično in prepričljivo ter v skladu s predpisanimi normativi bančnega poslovanja pri odobritvi kreditov (točka 66 in 67 obrazložitve prvostopenjske sodbe). V zvezi s pritožbeno navedbo, da se sposobnost vračila kredita presoja na dan zapadlosti kredita tudi po mnenju izvedenca, sodišče druge stopnje pripominja, da navedeno logično pomeni nujnost ocene (tudi) ustreznosti zavarovanja na podlagi podatkov pred odobritvijo kredita za primer, ko se po zapadlosti kredita pokaže, da poplačilo iz primarnega vira ni mogoče. Jedro očitka obtožencu v tem delu predstavlja ugotovitev, da zavarovanja, na podlagi podatkov, ki jih je imel na razpolago pred odobritvijo kredita, niso bila takšna, da bi omogočila sekundarno poplačilo kredita v prihodnosti.

63Kakšen pomen za sekundaren način poplačila kredita je imelo zavarovanje z menicami družbe Z. d.o.o., ki bi očitno, tudi po mnenju obrambe v pritožbi, pridobile vrednost šele v primeru, da bi bil projekt donosen in bi se denarni tokovi iz projekta dejansko kontrolirano stekali na potreben skupni račun v projekt vpletenih družb, ostaja sodišču druge stopnje nejasno: sklepati je, da v primeru, da bi bila oba pogoja kumulativno izpolnjena, sploh ne bi bilo potrebe po sekundarnem poplačilu kredita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila družba Z. d.o.o. v času odobritve kredita, tako glede na svoje aktualno finančno stanje kot glede na izostanek presoje bodočega projekta kreditno nesposobna in ji kredit ne bi smel biti odobren; upoštevaje navedeno pa so bile nujno tudi menice kreditojemalke brez vrednosti in za doprinos k ustreznosti zavarovanja brez pomena.

64Sodišče prve stopnje vrednosti zavarovanja z menicami družbe ni vezalo, kot to zmotno razume obramba v pritožbi, na dan odobritve kredita; nasprotno je vrednost zavarovanj presojalo glede na odsotnost tekočega poslovanja kreditojemalke in njeno slabo finančno poslovanje v trenutku podpisa predmetnega sklepa ter popolno odvisnost vračila posojila in vrednosti družbe kreditojemalke od projekta, v zvezi s katerim resna vsebinska presoja tedaj objektivno ni bila mogoča niti ni bilo vzpostavljenih nobenih kontrolnih mehanizmov banke, ki bi ji omogočili vpliv na zagotovitev denarnih tokov družbe Ž. d.o.o. za vračilo posojila s strani kreditojemalke Z. d.o.o.

65Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bil lahko osebni angažma M. M., ki je nastopal kot porok, pomemben tako v fazi izvedbe projekta kot izterjave kredita; ne pa, da je lahko imelo pozitiven vpliv na stopnjo ustreznosti zavarovanj predmetnega kredita, ki je vendarle odvisna od tega, v kolikšni meri bo zavarovanje, če posojilojemalec kredita ne bo vrnil, pokrilo glavnico in natekle obresti. Zagovornica spregleda utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se kvaliteta zavarovanja izraža predvsem preko njegove številčne vrednosti (drugi odstavek točke 71 obrazložitve izpodbijane sodbe), le-ta pa v postopku odobritve predmetnega kredita ni bila ocenjena; upoštevaje dejstvo, da je bilo M. M.ovo edino vrednejše premoženje že zastavljeno za drug kredit, pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da niti osebno poroštvo direktorja in lastnika kreditojemalke h kvaliteti zavarovanja odobrenega kredita ni moglo prispevati (točka 68 in 70 obrazložitve izpodbijane sodbe).

66Enako stališče sodišče druge stopnje sprejema tudi glede zastave 50 % poslovnega deleža družbe Z. d.o.o. v družbi Ž. d.o.o. Tudi v tem delu sodišče druge stopnje opozarja, da je bila vrednost tovrstnega zavarovanja povsem odvisna od projekta; ker presoja tega ni bila in celo ni mogla biti opravljena, poleg tega pa niso bili vzpostavljeni ustrezni kontrolni mehanizmi banke v zvezi z denarnimi tokovi iz projekta, se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi glede tega dela zavarovanja predmetnega posojila (točka 69 in 71 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na pritožničin zaključek, da je L. L. opredelila to zavarovanje za vračilo posojila kot ključno, je sicer prepričljivo odgovorilo že prvostopenjsko sodišče (točka 87 obrazložitve napadene odločitve).

67Že sodišče prve stopnje je sprejelo obrambni poudarek, da je bil depozit, financiran iz odobrenega kredita, kot zavarovanje in hkrati kot vir plačila interkalarnih obresti v času moratorija na odplačila kredita običajna bančna praksa, vendar tudi logično utemeljilo, da takšno zavarovanje, ki ne predstavlja lastnih sredstev kreditojemalca in ki ga ob zapadlosti kredita ni več, nima kot sekundarni vir poplačila nobene vrednosti (točka 72 in 73 obrazložitve napadene odločitve). Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na navedbe strokovne pomočnice obrambe L. L., da noben predpis ne določa obveznega deleža lastne udeležbe kreditojemalca v naložbi; sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je zatrjevanja L. L. zavrnilo in ob pravilni presoji izvedenskega mnenja G. G. ocenilo, da je obseg potrebne lastne udeležbe kreditojemalca v naložbi odvisen od celostne presoje njegove kreditne sposobnosti zato, da se zagotovi čimnižje kreditno tveganje (zaključek točke 85 obrazložitve izpodbijane sodbe).

68Pritožničin zaključek, da je do nerealizacije pogodbeno dogovorjenih obveznosti posojilojemalke ter do neizkoristka zavarovanj prišlo v posledici napačnega ravnanja univerzalnega pravnega naslednika B.-U. d.d., to je B. d.d., je zmoten. Zagovornica v pritožbi spregleda, da v času pripojitve ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale, da družba Z. d.o.o. kredita ne bo vrnila; družbi posojilojemalki je bil namreč odobren moratorij na plačilo kreditnih obrokov v zvezi z glavnico za tri leta (do 30.9.2010; sklep o odobritvi kredita z dne 23.7.2007 v prilogi A3), interkalarne obresti pa so se poplačevale iz depozita, katerega vir pa je bil prav odobreni kredit, na kar je utemeljeno opozorilo prvostopenjsko sodišče (točka 75 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je v skladu s podatki spisa tudi ugotovilo, da je B. d.d. zaznala problematičnost naložbe šele v letu 2010, ko naj bi prišlo do plačila prvega obroka glavnice kredita, in iskala možne rešitve, tudi z dodatnimi zavarovanji (zastava poslovnega deleža družbe P. d.o.o. v družbi R. d.o.o.; priloga A97), v letu 2010 pa je bilo tudi ugotovljeno, da je Ž. d.o.o. zaradi nižjega vložka le tretjinski vlagatelj v skupni projekt (točka 26 in 75 obrazložitve prvostopenjske sodbe). V perspektivi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje se pritožničino izpostavljanje dejstva, da se po pripojitvi B.-U. d.d. B. d.d. bonitetna razvrstitev družbe Z. d.o.o. ni bistveno spremenila, ter izjave S. S. v letu 2009 (l. št. 843) o tej družbi kot odlični poslovni partnerki, izkaže kot brezpredmetno, enako stališče pa pritožbeno sodišče zavzema tudi glede pritožbenih navedb, da je ob pripojitvi v maju 2008 B. d.d. imela na razpolago (še) del depozita, ki bi ga lahko vnovčila, ter tistih, ki se nanašajo na obveznosti banke pripojiteljice za spremljanje družbe Z. d.o.o, naložbe in zavarovanj. Pritožbena ocena, ki po eni strani poudarja pomen dobre likvidnosti družbe posojilojemalke po pripojitvi, hkrati pa očita B. d.d. neaktivnost v zvezi s kreditno pogodbo iz leta 2007, se izkazuje tudi kot kontradiktorna.

69B. d.d. je februarja 2011 odstopila od kreditne pogodbe (priloga A99), ker družba Z. d.o.o. ni plačevala dogovorjenih obrokov za poplačilo glavnice, ob čemer so bile neuspešne tudi izterjave iz naslova sklenjenih zavarovanj, do dogovora v zvezi z dodatnim zavarovanjem pa ni prišlo; družba Z. je bila od 29.3.2011 v stečajnem postopku, M. M. je pristal v osebnem stečaju, družba Ž. d.o.o. pa je bila brez vrednosti, saj ni poslovala. Res je, da je bila B. d.d. univerzalna pravna naslednica kreditodajalke B.-U. d.d., zmoten pa je pritožničin zaključek, da je odstop od kreditne pogodbe poglavitna napaka, ki je vodila v nastanek premoženjske škode za banko.

