VSK Sodba Cpg 31/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 26.1.2021 in odgovor na to dopolnitev se zavržeta.

1Višje sodišče v K. je v tej zadevi¹ pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1..2018 z dne 24.9.2018.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v L. (I) v razmerju med tožečo in toženimi strankami razveljavilo učinek prenosa poslovnega deleža tožeče stranke v družbi C. d.o.o. s strani tožeče stranke na vsako od toženih strank, opravljenega s sklenitvijo pogodbe o prenosu poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa notarke N.K. SV 50/2011 z dne 7.1.2011 ter (II) tožene stranke obsodilo na plačilo in sicer prvo toženko na plačilo 1.416.748,80 EUR, drugo toženko na plačilo 1.416.748,80 EUR, tretjo toženko na plačilo 3.541.872,00 EUR in četrto toženko na plačilo 708.374,40 EUR. Toženke morajo tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške tega postopka.

3Zoper sodbo se pritožujejo vse toženke in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in po razveljavitvi dodelitev zadeve drugemu sodniku.

4Prva, druga in četrta toženka sodišču najprej očitajo, da je odločilo, da je sodba utemeljena po primarnem zahtevku (na podlagi pravil o izpodbijanju dolžnikovih dejanj v stečaju), o višini pa je odločilo po podrejenem zahtevku (to je zahtevku zaradi prepovedanih plačil po 233. členu Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1), saj ni upoštevalo cen na dan izdaje sodbe, kot to določa 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do strokovnih mnenj dr. Č., dr. V. in dr. M., ki skladno s prakso štejejo kot navedbe strank, čeprav bi to moralo storiti, saj gre za jasne, konkretne in pravno relevantne navedbe. Sodišče ni postavilo novega izvedenca, čeprav je strokovno mnenje Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani očitno nestrokovno in nedokončano, ker izvedenca pri izdelavi mnenj nista upoštevala Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) in Mednarodnih računovodskih standardov (v nadaljevanju MSRS), ki so zavezujoči. Na zaslišanju pa izvedenca nista znala pojasniti, kaj uporaba računovodskih standardov v vsebinskem smislu sploh pomeni. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika prve in četrte tožene stranke, čeprav je ta svojo odsotnost opravičil. Pri presoji subjektivnega elementa izpodbijanja ima zaslišanje strank absolutno prednost pred načelom hitrosti in ekonomičnosti. Sodišče ni upoštevalo navodila Višjega sodišča v K. in izvedencema ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja. Ni se opredelilo do vseh pravno relevantnih dokaznih predlogov, to je do predloga za zaslišanje g. K.in ge. K., ni pridobilo izpisa stanja portfelja na dan 7.1.2011 in ni vpogledalo v delniško knjigo tožeče stranke. Sodišče je kršilo postopek, ker se je v sodbi opredeljevalo do podrejenega zahtevka, čeprav je v celoti ugodilo primarnemu zahtevku. Zmotno je uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem izpodbojnosti, zlasti, da je bila tožeča stranka na dan 7.1.2011 insolventna, da je s sklenitvijo pogodbe o prodaji poslovnega deleža prišlo do oškodovanja upnikov in da so pritožnice vedele, da je bila tožnica v spornem obdobju insolventna. Napačno je sodišče štelo, da je pogoj insolventnosti izpolnjen tudi če tožeča stranka takrat ni bila insolventna, temveč je to šele postala s sklenitvijo pogodbe o prodaji poslovnega deleža. Neobrazložena je odločitev o stroških. V nadaljevanju so vsak očitek podrobneje obrazložili.

5Tretja toženka vztraja pri ugovorih, da tožba po primarni podlagi ni bila sklepčna, saj bi morala tožeča stranka izpodbijati tudi medsebojno kompenzacijo. Sama sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke. Tožeča stranka v bistvu zahteva dvakratno poplačilo - v obliki poslovnega deleža in v denarju. Napačno je sklicevanje na insolventnost, ki bi nastala šele z izpodbijanim pravnim dejanjem. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti samo osebna povezanost ob ugotavljanju ex post insolventnosti ne zadošča. Sodišče bi moralo ugotoviti konkretne okoliščine in ravnanja, iz katerih bi lahko zaključilo, da so toženci ravnali na način, da so favorizirali določene upnike. V zvezi z insolventnostjo sodišče ni odgovorilo na pomembna vprašanja: zakaj so bila sredstva tožeče stranke vrednotena na način, na katerega so bila in ali so družbeniki vedeli, da so bila vrednotena nepravilno. Sodišče nepravilno enači obstoj insolventnosti s subjektivnim elementom izpodbojnosti. Napačna je odločitev o podrejenem zahtevku, saj izplačilo bilančnega dobička ne predstavlja prepovedanega izplačila po 233. členu ZGD-1. Tožeča stranka v zvezi s tem niti ni podala pravno relevantnih trditev. V nadaljevanju četrti toženec sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem glede obstoja insolventnosti. Ponavlja svoje navedbe in opozarja na nepopolno ugotovitev obsega premoženja tožeče stranke, zmotno ugotovitev vrednosti delnic Gorenjske banke (v nadaljevanju GBKR), zmotno ugotovitev glede posojila Gorenjske banke in s tem povezane terjatve do M. d.o.o., pri čemer je stanje treba presojati ex ante, zmotno stališče glede zavarovanja, zmotno ugotovitev vrednosti delnic M. (v nadaljevanju MER). Napačno je stališče, da so relevantni edino podatki o dobičku, oziroma izgubi na borznem računu. Posebej očita ugotavljanje insolventnosti mimo SRS in MRSP. Nadomestna izpolnitev v smislu 283. člena OZ ni izkazana. Tudi četrti toženec sodišču očita bistvene kršitve postopka, ker strank vnaprej ni obvestilo, da bo na naroku 28.11.2019 prisoten tudi dr. K., ker je zavrnilo predloge za zaslišanje izvedencev ločeno, ker iz razlogov ni razvidno, katere navedbe strank je sodišče upoštevalo in ker ni navedlo, katere dokaze je izvedlo. Napačno se je opredelilo do priloženih strokovnih mnenj. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Podrejeno se četrti toženec pritožuje tudi glede višine zahtevka, saj bi bilo treba uporabiti cene na dan izdaje sodbe.

6Prva, druga in četrta toženka so po izteku roka za pritožbo vložile še dopolnitev pritožbe, v kateri sporočajo sodišču, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da tožeča stranka 7.1.2011 ni bila insolventna. V odgovoru na to dopolnitev je tretja toženka navajala, da gre za pravočasne navedbe.

