VSM Sodba II Kp 24040/2017

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca P. s. R. K. s.p. , I., in oškodovane gospodarske družbe K.S.B. R. d.o.o., , L. v T., se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 24040/2017 z dne 17. 2. 2021 obdolženega A. H. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 288. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo krivdnih stroškov, in sicer stroške sodnega vročevalca, po prvem odstavku 96. člena istega zakona je odločilo, da bremenijo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun, navedlo pa je še, da oškodovanca sama nosita stroške pooblaščenke. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca P. s. R. K. s.p.in družbo K.S.B. R. d.o.o. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotila na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanca samostojnega podjetnika K. R. in oškodovane gospodarske družbe K.S.B. R. d.o.o. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, kot navajajo v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca za očitano kaznivo dejanje obsodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

3Na pritožbo pooblaščencev oškodovancev je odgovoril zagovornik obdolženca dr. M. Š., odvetnik v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo oškodovanca K.S.B. R. d.o.o. v delu, ki se nanaša na točko Ia izreka izpodbijane sodbe kot nedovoljeno zavrže, ker pooblaščenci ne zastopajo samostojnega podjetnika K. R., v ostalem pa jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožniku pa naloži, da mora obdolžencu povrniti stroške pritožbenega postopka.

4V pritožbenem postopku je oškodovanec samostojni podjetnik K. R. za zastopanje v obravnavani zadevi pooblastil odvetniško pisarno, ki vlaga pritožbo, zato je pritožba dovoljena glede obeh kaznivih dejanj iz obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja. Pritožba pa ni utemeljena.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po oceni pritožbe podana, ker sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo predlogu, da se pridobijo prijave terjatev upnikov do družbe E. d.o.o., ki bi datumsko izkazovale njihovo zapadlost, saj je bila skupna masa vseh prijavljenih terjatev v stečajnem postopku družbe kar 1,255.563,87 EUR, pri čemer se je stečajni postopek družbe končal brez razdelitve upnikom, nima pa tudi razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer na podlagi česa sodišče zaključuje, da obdolženec ni ravnal z goljufivim namenom že ob sklepanju posla junija 2012. Pri tem navaja, da je sodna praksa že pojasnila, da obljube plačil, izogibanje stikov z oškodovano družbo, neodzivnost na telefonske klice, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, izkazujejo preslepitveni namen storilca. Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve se zahteva zavedanje oziroma zavest storilca, da kljub danim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, kar je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno ter določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Mariboru. Zaradi zmotnega pravnega naziranja sodišča prve stopnje, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, temveč predstavlja izključno kršitev določb obligacijskega prava, pa je prekršen tudi kazenski zakon.

6Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker ni ugodilo predlogu, da se pridobijo prijave terjatev upnikov do družbe E., kot navaja pritožba, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, mora pa svojo odločitev, da predlaganega dokaza ne bo izvedlo, obrazložiti. Navedeno je storilo in v sodbi pojasnilo, da je dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega, ker je v pridobljenih spisih in ostalih pridobljenih listinah tudi glede podatkov o prometu na računu družbe za širše obdobje leta 2012 zadostna podlaga za oceno o stanju in plačilnih zmožnostih družbe E. d.o.o. v času sklenitve posla, kar je zaključilo tudi glede na vsebino nazadnje spremenjene obtožbe (stran 6 sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako se je opredelilo do očitka, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom že ob sklepanju posla junija 2012. Obrazložilo je (stran 10 sodbe), da glede na zadnjo spremembo obtožbe v novem postopku ni izkazan preslepitveni namen obdolženca, torej da je že pri sklenitvi posla junija 2012 vedel, da naročenih del oškodovancema ne bo mogel plačati in da izrek zaradi zaradi takšne spremembe obtožbe, ki preslepitveno ravnanje obdolženca opredeljuje bistveno prej, to je junija 2012, ni sklepčen (oziroma ni utemeljen), saj je bil spremenjen čas sklenitve posla, vse ostalo pa je ostalo enako, brez potrebne konkretizacije goljufivega namena in okoliščin slabega finančnega stanja družbe E. v času sklenitve posla, torej da se s spremenjeno obtožbo obdolžencu protislovno očita, da naj bi oškodovancema zamolčal dejstvo, ki je nastalo šele kasneje, to je slabo finančno stanje družbe, ker je imela od 19. 9. 2012 dalje pri navedenih bankah blokiran račun. Pojasnilo je torej, da je takšen očitek protisloven, ker obdolžencu očita, da je prokuristu oškodovancev junija 2012 zamolčal, da je družba E. d.o.o. v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19. 9. 2012 dalje blokirana računa, kar pomeni, da je zamolčal dejstvo, ki je nastalo šele tri mesece kasneje. Iz razlogov napadene sodbe pa je tudi razvidna ocena sodišča prve stopnje, da prezadolženost družbe E. d.o.o. v juniju 2012 ni obstajala in da opis kaznivega dejanja prezadolženost družbe konkretizira le s kasneje nastalo blokado računov. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbi višjih sodišč v drugih zadevah. S spremembo, ko je bil v obtožbi čas storitve kaznivega dejanja, torej ko naj bi obdolženec preslepil prokurista obeh podjetij, spremenjen s prej navedenega septembra 2012, ko bi naj zamolčal prezadolženost družbe E. d.o.o., pri kateri je prišlo do blokade dveh računov še v istem mesecu - septembru, in je bilo navedeno, da je tako ravnal že junija 2012, kar je tri mesece pred blokado računov, pri čemer je bilo zamolčanje prezadolženosti družbe edina konkretizacija preslepitvenega namena obdolženca, je očitek obtožbe glede na takšen časovni razmik neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da obtožba po tej spremembi v ničemer ne konkretizira goljufivega namena obdolženca ob sklenitvi posla in da glede na takšno spremembo ni mogoče zaključiti, da je bila družba tudi že v juniju v slabem finančnem stanju in ni bila sposobna redno poravnavati svojih obveznosti, kar naj bi obdolženec zamolčal. Pritožba navaja, da je tudi v obravnavani zadevi obdolženec obljubljal plačilo in se izogibal stikom ter se ni oglašal na telefon, a navedenih okoliščin sodišče ne more presojati in jih upoštevati kot podlago za sklepanje o goljufivem namenu obdolženca v razlogih sodbe, če te ne konkretizirajo takšnega njegovega namena v opisu kaznivega dejanja, saj bi s tem nedopustno preseglo očitek iz obtožbe. Navedene okoliščine bi morale biti podane v opisu kaznivega dejanja v obtožbi, da bi obdolženec lahko učinkovito uveljavljal pravico do obrambe.

7Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka zato nista podani, neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je prekršen kazenski zakon zaradi zmotnega pravnega naziranja sodišča, da obravnavano dejanje ni kaznivo dejanje, temveč predstavlja izključno kršitev določb obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, potem ko je obrazložilo, da po spremembi obtožbe preslepitveni namen obdolženca ni več ustrezno konkretiziran, da gre le za civilno pravno obveznost in je obdolženca zato obtožbe oprostilo. Ker so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, je pritožba neutemeljena tudi, ko navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona.

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razloge za svojo odločitev pa v sodbi pravilno in tehtno obrazložilo, zato pritožba, ki se zavzema za drugačno presojo obravnavane zadeve, ni utemeljena.

9Pritožba povzema izpovedbe prič in vsebino listin v spisu ter poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri stečajnem upravitelju pridobiti prijave terjatev upnikov do družbe E. d.o.o., ki bi izkazovale datum zapadlosti terjatev upnikov ter njihovo višino ter navaja okoliščine, ki po njeni oceni potrjujejo, da je obdolženec pri sklenitvi posla prokurista obeh podjetij preslepil in da je družba G.P. družbi E. d.o.o. obveznost v celoti poravnala ter da se za dela, ki sta jih opravljala oba oškodovanca, pogodbena vrednost del, dogovorjena z družbo E. d.o.o., ni znižala, da je obdolženec 11. 6. 2012 ustanovil povezano družbo E. G. d.o.o. ter nanjo prenesel vse premoženje, obstoječa družba E. d.o.o. pa je za obdobje od izstavitve računov izkazovala na svojih računih številne blokade iz naslova sodnih in davčnih izvršb ter neporavnanih denarnih kazni, v času izdaje računov oškodovancev pa je izkazovala minimalno dobroimetje na bančnem računu in kasneje končala v stečaju, kjer niti ni bilo stečajne mase za poplačilo terjatev upnikov. Prezadolženost zato nedvomno ni nastala v krajšem časovnem obdobju, ustanovitev družbe E. G. d.o.o. pa je bila namenjena izključno oškodovanju upnikov družbe E. d.o.o.

10Pritožbene navedbe in njena ocena prezadolženosti družbe E. d.o.o., ki nasprotuje oceni sodišča prve stopnje o tem, ali je bila v času obdolženčevega ravnanja navedena družba prezadolžena, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati iz že navedenih razlogov, ker obtožba obdolženčevo preslepitveno ravnanje konkretizira le s trditvijo, da je pri sklenitvi posla v mesecu juniju 2012 prokurista preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo mogle biti izpolnjene, ko mu je zamolčal, da je družba E. d.o.o. v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19.9.2021 blokirana transakcijska računa in mu je zamolčal njeno prezadolženost ter da zato obveznosti ne bo mogla poravnati, kar pa je v obtožbi konkretizirano le z blokado računov družbe, ki je nastopila tri mesece kasneje. Ker druge okoliščine, ki bi kazale na slabo finančno stanje družbe v juniju 2012, ko bi naj obdolženec zamolčal prezadolženost družbe, prav tako pa ne druge okoliščine, ki bi kazale na njegov preslepitveni namen, v opisu kaznivega dejanja niso navedene, sodišče prve stopnje pa bi ravnalo obdolžencu v škodo, če bi samo te okoliščine ugotavljalo in jih pojasnjevalo v obrazložitvi sodbe ter z njimi utemeljevalo njegov preslepitveni namen, so pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za drugačno oceno dejanskega stanja obravnavane zadeve in odločitev prvostopenjskega sodišča, neutemeljene.

11Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščencev oškodovancev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.