70Pritožnica spregleda, da je sklep o odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. podpisal prav obtoženi, ki ob tem ni ravnal s profesionalno skrbnostjo v dobro banke; posledica tega njegovega izvršitvenega ravnanja je bilo počrpanje kredita, po poteku dogovorjenega moratorija pa kreditojemalka zaradi svojega slabega finančnega stanja, ki je segalo še v čas odobritve kredita, z odplačevanjem glavnice sploh ni začela. Četudi bi držalo, da bi banka pripojiteljica v času od pripojitve do zapadlosti prvega obroka za poplačilo glavnice, pa tudi v času po tem, lahko ravnala skrbneje, gospodarneje oziroma z večjo ekonomsko učinkovitostjo, to obtoženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje.¹⁴

71Protispisno pritožnica ugotavlja, da so „praktično vse zaslišane priče, tudi stečajni upravitelj podjetja Z. d.o.o., izpovedale, da bi B. d.d. s prevzemom 50 % deleža tega podjetja v družbi Ž. d.o.o. lahko vplivala na vračilo kredita“. Sodišče prve stopnje se je v tem delu utemeljeno oprlo zlasti na izpovedbo priče T. T. kot stečajnega upravitelja družbe Z. d.o.o. in upravičeno zaključilo, da prevzem poslovnega deleža v družbi Ž. d.o.o. ne bi bil smiseln (točka 80 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je terjatev družbe Z. d.o.o. do družbe Ž. d.o.o. iz naslova danega posojila obstajala, kot tudi, da je bila družba Z. d.o.o. lastnica 50 % poslovnega deleža družbe Ž. d.o.o., oboje pa je predstavljalo premoženje družbe Z. d.o.o., ki bi lahko bilo pomembno v stečajnem postopku, kateri se je vodil zoper njo, za poplačilo njenih upnikov, tudi B. d.d. Vendar je že stečajni upravitelj družbe Z. d.o.o izpostavil, da je bila terjatev družbe Z. d.o.o. zoper družbo Ž. d.o.o. iz naslova danega posojila neizterljiva, ker je drugonavedena družba dano posojilo vložila v „joint venture“, skupni projekt z družbama R. d.o.o. in P. d.o.o. in je lahko zgolj participirala na morebitnem dobičku, zaradi izostanka ustreznih kontrolnih mehanizmov pri odobritvi kredita družbi Z. d.o.o. s strani B.-U. d.d., torej obtoženca v letu 2007 (neustanovitev posebnega računa za denarne tokove družbe Ž. d.o.o.), pa je bilo izplačilo dobička družbi Ž. d.o.o. v celoti odvisno od družb, na katere Z. d.o.o., kaj šele banka pripojiteljica, ni imela nobenega vpliva. Iz navedenega razloga pa je bila tudi vrednost družbe Ž. d.o.o., in s tem premoženje družbe Z. d.o.o. v obliki 50 % lastništva, enako nič; ta poslovni delež je bil, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedbe priče O. O., sicer prodan v stečajnem postopku, B. d.d. kot upnica pa je iz tega naslova prejela cca 2.600,00 EUR. Interes banke je bil, glede na dogovorjene kreditne pogoje, da čimprej prejme na račun odobrenega kredita ne le glavnico, pač pa tudi zasluži z obrestmi; pritožničin očitek, da bi B. d.d. morala prevzeti 50 % lastništvo Z. d.o.o. v družbi Ž. d.o.o in očitno čakati na morebitne prilive družbe Ž. d.o.o., je nerealen in zato neutemeljen.

72Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je banki ostala neporavnana glavnica, zamudne obresti, del zapadlih obresti ter stroški izterjave, vse skupaj v višini 1.476.089,35 EUR, pri čemer se je oprlo na priglašeni premoženjskopravni zahtevek (l. št. 125 in 126, 709) in listinsko dokumentacijo (Pregled črpanj, obveznosti in plačil po predmetnem kreditu na dan 16.6.2015; priloga A89), in sicer v posledici inkriminiranega ravnanja obtoženca. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ugotovitev o obtoženčevem izvršitvenem ravnanju na očitani način, ugotovitev premoženjske škode banki v posledici tega izvršitvenega ravnanja ter ugotovitev potrebnega subjektivnega elementa na strani obtoženca ustreza dejstvom in okoliščinam, katerega je po določilih Obligacijskega zakonika glede odškodninske odgovornosti dolžno ugotoviti sodišče v civilnem postopku (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo, krivda). Pritožnici ni mogoče pritrditi, da odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložena, saj napadena sodba vsebuje o tej odločbi določne in jasne razloge ne samo v točkah 113 in 115 obrazložitve, pač pa tudi v tistih delih, ki se nanašajo na utemeljitev odločitve, da je obtoženi očitano kaznivo dejanje storil z vsemi potrebnimi znaki in elementi.

73Neutemeljene so pritožbene navedbe, da višina škode, ki je nastala banki, ni ugotovljena zanesljivo. Na obrambne pomisleke, da pri ugotovitvi škode ni bil upoštevan izkupiček iz stečajnega postopka, je prepričljivo odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 115 obrazložitve napadene sodbe. Utemeljeno je pri višini škode upoštevalo znesek 2.599,16 EUR iz naslova prodaje 50 % deleža družbe Z. d.o.o. v družbi Ž. d.o.o v stečajnem postopku, ne pa zneska, pridobljenega iz naslova prodaje nepremičnin v stečajnem postopku družbe Z. d.o.o., ki so služile kot zavarovanje za drug kredit, katerega je od B.-U. d.d. družba Z. d.o.o. prejela v novembru 2006; to nenazadnje izhaja tudi iz v pritožbi citiranega končnega poročila stečajnega upravitelja, ki se nanaša na B. d.d. kot ločitvenega upnika. Prav tako je sodišče prve stopnje v skladu z razpoložljivim dokaznim gradivom ugotovilo, da iz projekta Y. banka na račun predmetnega kredita ni dobila ničesar. Kot dokazno podlago za tako ugotovitev je prvostopenjsko sodišče uporabilo dopis B. d.d. (l. št. 1004) ter izpovedbo priče O. O. iz B. d.d. (l. št. 1040), ki ju je v skladu z načelom proste presoje ocenilo tudi skupaj ter upravičeno zaključilo, da kljub določenim nejasnostim v izpovedovanju priče ostaja dejstvo, da je iz stečajnega postopka družbe Z. d.o.o. banka na račun obravnavanega kredita prejela le 2.599,16 EUR in nič več.

74Iz pojasnil O. O. na naroku dne 30.6.2020 je razvidno, da je banka upnica B. d.d. priglasila svojo terjatev do družbe Z. d.o.o. iz naslova obravnavanega kredita v stečajnem postopku družbe Z. d.o.o. časovno pred pojavom DUTB ter da se je na DUTB prenesla terjatev iz drugega (manjšega) kredita, iz odgovora B. d.d. in pričanja O. O. pa, da je bila knjigovodska vrednost terjatve iz obravnavanega kredita v okviru projekta Y. enaka nič in je bila zato odpisana. Pritožnica navedeno spregleda in neutemeljeno izpostavlja prodajo DUTB in v okviru projekta Y. kot temelj za svoj zaključek, da je škoda banki iz naslova odobritve predmetnega kredita zagotovo manjša. Pritožničina kritika, da izostanek sklepa BS terja ugotovitev, da je projekt Y. banki prinesel določeno materialno zadoščenje, pa se ob upoštevanja izpovedbe priče O. O. in jasnega odgovora banke, to je posebnega Sektorja za skladnost poslovanja in krepitev integritete, izkaže za neutemeljeno.

75Zagovornica v pritožbi pravilno ugotavlja, da je očitano kaznivo dejanje obtoženi lahko storil zgolj s posebno obliko direktnega naklepa, t.i. obarvanim naklepom (dolus coloratus), to je ob popolnem zavedanju vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in hotenju prepovedane posledice ter s posebnim motivom pridobiti družbi Z. d.o.o. premoženjsko korist in B.-U. d.d. povzročiti premoženjsko škodo; prav takšna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča (točka 96 in 97 obrazložitve napadene odločitve). Zmoten pa je obrambni zaključek, da potreben subjektivni element obtožencu ni dokazan.

76Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da način obtoženčevega izvršitvenega ravnanja ter število in vrsta ugotovljenih kršitev v zvezi z odobritvijo predmetnega kredita predstavljajo dejansko podlago, ki terja ugotovitev o podanem direktnem naklepu obtoženca v času, ko je podpisal sklep z dne 23.7.2007 (točka 97 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da na subjektivni element očitanega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni moglo drugače kot „sklepati“ na podlagi v realnosti zaznanega obtoženčevega ravnanja, saj gre za notranje, psihično dogajanje, ki neposrednega fizičnega spoznanja praktično ne omogoča.¹⁵

77Že v poglavjih te odločbe, ki se nanašajo na zavrnitev pritožničinih trditev o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z objektivnimi zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja, v povezavi s poglavjem, ki se nanaša na pritožbene trditve o kršitvi kazenskega zakona, so navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče druge stopnje ne more slediti pritožničinim pomislekom glede dokazanosti potrebnega direktnega naklepa obtožencu. Na te razloge se pritožbeno sodišče tudi sklicuje in zavrača pritožbene navedbe, ki predstavljajo ponavljanje obrambnih trditev, da je bila analiza finančnega stanja družbe Z. d.o.o. in njene bonitete ter zgornje meje zadolževanja naloga skrbnice H. H. in direktorice naložb I. I., od članov uprave pa kvečjemu J. J., pristojne za presojo rizikov naložbe, in ne obtoženega, saj tega noben predpis ni določal kot nalogo obtoženca; da upoštevaje časovnico obtoženčevega podpisa sklepa o zvišanju zgornje meje zadolževanja družbi kreditojemalki ni podana vzročna zveza s podpisom sklepa o odobritvi kredita z dne 23.7.2007; da je bila tudi določitev namena kredita v pristojnosti skrbnice družbe Z. d.o.o. H. H., ki je ta namen določila v skladu z ustaljeno bančno prakso; da sam namen kredita, kot je bil zaveden v dokumentu o odobritvi kredita, ni bil v nobeni vsebinski povezavi z načinom spremljanja porabe odobrenega posojila oziroma oceno kreditne sposobnosti družbe kreditojemalke; ter da sta bila rok vračila kredita z moratorijem na odplačilo ter vrsta zavarovanj prilagojena naravi naložbe in da se je naložba v celoti realizirala. Ob tem poudarja, da je pritožničino razumevanje ločnice med sicer neoptimalno odločitvijo, sprejeto po načelu profesionalne skrbnosti v korist banke, ter škodljivo odločitvijo, sprejeto ob zavedanju slabega finančnega položaja družbe Z. d.o.o. ter njene popolne nezmožnosti vrniti kredit iz tekočega poslovanja, dejstva, da je bil isti družbi že odobren kredit z moratorijem na odplačilo za stanovanjsko gradnjo v letu 2006, okoliščine, da je bila boniteta družbe napačno določena in da zgornja meja zadolževanja ni imela realne podlage, prav tako ne opredelitev namena kredita kot kredita za obratna sredstva, ob opustitvi potrebnih analiz vzdržnosti projekta ter vzpostavitve ustreznih kontrolnih mehanizmov nad denarnimi tokovi družbe Ž. d.o.o. iz projekta ter ustreznega sekundarnega poplačila kredita (vrsta in obseg zavarovanj), kar vse že dosega kriterij protipravnega ravnanja po prvem odstavku člena 244 KZ, napačno in očitno temelji na selektivnem in nelogičnem tolmačenju pravil bančnega poslovanja ter stopnje odgovornosti obtoženca kot predsednika uprave banke in hkrati gospodarja predmetnega kreditnega posla. Zato je zmotna tudi pritožničina ocena, da je obtoženi v konkretnem primeru sprejel odločitev, ki je bila v okvirih še sprejemljivega kreditnega tveganja.

78Sodišče prve stopnje je v točki 97 obrazložitve napadene odločitve, pri utemeljevanju dejanske podlage za sklepanje na obtoženčev direktni naklep, med drugim poudarilo tudi, da je obtoženi dva dni po odobritvi predmetnega kredita podpisal sklep o zvišanju zgornje meje zadolževanja, ki ni imel podlage v finančnem stanju kreditojemalke, ter navedeno upravičeno uporabilo kot enega izmed elementov, ki izkazujejo obtoženčev direktni naklep; ugotovitev pritožnice, da je obtoženi ta sklep podpisal šele 25.7.2007, je sicer točna, vendar za pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča nepomembna. Enako je za ugotavljanje obtoženčevega subjektivnega odnosa do storjenega dejanja upravičen poudarek prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na kompletiranje dokumentacije v zvezi s predmetnim kreditnim poslom tik pred pripojitvijo banke kreditodajalke B. d.d. (manjko po navedbah obtoženca sicer bistvene kreditne pogodbe med družbo Z. d.o.o. in Ž. d.o.o. še v januarju 2008).

79Drži, da dokazni postopek ni razkril osebnih povezav med obtoženim in direktorjem ter lastnikom družbe Z. d.o.o. M. M., s tem pa tudi ne osebnih nagibov obtoženca za storitev kaznivega dejanja. Vendar ob tem, da osebni nagibi (bodisi materialne bodisi čustvene narave) niso zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ter upoštevaje način obtoženčevega ravnanja, ki je odobril cca milijon EUR kredita, pri tem pa opustil prav vse potrebno za to, da bi posel pomenil za banko sprejemljivo kreditno tveganje, kar je dobilo ustrezen odraz v dejanski materialni oškodovanosti banke, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne dopušča nobenih pomislekov glede ugotovljenega krivdnega odnosa obtoženca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožnica ne izpodbija, da je bila konkretna naložba banke sicer večja, vendar za banko ne tako usodna, se tudi pritožbeno opozarjanje, da je bil obtoženi vendarle lastnik bančnih delnic, izkaže za nebistveno.

80Pritožničina navedba, da je presoja sodišča prve stopnje o dokazanosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja zmotna, je tako neutemeljena, v delu, kjer zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP zaradi izostanka razlogov o tem odločilnem dejstvu, pa očitno protispisna.

81Obramba v pritožbi odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija obrazloženo, vendar je prvostopenjsko odločitev v tem delu pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (člen 386 ZKP). Sodišče druge stopnje se pridružuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v točki 100 obrazložitve napadene sodbe in ocenjuje, da je izrečena zaporna kazen dveh let, glede na predpisan kaznovalni okvir, način obtoženčevega ravnanja, ki predstavlja kršitev številnih pravil bančnega poslovanja, in višino nastale škode, ki večkrat presega mejni znesek velike premoženjske koristi, upoštevaje tudi predhodno obtoženčevo nekaznovanost, starost in časovno odmaknjenost dejanja, primeren in pravičen odraz teže storjenega kaznivega dejanja ter ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin.

Dodatno k pritožbi zagovornika odvetnika Č. Č.

82Iz pritožbe sodišče druge stopnje razbere, da zagovornik uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se še zaradi odločb o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka. Sodišče druge stopnje, glede na to, da so pritožbene navedbe v pretežni meri identične pritožbenim navedbam prvonavedene zagovornice, odgovarja na obrambne navedbe z opozarjanjem na že zavzeta stališča, ocene in ugotovitve v tej odločbi, v določenih delih, kjer je to prepoznano kot potrebno, pa svojo argumentacijo dopolnjuje.

83Glede pritožnikovega tolmačenja v prvostopenjski sodbi citiranih predpisov (določb Zakona o bančništvu, Zakona o gospodarskih družbah, Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic ter internih pravil bančnega poslovanja in principov odobravanja naložb v B.-U. d.d., zapisanih v MPON), se sodišče druge stopnje sklicuje na zapisano v točkah 7 do 17 pritožbene odločbe ter pritožnikov zaključek, da navedeni predpisi niso določali obveznosti obtoženca kot predsednika uprave v postopku odobritve posamičnega kredita, pač pa le njegovo odgovornost za ustrezno organiziranje dela v banki v posamičnih postopkih na načelni ravni, zavrača kot neutemeljen. V prvostopenjski sodbi navedeni predpisi določajo za vsakogar, ki sodeluje pri poslu, kateri vzpostavlja določeno tveganje za banko, da ravna s standardom profesionalne skrbnosti v dobro banke v njenem največjem interesu, pa tudi če je to, oziroma prav posebej v primerih, ko je ta oseba predsednik uprave z največjim obsegom pooblastil.¹⁶ Absurdno je stališče, da obtoženi kot predsednik uprave s praktično neomejenimi pooblastili in močjo, da sprejme odločitev o odobritvi konkretnega kredita in se dogovori za vse bistvene elemente kreditnega razmerja, ni zavezan poskrbeti predvsem za to, da se tveganje nevračila kredita zmanjša na minimum, v skrajnem primeru tudi tako, da ne podpiše sklepa o odobritvi kredita. To pomeni, da je v primeru, ko je predsednik uprave tisti, ki je gospodar kreditnega posla, on tudi neposredni naslovnik citiranih določb, ki od njega terjajo ravnanje s standardom profesionalne skrbnosti.

84Tudi MPON, ki jih izpostavlja pritožnik in v zvezi z njimi razumevanje, da predstavljajo le priročnik oziroma vodilo pri delu (nižjih) bančnih uslužbencev, po stališču pritožbenega sodišča skupaj z drugimi citiranimi predpisi v prvostopenjski sodbi določajo dolžnostno ravnanje po načelu največje koristi banke v vsakem primeru, ko bančni uslužbenec, posebej ko gre za predsednika uprave, sklepa posel, ki vzpostavlja ali povečuje izpostavljenost banke (glej točko 14 te odločbe).

