UPRS Sodba I U 584/2019-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo prepovedal A. A., da za tožečo stranko opravlja dela v proizvodnji PVC izdelkov, ker je bila zaposlena na črno v obdobju od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 (točka 1 izreka), nadalje je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 2 izreka) in da stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo finančni organ (točka 3 izreka).

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ dne 7. 12. 2016 pri tožeči stranki opravil nadzor po 5. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je A. A. opravljala delo plastičarja v proizvodnji PVC izdelkov v imenu in na račun tožeče stranke. Delo je opravljala brez pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava in brez prijave v obvezno socialno zavarovanje. V času nadzora je izjavila, da je s tožečo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas do 30. 11. 2016, neprekinjeno pa dela od 18. 11. 2016 dalje. Direktorica tožeče stranke je v času nadzora izjavila, da je v podjetju zaposlenih 7 oseb. S koncem novembra so se stare pogodbe iztekle, nove pa še niso bile podpisane. Pogodbe, ki so jih imeli v času nadzora že pripravljene, so želeli dati v podpis zaposlenim prav ta dan (7. 12. 2016). Dne 21. 12. 2016 sta zakonita zastopnika tožeče stranke predložila še dodatna pojasnila na zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno. Izjavila sta, da delavce zaposlujejo, ko imajo dejanska naročila. Dne 7. 12. 2016 so poklicali zaposlene, da ponovno pridejo na delo, ponovno so pripravili pogodbe, trije od zaposlenih, med njimi tudi A. A., pa pogodb niso hoteli podpisati. Dne 3. 3. 2017 je delodajalec še predložil izjavo več zaposlenih, tudi A. A., da v prisotnosti B. B. (direktorica tožeče stranke) izjavljajo, da so vedno delali na podlage pogodbe o zaposlitvi in nikoli na črno. Dne 15. 3. 2017 je direktor družbe še pojasnil, da je evidenca delovnega časa, ki je bila predložena v času nadzora, izmišljena. V evidenci je namreč navedeno, da je A. A. 1., 2., 5., 6. in 7. decembra 2016 opravila po 8 delovnih ur - evidenca nima nikakršnega podpisa.

3Prvostopenjski organ na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da je bila A. A. zaposlena v več obdobjih, nazadnje do 30. 11. 2016, od 1. 12. 2016 dalje pa je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka za dne 7. 12. 2016 za A. A. ni predložila pogodbe o zaposlitvi in prav tako ni poravnala obveznosti iz naslova delovnega razmerja in je ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPDZC-1 se prepove dela posamezniku, če delodajalec posamezniku omogoči delo, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj. Tožeča stranka je s tem, ko je 7. 12. 2016 omogočila delo brez pravne podlage in brez prijave A. A., kršila 5. člen ZPDZC-1.

4Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

5Tožeča stranka v tožbi navaja, da v upravnem postopku ni bilo upoštevano, da so bile pogodbe o zaposlitvi že pripravljene za podpis. Sklicuje se na drugi odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), kjer je navedeno, da mora biti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi izročen praviloma tri dni pred nastopom dela. Prvostopenjski organ ni niti ugotavljal, ali je bil delavki predložen predlog pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ni dolžnost tožnika, da dokaže, da delavka ni delala od 1. 12. 2016 dalje. Evidenca o prisotnosti, ki jo je najverjetneje pripravila prijaviteljica C. C., pa je lažna. Ni namreč mogoče, da bi 7. 12. 2016 ob 10.00 uri delavci pri tožeči stranki delali že 8 ur. Delavka je imela možnost podpisa pogodbe o zaposlitvi 7. 12. 2016, a je to zavrnila. Sicer pa je delavka podala tudi izjavo, da je vedno delala pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V času od 1. 12. 2016 do 6. 12. 2016 pri tožeči stranki sploh ni delala, na dan 7. 12. 2016 pa bi morala podpisati pogodbo o zaposlitvi, vendar je ni. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi, oziroma, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi A. A., ki je na tožbo odgovorila na glavni obravnavi s tem, da je navedla, da ni delala na črno.

8Sodišče je v zadevi dne 31. 5. 2021 opravilo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v listine upravnega spisa ter sodnega spisa (A1 do A3), dokazne predloge za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožeče stranke ter prič D. D., E. E., F. F. in G. G. pa je zavrnilo.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče najprej pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi prepovedi opravljanja dela posameznici, ki je zaposlena na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1), to je A. A., ne pa tožeči stranki. Takšna delodajalčeva kršitev ima za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka je razvidno, da je bila tožeča stranka obravnavana kot stranka inšpekcijskega postopka ne glede na to, da tožeči stranki v izreku prvostopenjske odločbe ni bila določena nobena obveznost. Sodišče je zato tožnikovo tožbo presojalo po vsebini.

