288. člen KZ-1

Pritožnikovo nestrinjanje s sprejetimi odločitvami obdolžencev, ne more pomeniti zavestne kršitve zakona ali njihovega namena škodovanja.

Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.

V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene. Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca. Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen. Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.

Kazenska norma prvega odstavka 288. člena KZ-1 je blanketna norma, vendar je sicer potrebno pritrditi pritožbeni kritiki, da ne more biti ključnega pomena, da v izreku očitka ni citirano, katera norma je s tem kršena. Ocena sodišča prve stopnje o nezadostni konkretizaciji zakonskega znaka temelji predvsem na pravilni ugotovitvi, da v opisu dejanja ni konkretizirana zavestna kršitev zakona, prav tako ni konkretizirano zatrjevanje, da je obdolženec oškodovancu kot tožilcu namerno škodoval, na ravni posplošenega zatrjevanja pa je ostala tudi navedba, da je istočasno neupravičeno dajal prednost nasprotni stranki.

Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1.

Pritožbene navedbe in njena ocena prezadolženosti družbe E. d.o.o., ki nasprotuje oceni sodišča prve stopnje o tem, ali je bila v času obdolženčevega ravnanja navedena družba prezadolžena, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati iz že navedenih razlogov, ker obtožba obdolženčevo preslepitveno ravnanje konkretizira le s trditvijo, da je pri sklenitvi posla v mesecu juniju 2012 prokurista preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo mogle biti izpolnjene, ko mu je zamolčal, da je družba E. d.o.o. v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19. 9. 2021 blokirana transakcijska računa in mu je zamolčal njeno prezadolženost ter da zato obveznosti ne bo mogla poravnati, kar pa je v obtožbi konkretizirano le z blokado računov družbe, ki je nastopila tri mesece kasneje. Ker druge okoliščine, ki bi kazale na slabo finančno stanje družbe v juniju 2012, ko bi naj obdolženec zamolčal prezadolženost družbe, prav tako pa ne druge okoliščine, ki bi kazale na njegov preslepitveni namen, v opisu kaznivega dejanja niso navedene, sodišče prve stopnje pa bi ravnalo obdolžencu v škodo, če bi samo te okoliščine ugotavljalo in jih pojasnje

Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Zahtevo mora stranka podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP se nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika oziroma strokovnega sodelavca. Pri tem razlog ne more biti zgolj v tem, da stranka ni zadovoljna z odločitvami v postopku, ali da meni, da so bile storjene v postopku procesne kršitve. V konkretnem primeru se pritožnika konkretno sklicujeta na takšno procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodnica pritožbenemu sodišču poslala tudi prepozen odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Takšna odločitev je skladna z določbo prvega odstavka 345. člena ZPP, po katerem pošlje sodišče prve stopnje pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi sodišču druge stopnje v pristojno odločanje.

V obtožnem predlogu ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, in sicer naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s procesnim vodstvom civilne sodnice ne zadošča za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Status ovaditelja ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja niti v kazenski ovadbi niti v obtožnem predlogu.

Vsak opis kaznivega dejanja, ki je povzet v tenor obtožnega predloga mora biti namreč takšen, da so iz njega razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, kakor tudi druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi.

O namerni, zavestni kršitvi zakona je torej mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni stranki v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost.

V vlogi in njeni dopolnitvi pri navedbi pravde P11/2012 res ni naveden datum izdaje sklepa 27. 10. 2016, s katerim naj bi B.Z. storila kaznivo dejanje, je pa datum razviden iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva Kt 2815/2018 z dne 27. 6. 2018. A to ni sestavina vloge in ne zadostuje, če je datum domnevne storitve kaznivega dejanja razviden iz listin, priloženih vlogi, temveč mora biti dovolj natančno konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Pritožnik z navedbami, da vsakršno sojenje v nasprotju s pozitivno zakonodajo predstavlja zavestno pristransko sojenje in izkrivljanje prava, zgreši bistveno prvino očitanega kaznivega dejanja, ki je v obarvanem naklepu sodnika, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost.

V svojem pisanju zoper sodbo, poimenovanem "Prijava kaznivega dejanja in zahteva za varstvo zakonitosti", je obdolženec izrazil samo to, kako je razumel vodenje postopka v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Obdolženi je bil prepričan o storjenih procesnih napakah v zvezi z njegovo zahtevo za sodno varstvo. Po oceni pritožbenega sodišča zato obdolžencu ni mogoče očitati, da je vedel, da sodnica ni storila kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1, kar pomeni, da direktnega naklepa obdolžencu ni mogoče dokazati. Zaradi spremenjenega opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pritožbeno sodišče ni moglo opraviti presoje, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1.

Pooblaščenec navaja, da se zadeva pri Okrajnem sodišču v Mariboru vodi pristransko, saj je ista sodnica, ki je že zavzela stališče do same zadeve in do kaznivega dejanja, ko kar dvakrat ni želela opraviti posameznih preiskovalnih dejanj, zatem z izpodbijanim sklepom odločila tudi o obtožnem predlogu in ga, kot je bilo to za pričakovati, zavrgla. S temi pritožbenimi navedbami pooblaščenec uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 39. člena ZKP. Čeprav predlagana posamezna preiskovalna dejanja niso bila opravljena, je sodnica prve stopnje najprej v obrazloženi odločitvi z dne 13. 1. 2017, zatem pa še v dopisu pooblaščencu z dne 8. 6. 2017, dejansko že zavzela in izrazila stališče do očitkov v obtožbi, zato o slednji ni smela odločati. Ob tem je treba dodatno poudariti, da sodnica tudi v primeru, če svojega nestrinjanja za opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj ne bi obrazložila, v nobenem primeru ne bi smela v isti zadevi kasneje odločati tudi o obtožnem predlogu, saj se je pred tem že opredelila v korist ene stranke

O namerni, zavestni kršitvi zakona je mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni od strank v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost.

Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje se lahko stori le z motiviranim naklepom - sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Za storitev navedenega kaznivega dejanja ne zadostuje, da sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe krši zakon ali izkrivlja pravo, temveč je nujno, da to počne z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kršitev določbe 2. člena ZSS, ki se obdolženki očita v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ne predstavlja zadostne podlage za konkretizacijo motiviranega naklepa (dolus coloratus) kot zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Eventualna nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja namreč ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno nekaj več, in sicer zavestna in posebej motivirana (da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost) kršitev zakona ali izkrivljanje prava oziroma enako posebej motivirano opiranje sodne odločbe na dejstva, za katera sodnik ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.

Razen navedenega pa je opis dejanja v dopolnjeni vlogi oškodovanke kot tožilke tako pomanjkljiv, da za obravnavo ni sposoben in ga ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje. V opisu dejanja so povzeti zakonski znaki kaznivega dejanja, kar pa ne zadostuje za obravnavo zadeve, saj iz vloge oškodovanke kot tožilke tudi po dopolnitvi vloge še vedno ni razviden konkreten očitek sodnici. V opisu dejanja ni konkretizirana očitana zavestna kršitev zakona, prav tako ni konkretizirano zatrjevanje, da je tožečo stranko oškodovala, prav tako pa je na ravni posplošenega zatrjevanja ostala navedba, da je toženima strankama dala prednost s tem, ko je neutemeljeno brez preverjanja (pretehtanja) dokaznih predlogov predlagateljice zavrnila.