85V zvezi s pritožnikovo kritiko, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS ter s tem njegovo pravico do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave RS na način, da ni neposredno zaslišalo strokovne pomočnice obrambe L. L., se sodišče druge stopnje sklicuje na zapisano v točkah 27 in 28 te odločbe. Dokazni predlog za zaslišanje L. L. ni bil podan, sodišče prve stopnje pa je obtožencu omogočilo, da se s pomočjo strokovnjaka izjavi o navedbah sodnega izvedenca G. G. s tem, da je pisno strokovno mnenje L. L. posredovalo v odgovor izvedencu, ki se je o njem pisno in ustno opredelil, ob tem pa ni bilo nobene ovire, da bi strokovnjakinja prisostvovala njegovemu zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 24.9.2020. Sodišče druge stopnje tudi ob tej priliki pojasnjuje, da je obrambno stališče, ki enači strokovnega pomočnika obrambe in izvedenca, zmotno in ga razpoložljiva sodna praksa ne podpira; nestrinjanje pritožnika z izvidom in mnenjem izvedenca je sicer zagovornikova pravica, ni pa dovolj za oceno, da bi sodišče prve stopnje strokovno pomočnico obrambe moralo zaslišati, pa četudi po uradi dolžnosti, zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče z opustitvijo neposrednega zaslišanja L. L. ni na glavni obravnavi prekršilo pravic obrambe in na ta način vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s pritožbeno navedbo, da je prvostopenjska sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, pritožnik tako ne more biti uspešen.

86Sodišče druge stopnje v zvezi z zagovornikovo kritiko, da se je prvostopenjsko sodišče v pomembnem delu oprlo na izvedensko mnenje G. G., da tega izvedenskega mnenja sploh ni ocenilo in se tudi ni opredelilo do navedb L. L., sodišče druge stopnje poudarja zapisano v točki 24 te odločbe, na obrambni zaključek, da je izvedensko mnenje polno napak in zmot ter da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca iste stroke, pa je sodišče druge stopnje odgovorilo v točkah 25, 28 in 29 te odločbe. Pritožbena kritika, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP oziroma z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, se zato izkaže za neutemeljeno.

87Tudi v zvezi s pritožbo tega pritožnika v delu, ki se nanaša na presojo izvedenskega mnenja v sodbi sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP temelji na obrambnem nestrinjanju z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, katerim nasproti pritožnik ponuja lastno interpretacijo dejanskega dogajanja v zvezi z odobritvijo predmetnega kredita. Zagovornikova kritika načina, na katerega je sodišče prve stopnje presojalo izvedensko mnenje G. G. in pripombe strokovne pomočnice obrambe L. L., se izkazuje kot kritika dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede nosilnih razlogov obsodilne sodbe (glej točke 18 do 21 te odločbe).

88Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem delom obrambnih izvajanj sklicuje na obrazložitev v točkah 38 do 71 te odločbe. Tako je pritožbeno sodišče že zavzelo svoja stališča glede pritožbenega razmišljanja, ki se nanaša na odgovornost skrbnice družbe Z. d.o.o. H. H., direktorice naložb v banki I. I. in druge članice uprave J. J.; siceršnjo ustaljenost postopkov za odobritev kredita v banki; vlogo obtoženca v postopku odobritve obravnavanega kredita družbi Z. d.o.o.; nosilne razloge obsodilne sodbe (neformaliziranost postopka odobritve kredita; nepresoja kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o., napačna boniteta in dogajanje v zvezi z zgornjo mejo zadolževanja te družbe; protokoliran namen odobrenega kredita v nasprotju z dejanskim; neustreznost zavarovanj); ter ravnanje banke pripojiteljice v času moratorija na odplačilo glavnice in po zapadlosti prvega obroka za poplačilo kredita.

89V podkrepitev svojih dokaznih zaključkov sicer zagovornik obsežno prepiše utemeljitev prvostopenjske odločitve in vsebino izpovedb posameznih prič ( H. H., I. I., J. J., M. M., K. K.) ter izvedenca G. G., povzame pa tudi pripombe pomočnice obrambe L. L., vendar razpoložljivega dokaznega gradiva ne oceni v njegovi celovitosti in vsebinsko logično, pač pa zunaj ustreznega konteksta in selektivno, v perspektivi nestrinjanja z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, pri tem pa za vzpostavitev razumnega dvoma v njihovo pravilnost ne ponudi prepričljivih argumentov.

90Necelovitost dokazne presoje pritožnika in nekritičnost njegovih zaključkov je jasno razvidna iz poudarkov posamičnih navedb omenjenih prič, izvedenca in L. L., pa tudi iz pritožnikovega spisovno nepodprtega stališča, da se do določenih delov izvedenskega mnenja in razbremenilnih navedb L. L. sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo (do pritožbenih navedb v tem delu se je sicer pritožbeno sodišče opredelilo v okviru zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP). Posebej je pritožnikovo pristranskost in s tem nekritičnost prepoznati v njegovi trditvi, da noben predpis ne prepoveduje nadaljnjega plasiranja odobrenega kredita v naložbo (v zvezi z namenom porabe odobrenega kredita) ter da depozit kot sredstvo zavarovanja predstavlja zavarovanje na lastnih sredstvih družbe Z. d.o.o. (v zvezi z ustreznostjo vrste in obsega zavarovanja). Zagovornik v navedenem delu povsem zgreši pomen in težo dejstva, da Z. d.o.o. v trenutku odobritve kredita praktično ni premogel kapitala, ne samo za prihodnjo proizvodnjo grozdja, pač pa tudi ne za plačilo interkalarnih obresti (obresti v času od počrpanja kredita do zapadlosti obrokov); sodišče prve stopnje je upravičeno izpostavilo mnenje izvedenca, da je bilo vprašljivo, kako bo družba Z. d.o.o. ob obstoječih finančnih kazalcih sploh preživela obdobje triletnega moratorija (točka 44 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Prvostopenjsko sodišče je, ob čemer se je ustrezno sklicevalo na stališče sodne prakse, sicer v delu ugotavljanja oškodovanja banke oziroma okoriščenosti kreditojemalke, zavrnilo uporabo bilančnega principa, še toliko bolj pa je argument neposredne zveze med virom depozita in pomenom takega zavarovanja treba uporabiti v zvezi s tem delom pritožbenih navedb. Posebej upoštevaje, da je bil kredit odobren nenamensko, kar ni terjalo vzpostavitve ustreznih sledilnih mehanizmov denarnih tokov, pridobljenih iz nadalje plasiranega kredita, odobrenega družbi Z. d.o.o.; obtoženec torej ni bil spoznan za krivega, ker bi v nasprotju s predpisi odobril kredit, za katerega je vedel, da bo vložen naprej, pač pa, da v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo in s posebnim namenom ni zagotovil mehanizmov za zmanjšanje kreditnega tveganja v največji možni meri.

91Pritožnik se brezpredmetno tudi ukvarja z možnostjo, da bi J. J. ne dala soglasja za odobritev predmetnega kredita, saj je dejstvo, da je bil sklep sprejet soglasno; pomembno je, kar obramba spregleda, da je bil obtoženi kot predsednik uprave tisti, ki se je dogovarjal in se dogovoril za konkreten kreditni posel z vsemi njegovimi bistvenimi elementi in ga kot zanesljivega J. J. tudi predstavil, pri tem pa ni poskrbel za zmanjšanje kreditnega tveganja v potrebnem obsegu.

92V zvezi s pritožbenimi navedbami o namerni neaktivnosti B. d.d. pri izterjavi zavarovanj v povezavi z njeno dokapitalizacijo sodišče druge stopnje dodaja, da v sodbi sodišča prve stopnje predstavljeno dokazno gradivo s prepričljivimi in logičnimi dokaznimi zaključki, katerim se je pridružilo sodišče druge stopnje, pretehta nekonkretiziran poskus obrambe vzpostaviti vzročno zvezo med (dejanskim) dogajanjem v državi in posamičnim postopkom, katerega je banka vodila v zvezi z neizpolnitvijo kreditne obveznosti družbe Z. d.o.o.

93Sodišče druge stopnje je na obrambne pomisleke glede dokazanosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja v zvezi z osebnim interesom obtoženca kot le znanca M. M. in hkrati delničarja banke, pa tudi v zvezi z ločnico med (le) neoptimalno poslovno odločitvijo in ravnanjem, ki predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po členu 244 KZ, že odgovorilo, ko je istovrstne argumente izpostavljala prvonavedena zagovornica.