11ZPDZC-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (prva alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). Po drugem odstavku 19. člena istega zakona nadzorni organ, če ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno. V inšpekcijskem postopku je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da je bila A. A. pri tožeči stranki zaposlena na črno v obdobju od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016, ker v tem obdobju ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tudi na sam dan inšpekcijskega nadzora 7. 12. 2016 je delala brez podpisane pogodbe o zaposlitvi. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

12Tožeča stranka se ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma 3 dni pred sklenitvijo, pisno pogodbo pa ob njeni sklenitvi. Iz navedenega določila namreč ne izhaja pravilo, da lahko delodajalec delavcu omogoči delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zavezuje ga le v tem, da delavca pred sklenitvijo pogodbe pisno seznani z njeno vsebino. Nasprotno pa določba prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 prepoveduje omogočanje dela pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bilo opravljanje dela na črno A. A. ugotovljeno v času od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016, ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor, saj je prvostopenjski organ ugotovil, da je delavka v tem času opravljala dela brez pravne podlage in brez prijave v obvezno socialno zavarovanje. Tako dejansko stanje izhaja iz ugotovitve, da tožeča stranka z A. A. na dan nadzora ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni bila prijavljena v obvezno socialno zavarovanje.

13V zvezi s tožbenimi navedbami o nepristnosti evidence o prisotnosti, ki naj bi jo pripravila C. C., pa sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ svoje odločitve ne opira na navedeno evidenco, saj celo sam na drugi strani odločbe navaja, da je v evidenci za vse zaposlene za 7. 12. 2016 ob 11.55 navedeno, da imajo že vpisano delovno obveznost 8 ur, kar pa ne drži, saj delavci tisti dan še niso opravili 8 urne delovne obveznosti. Izpodbijana odločba torej ne temelji na navedeni evidenci, ampak na izjavi same delavke A. A., da je pri tožeči stranki neprekinjeno delala od 18. 11. 2016 do dneva nadzora 7. 12. 2016. Prav tako odločba temelji na ugotovitvi, da od 1. 12. 2016 z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi niti ni bila prijavljena v obvezno socialno zavarovanje.

14Glede tožbene navedbe, češ da se tožena stranka ni opredelila do izjave A. A., da je pri tožeči stranki opravljala delo le na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa sodišče ugotavlja, da se prvostopenjski organ do te izjave res ni opredelil, pač pa je to pomanjkljivost obrazložitve odpravil drugostopenjski organ, ki pa je navedel, da ni razloga, da ne bi verjel delavki A. A., ki je izjavila, da je nepretrgoma delala od 18. 11. 2016 do dneva nadzora, pri čemer od 1. 12. 2016 delajo brez pogodbe o zaposlitvi. Drugostopenjski organ je navedel, da so enako povedali tudi vsi drugi zaposleni delavci, kar izhaja iz zapisnikov o nadzoru opravljanja dela na črno (stran 5 drugostopenjske odločbe).

15Z zgoraj navedeno dokazno oceno se strinja tudi sodišče, saj ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke, ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Ta je tedaj izjavila, da je pri tožeči stranki delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora in je to izjavo tudi lastnoročno podpisala. Ni razumljivo, da bi dala delavka prvostopenjskemu organu neresnično izjavo. Pri izjavi, ki jo je pa naknadno predložila tožeča stranka, pa je treba upoštevati, da je v razmerju do nje delavka v odvisnem položaju.

16Tožeča stranka je v upravnem sporu tudi predlagala, naj sodišče zasliši več prič, a je sodišče te dokaze zavrnilo. Tožeča stranka namreč teh dokaznih predlogov v upravnem postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni podala. Ni jih podala takrat, ko je podala pripombe na zapisnik, kot pa izhaja izpodbijane odločbe, pa je v postopku svoje pripombe do izdaje izpodbijane odločbe še večkrat podala in sicer 21. 12. 2016, 3. 3. 2017 in 15. 3. 2017. V nobeni od teh vlog pa ni podala teh dokaznih predlogov za zaslišanje, ampak šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Vendar pa je tožeča stranka s temi dokaznimi predlogi prekludirana, saj po 238. členu Zakona o splošnem upravnem postopku stranka ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je prekludirana tudi po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj tudi po izrecnem pozivu, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala pravočasno (na naroku za glavno obravnavo), za to ni podala dovolj utemeljenih razlogov. Navedla je, da so v postopku priče predlagali, vendar pa sodišče ugotavlja, da iz dokumentacije upravnega spisa to ni razvidno. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da gre za kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če te priče niso bile zaslišane, saj je imela - kot je bilo že pojasnjeno - tožeča stranka v postopku na prvi stopnji več priložnosti, da predlaga izvedbo navedenih dokazov. Zato ji ni bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj to načelo ne izključuje možnosti zavrnitve nedopustnih dokazov, glede katerih je stranka prekludirana.

17Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

18Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi v skladu s 25. členom ZUS-1 tožeča stranka sama svoje stroške postopka. Stroške je na glavni obravnavi priglasila tudi stranka z interesom. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo osebe, ki niso glavne stranke v postopku, zaradi pravice sodelovanja v postopku. Iz navedenega razloga je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervientu povrniti stroške. Navedena stranka z interesom je na glavni obravnavi nasprotovala ugotovitvi prvostopenjskega organa, da naj bi šlo za delo na črno, iz česar smiselno izhaja da bi se moralo tožbi ugoditi. Torej v postopku s takim stališčem ni uspela. Iz navedenih razlogov glede na določilo 154. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 tudi ni upravičena do povračilo stroškov postopka.