VSL Sodba VII Kp 25977/2015

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebno tožilko B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti potrebne izdatke zasebni tožilki, ki zaenkrat obsegajo 120,00 EUR za sodno takso za zasebno tožbo, nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR ter povrniti stroške tolmačke za angleški jezik v znesku 41,00 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženec, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter višjemu sodišču predlagal, da ga „oprosti vseh neresničnih očitkov“;

- obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne „prvemu sodišču“ v novo odločanje.

3Na pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke C. C., odvetnik v Č., in predlagal, da višje sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, s stroškovno posledico, da pritožniku naloži povrnitev vseh potrebnih stroškov, ki so zasebni tožilki nastali z odgovorom na pritožbi, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od poteka osem dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

4Sodišče druge stopnje je obdolženca in njegove zagovornike na njihovo zahtevo z dopisom z dne 16. 2. 2021 obvestilo o sestavi pritožbenega senata, vendar pa do pritožbene seje morebitnega predloga za izločitev članov senata ni prejelo.

5Zagovorniki so tudi predlagali, da pritožbeno sodišče njih in obdolženca o seji senata obvesti. Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Sodišče druge stopnje strank in zagovornikov o pritožbeni seji ni obvestilo, saj predsednik senata oziroma senat, upoštevaje dejansko in pravno stanje stvari v obravnavani kazenski zadevi ter vsebino pritožb, nista ocenila, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev dejanskih ali pravnih vprašanj, te okoliščine pa s povsem posplošenim zatrjevanjem, da ima pritožnik na seji senata, če je potrebno, pravico dopolniti poročilo sodnika poročevalca in pojasniti svojo pritožbo, pa niso izkazali niti zagovorniki. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-122/19 z dne 9. 10. 2019 sprejelo v obravnavo pobudo za začetek postopka ustavnosti 445. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je Ustavno sodišče z odločbama U-I-122/19-17 (Up-700/16-1724) in U-I-123/19-18 (Up-1550/18-17) z dne 28. 5. 2020 odločilo, da člen 445 ZKP ni v neskladju z ustavo, ter so pritožbene trditve, da o pobudi še ni bilo odločeno, netočne.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v obsegu in na način, kot je opisano v izreku sodbe. Svojo presojo je obrazložilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje.

8Pritožbene trditve zagovornikov, da naj bi zasebna tožba obdolžencu očitala, da je enaindvajset žaljivih obdolžitev storil v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je v izreku izpodbijane sodbe odločilo le o šestnajstih žaljivih obdolžitvah, glede preostalih, ki po oceni pritožnikov niso le sestavni del celotnega očitka, pa nepravilno ni izreklo zavrnilne oziroma oprostilne sodbe, temveč jih je iz opisa dejanja zgolj izpustilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so netočne in neutemeljene. Iz zasebne tožbe je razvidno, da je obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po ustaljeni sodni praksi je namreč treba v primerih, ko storilec ob isti priložnosti poda o drugem več negativnih vrednostnih ocen, njegovo ravnanje gledati kot celoto. Sodišče mora vsako izjavo presoditi posebej, vendar je v takih primerih mogoče govoriti le o enem kaznivem dejanju razžalitve. V primeru, da sodišče ugotovi, da katera od obdolženčevih žaljivih izjav ni žaljiva, jo v obsodilni sodbi izpusti iz opisa kaznivega dejanja in obdolženca spozna za krivega za manjšo kriminalno količino, razloge za svojo odločitev pa pojasni v obrazložitvi sodbe¹, enako stališče, torej, da je v primerih, ko storilec drugega žali ob isti priložnosti na več različnih načinov, in to pomeni celoto, podano le eno kaznivo dejanje, pa je zavzela tudi materialnopravna teorija². Z vidika ustreznosti oziroma uporabnosti navedenih stališč v konkretni kazenski zadevi, ni relevantno, da so bila sprejeta v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve po 158. členu KZ-1, saj je obdolženec v enem elektronskem sporočilu navajal več različnih žaljivih trditev o zasebni tožilki, torej gre za povsem primerljive dejanske okoliščine.

9Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je bilo o trditvah iz 1. in 17. alineje zasebne tožbe že pravnomočno razsojeno v zadevi I K 17968/2014, zaradi česar skladno z načelom „ne bis in idem“ ponovno odločanje ni dopustno (točka 5 sodbe), v zvezi s trditvami v 4., 15. in 18. alineji zasebne tožbe pa je ocenilo, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (točka 17 sodbe) oziroma da nista objektivno žaljivi (točki 27 in 28 sodbe) ter jih je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, glede preostalih trditev pa je obdolženca spoznalo za krivega enega (in ne šestnajstih, kot to zatrjuje pritožba) kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, kar je povsem pravilno postopanje in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Zagovorniki pravilno citirajo določbo 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP³, vendar pa je pravno zmotno pritožbeno stališče, da za sojenje v predmetni kazenski zadevi ni bilo stvarno pristojno okrajno, temveč okrožno sodišče, kar utemeljujejo z dejstvom, da naj bi se z obravnavanim elektronskim sporočilom vsebinsko ukvarjalo več zaposlenih na CSD X, posledično pa naj bi bil s pisanjem seznanjen širši (nedoločen) krog ljudi. Po stališču sodne prakse gre pri pošiljanju elektronskih sporočil za usmerjeno, zasebno komunikacijo (kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer niti večje ali veliko število naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja, prav tako navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni dejstvo, da ima lahko do elektronskega sporočila dostop večje število ljudi, saj je njihovo število še vedno omejeno⁴. Sicer pa tudi izvedeni dokazni postopek ne potrjuje pritožbenih trditev, da naj bi bil z vsebino elektronskega sporočila seznanjen nedoločen krog zaposlenih na CSD X. Naslovnica elektronskega sporočila C. C. je namreč izpovedala, da je prejeto pisanje obdolženca najverjetneje poslala D. D. ali E. E., pri čemer se slednja, ki je vodila postopek skrbništva nad mladoletnima otrokoma zasebne tožilke, na katerega se je obravnavano elektronsko sporočilo nanašalo, zaslišana kot priča njegovega prejema in vsebine ni spominjala, je pa potrdila, da je bilo temu tako, v kolikor to izhaja iz spisovne dokumentacije (točka 12 sodbe). Pritožbeni očitki, da naj bi bila zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej niso utemeljeni.

11Sodišče druge stopnje pritrjuje logičnim in prepričljivim dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe, da je obravnavano elektronsko sporočilo z elektronskega naslova svoje žene f.f.@x.com dne 27. 3. 2015 ob 15.13 uri na naslov C. C. pri CSD X (c.c.@x.si) poslal obdolženec. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na številne okoliščine, ki tudi na pritožbeni ravni ne vzbujajo nikakršnih pomislekov v pravilnost dokaznega sklepa, da je elektronsko sporočilo sestavil in poslal prav obdolženec, in sicer: dikcijo vsebine sporočila, ko piše v prvi osebi, v moški spolni obliki in opisuje svoje družinsko razmerje do posameznih ostalih določno poimenovanih članov družine, zaključek sporočila, „da je za dodatne informacije na voljo na ženinem mailu“ in navedbo svojega priimka in imena (točka 38 sodbe), da bi se obdolženec, v kolikor ne bi bil avtor pisanja, nedvomno odzval na odgovor CSD X na obravnavano pisanje, ki mu je bil poslan kot avtorju pisanja, česar pa ni storil, da so očitki o zasebni tožilki sorodni očitkom v elektronskem sporočilu z dne 18. 7. 2013, ki ga je obdolženec na naslov c.c.@x.si poslal z istega elektronskega naslova, v dopisu obdolženca Upravni enoti X z dne 31. 7. 2013, kot tudi njegovim izjavam v postopkih pri CSD X (točke 40, 41 in 42 sodbe), da se je obdolženec po sporočilu z dne 18. 7. 2013 zanimal za potek postopka skrbništva nad mladoletnimi otroki pred CSD X, da so uslužbenke CSD X za avtorja in pošiljatelja pisanja štele obdolženca (točka 40 sodbe), da gre za enak, obdolžencu lasten, način izražanja, kot v predhodnih pisanjih (točka 43 sodbe), da je imel obdolženec edini subjektivni interes za tovrstne očitke zasebni tožilki ter da njegova žena F. F. v upravne in sodne postopke med obdolžencem in zasebno tožilko nikoli ni bila vključena (točka 44 sodbe). Vse navedene okoliščine pa, kljub odsotnosti neposrednega dokaza, tudi po oceni pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi tvorijo trden in logičen sklenjen krog posrednih dokazov - indicev, ki na ravni gotovosti potrjujejo, da je obdolženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje.