94Pritožbeno sodišče je tudi že poudarilo pomen skrbnega ugotavljanja zavestne in voljne sestavine naklepa, zahtevanega v primeru konkretnega očitka, ter izpostavilo pravilnost prvostopenjskega stališča, da vrsta in obseg kršitev pravil bančnega poslovanja pri odobritvi predmetnega kredita, ki so obtožencu dokazane, terjajo ugotovitev o obstoju obarvanega naklepa. Zato se pritožbeni zaključek, da se je obtožencu naprtila objektivna odgovornost za napake drugih bančnih uslužbencev, sodelujočih v postopku odobritve predmetnega kredita, izkazuje kot neupravičen. Glede na to, da je bil obtoženi gospodar kreditnega posla, bančni uslužbenci pa so dogovorjen kreditni posel le realizirali na podlagi zaupanja njemu, saj je šlo za odobritev na najvišjem nivoju, ter upoštevaje področje, na katerem so bile zagrešene kršitve, konkretna situacija tudi ni primerljiva s situacijo razmerij med procesiranimi v povojnih postopkih. Že v tej odločbi pa je bilo tudi omenjeno, da morebitna odgovornost drugih uslužbencev banke obtoženca odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje ne more razbremeniti.

95Niti ta pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne spodbija obrazloženo, zato se v zvezi z njegovo navedbo o izpodbijanju izrečene zaporne kazni dveh let sodišče druge stopnje sklicuje na zapisano v zvezi s pritožbo prvonavedene zagovornice v tem delu.

96Enako je svoje stališče glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku drugostopenjsko sodišče v tej odločitvi že zavzelo, zato glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na priglasitev škode s strani B. d.d. kot univerzalne pravne naslednice B.-U. d.d., izkupička iz projekta Y., prodaje terjatev DUTB in prihodkov iz naslova prodaje zastavljenih nepremičnin v stečajnem postopku družbe Z. d.o.o., napotuje na že zapisano. Ob tem pripominja, da sam pritožnik navaja, da je del depozita družbe Ž. d.o.o. bil uporabljen za drug namen, torej ne za poplačilo kredita. Zagovornikov poudarek, da obtoženi kot uslužbenec B. d.d. nikoli ni odobril nobenega kredita, predstavlja golo sprenevedanje, enako pa tudi očitek o neupravičeni obogatitvi B. d.d. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem le opozarja, da je bil družbi Z. d.o.o. odobren kredit, katerega je počrpala, s čimer se je povečalo njeno premoženje, obveznosti po kreditni pogodbi pa ni izpolnila, kar terja ugotovitev, ne samo o škodi iz nevrnjene glavnice in kreditnih obresti po dogovorjeni obrestni meri, pač pa tudi iz naslova zamudnih obresti; zneska dogovorjenih kreditnih in zamudnih obresti obramba ne spodbija konkretizirano, zato na te navedbe sodišče druge stopnje ne more odgovoriti. V zvezi s počrpanim depozitom pa pritožnik spregleda, da je šlo za del posojila, porabljenega za interkalarne obresti, ki sicer dolgovanega zneska ni v ničemer zmanjšal.

97Upoštevaje prvi odstavek člena 95 ZKP in dejstvo, da je bil obtoženi spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, se izkaže tudi pritožnikova kritika, da je o stroških postopka sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z zakonom, za neutemeljeno.

Dodatno k pritožbi obtoženca

98Obtoženi prvostopenjsko sodbo spodbija iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, pri čemer se pritožbene navedbe izkazujejo kot identične navedbam njegovih zagovornice in zagovornika; sodišče druge stopnje se v zvezi s svojimi ugotovitvami in stališči ter ocenami sklicuje na vse zapisano v tej odločbi.

99Glede pritožnikovega razumevanja v prvostopenjski sodbi navedenih predpisov kot dela konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja se sodišče druge stopnje sklicuje na zapisano v točkah 7 do 17 ter 83 in 84 te odločbe. Dodaja pa, da izpostavljena tržnost kreditnega poslovanja banke ne more pomeniti popolne deregulacije postopka v posamičnem primeru, saj bi v nasprotnem primeru nastopila situacija, v kateri za zlorabe v obliki očitno nerazumnih odločitev glede kreditnega tveganja s posledico dejanskega oškodovanja banke ne bi nikoli odgovarjal nihče. Navedena pravna podlaga kot normativni okvir dolžnega ravnanja je obtožencu kot predsedniku uprave banke v konkretnem primeru, ko se je dogovarjal in dogovoril za kreditni posel izključno on sam, nalagala posebne dolžnosti zlasti zato, ker je šlo za uporabo kredita za projektno financiranje, s čimer se v delu vsebinskega vrednotenja pomena in teže načina uporabe odobrenega kredita obtoženi, glede na njegove pritožbene navedbe, očitno strinja, ne glede na njegovo trditev, da je bilo, upoštevaje rezultate poslovanja banke, doseženo ravnotežje med poslovnim rizikom in bančnimi prihodki. Sodišče druge stopnje je že poudarilo tudi, da je zmotna ugotovitev o le računovodski naravi predmetnih predpisov, zlasti Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, opredelilo pa se je tudi že do pritožbi priloženega odgovora F. F. v tem delu in do pritožbene trditve, da bi na podlagi navedenih predpisov lahko tekel postopek le v zvezi z lažnim prikazovanjem bančnih bilanc v posledici neustrezno oblikovanih rezervacij. Pritožbene navedbe same tudi potrjujejo pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani pravni okvir obtoženčevega delovanja v postopku odobritve obravnavanega kredita določa soodvisnost bistvenih elementov kreditnega posla (npr. vrsta in obseg zavarovanj v odvisnosti od dejanskega namena uporabe odobrenega kredita).

100V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na MPON, sodišče druge stopnje še dodaja, da obtoženi zmotno izhaja iz posamičnih predpisov in namesto, da bi razumel vsebino določbe člena 244 KZ v povezavi z njihovo celoto, dlakocepsko secira posamezne določbe bančnih predpisov in se posledično zavzema za razlago, ki ni v skladu s pravili sistematične in logične razlage kazenske materialne zakonodaje.

101Sodišče druge stopnje ne more slediti obtoženčevi ugotovitvi, da je bil v banki do popolnosti izpeljan predpisan postopek za odobritev kredita in da se je, preko posamezno odgovornih oseb, opravila natančna analiza kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o., ne sicer preko tekočega poslovanja, pač pa preko ocene vzdržnosti projekta v Bosni (ocena poslovnih partnerjev, izračuni o donosnosti naložbe, ocena vseh možnih tveganj) v povezavi s sprejetim modelom formalizacije odnosov med partnerji ter oceno ustreznosti zavarovanja, kar vse je, kljub dejanski nevarnosti, da bo kredit porabljen za poravnavanje kreditnih obveznosti partnerjev, preko zastave 50 % poslovnega deleža družbe Z. d.o.o. v družbi Ž. d.o.o. v največji možni meri izničilo tveganje nevračila kredita; in sicer iz razlogov, navedenih v točkah 38 do 67 ter 88 do 91 te odločbe. Pritožbena zatrjevanja se glede na izvedeni dokazni postopek izkazujejo kot dokazno nepodprta in zato vsebinsko prazna; posebej se kot neutemeljena izkaže obtoženčeva ugotovitev, da je bila presoja kreditne sposobnosti in možnosti sekundarnega poplačila kredita skrbno preverjena preko potrebne dokumentacije,saj celotna dokumentacija sploh ni bila na razpolago do časa tik pred pripojitvijo banke kreditodajalke banki B. d.d.

102Tudi v zvezi s presojo dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča je v pritožbi zaznati namerno selektivno izpostavljanje posamičnih ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki tako ne more predstavljati podlage za vzpostavitev razumnega dvoma v pravilnost ugotovitev in stališč prvostopenjskega sodišča. Posameznih nosilnih razlogov obsodilne sodbe ni moč razumeti kot samostojnih elementov, ki bi vsak zase terjal ugotovitev o storitvi očitanega kaznivega dejanja; tak pomen pridobijo kot celota, ocenjena v okviru normativnega okvira potrebno ustreznega delovanja bančnih uslužbencev. Obtoženi v pritožbi tako napačno izpostavlja, da je izvedenec G. G. izhajal izključno iz naziva odobrenega kredita ter da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo njegovemu zaključku, da predstavlja vir za vračilo kredita tekoče poslovanje družbe Z. d.o.o.; pritožnik izvedenskemu mnenju nasproti postavlja ugotovitve, mnenja in stališča strokovne pomočnice obrambe L. L., kateri pa prvostopenjsko sodišče iz razlogov, že navedenih v tej odločbi, upravičeno ni moglo slediti. V tej zvezi se obtoženčevo sklicevanje na pritožbi priloženo Poročilo o naložbah pravnim osebam in samostojnim podjetnikom (Odobritve v mesecu juniju 2006) v Prilogi 4 izkazuje kot nekonkretizirano in za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve brezpredmetno.