7Pritožbe niso utemeljene.

8V tej zadevi je odločeno drugič. Prvič je sodišče prve stopnje zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na vračilo izplačanega dobička. Zoper sodbo so se pritožile vse stranke, pritožbeno sodišče je pritožbam ugodilo in sodbo razveljavilo. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo, ker je menilo, da je zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika sklepčen, pritožbam tožencev pa zaradi kršitev postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem, zaradi katerih ni moglo preizkušati očitkov o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo navodilom pritožbenega sodišča in vsebinsko odločalo o zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega sodnika in ustrezno dopolnilo dokazni postopek.

9V zvezi z dopolnitvijo pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta prepozna. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je jasen. Rok za pritožbo je 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe prve stopnje. Pritožbo, vloženo po zakonskem roku, se ne glede na njeno vsebino zavrže (343. in 346. člen ZPP). Ne gre namreč za vprašanje pravočasnosti navajanja novih dejstev in dokazov, temveč za vprašanje pravočasnosti vložitve pravnega sredstva. Tudi sicer pa je pravdno sodišče vezano samo na obsodilne sodbe kazenskega sodišča.

10Sam potek dogodkov v zadevi ni sporen. Upravni odbor tožeče stranke je dne 12.11.2010 za dan 7.1.2011 sklical skupščino tožeče stranke. V predlogu dnevnega reda je bilo med ostalim odločanje o uporabi 9.698.815,51 EUR bilančnega dobička. V tem delu je bil predlog sklepa, da se za dividende nameni 270.000,00 EUR, preostanek pa ostane nerazporejen. Dne 16.12.2010 je zapadlo v končno plačilo posojilo Gorenjske banke v znesku 6 MIO EUR. Dne 4.1.2011 je tožeča stranka za zavarovanje posojilne pogodbe z dne 28.12.2010, sklenjene s Creinafond d.o.o.., zastavila delnice GBKR, pri čemer je bila v pogodbi dogovorjena vrednost delnic 1.221,00 EUR. Toženke so kot delničarji tožeče stranke na skupščini tožeče stranke 7.1.2011 sprejele sklep (na podlagi nasprotnega predloga B.E.), da se bilančni dobiček iz leta 2009 v višini 7.290.000,00 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem. V nadaljevanju so istega dne pravdne stranke sklenile pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža tožeče stranke v družbi C. d.o.o., s katero je tožeča stranka toženkam odsvojila svoj poslovni delež za kupnino v skupni višini 7.083.744,00 EUR. Dne 10.1.2011 je sledila medsebojna kompenzacija terjatev toženih strank do tožeče iz naslova dividend in tožeče stranke do toženih iz naslova prodaje poslovnega deleža. Predsednik upravnega odbora tožeče stranke je bil takrat B.E., ki je bil hkrati zakoniti zastopnik prve in četrte toženke, drugo toženko je na skupščini zastopal A.G., tretjo toženko pa A.K. oba hkrati izvršna direktorja in člana upravnega odbora tožeče stranke. Dne 15.6.2011 so toženci poslovne deleže v C. d.o.o. vložili v družbo G...In. d.d.. Gorenjska banka pa je 16.6.2011 predlagala uvedbo stečaja nad tožečo stranko, tožeča stranka je 17.10.2012 podala predlog za začetek postopka prisilne poravnave, dne 18.6.2013 pa se je nad tožečo stranko (v postopku prisilne poravnave) začel stečaj.

11Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, da je zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, kot je bil postavljen, sklepčen. Tožeča stranka je namreč navajala tudi, da je sklenitev izpodbijane pogodbe povzročila neenako obravnavanje upnikov. Značilnost neenake obravnave upnikov² pa ima po navedbah tožeče stranke razpolagalni pravni posel, s katerim je bil na upnike prenesen poslovni delež na C. d.o.o. (ki naj bi predstavljal edino neobremenjeno in likvidno premoženje tožeče stranke). V takem položaju pa je tudi po pravni teoriji³ treba izpodbijati razpolagalni pravni posel in s tem postaviti z izpodbijanim dejanjem privilegiranega upnika v enak položaj, kot ga imajo ostali upniki.

12Pritožbe izhajajo iz napačne predpostavke, da je bil v zadevi postavljen podrejeni zahtevek. Tožeča stranka je namreč proti vsaki od toženk postavila samo zahtevek, da se v razmerju med njo in tožečo stranko razveljavi učinek prenosa poslovnega deleža tožeče stranke v družbi C. ter na plačilo denarnih zneskov v višini iz sklepa o razdelitvi dobička. Denarni zahtevek je sicer utemeljevala na dveh pravnih podlagah, vendar to ne pomeni, da je šlo za podrejeni zahtevek po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP. Zato ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče, ko ugodi primarnemu zahtevku, ne sme več obravnavati podrejenega. Zahtevek, kot je bil postavljen, pa lahko sodišče obravnava po več pravnih podlagah. Očitana kršitev postopka zato ni podana. Prav tako se toženke neutemeljeno zavzemajo, da naj tožeča stranka ne bi podala ustreznih navedb za obravnavo zahtevka po določbi 233. člena ZGD-1. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da to ne drži. Na razloge v točki 104. izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje. Ker ni šlo za podrejeni zahtevek, so tudi neutemeljeni očitki tožencev, da bi jih moralo sodišče posebej poučiti, da bo obravnavalo denarni zahtevek tudi na podlagi 233. člena ZGD-1. Navsezadnje je prav na tej pravni podlagi sodišče prvič že ugodilo zahtevku. Vse dejanske navedbe, ki omogočajo odločanje na podlagi 233. člena ZGD-1 je tožeča stranka podala pravočasno in zanje tudi predlagala dokaze. Če gre za ponavljanje istih dejstev, za katere že obstaja dokazni predlog, ni treba vsakokrat, ko se neko dejstvo v navedbah ponovi, zanj ponovno predlagati istega dokaza samo zato, ker se posledica veže na drugo pravno podlago (kot je pritožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje). Tožeča stranka je že v tožbi navajala, da glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika opisano ravnanje toženih strank (delničarjev tožeče stranke) pomeni tudi kršitev načela ohranitve osnovnega kapitala družbe, da so plačila prejeli v obliki dividend in da so vedeli, da do izplačila niso upravičeni. Toženci so se zoper tako postavljene navedbe med postopkom tudi branili.

