VSRS Sklep II DoR 308/2021

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica dejanska in zakonita lastnica nepremičnin parc. št. 6 in 7 obe k. o. ... Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica v predlogu za dopustitev revizije v bistvenem trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da je toženka odplačno pridobila sporni nepremičnini¹. Zatrjuje tudi kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. člena Ustave. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je sodišče druge stopnje kršilo določbo pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave z opustitvijo opredelitve do konkretnega argumentiranega pritožbenega ugovora in relevantne tožničine navedbe, da se negativnih dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne dokazuje (ko je sodišče tožnici v 8. točki očitalo, da ni predložila ali predlagala dokaza, ki bi vsaj malo nakazoval na to, da pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 nista bili realizirani in na to tudi oprlo svojo odločitev); (2) ali je sodišče druge stopnje kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je sodišče druge stopnje v 7. točki izrecno zapisalo, da „za presojo, ali sta pogodba in odločba po vsebini odplačni, ni pomembno, ali sta bili realizirani ali ne“, nato pa se je v 8. točki kljub tako zavzetemu stališču sklicevalo pri svoji odločitvi na to, da „tožnica ni navedla nič takega, ki bi vzbudilo dvom v to, da sta bili pogodba in odločba dejansko realizirani, torej ni navedla nobenega utemeljenega razloga, ali predložila ali predlagala dokaza, ki bi vsaj malo nakazoval na to, da pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 nista bili realizirani“ in odločitev glede tega oprlo na stališče, ki je nasprotno stališču, ki ga je zavzelo v 7. točki, ter z zapisom, da „ob odsotnosti navedb, ki bi vsaj vzbudile dvom, da pogodba in odločba nista bili realizirani, je verjetnost, da sta bili, večja, tako glede na njuno vsebino, ki potrjuje odplačnost in glede na predloženo garancijo, iz katere izhaja, da je pravna prednica za plačevanje predmetnih nadomestil in odškodnin najemala posojila”; (3) ali je sodišče druge stopnje s stališčem, da tožnica ni predložila ali predlagala dokaza, ki bi vsaj malo nakazoval na to, da pogodba in arondacijska odločba nista bili realizirani, kršilo pravilo o dokaznem bremenu (214. člen ZPP) ob (ne)pravilni uporabi materialnega prava; ali je sodišče druge stopnje z očitkom tožnici, da ni navedla nič takega, kar bi vzbudilo dvom, da pogodba in odločba nista bili realizirani, kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu; (4) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da sta pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 že po sami vsebini odplačni, in se pri tem sklicevalo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ni pa upoštevalo specializiranih določb Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), Zakona o zadrugah (ZZad) in Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine (v nadaljevanju Navodilo); in (5) ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sta pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 že sami po sebi zadosten dokaz, da je za sporni parceli pravna prednica toženke plačala odškodnino, ki presega 30 % takratne vrednosti omenjenih parcel, pri tem pa ni upoštevalo in uporabilo Navodila, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine, in je sodišče samo, na podlagi vsebine arondacijske odločbe in pogodbe z upoštevanjem obligacijskih načel, odločilo, da je 30 % prag presežen, brez da bi slednje po Navodilu in metodi, določeni v Navodilu, ugotavljal izvedenec.

4Predlog ni utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Ob tem se sklicuje na zadeve VS RS II Ips 245/2014, II Ips 308/2013, II Ips 37/2016, II Ips 273/2017, II Ips 149/2013, II Ips 166/2006, II Ips 250/2012 in II Ips 112/2013.