103Sodišče druge stopnje se je v tej odločbi že opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ključne elemente presoje kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o. v kritičnem času in pri tem poudarilo potrebnost njihovega celovitega vrednotenja s strani tistega, ki je bil gospodar kreditnega posla, torej obtoženca (pomen siceršnje kapitalske ustreznosti kreditojemalke v povezavi z objektivno možnostjo presoditi vzdržnost projekta v Bosni, kreditno obveznostjo iste kreditojemalke iz posla, sklenjenega z isto banko v letu 2006, nezagotovitvijo ustrezne sledljivosti denarnih tokov družbe Ž. d.o.o., kot kreditojemalke družbe Z. d.o.o. iz skupnega projekta ter neustreznim zavarovanjem); tudi glede pritožbene navedbe, da je popolna kreditna mapa prav lahko obstajala v letu 2007 ter da so napačna izvedenčeva izvajanja glede bonitetne razvrstitve in zgornje meje zadolževanja, je pritožbeno sodišče že sprejelo stališče.

104Pritožnik z navedbami, ki se nanašajo na konkretno razumevanje predpisov Banke Slovenije in B.-U. d.d. in iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da je imela uprava neomejena pooblastila, hkrati pa, da je odgovarjala le na načelni ravni za oblikovanje ustreznih oslabitev banke, nikoli pa za konkretni kreditni posel, ne more biti uspešen. Značilno v zvezi z zgornjo mejo zadolževanja pritožnik zatrjuje, da je bilo mogoče za namen enkratnega financiranja spremeniti zgornjo mejo zadolževanja, in sicer za določen čas, pri tem pa spregleda svojo lastno ugotovitev, da je zgornja meja zadolževanja tisti znesek naložb komitenta, za katerega je na podlagi podatkov o dosedanjem poslovanju komitenta mogoče oceniti, da bo lahko povrnjen oziroma se zaradi teh naložb ne bo bistveno poslabšalo njegovo finančno stanje. Kako je lahko družba Z. d.o.o., glede na značilnosti svojega poslovanja oziroma ob dejstvu, da ni zmogla plačati niti interkalarnih obresti, poleg tega je bila obremenjena z obveznostjo poplačila kredita, odobrenega v letu 2006, dovolj podatkov za presojo vzdržnosti projekta v Bosni pa sploh ni bilo, izpolnjevala ta kriterij, obtoženi v pritožbi ne pojasni. Enako se izkazujejo kot nelogične njegove trditve, da niti taka ali drugačna boniteta ne more imeti vsebinske povezave s postopkom odobritve konkretnega kredita.

105Že iz izpodbijane sodbe izhaja, sodišče druge stopnje pa se temu zaključku pridružuje, da bi bilo treba pred odobritvijo kredita način tekočega poslovanja družbe kreditojemalke presoditi skupaj in v povezavi z vsemi drugimi ključnimi okoliščinami, česar pa obtoženi, ki je bil k temu kot neposredni odločevalec v konkretnem poslu na strani banke, zavezan storiti, ni storil. Brezpredmetni so zato pritožbeni poudarki, da noben predpis ne določa tekočega poslovanja družbe kot neposredne osnove za odobritev kredita, saj prvostopenjsko sodišče takega pomena tekočemu poslovanju družbe Z. d.o.o. ni pripisalo. Kot neutemeljene se izkazujejo tudi pritožbene navedbe glede izračunov uspešnosti projekta v Bosni s strani L. L., v zvezi s katerimi je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedb H. H., I. I. in J. J. utemeljeno ugotovilo, da niso bili izdelani, ker ni bilo potrebnih podatkov, na podlagi izvedenskega mnenja pa tudi, da so bili tisti, izdelani s strani L. L., nerealni. Enako kot prvostopenjsko sodišče sodišče druge stopnje izvedenčevih pojasnil na naroku za glavno obravnavo dne 24.9.2020 ne razume kot razbremenilnih za obtoženca; vztrajal je namreč pri ključni ugotovitvi, da je bila družba Z. d.o.o. v kritičnem času kreditno nesposobna in da ji kredit ne bi smel biti odobren pod pogoji, ki jih je dogovoril oziroma določil obtoženi kot predsednik uprave.

106Iz prepisa posnetka zaslišanja izvedenca G. G. z dne 24.9.2020 (l. št. 1093 in nasl.) je razvidno, da je izvedenec izhajal iz vsebinske presoje kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.,o. v času pred odobritvijo kredita na način, kot bi bil to pred odobritvijo kredita obvezan storiti obtoženi, obramba pritožnika in sam pritožnik pa sta, tudi kljub opozorilom prvostopenjskega sodišča, vztrajala pri vprašanjih, ki na področje dela izvedenca ne sodijo ali pa so za pravilnost presoje obtožbenega očitka brezpredmetna (dejansko vprašanje obstoja kreditnega predloga; točna vsebina posamičnih določb predpisov, ki se nanašajo na bančno poslovanje; pravne razlike med pravilnikom in priročnikom; primerjava določenih zavarovanj v postopku odobritve obravnavanega kredita s povprečjem vseh drugih odobrenih v letu 2007, razvidnim iz Poročila Banke Slovenije; točna vsebina internega akta o delu uprave banke kreditodajalke); posebej iz načina pritožnikovega zasliševanja izvedenca je očitno, da ponavljajoče ni dopuščal izvedencu pojasnjevati v celoti njegovih zaključkov, pač pa insistiral, da izvedenec pri odgovorih ostaja znotraj izključno formalističnega vrednotenja postopka odobritve predmetnega kredita.

107Pritožnik sicer v delu, ki se nanaša na vir za poplačilo kredita banki, utemeljeno ugotavlja, da so ta vir predstavljali potencialni prihodki družbe Ž. d.o.o. iz skupnega projekta, v nasprotju z izvedenimi dokazi, do česar se je prepričljivo že opredelilo sodišče prve stopnje in temu pritrdilo pritožbeno sodišče v tej odločbi, pa zaključuje, da je imel obtoženi pred odobritvijo kredita na razpolago vse potrebne podatke o vzdržnosti projekta v Bosni, da je opravil vse potrebne izračune, ki so izkazovali donose, ter da so bile sklenjene tudi vse ustrezne pogodbe za zagotovitev denarnih tokov družbi Ž. d.o.o. Obtoženčevim navedbam v pritožbi, ki se nanašajo na pričo M. M., sodišče druge stopnje ne more pritrditi, saj je njegovo izpovedbo korektno povzelo, nato pa jo v relevantnem delu (zlasti način poslovanja družbe Z. d.o.o. v času pred odobritvijo kredita) ocenilo v kompleksnosti z drugimi dokazi, med drugim izvedenskim mnenjem G. G., ki nikoli ni demantiral svojega zaključka, da na podlagi razpoložljive dokumentacije projekt v Bosni ni mogel biti ocenjen v potrebni meri. Res je izvedenec pojasnil, da je napravil lastne izračune o vzdržnosti tega projekta, ki jih sodišču ni predložil, vendar to na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne more vplivati, glede na to, da je vztrajal pri stališču, da so bili dostopni podatki pomanjkljivi, izračuni L. L. prenapihnjeni, poleg tega pa tudi ni bilo formalizirano pritekanje tekočih dohodkov iz skupnega projekta na družbo Ž. d.o.o. Vsebinsko nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. V zvezi s pritožbeno navedbo glede kreditne pogodbe, sklenjene med družbama Z. d.o.o. in Ž. d.o.o., pa je treba dodati, da je prvostopenjsko sodišče časovno okoliščino predložitve predmetne kreditne pogodbe banki utemeljeno upoštevalo skupaj z drugimi izpostavljenimi v zvezi z izostankom potrebne presoje kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o. in v povezavi z bližajočo se pripojitvijo B.-U. d.d. v maju 2008.

108Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da so bila zavarovanja pri odobritvi kredita ustrezna po vrsti in obsegu ter v skladu z bančnim predpisi, v zvezi s katerimi pritožnik ponavlja svojo nelogično razlago o njihovi računovodski (in ne komercialni) naravi, torej da so namenjeni le oblikovanju ustreznih rezervacij in zagotavljanju ustreznega kapitala banke za obvladovanje kreditnih rizikov. Sodišče druge stopnje ponavlja, da ni sprejemljiva obtoženčeva teza, da je bil sam pri odobritvi kredita odgovoren izključno na načelni ravni za zagotovitev ustreznih oslabitev banke za pokrivanje kreditnega tveganja, sicer pa se je v skladu s tržnimi razmerami in svobodno gospodarsko pobudo dogovoril za maksimalno kvalitetna in po obsegu zadostna zavarovanja, saj ni bila ključna njihova nominalna vrednost; konkretno kakšen je bil pomen teh zavarovanj, če ne numerični, za sekundarno poplačilo odobrenega kredita, iz pritožbe ni razvidno. Povsem nerazumljiv v perspektivi dolžnega ravnanja v korist banke je pritožnikov zaključek, da je ključna le presoja zavarovanj pred odobritvijo kredita, pa četudi so bila ta brez vrednosti. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožnikovo oceno pomena drugih služb v zvezi z dogovorjenimi zavarovanji in se glede vsega navedenega sklicuje na že zapisano v tej odločbi, česar pritožnik s svojim zatrjevanjem o dejanski veliki vrednosti družbe Ž. d.o.o., vpete v uspešen projekt proizvodnje grozdja v Bosni, iz razloga dokazne nepodprtosti takih trditev, ne more spodbiti. Kot posebej nelogična ostaja obrambna teza, da bi imela zavarovanja celo numerično vrednost, v kolikor bi se projekt v tujini izvajal, kakor bi se moral; v tem primeru po logiki sodišča druge stopnje (ki niti ne potrebuje potrditve v mnenju izvedenca) zavarovanj niti ne bi bilo potrebno vnovčiti, ker bi Z. d.o.o. kredit vrnil v skladu z dogovorom o primarnem načinu poplačila.

109Tudi ta pritožnik v pritožbi neupravičeno izpostavlja ravnanje banke pripojiteljice od maja 2008 dalje, in sicer v zvezi z bilančnim principom glede zatrjevanih obresti kot prihodkom banke, glede obveznosti izvajanja trimesečnega preverjanja kreditne sposobnosti družbe Z. d.o.o. po pripojitvi v maju 2008, glede neproblematičnosti naložbe do leta 2010 in odstopa od kreditne pogodbe ter neustreznega ravnanja banke pri poskusu izterjati zavarovanja; sodišče druge stopnje se v tem delu sklicuje na zapisano v točkah 68 do 71 ter 92 te odločbe. Na pritožbena zatrjevanja, da bi B. d.d. v stečajnem postopku družbe Z. d.o.o. morala prevzeti zastavljeni 50 % lastniški delež v družbi Ž. d.o.o. in čakati na denarne prilive te družbe iz skupnega projekta, ki bi pokrile kreditno obveznost do banke, oziroma da sploh ni bila izkazana neizterljivost terjatve stečajnega dolžnika do družbe Ž. d.o.o. iz naslova kreditne pogodbe, je bilo tako že odgovorjeno.

110Pritožnik protispisno ugotavlja, da se mu očita pasivnost pri poseganju v razmerja med tretjimi; korektno branje utemeljitve prvostopenjske odločitve pokaže, da se mu očita pasivnost pri vzpostavitvi zavez neposrednega pogodbenega partnerja v kreditnem razmerju v njegovem nadaljnjem razmerju s sodelujočimi v skupnem projektu. Opustitev dolžne skrbnosti ob odobritvi kredita pa je seveda neposredno vodila k nastanku premoženjske škode za banko, univerzalno naslednico B.-U. d.d., saj ta ni imela nobenega vpliva na tuji družbi, ki sta določali način razporeditve dobička v skupnem projektu (očitno) tako, da družba Ž. d.o.o., tudi po začetku stečaja družbe Z. d.o.o. ni imela denarnih prilivov iz naslova vložka v projekt. Pritožbeni poudarek o notarski overitvi pogodbe o skupnem projektu in dokazno nepodprta ocena o strogi formalizaciji odnosov med poslovnimi partnerji pravilnosti take ugotovitve ne more spodbiti, obtoženčevo zatrjevanje, da je bil celoten obravnavani kredit dejansko vložen v skupni projekt proizvodnje grozdja, je tako brezpredmetno, neutemeljena pa pritožbena navedba o časovni distanci med odobritvijo kredita in neuspelo izterjavo iz naslova zavarovanj, ki naj bi po pritožnikovem mnenju pretrgala vzročno zvezo med nastalo škodo in obtožencu očitanim ravnanjem.

111Posebno pozornost pritožnik posveča utemeljevanju svojega stališča, da mu ni dokazan potreben direktni naklep za storitev očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa izhaja iz napačne ugotovitve, da mu niso dokazane številne kršitve pravil bančnega poslovanja. Pritožnikova ocena, da je v mnogih letih z izjemnimi angažmaji uspešno vodil B.-U. d.d., sicer lahko drži, vendar navedeno ne more spodbiti pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, kateremu se je sodišče druge stopnje v tej odločbi že pridružilo, namreč da je potreben subjektivni element očitanega kaznivega dejanja pri obtožencu v obravnavanem primeru izkazan.

112V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v zvezi s pritožnikovimi trditvami, ki v tem delu predstavljajo ponavljanje njegovih stališč glede finančnega stanja družbe Z. d.o.o. v času odobritve kredita, njene bonitetne razvrstitve, zgornje meje zadolževanja, namena odobrenega kredita, presoje vzdržnosti projekta v tujini, potrebe po vzpostavitvi kontrolnih mehanizmov nad denarnimi tokovi v skupnem projektu v tujini, obsega in vrste zavarovanj kot sekundarnega poplačila kredita, manjka potrebne dokumentacije v zvezi z odobrenim kreditom, upoštevanja vseh predpisanih postopkov in pristojnosti posameznih bančnih uslužbencev ter obrobnosti njegove lastne vloge pri odobritvi predmetnega kredita in odgovornosti drugih bančnih uslužbencev v postopku odobritve kredita, sklicuje na tiste dele te odločbe, v katerih je zavrnilo pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (v zvezi z dokazanostjo objektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja), ter posebej tudi na obrazložitev v točkah 75 do 80 ter 93 in 94 te odločbe.

113Pripomniti je še, da je obtoženčevo zatrjevanje mogoče zreducirati na stališče, da je bila njegova vloga, ob tem, da je prvenstveno skrbel za oblikovanje potrebnih rezervacij, le seznanjanje z velikimi projekti, možnimi pogoji kreditiranja in zavarovanji ter podpis sklepa o odobritvi kredita potem, ko je bilo zadoščeno vsem formalno predpisanim postopkom in izpolnitvi ter podpisu predpisanih obrazcev (glede bonitete, zgornje meje zadolževanja, namena kredita), pri čemer vsebinska presoja posamičnih okoliščin v zvezi s konkretnim kreditojemalcem v njihovi soodvisnosti v perspektivi njegove dejanske zmožnosti vrniti kredita sploh ni bila pomembna; če pa je že kaj od tega bilo pomembno za odločitev o odobritvi kredita, pa to, po pritožnikovi oceni, ne more biti odgovornost njega kot predsednika uprave, pač pa tistih drugih uslužbencev, ki so podpisali posamezne obrazce. Navedeno stališče je iz razlogov, že nanizanih v tej odločbi, nesprejemljivo.

114Golo pritožnikovo zatrjevanje, da je opravil vsebinsko presojo projekta v tujini, saj tekoče poslovanje družbe glede na namen vložitve kredita ni bilo pomembno, ob čemer so drugi v banki določili formalen namen kreditiranja in „preverili“ boniteto iz leta 2006 tako, da so ugotovili, da je v letu 2007 enaka, da je bilo možno določiti zgornjo mejo zadolževanja tudi stihijsko oziroma v odvisnosti od konkretnega kreditnega posla, da ta meja sploh ni bila namenjena ničemur konkretnemu v zvezi s presojo kreditne sposobnosti, da je banka kreditodajalka vedno lahko neposredno zavezala k izpolnjevanju pogojev le kreditojemalko, ne pa njenih poslovnih partnerjev v skupnem projektu, v katerega je bil vložen odobren kredit, če pa je že šlo za kakšne omejitve in pogoje, pa je bila to stvar kreditne pogodbe, ne pa sklepa o odobritvi kredita, pri čemer je logično, da kreditna pogodba ni mogla biti podpisana pred odobritvijo kredita, da je bila odločitev o financiranju družbe Z. d.o.o., ne pa na primer direktno tuje družbe, predmet poslovne politike banke, da družba Z. d.o.o. v času odobritve kredita niti ni bila blokirana, odločitev o pogojih kreditiranja pa je bila pogojena z naravo projekta (rast vinskih trt), in da je depozit, pridobljen iz odobrenega kredita, predstavljal v času moratorija povsem legalno in prvovrstno zavarovanje, se izkazuje le kot sprenevedanje. Sodišče druge stopnje takim pritožbenim navedbam ne more slediti, ker bi v nasprotnem primeru to pomenilo, da odobritev bančnega kredita ločeno od vsebinskega vrednotenja dejstev in okoliščin, neposredno povezanih z možnostjo odplačila kredita ob njegovi zapadlosti, pač pa v navezavi le z izpolnitvijo predpisanih obrazcev v sicer izjemno normiranem postopku, predstavlja ravnanje s profesionalno skrbnostjo po načelu največje koristi za banko, kar bi bilo nelogično, predpisan postopek odobritve kredita pa namenjen sam sebi, kar je nesprejemljivo. Sodišče druge stopnje pripominja, da niti obsežna priloga pritožbe, ki se nanaša na kritiko izvedenskega mnenja G. G. v smislu zatrjevanih nasprotij, njegove nestrokovnosti, napačnega razumevanja bančnih predpisov in napak ter zmot ter preseganja odredbe sodišča o njegovem izvedenskem delu, oziroma na kritiko dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi z izpovedbami prič H. H., I. I., J. J., M. M., K. K., Š. Š., T. T. in O. O., ne presega dobesednih prepisov izjav izvedenca in prič ter pritožnikovega selektivnega in zato nekritičnega razumevanja pomena in teže njihove vsebine za presojo tudi subjektivnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja ter razumnega dvoma v pravilnost in logičnost ugotovitev, stališč in ocen v izpodbijani sodbi ne more vzpostaviti.