13Nujen element tako objektivnega kot subjektivnega elementa izpodbojnosti je insolventnost stečajnega dolžnika v času, ko so bila izpodbojna dejanja izvršena. Z insolventnostjo namreč šele nastopi obveznost enakega obravnavanja upnikov, za subjektivni element pa se morajo sopogodbeniki zavedati, da je dolžnik insolventen. Večina dokaznega postopka na prvi stopnji je bila namenjena prav vprašanju, ali je bila tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža insolventna. Prav tako je velik del očitkov glede kršitev postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja uperjenih zoper ravnanje in zaključke sodišča prve stopnje ob ugotavljanju insolventnosti.

14Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje Ekonomske fakultete v Ljubljani. V postopku sta bili izdelani dve dopolnitvi mnenja, oba izvedenca, ki sta v imenu izvedene ustanove mnenje izdelala, pa je sodišče tudi zaslišalo. Pri tem je tožencem omogočilo postavljanje vprašanj s pomočjo strokovnih pomočnikov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je s strani sodišča imenovana izvedena ustanova (oziroma v njenem imenu dr. V. in dr. K. prepričljivo odgovorila na vsa vprašanja⁴. Na podlagi odgovorov izvedene ustanove pa se je sodišče prve stopnje opredelilo od vseh odločilnih navedb tožencev, tudi tistih, podanih v strokovnih mnenjih, ki so jih priložile svojim pravočasnim vlogam. To je storilo ob ugotavljanju dejanskega stanja glede vsake od postavk premoženja in obveznosti tožeče stranke, konkretno pa še v točkah 76. do 84. Do mnenja dr. Č. se ni posebej opredeljevalo iz razlogov, pojasnjenih v točki 16. obrazložitve sodbe, toženci pa v pritožbi povzemajo le pavšalne navedbe iz mnenja dr. Č., na katere pa je sodišče vsaj smiselno odgovorilo že, ko se je opredeljevalo do ostalih strokovnih mnenj. Ne sklicujejo pa se na kakšne konkretne navedbe, ki se razlikujejo od ostalih strokovnih mnenj in ki bi terjale poseben odgovor sodišča. Zato pritožbeno sodišče bistvene kršitve postopka v zvezi z navedbami iz mnenja dr. Č. ni ugotovilo.

15Sodišče prve stopnje je pri vsaki od postavk pojasnilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje in zakaj meni, da izhajajo navedbe tožencev iz napačnih predpostavk. Ne drži torej, da sodišče ne bi obrazložilo, zakaj mnenje sprejema kot strokovno. Kot rečeno, predstavljajo priložena strokovna mnenja le navedbe tožencev, nanje pa je sodišče odgovorilo. Nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, zato o kršitvi postopka, ker sodišče ni imenovalo drugega izvedenca, ne moremo govoriti. Sodišče tudi utemeljeno ni izvedlo zaslišanja zakonitega zastopnika prve in četrte toženke, saj se ni odzval sodnemu vabilu. Pritožniki napačno razlagajo določbo 258. člena ZPP. Da bi šteli, da se je stranka odzvala vabilu, namreč ne zadošča, da pravočasno pošlje kakršnokoli opravičilo, temveč mora biti to opravičilo utemeljeno. Glede na to, da je bil g. E. pravilno in pravočasno vabljen, opravičilo, poslano dan pred narokom zgolj z navedbo, da naj bi šlo za neodložljive službene obveznosti (razgovor s potencialnim kupcem v Amsterdamu) in predložitvijo pogodbe, iz katere ne izhaja nič konkretnega, ne zadošča. Tudi naknadno ni sodišču predložil nobenega dokazila, ki bi dokazovalo njegovo odsotnost ravno na dan naroka, da so se razgovori dejansko opravili in da so bili res neodložljivi. Za stališče, da naj bi za stranke ne veljala obveznost upravičiti svoj izostanek, ni podpore v ZPP. Dolžnost pričanja⁵ vsebuje tako pri pričah kot pri strankah dolžnost odzvati se vabilu, dolžnost izpovedati in dolžnost govoriti resnico. Razlika je le v tem, da ima pri strankah javnopravne posledice samo kršitev dolžnosti govoriti resnico, medtem ko je izvedba samega dokaza (ali se bo zaslišanja udeležila in izpovedovala) izključno v dispoziciji stranke. Toliko bolj torej velja, da mora stranka svojo odsotnosti upravičiti na način, da je jasno, da se zaslišanja ni udeležila le zaradi nepričakovanih in neodložljivih okoliščin. Pri praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicujejo pritožniki, pa ne gre za primerljive položaje, torej položaje, ko je stranka sicer imela možnost zaslišanja, vendar se zaslišanja iz razlogov, ki so v njeni sferi, ni udeležila.

16Zavrnitev dokaznih predlogov je bila ustrezno obrazložena. Ali je obrazložitev zadostna, je odvisno od vsake konkretne situacije, zato pritožniki s pavšalnim sklicevanjem na posamezne odločbe Ustavnega sodišča in ESČP ne morejo uspeti. Priči Kr. in Ko. naj bi izpovedovali glede obstoja dogovora s S. glede odkupa delnic GBKR. Glede tega dogovora je sodišče ugotovilo, da se toženci sklicujejo na dogovor, ki ni bil sklenjen s tožečo stranko, saj ta takrat še ni obstajala⁶. Da pa bi bil ta (ustni) opcijski posel s pogodbo o oddelitvi (na podlagi katere je nastala tožeča stranka) prenesen na tožečo stranko, nobena stranka ni zatrjevala⁷. Ta dogovor, tudi če je bil sklenjen, ni ustvaril nobenih upravičenj za tožečo stranko, zato predlagane priče ne bi izpovedovale o za ta postopek relevantnem dejstvu. Kar se tiče izpisa stanja portfelja tožeče stranke na dan 7.1.2011, je iz točke 67. izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče z „izpisom stanja portfelja na dan 7.1.2011“ vsebinsko ukvarjalo. Kljub pomislekom glede verodostojnosti izpisa (ki bi jih bilo res mogoče odpraviti s pridobitvijo izpisa od KDD oziroma ATVP) je namreč zapisalo, da izpis vsebuje na primer delnice Razvojne banke V. – v stečaju, ki so vrednotene po 378,05 EUR, čeprav je družba v stečaju, da vsebuje delnice GBKR in MER, ki so bile že upoštevane pri ugotavljanju višine premoženja, v seznamu pa so bile tudi lastne obveznice, glede katerih tožena stranka ni pojasnila, kako bi jih lahko v spornem obdobju lansirala po v izpisu navedeni ceni. Pritožniki ne povedo, do kakšnega drugačnega zaključka bi sodišče lahko prišlo, če bi izpis pridobilo od ATVP. Kakšna je zveza med dokaznim predlogom za vpogled v delniško knjigo tožeče stranke in vrednostjo delnic GBKR, pa pritožba ne pojasni, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo, ali je prišlo do kršitve postopka, ki je vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

17Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj sodišče tožencev ne bi vnaprej obvestilo, da bo na naroku zaslišan tudi dr. K.. Iz dopisa, ki ga je sodišče poslalo strankam, namreč izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je za izvedeno ustanovo imenovalo Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Ta je za izdelavo mnenja določila dr. V. in dr. K., ki sta mnenje podala skupaj, zato je tudi logično, da sta bila skupaj zaslišana. O kakšni kršitvi postopka, ker ni bil vsak od njiju zaslišan posebej, zato ni mogoče govoriti. V čem naj bi dejstvo, da sodišče v uvodnem delu obrazložitve ni izrecno navedlo vseh dokazov, ki jih je izvedlo in se je namesto tega do dokazov opredeljevalo v zvezi z ugotavljanjem vsakega posameznega dejstva, vplivalo na pravilnost sodbe, pritožniki ne povedo. Ne drži pa, da sodišče ne bi navedlo, katere vloge je upoštevalo (uvodni povzetek navedb, 4. in 7. točka obrazložitve).

18Na podlagi vsega do zdaj povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev postopka, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba je konsistentna in jasna, zaključki so prepričljivo obrazloženi, tako da jih je mogoče preizkusiti.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega prava

19Odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je bila tožeča stranka v trenutku, ko je bila sklenjena pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, insolventna, saj je bila dolgoročno plačilno nesposobna. Njene obveznosti so namreč presegale njeno (pravilno ovrednoteno) premoženje. Ne drži zato navedba v pritožbi, da naj bi sodišče ugotovilo le trenutno nelikvidnost. Res se je ukvarjalo tudi s tem vprašanjem, vendar le v zvezi s trditvami tožencev, da je tožeča stranka ob sprejetju sklepa o razdelitvi bilančnega dobička imela dovolj likvidnih sredstev (poleg poslovnega deleža v C.) za izplačilo tega dobička. Te trditve se niso izkazale za točne. Pri ugotavljanju vrednosti je sodišče (oziroma izvedena ustanova) izhajalo iz bilance tožeče stranke za leto 2010, pri čemer je preverjalo posamezne postavke in ugotovilo, da je premoženje precenjeno, obveznosti pa podcenjene. Povedano pomeni, da je upoštevalo vse premoženje tožeče stranke, posebej pa se je ukvarjalo le s tistimi postavkami, ki so vplivale na pravilno vrednotenje premoženja. Pritožniki ne povedo, kako bi premoženje, o katerem se sodišče ni posebej opredeljevalo, sploh lahko vplivalo na drugačno vrednost premoženja in drugačno višino obveznosti. Glede portfelja delnic pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da se nekatere delnice podvajajo, druge pa so očitno prevrednotene. Izvedenec pa je povedal, da je tudi to premoženje upošteval v okviru podatkov bilance. Da bi bila vrednost tega premoženja boljša od tiste, prikazane v bilancah tožeče stranke, pa toženci niso obrazloženo trdili.

20Ni jasno, kaj želijo toženci doseči z navedbami, da izvedenec ni pravilno opredelil naložbe v C. kot likvidno in da tega premoženja ni upošteval. Iz 36. točke razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da znaša vrednost tega premoženja 7.083.744,00 EUR. V vrednost premoženja, kakršna je bila ugotovljena z bilanco, sodišče zato na račun vrednosti poslovnega deleža v C. ni posegalo. Razpravljanje o tem, ali so toženci razpolagali s sredstvi za plačilo po pogodbi, pa je glede na nadaljnje dogajanje v zadevi brezpredmetno, saj je bila s prodajo poslovnega deleža v C. na koncu odplačana terjatev tožencev iz naslova razdelitve bilančnega dobička.

21Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve vrednosti delnic GBKR. Ni sporno, da so bile te delnice 4.11.2011⁸ zastavljene in da je bila v pogodbi o zastavi upoštevana vrednost delnic 1.221,00 EUR. Po cenitvi T. G., ki so jo v spis vložile toženke, naj bi bila vrednost delnic 2.100,00 EUR (srednja vrednost med 1.700,00 in 2.600,00 EUR, kot naj bi se gibale cene teh delnic). Gre za vrednotenje iz časa več kot pol leta pred spornimi dogodki in se nanaša na dan 31.12.2009. Iz podatkov o transakcijah s temi delnicami (ki so jih v spisi predložili toženci in iz katerih ni razvidno, za kakšne transakcije je šlo) izhaja, da je vrednost delnic GBKR v letu 2010 izjemno nihala (med 713,90 EUR na dan 30.11.2010 in 2.500,00 EUR na dan 16.12.2010), pri čemer iz v spis vloženih dokaznih listin ni razvidno, za kakšne transakcije je šlo⁹. Cenitev T. G. zato brez ustreznih prilagoditev ni uporabna za ugotovitev realne vrednosti delnic leto dni pozneje (posebej še, ker gre za obdobje finančne krize). Tožeča stranka (oziroma v njenem imenu njeni organi, ki so jih, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, sestavljali zakoniti zastopniki tožencev) je v pogodbi o zastavi delnic le-te sama ocenila na 1.221,00 EUR na delnico, delnice GBKR niso kotirale na borzi, pri transakcijah pa je njihova vrednost izrazito nihala (pri čemer toženci niso izkazali, za kakšne transakcije naj bi šlo) Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato izvedena ustanova prepričljivo in razumno ocenila njihov pravo vrednost na 1.221,00 EUR na delnico. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso uspele izkazati, da bi obstajal dogovor med tožečo stranko in S.K, po katerem bi tožeča stranka lahko s pozivom na odkup (uveljavitev opcije) prodala družbi S. d.d. po ceni 2.500,00 EUR na delnico. Na prepričljive razloge sodišča prve stopnje, podane v točki 41. izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in jim nima ničesar dodati. Pritožniki s ponavljanjem svojih navedb zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Navsezadnje pa se je kasneje izkazalo, da je S. sklenitev tovrstnega dogovora izrecno zanikala in ob pozivu stečajnega upravitelja delnic ni želela odkupiti.