12Pritožniki neuspešno izpostavljajo obdolženčev zagovor, v katerem je zatrjeval, da ni avtor pisanja, ker pa se je dne 27. 3. 2015 ob 15.13 uri nahajal na delovnem mestu v poslovalnici Banke v G., ga tudi ni mogel poslati z ženinega domačega računalnika. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega materialnega in objektivnega dokaza, da obdolženec, ko je bilo sporočilo poslano, ni bil na svojem delovnem mestu, so zavajajoče, saj v pritožbi izpostavljeni razlogi sodbe, da ne obstoji noben neposreden dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti identiteto avtorja in pošiljatelja elektronskega sporočila (točka 34 sodbe), teh trditev pritožnikov že sami po sebi ne potrjujejo. Pritožbene trditve, da obdolženec evidence prisotnosti na delovnem mestu ni vodil sam in ni imel nobenega vpliva na njeno vodenje pri takratnem delodajalcu, so ovržene s pojasnilom Banke, da se je prisotnost v kritičnem času beležila ročno s strani samih zaposlenih v evidenčni kartonček, ki je bil podlaga za ročni vnos v aplikacijo X (točka 46 sodbe). Sodišče prve stopnje je glede na s podatki spisa izkazano neujemanje podatkov med evidencama prisotnosti, ki sta ju predložila obdolženec in banka, upravičeno podvomilo v objektivnost in pravilnost vodenja evidenc (točki 35 in 36 sodbe).

13Pritožbene navedbe, da v dokaznem postopku nihče ni zatrjeval, da obdolženec v kritičnem času ni bil na delovnem mestu, so sicer točne, kar pa po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno (zato se do preostalih tosmernih pritožbenih navedb ne opredeljuje), temveč je za presojo, da je bil prav obdolženec avtor in pošiljatelj elektronskega sporočila, poleg v točki 11 te sodbe že navedenih okoliščin, odločilna še nadaljnja dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko do računalnika svoje žene oziroma do njenega elektronskega naslova dostopal tudi na delovnem mestu preko službenih ali zasebnih komunikacijskih poti. Obdolženčev zagovor, da poleg službenega e-maila drugih e-mailov na delovnem mestu ni mogel uporabljati, ker je delodajalec prepovedal in onesposobil uporabo drugih kanalov komuniciranja zaposlenih s službenega mesta, je bil namreč prepričljivo ovržen s pojasnilom Banke, da ne obstaja uradna evidenca glede morebitnih omejitev dostopa do svetovnega spleta na službenih računalnikih in da morebitna omejenost ne bi pomenila, da uslužbenec dejansko ne bi mogel do svetovnega spleta dostopati kako drugače npr. z mobilnim telefonom. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da so zaposleni v banki dostopali do svetovnega spleta tudi med delovnim časom ter da sodobna elektronska komunikacijska sredstva omogočajo, da je pošiljatelju in naslovniku elektronska pošta na voljo kjerkoli se nahajata (v službi, doma, na poti...) in na (skoraj) katerikoli elektronski napravi (osebnem računalniku, prenosniku, tabličnem računalniku, pametnem telefonu itd.) in ni več vezana le na določeno elektronsko napravo (točka 37 sodbe), ki jih pritožniki ne izpodbijajo.

14Ni mogoče pritrditi pritožbeni oceni zagovornikov, da odgovor Banke glede možnosti dostopa do svetovnega spleta ne predstavlja indica, da je bil pošiljatelj elektronskega sporočila obdolženec. Ne le iz razloga, ker se je s pojasnilom banke obdolženčev zagovor, da z delovnega mesta zaradi delodajalčevih omejitev ni imel dostopa do ženinega elektronskega naslova, izkazal za neverodostojnega, temveč v povezavi z v točki 11 te sodbe izpostavljenimi okoliščinami, dejstvo, da je obdolženec tudi v službi imel dostop do svetovnega spleta, le še dodatno potrjuje edini možni in logični zaključek, da je obravnavano elektronsko sporočilo sestavil in socialni delavki C. C. poslal prav obdolženec. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ne zatrjuje, da je obdolženec elektronsko sporočilo poslal s pametnega telefona, saj je poleg te možnosti navedlo še druge elektronske naprave, med drugimi tudi službeni računalnik (točka 39 sodbe), zato so pritožbeni očitki zagovornikov in obdolženca, da se v dokaznem postopku ni ugotavljalo, kakšen mobilni telefon je imel in da je sodišče prve stopnje upoštevalo današnje stanje in ne stanja izpred šestih let, ne le neobrazloženi, temveč tudi irelevantni, neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi se, če bi bilo elektronsko sporočilo poslano s pomočjo obdolženčevega telefona, „to videlo“, saj je vsakemu uporabniku elektronske pošte znano, da to ne drži.

15Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče druge stopnje sprejema dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je elektronska pošta pošiljatelju na voljo kjerkoli se nahaja in na skoraj katerikoli elektronski napravi, pri čemer je splošno znano dejstvo, da je, ob poznavanju elektronskega naslova in gesla, še posebej preprost dostop do domene „x.com“. Pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da naj bi v tistem času uporabljal le elektronski naslov delodajalca je neverodostojno, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je tudi številna druga elektronska sporočila na CSD X pošiljal izključno z elektronskega naslova svoje žene, pritožbene navedbe, da mu to, kako naj bi dostopal do elektronskega naslova svoje žene z drugih elektronskih naprav, ni znano, oziroma, da do elektronske pošte ne zna dostopati drugače kot z ženinega osebnega računalnika, pa so upoštevaje njegovo starost, zaposlitev in stopnjo izobrazbe (univ. dipl. ekonomist) povsem neprepričljive. Glede na dejstvo, da izvedeni dokazi ne dopuščajo prav nobenega dvoma v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je bil avtor in pošiljatelj elektronskega sporočila obdolženec, slednji neuspešno zatrjuje, da bi bilo mogoče to, s katere elektronske naprave je bilo poslano sporočilo, ugotoviti s pomočjo računalniškega strokovnjaka, pri čemer v pritožbi niti ni pojasnil, zakaj izvedbe tega dokaza ni predlagal že prej.

16Elektronsko sporočilo resda nima individualnih značilnosti lastnoročnega zapisa, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, vsebuje številne druge konkretne individualne okoliščine (točka 11 te sodbe), ki z vsebino sporočila povezujejo izključno obdolženca. Do povsem posplošenega pritožbenega zatrjevanja zagovornikov, da so bili vsi obdolženčevi družinski člani seznanjeni z njegovimi spori in nesoglasji z zasebno tožilko, zato bi bil lahko kdorkoli izmed njih avtor in pošiljatelj sporočila, se sodišče druge stopnje niti ne more opredeliti, saj je ob dejstvu, da pritožniki niso izpostavili niti ene konkretne okoliščine, ki bi te pritožbene navedbe potrjevala, ostalo na ravni golega ugibanja. Vsekakor pa ne more izpodbiti prepričljivih zaključkov izpodbijane sodbe, da je imel od članov širše družine A. edino obdolženec subjektivni interes za naslavljanje tovrstnih očitkov na zasebno tožilko ter da je tudi druge dopise s podobnimi očitki zasebni tožilki na CSD X z elektronskega naslova svoje žene pošiljal izključno obdolženec. Posledično so neprepričljive pritožbene trditve, da bi obdolženec, če bi bil avtor, v zaključku sporočila poleg tega, da je „za dodatne informacije na voljo na ženinem mailu“, navedel tudi svoje kontaktne podatke (številko mobilnega telefona), saj omenjeni zapis obdolženca potrjuje njegovo zavedanje, da je uslužbenkam CSD X popolnoma jasno, kdo je avtor in pošiljatelj sporočila, ter dodatni kontaktni podatki niso potrebni. Izpovedbe socialnih delavk, da se s tem, kdo je sporočilo napisal niti niso ukvarjale, temveč so enotno štele, da je avtor in pošiljatelj sporočila obdolženec, ne potrjujejo zatrjevanja pritožnikov, da o tem, kdo naj bi bil dejanski avtor sporočila, niso ničesar izpovedale, temveč ravno nasprotno izkazujejo njihovo prepričanje, da je avtor in pošiljatelj obdolženec. Pravilnost takšnega zaključka pa utrjuje tudi dejstvo, da se obdolženec na odgovor CSD X na obravnavano elektronsko sporočilo (priloga A4) ni odzval v smislu, da sam ni bil avtor in pošiljatelj dopisa navedenega v odgovoru ter da gre očitno za pomoto. Pritožbene navedbe, da niti zasebna tožilka ne ve, kdo naj bi bil avtor in pošiljatelj sporočila, pa so ovržene, ne le z njeno v pritožbi povzeto izpovedbo, temveč že z dejstvom, da je prav v zvezi s tem sporočilom zoper obdolženca vložila zasebno tožbo.