115Na pritožbene navedbe v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v prvostopenjski sodbi (da obtoženi B. d.d. nikoli ni povzročil nobene škode, ker kot njen uslužbenec nikoli ni odobril nobenega kredita, da B. d.d. ni upravičena do obresti in zamudnih obresti, da je bila terjatev v zvezi s projektom X prenesena na DUTB in da je stečajni upravitelj iz stečajne mase oškodovanki nakazal 191.475,1 EUR iz naslova kredita, odobrenega v letu 2007, da je bila predmetna terjatev iz naslova nevrnjenega kredita odplačno odsvojena v okviru projekta Y ter da je škoda B. d.d. še manjša iz razloga, ker je bil sproščen depozit družbe Ž. d.o.o. za pokrivanje obravnavanega kredita v vrednosti 14.960,95 EUR, banka pa ga je uporabila za druge namene, kar je razvidno iz poročil oškodovanke), je pritožbeno sodišče že odgovorilo v točkah 72 do 74 ter 96 te odločbe in k navedenemu, upoštevaje nekonkretiziranost pritožnikovih ugotovitev in stališč, nima kaj dodati.

116Ker so pritožbene navedbe vseh treh pritožnikov neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

117V skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP in prvim odstavkom člena 95 ZKP je pritožbeno sodišče obtožencu naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka; višino sodne takse je določilo na podlagi Zakona o sodnih taksah (UL RS št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami), posebej 16. člena, ter Taksne tarife, in sicer številk 7113, 7301 v zvezi s Prilogo 1 in 7122, upoštevaje obtoženčeve premoženjske razmere, ugotovljene v prvostopenjskem postopku, ter trajanje in zamotanost pritožbenega postopka ((400,00 EUR + 2.175,00 EUR) +(19,518 x 110,00 EUR) ) x 1,5 je 7.084,5 EUR).

¹ Kršitev iz 4. točke člena 372 ZKP se navezuje na pravilno pravno presojo očitanega dejanja, torej pravilnost pravne kvalifikacije glede na temeljno, privilegirano oziroma kvalificirano obliko kaznivega dejanja, nadaljevano oziroma posamična kazniva dejanja ter obliko udeležbe ipd., vedno pa po presoji, da konkretni opis predstavlja neko kaznivo dejanje (glej v mag. Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 801, točki 13 in 14). Kot je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zagovornica očita prvostopenjskemu sodišču, da je obtoženca obsodilo za nekaj, kar sploh ni kaznivo dejanje.
² Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 517, točka 3.
³ Antipod največjih pooblastil na eni strani predstavlja nujno najstrožjo odgovornost za sprejete odločitve na drugi.
⁴ Zagovornica v pritožbi v zvezi z opisom kaznivega dejanja zatrjuje, poleg kršitve kazenskega zakona, tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ker da „sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj bi podpis sklepa o odobritvi kredita sam po sebi pomenil tudi izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja“. Po oceni sodišča druge stopnje kopičenje zatrjevanih kršitev v ničemer ne vpliva na očitnost dejstva, da se obtožencu očita ravnanje v nasprotju z normativno podlago, katera ga je zavezovala kot predsednika uprave banke v postopku odobravanja kredita konkretnemu posojilojemalcu, in sicer v smislu načela zasledovanja največje koristi banke v kombinaciji z dolžnostjo preveritve kreditne sposobnosti posojilojemalca v odvisnosti od dejanskega namena kreditiranja ter vrste in obsega zavarovanja kreditnega posla.
⁵ mag. Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 600, točka 3.
⁶ Ambrož M.: Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, stran 47 (Znanstvena monografija).
⁷ mag. Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 794, točka 52 in 54. Jasno je, da gre za utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Takšno strukturiranje pritožbe pomeni le kopičenje pritožbenih razlogov, ki povzroča njeno nepreglednost, k stopnji vsebinske utemeljitve pa ne prispeva in je zato brez dodane vrednosti.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-234/13-13, z dne 27.11.2014.
⁹ Ibidem: enako tudi sodba VS RS opr. št. I Ips 5961/2013, z dne 6.12.2018.
¹⁰ Pritožnica ostaja pri zatrjevanju bistvenih vsebinskih razlik v ključnih strokovnih vprašanjih, tako glede načina realizacije kreditne pogodbe, pomena pripojitve posojilodajalke B. d.d. v maju 2008, pomena analize investicijskega projekta za presojo možnosti vračila posojila kot tudi glede ustreznosti zavarovanja vračila posojila po vrsti in obsegu; sodišče druge stopnje pa na tem mestu ugotavlja, da se je do navedenih razlik, na podlagi presoje izvedenskega mnenja, prvostopenjsko sodišče v potrebni meri opredelilo.
¹¹ Ibidem.
¹² Kot izhaja iz izpovedbe priče K. K., je bilo prijavljeno škodljivo ravnanje s strani Š. Š. in O. O. ne le na podlagi manjka predpisanih listin, pač pa tudi ocene, da je bil kredit podzavarovan in porabljen v nasprotju z zapisanim v dokumentaciji.
¹³ „Joint venture“ (skupno vlaganje) pomeni sodelovanje dveh ali več partnerjev z namenom, da v skupnem poslovnem podjemu združijo in delijo kapital, komplementarne vire, znanje, tehnologijo, trge, tveganje in donos. Za obravnavano zadevo to pomeni, da družba Ž. d.o.o. ni mogla pričakovati, zaradi narave svojega razmerja z družbo R. d.o.o., vrnitve vloženih sredstev, pač pa le razdelitev dobička v primeru uspešnosti projekta glede na velikost vlaganj v situaciji, da se predhodno poplačajo vsi stroški projekta.
¹⁴ Pritožnica v navedenem delu očitno zatrjuje prekinitev vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, ki jo v primeru očitanega kaznivega dejanja predstavlja pridobitev velike premoženjske koristi oziroma povzročitev velike premoženjske škode v pogojih porušene lojalnosti storilca do principala. Vendar ni izkazano, da bi pri ravnanju uslužbencev B. d.d. po pripojitvi šlo za: 1. poznejše ravnanje drugih z znaki kaznivega dejanja, ki je povsem preusmerilo začeto vzročno verigo 2. poznejše ravnanje drugih, ki nima znakov kaznivega dejanja, a je takega pomena in moči, da je povsem odpravilo učinke začete vzročne verige. Do prekinitve vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico torej ni prišlo (glej v dr. Bavcon L., dr. Šelih A.: Kazensko pravo, Splošni del, ČZ UL RS, Ljubljana 1996, stran 150 do 151). Neposreden vzrok nevračila kredita leži v izvršitvenem ravnanju obtoženca v letu 2007, ne pa v ravnanju banke pripojiteljice od leta 2008 dalje, kot je razumeti tudi prvostopenjsko sodbo v točki 89 obrazložitve, ko se sklicuje na stališče sodne prakse, ki t.i. bilančnega principa pri presoji kaznivega dejanja po členu 244 KZ ne sprejema.
¹⁵ Pripomniti je, da se v določenih akademskih krogih razvija živahna razprava o načinu ugotavljanja subjektivnega elementa pri storilcih z opozorili, da jim naklepa ni mogoče kar „pripisati“. Takšna opozorila so za sodno prakso seveda dobrodošla, vendar ne, kot to zmotno razume zagovornica, v smislu zaključka o njegovi odsotnosti v vsakem primeru, ko sodnik ne razpolaga z neposrednim spoznavnim virom, recimo priznanjem storilca, ampak v smislu zahteve, da se tudi subjektivni elementi v postopku ugotavljajo s potrebno mero skrbnosti in s stopnjo gotovosti (glej Kazenskopravna sodniška šola 2021, 22.10.2021, Eventualni naklep, prof. dr. Matjaž Ambrož, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani).
¹⁶ Glej opombo številka 3.