Glede posameznih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še odgovarja, kot sledi. V sklepu o razveljavitvi je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, naj upošteva in se opredeli tudi do navedb in dokaznih predlogov, ki so jih toženci navajali kot reakcijo na ugotovitve izvedenca. To pa ne pomeni, da bi moralo sodišče tem navedbam in dokaznim predlogom slediti kot pravilnim, kot si to očitno napačno predstavljajo pritožniki. Bistveno je, da se je do mnenja ge. V. sodišče prve stopnje opredelilo (v točki 79. izpodbijane sodbe).V tretji pripravljalni vlogi so toženci res navajali, da so delnice GBKR vrednotili po ceni 2.000,00 EUR na delnico, v mnenjih (ki štejejo kot navedbe) pa tudi 1.969,26 EUR in 1.899,93 EUR, vendar so se hkrati sklicevali na izpis stanja portfelja na dan 7.1.2011 (torej na dan sklepanja spornih poslov), po katerem naj bi vrednost portfelja znašala 16.813.425,86 EUR in pri izračunu katerega je bila upoštevana vrednost delnice GBKR 2.500,00 EUR. Na kakšen način so ob presoji finančnega, premoženjskega in likvidnostnega stanja tožeče stranke ob odločanju o sklenitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža in ob sprejetju sklepa o razdelitvi dobička upoštevali vrednost 2.000,00 EUR oziroma nižjo, pritožniki ne povedo (v pripombah na izvedensko mnenje z dne 27.6.2016 so jasno zapisali, da so bile delnice vredne 2.500,00 EUR na delnico. Vrednost 2.000,00 EUR so ponudili kot podrejeno).

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je treba upoštevati izrazito nihanje vrednosti delnic GBKR v letu 2010, kakršno je razvidno iz opravljenih transakcij in da je tožeča stranka v pogodbi o zastavi delnic z dne 4.1.2011 kot tržno vrednost (tako izhaja iz pogodbe) določila bistveno nižjo ceno. Nobenega dvoma ne more biti, da so se okoliščine v letu 2010 spreminjale (gre navsezadnje za obdobje gospodarske krize, v kateri so bile prizadete (tudi) banke). Sodišče je res nerodno zapisalo, da dokazne listine o prometu z delnicami, ki so jih predložili toženci, niso verodostojne. Kljub temu pa je listine vseeno ocenilo in na njihovi podlagi ugotovilo, da je cena delnice nenavadno in močno nihala, zato ti podatki niso primerni za določitev „prave“ vrednosti delnice. Te podatke je primerjalo s podatki o cenah delnic GBKR, kot so razvidne iz prometa, ki ga je s temi delnicami imela tožeča stranka, in ugotovilo enako. Res je sodišče ugotovilo, da so cene proti koncu leta 2010 padle (13.12.2010 transakcija z A. inž. po ceni 900,00 EUR), vendar je hkrati ugotovilo, da je bil 16.12.2010 nato opravljena transakcija po ceni 2.500,00 EUR (z M.F. inženiring). Glede na povedano vprašanje, kakšna je bila vsebina pogodb z g. F. in go. T. Š. ne vpliva¹⁰ na zaključek, da so cene izrazito nihale in da na njihovi podlagi ni mogoče oceniti vrednosti delnic, posebej še, ker niso kotirale na borzi. Pritožbeno sodišče glede pogodb, na katere opozarja pritožba, le pripominja, da ni logično, zakaj bi tožeča stranka sklepala pogodbe po nižji ceni delnic, če se je za prodajo odločila samo zato, ker je potrebovala sredstva za svoje financiranje. Isti rezultat bi namreč lahko dosegla, če bi delnice prodala po ceni, za katero trdi, da je tržna, le manj delnic bi bilo treba prodati. V listini, ki jo je predložila tožena stranka (priloga B254), ni podlage za pritožbene trditve, da je bila cena v pogodbi določena kot knjigovodska vrednosti delnice, saj je v tabeli 2. členu zapis „(tržna) vrednost za 1 delnico“¹¹. V nadaljevanju pogodbe je res zapisano, da se za delnice, ki ne kotirajo na borzi, uporabi knjigovodska vrednost papirja, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da ta vrednost ne ustreza tržni vrednosti, kot so jo takrat ocenjevale pogodbene stranke. Izvedenec je na očitke v zvezi s tem podrobno odgovarjal na zaslišanju. Tudi v pisni dopolnitvi je pojasnil, da ni izhajal iz knjigovodske vrednosti delnic, temveč je na podlagi dejstva, da je tožeča stranka (oziroma njeno poslovodstvo) le 3 dni pred izpodbijanimi dejanji sklenila pogodbo o zastavi delnic po ceni 1.221,00 EUR, ugotovil, da je bila taka tudi tržna cena delnic. V zvezi s tem je še pojasnil, da je bilo obdobje 2009 - 2011 obdobje globoke finančne krize, kar se je odražalo v plitkem in nedelujočem trgu kapitala. Splošna posledica tega je bila, da cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov. S stališčem, da tudi pogodba o zastavi delnic odraža stanje na trgu, se strinja tudi pritožbeno sodišče. S pogodbo o zastavi se namreč zavaruje terjatev upnika. V primeru, da terjatev ni poplačana, lahko upnik delnice proda in se iz izkupička poplača. Povedano pa pomeni, da sta stranki pogodbe pričakovali, da bi v primeru prodaje delnice dosegle vrednost 1.221,00 EUR. Drugačna razlaga z vidika poslovanja gospodarskih subjektov na trgu ni razumna. Zato je določitev cene v pogodbi o zastavi relevanten podatek pri ugotavljanje tržne cene delnic, posebej še v odsotnosti drugih konkretnih podatkov.¹² Do tega (in vsebine druge strani pogodbe) se je smiselno opredelilo tudi sodišče, ko je zapisalo, da je način, kako so stranke določile tržno vrednost delnic, v njihovi domeni.

