VSRS Sodba II Ips 665/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 1.300.000 SIT (sedaj 5.424,80 EUR) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2005 do plačila ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravno zmotno stališče sodišč, da je njena odgovornost objektivna. Gre za krivdno odgovornost. Trdi, da je bil tožnik nepazljiv, in da bi povprečno skrben človek poškodbo tal moral opaziti ter ji prilagoditi uporabo stola, zato je njegov soprispevek k nastali škodi 50 %. Meni tudi, da je prisojena odškodnina previsoka in da sodišči nista ustrezno upoštevali načela individualizacije višine odškodnine in načela njene objektivne pogojenosti. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti opozarja, da sta sodišči popolnoma spregledali ugotovitev izvedenca, da poškodbe, dobljene v obravnavanem dogodku, le minimalno zmanjšujejo tožnikovo splošno življenjsko aktivnost. Toženka pri vsaki od oblik nepremoženjske škode pojasni, kolikšna bi bila po njenem mnenju primerna odškodnina in se ob tem sklicuje na primerljivo zadevo (sodba II Ips 63/2003). Pritožbenemu sodišču očita, da zavrnitev predloga o stranski intervenciji pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je že v odgovoru na tožbo 28. 10. 2002 podala jasen in nedvoumen predlog za pritegnitev zavarovalnice v pravdo, enako pa je predlagal tudi odvetnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma je podano nasprotje med izpovedjo priče in razlogi sodbe o izključni odgovornosti toženke. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zniža višino prisojene odškodnine ali sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Toženka z revizijsko navedbo, s katero povzema izpovedbo ene priče (ki jo je sodišče med drugimi tudi ocenilo kot prepričljivo) in skuša prikazati sklep, da je tožnik padel zaradi lastne neprevidnosti, ne more utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsebinsko takšna navedba namreč pomeni izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi takih navedb toženka v postopku z revizijo ne more uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) v 154. členu določa praviloma krivdno odgovornost za povzročeno škodo, medtem ko je objektivna odgovornost le izjema. Po prvem odstavku omenjenega člena mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tožnik je moral opravljati delo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu. Ker toženka kot delodajalka ni zagotovila, da bi bila površina delovnega mesta, zaradi uporabe vrtljivega stola na okroglih kolesih, ravna in nepoškodovana, je odgovorna za škodo. Med opustitvijo zamenjave poškodovane talne obloge in nastalo škodo je izkazana vzročna zveza. Poškodovana podloga je bila namreč vzrok za zaplet okroglega kolesa v poškodovani del talne obloge, kar je imelo za posledico, da je prišlo do padca. Odgovornost toženke je krivdna.

8Revizijski očitek, da je tožnik soprispeval k nastali škodi, ni utemeljen. Tožnik kot delavec ni mogel zavrniti dela na delovnem mestu in se je moral premikati po raztrgani talni oblogi. Delodajalec mora delavcem omogočiti varno delo, zato mora računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev pri delu zaradi tega, ker mislijo na svoje delo. Ker toženka ni zagotovila varnega delovnega okolja, je odgovornost za nastalo škodo izključno njena.

9Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

10Upoštevati je torej treba tako objektivne kot subjektivne kriterije, kakor to imenuje revizija. V nasprotju z mnenjem revizije pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevali obe načeli. Tožnik je bil v času nesreče star 33 let in je utrpel udarnino glave, zvin vratne hrbtenice in udarnino levega komolca. Zaradi posledic nezgode je oviran pri opravljanju svojega poklica, pri delu doma in pri rekreaciji. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči tudi upoštevali, da se je tožnik z določenimi omejitvami soočal že pred škodnim dogodkom zaradi posledic nezgode iz leta 1997. Podrobnejše povzemanje te in ostalih oblik nepremoženjske škode glede na obsežne razloge sodbe sodišča prve stopnje ni potrebno.

11Ugotovljeni obseg tožnikove škode je treba primerjati s podobnimi odškodninskimi zadevami in v njih prisojenimi odškodninami. Navedeno primerjavo je naredilo tudi revizijsko sodišče in presodilo, da prisojena odškodnina pomeni primerno umestitev v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah(1). Revizijsko sodišče je pri presoji pregledalo tudi primer II Ips 63/2003, na katerega se v reviziji sklicuje toženka, ki pa ni primerljiv z obravnavano zadevo, saj je šlo v navedenem primeru za drugačno poškodbo(2). Zato sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

12Revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili predlog o pritegnitvi zavarovalnice kot stranskega intervenienta v pravdo, je neutemeljen. Da bi utemeljila to procesno kršitev, ki je relativne narave, bi morala toženka zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med očitano opustitvijo ter nepravilnostjo in nezakonitostjo sodbe, vendar tega še zatrjevala ni. Zato očitana kršitev postopka ni podana.

13Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi zahtevo za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerljivi sta zlasti zadevi II Ips 309/2006 in II Ips 769/2005.

Op. št. (2): Zvin desnega skočnega sklepa s kostno poko v gležnju ter udarnina levega zapestja.