VSRS Sodba in sklep VIII Ips 90/2008

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. I-5012117 z dne 8. 4. 2004, v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 22. 10. 2003 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo z omejitvami, razvidnimi iz 2. točke izreka, s polnim delovnim časom od 21. 3. 2001 dalje. Toženi stranki je naložilo izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugo ustrezno delo. Toženi stranki je naložilo še povračilo stroškov postopka tožniku.

2Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik 12. 10. 1984 poškodoval v prometni nesreči na poti domov iz službe in pri tem utrpel zlom lobanje z obtolčeninami možganov. Ta prometna nesreča je zapustila na njem trajne posledice, ker je naslednje leto po nesreči dobil prvi veliki epileptični napad, ki je bil posledica možganske okvare po poškodbi in se odtlej zaradi te po popoškodbene epilepsije nevrološko zdravi. Glede delazmožnosti je sodišče ugotovilo, da je ta zaradi posledic poškodbe in vpliva antiepileptičih zdravil, huje prizadeta. Sodišče je presodilo, da to v obliki kategorije predstavlja III. kategorijo invalidnosti in da je pravna podlaga v obravnavni zadevi v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji), zato je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami. Za čas nastanka invalidnosti je sodišče štelo 21. 3. 2001, kot ga je ugotovila izvedenka psihiatrične stroke, ki jo je sodišče prve stopnje postavilo tekom postopka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je datum nastanka invalidnosti spremenilo z dne 21. 3. 2001 na dan 4. 8. 2001. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v razlogih za pravno podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti uporabilo 60. člen ZPIZ-1, čeprav bi moralo sodišče glede na datum nastanka invalidnosti uporabiti ZPIZ/92 in sicer določbe 27. oziroma 34. člen ZPIZ/92, vendar je štelo, da to ni vplivalo na odločitev v tej zadevi. Pritožbi je v ostalem zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

4Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je pritožbi tožene stranke ugodeno, je revizijo vložil tožnik zaradi „napačne“ uporabe določil materialnega prava. Navedel je, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da pri tožniku obstajajo trajne spremembe v njegovem zdravstvenem stanju, ki so iz medicinskega vidika nastopile 21. 3. 2001. Po tem datumu je tožena stranka izdala še dve odločbi, s katerima je zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker komisiji tožene stranke nista ugotovili zdravstvenih sprememb, ki omejujejo njegovo zmožnost za delo pri tožniku. Tožbo zoper takšno dokončno odločitev tožene stranke bi bilo možno šteti kot eno od izrednih pravnih sredstev in v postopku po tej tožbi je bilo brez volje ali krivde tožnika strokovno ugotovljeno, da pri njem invalidnost obstaja že od marca in ne šele od avgusta 2001. Tožnik je zato predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z vsemi priznanimi pravicami od 21. 3. 2001 dalje.

5Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnika uvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 225. člena ZUP, ker je s tem poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 3. 8. 2001. S to odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da pri tožniku na dan 3. 8. 2001 ni podana invalidnost, pravnomočnost pa zajema vso dejansko in pravno podlago, na podlagi katere je bila izdana odločba 3. 8. 2001. V novem postopku ni mogoče odločati o invalidnosti v obdobju pred datumom izdaje pravnomočne zavrnilne odločbe, ker bi to pomenilo poseg v pravnomočnost. V novem postopku bi se na podlagi 129. člena ZUP lahko priznale pravice samo v primeru če bi prišlo po 3. 8. 2001 in do 4. 8. 2001 do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu 60. člena ZPIZ-1, takšna sprememba pa ne izhaja iz zbranega procesnega gradiva, odločitve v izpodbijani sodbi se ne da preizkusiti in ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločeno je bilo v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ne da bi bila podana sprememba v dejanski ali pravni podlagi po izdani pravnomočni zavrnilni odločbi, kar pomeni kršitev 225. člena ZUP in 158. člena Ustave RS, vse pa pomeni kršitve materialnega prava. S tem, ko je sodišče dopustilo ocenjevanje pred obdobjem izdaje prejšnje pravnomočne zavrnilne odločbe, pa je preseglo meje pravnomočnosti in se posredno spustilo v presojo pravilnosti prejšnje odločbe, kar pomeni nedopusten poseg v pravnomočnost in kršitve materialne oziroma procesne zakonodaje, takšna kršitev pa ne preneha kljub formalni določitvi datuma priznanja pravic s prvim naslednjim dnem po izdaji pravnomočne odločbe, saj je bila takšna odločitev sprejeta na podlagi predpostavk, ki so bili v dometu prejšnjega pravnomočno zaključenega postopka in je bilo na podlagi le teh že tako pravnomočno odločeno. Datum nastanka invalidnosti ne more biti določen avtomatsko s prvim dnem po pravnomočno izdani določbi in prav tako je pogoj za obstoj invalidnosti določena sprememba. Toženi stranki je bila kratena možnost sodelovanja v postopku, ker je sodišče zavrnilo predlog po zaslišanju sodne izvedenke. S tem je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi kršilo 243. člen ZPP, s tem, da je odločilo o datumu nastanka invalidnosti, ker je to medicinsko vprašanje in ga ugotavlja izvedenec medicinske stroke.

6Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

7Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, kateri se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

K reviziji tožnika:

8Sodišče druge stopnje je odločilo, da je glede časa nastanka invalidnosti potrebno upoštevati, da so pri tožniku ugotovljene spremembe nastale v času pred izdajo prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 10. 4. 2001 in dokončne odločbe tožene stranke 3. 8. 2001. Pri tem je štelo, da je bilo z učinkom pravnomočnosti odločeno o tožnikovi invalidnosti do 3. 8. 2001. Zato je razsodilo, da je tožnik invalid III. kategorije od 4. 8. 2001 dalje. Ker je tožena stranka o tožnikovi invalidnosti odločila z odločbo dne 3. 8. 2001, tožnik pa tega ni izpodbijal v sodnem postopku, je možno ugotoviti invalidnost le za kasneje. To pomeni, da bi tožnik lahko bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od datuma, ki ga je ugotovila izvedenka le v primeru, če za tisti čas ne bi obstajala pravnomočna odločba tožene stranke. Ugotovitev, da tožnik 3. 8. 2001 ni bil invalid III. kategorije je namreč pravnomočna in sodišče v tem postopku ni moglo niti smelo poseči v takšno odločitev. Je pa odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 10. 2003 in 8. 4. 2004, in razvrstilo tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 4. 8. 2001 dalje, ker je presodilo, da čas po tem datumu ni bil obsežen v pravnomočni odločbi tožene stranke. Zaradi zgoraj navedenega pa ni mogoče slediti reviziji tožnika v smislu, da bi ga moralo sodišče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti od datuma, ki ga je v mnenju navedla izvedenka, to je od 21. 3. 2001 dalje.

K reviziji tožene stranke:

9Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodba ima zadostno opredelitev o tem, zakaj je sodišče druge stopnje tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 4. 8. 2001 dalje.

10Ni utemeljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po neposrednem zaslišanju izvedenke, sodišče druge stopnje pa na to ni pazilo po uradni dolžnosti. Tožena stranka zaslišanja izvedenke na naroku za glavno obravnavo ni predlagala, je pa podala pisne pripombe na izvedenkino mnenje, kjer pa tudi ni izrecno zahtevala, da se izvedenka o teh pripombah dodatno zasliši. Zato teh pripomb ni mogoče šteti za obrazložen predlog za zaslišanje izvedenke. Če bi tak obrazložen predlog podala in bi ga sodišče neutemeljeno zavrnilo, bi lahko bila kršena strankina pravica do izjave (1).

11Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

12Pravilno je sodišče ugotovilo, da je bilo potrebno za odločitev o tožnikovem zahtevku glede na določbe 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99) uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92 – Uradni list RS, št. 12/92 in nadaljnji). ZPIZ/92 v 27. členu določa, da je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. ZPIZ/92 pa v 34. členu določa, da se v III. kategorijo razvrstijo zavarovanci, ki lahko po poprejšnji poklicni rehabilitaciji ali brez poklicne rehabilitacije poln delovni čas opravljajo drugo ustrezno delo.

13V dokaznem postopku je sodišče dejstva o tožnikovi invalidnosti ugotavljalo s stalno sodno izvedenko. Ta je ugotovila, da so pri tožniku prisotne omejitve, ki vplivajo na njegovo zmožnost opravljanja dela „izdelovanje talnih in lesonitnih oblog“, ki ga je tožnik nazadnje opravljal. Izvedenka je zaključila, da zdravstvene težave glede na diagnosticirano stanje o lobanjsko možganski poškodbi glave, psihoorganskem sindromu in epilepsiji po možganski poškodbi in s tem povezane omejitve pri opravljanju dela kažejo na nesporen obstoj III. kategorije invalidnosti. Glede datuma nastanka invalidnosti je izvedenka zaključila, da je pri tožniku do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju prišlo že 6. 7. 1994, najkasneje, in po mnenju izvedenke pa zanesljivo, od 21. 3. 2001 dalje. Da je do trajnih sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju prišlo in da so te spremembe z medicinskega vidika nastopile dne 21. 3. 2001, izhaja iz izpodbijane sodbe. Taka ugotovitev je del ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano, zato ni mogoče upoštevati navedb v reviziji tožene stranke, da do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo.

14Bistvena je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odločbi tožene stranke z dne 10. 4. 2001 in 3. 8. 2001, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zato je odločba tožene stranke postala (formalno) pravnomočna. Vendar je bilo o njegovi zahtevi za invalidnost odločeno ponovno, in sicer z odločbama tožene stranke z dne 22. 10. 2003 in 8. 4. 2004, s katerima je bila ponovno zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predmet tega socialnega spora je tako pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb z dne 22. 10. 2003 in 8. 4. 2004. Ti dve odločbi je sodišče prve stopnje odpravilo kot nezakoniti, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo.

15Po drugem odstavku 171. člena ZPIZ/92 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare. Glede na mnenje izvedenke je pri tožniku do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju prišlo zanesljivo od 21. 3. 2001 dalje, kar pomeni, da je dejanska ugotovitev, da je pri tožniku očitno prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju (da je do sprememb prišlo, kaže ugotovitev izvedenke v izvedeniškem mnenju na strani 16, ko ugotavlja, da je v času izdelave mnenja pri tožniku ugotoviti napredovalo stanje popoškodbene psihične prizadetosti, kar govori za že prisotno simptomatiko popoškodbne oškodovanosti). Ker je to obdobje (od 21. 3. 2001) obseženo v pravnomočni odločbi tožene stranke, tega datuma ni mogoče upoštevati, je pa mogoče tožniku priznati vtoževane pravice po pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 3. 8. 2001.

16Prvi odstavek 224. člena ZUP določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Če pa je bila v dvostopenjskem upravnem postopku zoper odločbo organa prve stopnje vložena pravočasna pritožba po legitimirani osebi, postane odločba dokončna z vročitvijo odločbe organa druge stopnje, s katero je bila pritožba zavrnjena (2). Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 8. 2001 tožnik imel možnost sodnega varstva, kar jasno izhaja iz pouka o pravnem sredstvu. Kot že rečeno, tožnik tega sodnega varstva ni uveljavljal, vendar je potrebno upoštevati, da je odločba tožene stranke postala pravnomočna s potekom roka za sprožitev sodnega postopka, v katerem bi zavarovanec lahko uveljavljal sodno varstvo. Za ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti je potrebno ugotoviti, kdaj je bila tožniku vročena odločba tožene stranke z dne 3. 8. 2001. Tega sodišče ni ugotavljalo.

17Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP revizijsko sodišče reviziji ugodilo in v celoti razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo sodišče moralo najprej ugotoviti, kdaj je bila ta odločba tožniku vročena in od ugotovitev te okoliščine, je odvisna ugotovitev nastopa dokončnosti in pravnomočnosti. Tožniku bo sodišče lahko vtoževane pravice priznalo šele po ugotovitvi teh okoliščin.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 464/2006 z dne 21. 11. 2008

Op. št. (2): Zakon o upravnem postopku s komentarjem, GV založba, 2004, stran 683