17Sodišče prve stopnje je v točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da „sodišče na podlagi strnjenega kroga zanesljivih posrednih dokazov (indicev), ki sodišče utrjujejo v prepričanju, da s potrebno stopnjo verjetnosti, ki se zahteva v kazenskem postopku, to je onkraj razumnega dvoma, zaključuje, da je avtor in pošiljatelj inkriminiranega elektronskega sporočila prav obdolženec“, posledično pa je pritožbeno zatrjevanje zagovornikov, da naj bi v tej točki sodbe zavzelo stališče, da posredni dokazi (indici) dejstvo, da je obdolženec avtor in pošiljatelj elektronskega sporočila, potrjujejo le „s potrebno stopnjo verjetnosti“, kar ne zadostuje za izrek obsodilne sodbe, neutemeljeno in zavajajoče.

18Pritožbene navedbe zagovornikov, da bi moral biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretiziran tudi zaničevalni namen, so materialnopravno zmotne. Obdolženec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ki ga stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. V četrtem odstavku 160. člena KZ-1 je določeno, da se storilec, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen). Po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 se ne kaznuje (za razžalitev), kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Obstoj zaničevalnega namena se torej ugotavlja šele v primeru, ko obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ali, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal⁵ ter mora sodišče prve stopnje opraviti še nadaljnjo presojo, ali je obdolženec z žaljivimi trditvami morebiti izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, torej ali so bila dejstva izrečena v obliki žaljive vrednostne ocene oziroma na žaljiv način. Obdolženec v konkretni zadevi ni uveljavljal t.i. dokaza resnice, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

19Sodišče druge stopnje zavrača povsem posplošene navedbe pritožnikov, da zapisi v izreku izpodbijane sodbe niso objektivno žaljivi, temveč predstavljajo le avtorjevo subjektivno videnje dogajanja med zasebno tožilko in družino obdolženca, ter v celoti sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da so vse v opisu dejanja navedene trditve obdolženca o zasebni tožilki objektivno žaljive in takšne, da so lahko objektivno škodile njeni časti ali dobremu imenu, ki jo je s prepričljivimi in argumentiranimi razlogi pojasnilo v zvezi z vsako posamično trditvijo (točke 15, 16, 18 do 26, 29 in 30 sodbe) ter tudi v točki 52 sodbe, ki jih pritožniki konkretno sploh ne izpodbijajo.

20Pritožbi odločbe o kazenski sankciji ne izpodbijata, zato jo je skladno z določbo 386. člena ZKP⁶ preizkusilo sodišče druge stopnje in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter mu, ob pravilnem upoštevanju in ustreznem ovrednotenju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, določilo primerno in pravično zaporno kazen ter preizkusno dobo.

21Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

22Ker pritožniki s pritožbama niso uspeli, je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje, ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca (prejema mesečno plačo v znesku 1.500,00 EUR in je lastnik nepremičnin), njegove preživninske obveznosti (je oče treh nepreskrbljenih otrok) in zahtevnosti postopka, odmerilo na podlagi tar. št. 7111 (na znesek 150,00 EUR), 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). O potrebnih izdatkih zasebne tožilke oziroma potrebnih izdatkih in nagradi njenih pooblaščencev v zvezi z odgovoroma na pritožbi pa bo odločalo sodišče prve stopnje.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40/2010 z dne 23. 9. 2010
² Deisinger, M.: Kazenski zakonik 2017, PZ MB d.o.o., str. 246,
³ Na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča ... o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih z javno objavo teh dejanj s tiskom, po radiu, televiziji, ali drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali na javnem shodu, na gramofonski plošči, zgoščenki, filmu, DVD-ju ali drugih video-sredstvih, zvočnih ali podobnih sredstvih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi.
⁴ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011
⁶ Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen).