VSL Sklep I Cpg 614/2021

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 58.967,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 57.242,40 EUR od 1. 10. 2017 dalje do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo (I. izreka) in da tožena stranka v petnajstih dneh po izdaji sodbe poda nalog, da se v centralni register na 183 delnicah delniške družbe Petrol d. d. Ljubljana z oznako PETG, katerih imetnik je tožena stranka, vpiše zastavna pravica v korist tožeče stranke za zavarovanje terjatve v višini glavnice 57.242,40 EUR z nominalnimi obrestmi v višini 3 % letno in zapadlostjo 30. 9. 2017 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestni od zneska 57.242,40 EUR od 1. 10. 2017 dalje, sicer bo tak nalog nadomestila ta sodba (II. izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči še povrniti pravdne stroške v višini 1.777,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka).

2Zoper zamudno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi napačne uporabe pravil pravdnega postopka in sicer po drugem odstavku 141. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročitev ni bila pravilno opravljena in je zato podan pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Predlaga, da jo višje sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Določba 318. člena ZPP določa pogoje, ko sodišče izda zamudo sodbo in sicer če tožena stranka v roku 30 dni (277. člena ZPP) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba tožeči stranki pravilno vročena, da nanjo v zakonskem roku trideset dni ni odgovorila, prav tako pa so bile podane tudi druge zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe.

7Tožena stranka trdi, da ji vročitev tožbe v odgovor ni bila pravilno vročena.

8Iz listovne številke 14 sodnega spisa izhaja, da je vročevalec dne 27. 10. 2020 poizkušal vročiti tožbo in poziv na odgovor toženi stranki, na vročilnici je oznaka odprt hišni predalčnik. Iz obvestila o poskusu vročitve na isti listovni številki spisa 14 (na katerem je tudi oznaka odprt hišni predalčnik) izhaja, da je vročevalec 27. 10. 2020 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je sodno pismo. Dne 12. 11. 2020 je navedel, da se je zato, ker je predalčnik neuporaben, pismo vrnilo sodišču,

9Določba drugega odstavka 141. člena ZPP določa, da če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je pisanje. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. Na obvestilu o vročitvi in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku, ter se podpiše. Pošta hrani pisanje 30 dni. Če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se pisanje vrne sodišču.

10Pravica do izjave v postopku je eden pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave je vročanje. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Pomembna pa je tudi pravica tožeče stranke do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08). Sodišče mora pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, oceniti ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je mogoče šteti, da se se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.¹

11Glede na zakonsko ureditev, da pošta hrani pisanje trideset dni in če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se pisanje vrne sodišču, je mogoče ugotoviti, da je bilo ravnanje pošte, oziroma njenega vročevalca napačno, saj je dne 27. 10. 2020 pustil obvestilo o prispeli pošiljki, že dne 12. 11. 2020 pa je pošiljko vrnil sodišču. Tridesetdnevni rok bi potekel 27. 11. 2020, petnajst dni kasneje.

12Tožena stranka nadalje navaja, da je zaradi ukrepov za preprečitev okužbe s COVID-19 in razglasitve epidemije zaposlenim v tistem času odredila delo na domu in po 17. 10. 2020 niso hodili v pisarno, saj dejavnost tožene stranke to omogoča. Dne 16. 11. 2020 je direktor tožene stranke prvič po zaprtju, to je dne 17. 10. 2020, šel v prostore podjetja in opazil, da je poštni predalčnik poškodovan in nasilno odprt, tako kot je ugotovil tudi vročevalec. Odredil je popravilo predalčnika in poškodovane ključavnice. Iz previdnosti je na pošti preveril ali je kaj pošiljk za podjetje, vendar so mu tam povedali, da na ta dan ni bilo nobenih pošiljk. Razlog je očitno dejstvo, da je pošta že 12. 11. 2020 vročevano tožbo vrnila sodišču v nasprotju z določilom iz drugega odstavka 141. člena. Če bi namreč pošta ravnala skladno z drugim odstavkom 141. člena ZPP, bi tožbo tožena stranka prejela in nanjo pravočasno odgovorila, saj je bil direktor na pošti 16. 11. 2020, kar je, pred iztekom roka, do katerega bi pošta morala pisanje hraniti.

13Pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo ravnanje pošte očitno v nasprotju z drugim odstavkom 141. člena ZPP in da pri tem trditve, ki jih je postavila tožena stranka potrjujejo, da je zaradi tega prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je bilo stranki z nezakonitim postopanjem, z opustitvijo pravilne vročitve, onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem.

14Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek. Pri tem gre za takšno kršitev, ki je sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti.

15V novem sojenju naj sodišče prve stopnje že vloženi odgovor na tožbo obravnava in po izvedenem postopku o zadevi odloči.

16Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in je bilo treba zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o (vseh) odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

17Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah obeh strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničin zahtevek. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

18Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Navedeni stroški so namreč nastali kot del postopka, katerih pravica do povračila je odvisna tudi od končne odločitve.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 95/2016, z dne 28. 7. 2016.