22Pravilna je tudi odločitev glede posojila Gorenjske banke (in s tem povezane terjatve do družbe M.). Iz pogodbe o kratkoročnem posojilu v prilogi A12 izhaja, da je Gorenjska banka 23.2.2009 dala tožeči stranki posojilo v znesku 6.000.000,00 EUR, ta znesek je tožeča stranka dejansko tudi prejela (kar je zabeleženo na konto kartici) in ga nato istega dne na podlagi posojilne pogodbe št. 32/02-DK/09 nakazala družbi M.. Rok vračila posojila po pogodbi z M. je bil 17.6.2010, rok vračila posojila po pogodbi z Gorenjsko banko pa je bil 16.12.2010. V času izpodbijanih dejanj je tožeča stranka posojilo Gorenjske banke (pravilno) knjižila kot svojo obveznost. Toženci so neuspešno trdili, da je bila pogodba z Gorenjsko banko nična in navidezna. Kljub temu je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ravnala, kot da pogodbe obstajajo in niso navidezne, saj je ta bili obe pogodbi knjiženi v poslovnih knjigah, zoper M. pa je vodila izterjavo in iz tega naslova celo prejela 894.920,00 in 20.235,00 EUR. Do trditev o ničnosti se je torej sodišče opredelilo, hkrati pa je pojasnilo, da je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe pravnomočno zavrnjen (in pravnomočno ugotovljen obstoj terjatve Gorenjske banke do tožeče stranke).Glede na denarni tok in glede na dejstvo, da gre pri tožeči stranki za finančno družbo, bi moralo biti vsakemu vsaj približno skrbnemu organu vodenja gospodarskih (finančnih) družb ves čas jasno, da o ničnosti posla ne moremo govoriti. Šlo je za posel¹³, katerega uspeh je bil odvisen od tega, ali bo M. svojo obveznost odplačal. Oboje je bilo zato treba upoštevati pri ugotavljanju vrednosti premoženja na dan 7.1.2011. Ker tožeča stranka posojila, ki ga je najela pri Gorenjski banki, ni odplačala, je bilo to posojilo pravilno upoštevano kot obveznost tožeče stranke, ki je zmanjševala njeno premoženje. Posojilo, dano M. je bilo sicer delno odplačano, v večjem delu pa ne, in to kljub temu, da je od zapadlosti posojila minilo že pol leta. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posojilo (preostanek v višini 5.141.792,00 EUR) ni bilo ustrezno zavarovano. Po Posojilni pogodbi je bilo posojilo zavarovano s korporacijsko garancijo družbe Me.. V izvršilnem postopku je tožeča stranka sicer dosegla predhodno odredbo, vendar je to zavarovanje le pogojno, saj v primeru stečaja dolžnika, upnik ne pridobi ločitvene pravice. Še pomembnejše pa je, da je bil že 3.11.2010 nad družbo Me. d.d. začet postopek prisilne poravnave, kar pomeni, da so bili izvršilni postopki prekinjeni in torej do poplačila iz zastavljenih delnic ni bilo mogoče priti (v postopku prisilne poravnave pa je bil po podatkih AJPES v letu 2014 začet stečaj). Povedano pomeni, da zastavljene delnice, gledano tudi ex ante, niso bile likvidne, saj tožeča stranka do zaključka insolvenčnega postopka nad Me. ni mogla pričakovati, da bi jih bilo mogoče unovčiti. Tudi sicer pa bi bile glede na dejstvo, da je zavarovanje temeljilo na predhodni odredbi, unovčljive le pogojno, če bi postopek prisilne poravnave uspel in nad Me. ne bi bil začet stečaj.

23Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vrednost delnic Me. v začetku leta 2011 enaka nič. Izvedena ustanova je razloge za tako vrednotenje podrobno obrazložila. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, neposredna uporaba računovodskih standardov v razmerah, kakršne so bile, ni primerna. Nad Me. je takrat že tekel postopek prisilne poravnave (v katerem se je po podatkih AJPES leta 2014 začel stečaj), družba je imela negativni kapital in ni kotirala na borzi. Nazadnje so te delnice kotirale na borzi 6.2.2008, zanje ni bil vzpostavljen likvidni trg. Me. je izkazoval knjigovodsko vrednost 1,68 EUR za delnico. Zato je v portfelju tožeče stranke upoštevana vrednost 45,00 EUR na delnico brez vsake realne podlage, kar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moralo biti jasno vsakemu finančnemu strokovnjaku. Toženci z vztrajanjem pri knjiženju po računovodskih standardih ne morejo uspeti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bilanca ni sama sebi namen, še manj pa je njen namen opravičevati poslovne odločitve. Enako velja za sklicevanje na promet s temi delnicami. Dejstvo je, da je bil Me. najmanj od 3.11.2010 insolventen, sicer ne bi bil v postopku prisilne poravnave. To dejstvo je bilo že glede na veliko medijsko pokritost splošno znano, gotovo pa med finančnimi strokovnjaki, še posebej tistimi, ki so z Me. sodelovali. Javna dražba, na katero se pritožniki sklicujejo, je bila izvedena pred začetkom postopka prisilne poravnave, predlagana cena konverzije terjatev v delnice v postopku finančnega prestrukturiranja pa nima zveze s tržno ceno delnice in njeno likvidnostjo.

24Kar se tiče poslovanja preko borznega računa, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izvedenec to premoženje (razen delnic GBKR in MER, o katerih je bilo govora v prejšnjih točkah te obrazložitve)upošteval, promet na borznem računu pa ni vplival na boljše ali slabše stanje premoženja tožeče stranke. Glede sklicevanja na promet z delnicami GBKR pa je bilo prav tako že zgoraj pojasnjeno, da iz priloženih listin ni razvidno, za kakšne transakcije je šlo.

25Izvedena ustanova in sodišče prve stopnje sta odgovorila tudi na očitke v zvezi z uporabo oziroma neuporabo računovodskih standardov. Poslovne knjige morajo namreč izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Že zakon (61. člen ZGD-1) dopušča možnost, da uporaba slovenskih računovodskih standardov ali mednarodnih standardov računovodskega poročanja ne zadošča za resničen in pošten prikaz naštetega in v izjemnih primerih dopušča možnost, da se te določbe ne uporabijo, če bi se z opustitvijo njihove uporabe lahko dosegel resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. V sporni zadevi je šlo za obdobje globoke finančne krize, ko cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov (kar je izvedenec podkrepil tudi z letnim poročilom Slovenske odškodninske družbe). To pa je pomenilo razkorak med določili računovodskih standardov (ki pri oslabitvah upoštevajo pričakovane prihodnje denarne tokove) in realnim stanjem na trgu v tem obdobju. Izvedenec je pojasnil, da so v tistem obdobju vse družbe v Sloveniji prav zato imele številna strokovna vprašanja, povezana z aplikacijo računovodskih standardov. Toženci se zato neutemeljeno zavzemajo za nekritično uporabo računovodskih standardov, posebej še, ker je pri vrednotenju posameznih postavk najpomembnejše načelo previdnosti. To načelo pa morajo skrbni gospodarstveniki upoštevati tudi pri sprejemanju poslovnih odločitev. Zato toženci s svojimi pripombami niso uspeli vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja Ekonomske fakultete v Ljubljani.

26Na podlagi vsega povedanega je pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo za prikaz prave vrednosti premoženja in obveznosti tožeče stranke treba opraviti slabitve in da je pravilno izkazani kapital tožeče stranke na dan 7.1.2011 (pred sklenitvijo pogodbe o prenosu poslovnega deleža in pred sprejetjem sklepa o razdelitvi dobička) negativen, kar pomeni, da je bila tožeča stranka že celo pred sprejetjem sklepa o delitvi dobička dolgoročno plačilno nesposobna. S sprejetjem sklepa o razdelitvi dobička pa se je negativni kapital še povečal, saj je nastala obligacijska obveznost do delničarje. Pred sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, torej v trenutku, ki je odločilen za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika je negativni kapital znašal že – 7.821.375,00 EUR. Pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da bi bil kapital negativen tudi v primeru, da bi delnice GBKR vrednotili po ceni 1.899,93 EUR, kot se zavzemajo pritožniki (pri 3.542 delnicah bi to omenilo razliko 2.404.770 EUR). Tožeča stranka je finančna družba, ki se je ukvarjala s kupovanjem in prodajo naložb v delnice, poslovne deleže in nepremičnine,vse skupaj pa se je dogajalo v obdobju globoke finančne krize, to je v obdobju padanja borznih indeksov in cen nepremičnin. Zato pri dolgoročni plačilni nesposobnosti ni šlo za nek trenuten položaj. Navsezadnje pa se je že čez pol leta začel insolvenčni postopek nad tožečo stranko.

27Delnice GBKR so bile zastavljene¹⁴. Terjatve, za katere so bile delnice zastavljene, tudi še do začetka stečaja nad tožečo stranko niso bile poplačane. Povedano pomeni, da te delnice 7.1.2011 niso bile likvidne in jih v spornem obdobju ni bilo mogoče uporabiti za izplačilo dobička, saj bi bilo z izkupičkom od njihove prodaje najprej treba poplačati obveznosti, za poplačilo katerih so bile zastavljene (ne glede na to, da zastavni upniki niso zahtevali prodaje delnic). Terjatev do M.n v tistem trenutku (pa tudi kasneje) ni bila izterljiva. Tako se pokaže, da je bilo edino neobremenjeno premoženje tožeče stranke njen poslovni delež v C.

28Pogodba o prodaji poslovnega deleža v C. je bila torej sklenjena v času, ko je bila tožeča stranka insolventna. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, sta podana tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti. Zgoraj je bilo pojasnjeno, da je bilo edino neobremenjeno premoženje tožeče stranke v tistem obdobju poslovni delež v C. (glede na to, da je bil ta delež prodan, ni pomembno vprašanje, ali naj bi sicer šlo za likvidno premoženje, ali ne). S prodajo poslovnega deleža so bile poplačane obveznosti iz naslova sklepa o razdelitvi dobička. S tem so tožene stranke v obdobju izpodbojnosti prišle do poplačila svojih terjatev pred poplačilom ostalih upnikov, ki bodo prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti toženci niti obrazloženo ne nasprotujejo.

29Podan pa je bil tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Neprerekano dejstvo je, da so bile vse vodstvene in nadzorstvene funkcije v tožeči stranki v rokah zakonitih zastopnikov tožencev. Ti so bili zato seznanjeni s poslovanjem, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pri tem ni pomembno, ali je bila bilanca za leto 2010 že izdelana, saj morajo biti člani upravnega odbora (A.K. in A.G. tudi kot izvršna direktorja) seznanjeni z vsemi posli, terjatvami, obveznostmi in premoženjem tožeče stranke. Poleg tega so tudi strokovnjaki s področja financ¹⁵. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do védenja vsake od toženih strank in ni izhajalo zgolj iz dejstva, da je šlo za osebne povezanosti. Pritožbeno sodišče se na prepričljive razloge sodišča prve stopnje v izogib ponavljanja v celoti sklicuje. Šlo je za obdobje gospodarske krize, ki je zlasti prizadelo finančne trge, zato s sklicevanjem na podatke iz poslovnega poročila za leto 2009, oziroma, da glede na stanje na trgu slabitve niso bile potrebne, pritožniki ne morejo uspeti. Tudi gledano ex ante je od povprečno skrbnih gospodarstvenikov mogoče pričakovati, da razumejo pomen obveznosti po posojilni pogodbi, da so poznali stanje v družbah Me. in M.¹⁶, da so poznali položaj na finančnih in borznih trgih. Zato bi morali vedeti, da je treba posamezne postavke v bilancah slabiti, vedeti bi torej morali kakšna je dejanska vrednost premoženja tožeče stranke, posebej po sprejetju sklepa o delitvi dobička. Pritožniki zato ne morejo uspeti s sklicevanjem na delitev dela v upravnem odboru ali na dejstvo, da se K. z G. in E. ni pogovarjala o tem, da zahteva Gorenjska banka vrnitev posojila. Zgoraj je bilo namreč ugotovljeno, da je Gorenjska banka posojilo dejansko nakazala tožeči stranki, ta pa je potem za ta sredstva sklenila posojilno pogodbo z M.. V položaju, ko je tožeča stranka celo terjala vrnitev posojila od M. (in v manjšem delu uspela in prejela del sredstev), niti od povprečnih udeležencev v pravnem prometu ni mogoče pričakovati, da jim ne bi bilo jasno, da bo treba posojilo vrniti, kaj šele od poslovodstva, ki ravna s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke. Podobno velja za vrednost posameznih delnic v obdobju globoke gospodarske krize. Noben od tožencev zato ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni poznal položaja. Navsezadnje pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ravno potek dogodkov in sprejete odločitve kažejo, da so še kako dobro vedeli, da je tožeča stranka v težavah, oziroma, da je insolventna.

30Neutemeljeno je sklicevanje tretje toženke na določbe OZ o nadomestni izpolnitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je tožeča s sklenitvijo pogodbe o prenosu poslovnega deleža dejansko ustvarila pogoje za medsebojno kompenzacijo terjatev in da je na ta način svojo obveznost iz naslova sklepa o delitvi dobička poravnala s poslovnim deležem v C.. S tem je navsezadnje izpolnjena tudi domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (izpolnitev na način, ki za izplačilo dobička ni običajen).

31Ni sporno, da so toženci s poslovnim deležem, ki so ga prejeli z izpodbijanim pravnim poslom, že razpolagali. Zato bi bili upravičeni do denarnega nadomestila za poslovni delež po cenah na dan izdaje sodne odločbe. V predmetni zadevi pa je tožeča stranka uveljavljala plačilo tudi iz naslova 233. člena ZGD-1. Glede na to, da tožeča stranka ni postavila dveh zahtevkov, to je na plačilo po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP in na plačilo po 233. členu ZGD-1¹⁷, ampak samo enega, zato je sodišče prve stopnje lahko ugodilo zahtevku po 233. členu ZGD-1 in se mu z vrednostjo današnje vrednosti poslovnega deleža ni bilo treba ukvarjati. Zahtevek po 233. členu je namreč po svoji pravni naravi samostojni vrnitveni korporacijski zahtevek. Vsi ugovori v pritožbah s tem v zvezi so zato neutemeljeni.

32Po določbi 233. člena ZGD-1 morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju s tem zakonom. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Terjatev družbe iz prejšnjega odstavka lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati. Če se začne stečaj, stečajni upravitelj uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem. Za zahtevek družbe iz tega člena se uporabljajo določbe tega zakona o zagotovitvi in ohranitvi osnovnega kapitala in vezanih rezerv, ne glede na pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj v predmetni zadevi predstavlja izplačilo dobička v obliki dividend prepovedano plačilo do določbah ZGD-1. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka tudi že pred sprejetjem sklepa o delitvi (prenesenega) dobička insolventna. Izplačilo prenesenega bilančnega dobička, pa čeprav na podlagi veljavnega sklepa skupščine, v času, ko je družba potrebovala lastni kapital, oziroma je bila celo že insolventna, je ravnanje v nasprotju z ZGD-1, ki mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Podan pa je tudi pogoj, da so delničarji vedeli, da do dividend niso upravičeni. Da je bila družba že pred sprejetjem sklepa o delitvi prenesenega dobička insolventna, so vedeli, ali bi vsaj morali vedeti (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj). Zato so tudi morali vedeti, da do izplačila prenesenega dobička v višini 7.290.000,00 EUR (ki so ga izvedli preko nadomestne izpolnitve) niso upravičeni, saj tako izplačilo pomeni izplačilo v breme vezanega kapitala, zaradi česar je tožeča stranka postala še dodatno insolventna, kar je pomenilo, da ob dospelosti ni bila več sposobna plačati svojih celotnih obveznosti do upnikov. Navsezadnje je bil stečajni postopek nad tožečo stranko uveden¹⁸ že 16.6.2011, torej le pol leta po izplačilu dobička v višini preko 7 MIO EUR. Da so tožene stranke vedele, da do plačila v obliki dividend v takratni situaciji niso bile upravičene, pa kaže tudi potek dogodkov, kot je povzet v točki 10. obrazložitve te sodbe. V posledici pa je bila pravilno ugotovljena tudi višina in sicer za vsako toženko v višini dividende, ki jo je prejela. Delničarji morajo namreč družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe. Gre za specialno določbo, ki (celo izrecno) izključuje uporabo splošnih pravil OZ, torej tudi pravil o posledicah ničnosti.

33Odločitev o stroških je dovolj obrazložena, da omogoča preizkus (v razlogih so povzeti priznani stroški in način, na katerega je bilo povračilo stroškov razdeljeno med posamezne tožence). Pritožniki zgolj s pavšalnimi očitki ne morejo uspeti.

34Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Pritožbe je prejelo v reševanje 7.4.2021
² To je upnikov, ki so imeli terjatve do tožeče stranke na dan 7.1.2011.
³ Primerjaj Plavšak: Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str.650
⁴ Podrobneje o tem v nadaljevanju
⁵ Primerjaj J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 515
⁶ Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to dejstvo potrjuje tudi odgovor S. d.d. na poziv stečajnega upravitelja za odkup delnic.
⁷ Toženci tudi ne trdijo, da bi bila bianco menica, ki naj bi bila izdana v zavarovanje opcijskemu dogovoru, kdaj indosirana na tožečo stranko.
⁸ Torej le tri dni pred v tej pravdi spornimi posli in sicer za zavarovanje posojilne pogodbe z dne 28.12.2010, sklenjene s C. d.o.o..
⁹ Ni razvidno, kdo je sklepal posle, za kakšne namene. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje bi lahko šlo za notranje transakcije družbe v lastnem portfelju ali pa za realne transakcije.
¹⁰ Zato očitana kršitev postopka, ker sodišče ni pridobilo teh pogodb in se do njih ni posebej opredeljevalo, ni podana
¹¹ Sodišče je res zapisalo, da naj bi bila pogodba vložena prepozno, vendar jo je vseeno obravnavalo, zato očitana kršitev postopka ni podana.
¹² Kot rečeno, iz podatkov o prometu z delnicami GBKR v portfelju tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, za kakšne transakcije je šlo, da bi lahko presojali, ali gre za cene, ki so se prosto oblikovale na trgu. Prav tako ni podatkov o kakšnem drugem prometu s temi delnicami.
¹³ Obrestna mera po Pogodbi med Gorenjsko banko in tožečo stranko (priloga A12) je bila 6mesečni EURIBOR, povečan za pribitek 3,35 %, obrestna mera po pogodbi med tožečo stranko in M. (priloga B17) pa 6 mesečni EURIBOR, povečan za pribitek 3,45 %.
¹⁴ Na prvem mestu je bila vpisana BK že po pogodbah iz leta 2009, obveznost je bila znižana na 3.970.000 EUR), na drugem pa Creinafond d.o.o. (po pogodbi z dne 4.1.2011), oziroma upnik J. J.
¹⁵ Tudi če g. G. to ni, kot trdi v pritožbi, to ne pomeni, da mu stanja kot članu poslovodstva ni treba preverjati. Bil je član poslovodstva družbe, ki se je ukvarjala s finančnimi naložbami.
¹⁶ O g. Ko. in položaju družb, v katerih je bil udeležen, je bilo v tistem obdobju veliko napisanega in povedanega v vseh medijih. Poleg tega se je postopek prisilne poravnave nad Me. začel že 3.11.2010, delnice MER niso več kotirale na borzi,...
¹⁷ Kar bi navsezadnje lahko, saj gre za različni pravni in dejanski podlagi. Tožeča stranka oziroma njeni upniki so dejansko utrpeli škodo tako zaradi izpodbojnega dejanja po pogodbi o prenosu poslovnega deleža kot zaradi sklepa o delitvi dobička, do katerega delničarji niso bili upravičeni.
¹⁸ Nadaljnji postopek v zvezi s predlogom Gorenjske banke je povzet v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe.