VSL sodba II Cp 357/2010

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni :

- v prvem stavku 1. točke izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št VL 38191/2009 z dne 26. 3. 2009, razveljavi za znesek 215,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 in za znesek 39,42 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnim obrestmi od 26. 3. 2009 ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne;

- v 2. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti 58,05 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 38191/2009 z dne 26.3.2009, za glavnico v znesku 333,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila in za znesek izvršilnih stroškov v znesku 61,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 do plačila. Zaradi delnega umika tožbe je isti sklep razveljavilo za 268,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2006 ter za 50,17 EUR izvršilnih stroškov (1. točka izreka). Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti še 163,86 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V laični pritožbi navaja, da mora tožnica dokazati, da je upravičena toženki za sporno obdobje izstavljati račune in terjati njihovo plačilo. Tožnica ni predložila vseh dokazov. Pogodba o upravljanju je zakonsko pomanjkljiva in ni usklajena z določbami Stanovanjskega zakonika (Ur. l. RS, št. 69/03 s sprem. in dop., v nadaljevanju SZ-1). V pogodbi ni zapisan podatek, da so etažni lastniki sprejeli sklep glede načina delitve stroškov, prav tako je v njej zapisan napačen podatek glede številke parcele, na kateri leži stanovanjska stavba x . Predmet tožbenega zahtevka so računi, ki jih je predložila tožnica. Tožnica pa ni predložila dokaza o obračunu stroškov, iz katerega bi lahko preverila verodostojnost obračuna po posameznih postavkah. Odločitev o obračunu vtoževanih zneskov ne temelji na argumentiranih dokazih. Meni, da terjani stroški upravljanja niso usklajeni z določbo 18. člena pogodbe o upravljanju. Tožnica ni predložila kreditne pogodbe, sklenjene z banko, na katero se nanaša terjatev iz naslova rezervnega sklada in najema kredita. Opozarja, da so trditve tožnice v nasprotju s priloženimi dokazi, odločitev prvega sodišča pa temelji le na navedbah tožnice in ne na dokazih. Potrdilo z dne 16. 11. 2009, ki ga je prejela na obravnavi 16. 11. 2009 ne vsebuje obračunskih elementov, iz katerih bi bila razvidna podlaga za terjatev. V tej listini ni zapisana številka računa, ki ga je tožnica prejela od posameznega podjetja, iz katerega bi izhajalo, da je določeno podjetje izstavilo računa za omenjeno stanovanjsko hišo. Nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča, da ni ugovarjala dejstvu, da je tožnici poravnala obveznosti, ki jih sedaj vtožuje v računih. Ne ugovarja dejstvu, da tožnica kot upravnik stavbe sme izstavljati lastnikom plačilne naloge za opravljene obveznosti, nasprotuje pa vsebini izstavljenega računa, za katerega tožnica ne posreduje skupnega računa, ki se glasi na večstanovanjsko stavbo. Tožnica ni predložila nobenega računa od dobaviteljev storitev za objekt in dokaza o načinu obračuna stroškov od prejetih računov. Ponavlja, da tožnica ni predložila kreditne pogodbe, iz katere bi bilo mogoče preveriti višino kreditnega zneska. Prav tako ni predložila pogodbe z Upravno enoto Trbovlje za pridobitev denarnih sredstev iz naslova prijave na javni razpis. Iz tega naslova je tožnica prejela sredstva za sanacijo stavbe. Strinja se, da mora plačati sredstva v rezervni sklad, vendar tožnica denarna sredstva iz naslova vplačil v rezervni sklad ne vodi v skladu z zakonom. Od toženke terja plačilo sredstev na številko bančnega računa, ki se razlikuje od zapisane v pogodbi o upravljanju.

Na pritožbo tožnica ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v pritožbi ni konkretno navedla, v katerem delu izpodbija sodbo, je pa iz njene vsebine razvidno, da sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu, s katerim je tožnica uspela (1. stavek 1. točke in 2. točka izreka). Zato je višje sodišče sodbo preizkusilo v tem obsegu (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – upb3 in št. 45/08; v nadaljevanju ZPP). V preostalem delu je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožnica ne presega 2.000,00 EUR (glej 1. odstavek 443. člena ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa se sme sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, na kar sta bili pravdni stranki ustrezno opozorjeni.

Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica upravnica stanovanjske stavbe na naslovu x. Tej ugotovitvi ne nasprotujejo listine v spisu (priloga A2 in A3). Pogodbo o upravljanju upravniških storitev z dne 15.11.2007 je sprejelo več kot polovica etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Takšna odločitev v skladu z 2. odstavkom 25. člena in 2. odstavkom 53. člena SZ-1 učinkuje tudi proti tistim etažnim lastnikom, ki je niso podpisali. Na njeno veljavnost ne more vplivati odsotnost določitve načina delitve stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, kar je primarno predmet pogodbenega urejanja notranjega razmerja med etažnimi lastniki. Drugačnega zaključka ne omogoča niti napačen podatek v pogodbi glede parcelne številke, na kateri stoji stanovanjska stavba, v kateri je toženka lastnica posameznega dela večstanovanjske stavbe.

Po dejanskih ugotovitvah so vtoževani obratovalni stroški v smislu 3. odstavka 25. člena SZ-1, ki se nanašajo na skupne prostore in naprave večstanovanjske hiše (elektrika za stopnišče in v toplotni postaji, zavarovanje objekta, deratizacija, varstvo pred požarom, servis gasilnih aparatov,..), nastali, toženka pa jih ni plačala, zato jih je plačala tožnica. Toženka na trditve tožnice, da je obveznosti, ki se nanašajo na zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele in so zaračunane v vtoževanih računih, sama poravnala, ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje v skladu s 214. členom ZPP trditve o tem pravilno vzelo za podlago sodbe. Čim je tako, navedene dejanske ugotovitve narekujejo materialnopravni zaključek o verzijski podlagi tožničine terjatve oziroma toženkine obveznosti (197. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.). Izračunu stroškov, ki odpadejo na toženko, oziroma ključu razdelitve stroškov, ki ga je uporabila tožnica, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredeljeno ugovarjala. Podala je pavšalen ugovor, da je delitev večine stroškov brez dejanske in pravne podlage, ni pa trdila, da bi bil tak obračun nepravilen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo delitvi, ki jo je za razdelitev nastalih stroškov uporabila tožnica. S tem, ko toženka ponavlja, da tožnica ni dokazala obstoja svojih terjatev, ki se nanašajo na obratovalne stroške, gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, ki nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima tožnica pravico zahtevati izterjavo stroškov upravljanja v ožjem smislu, ki jih je izvedla sama in jih zaračunala na podlagi pogodbe o upravljanju storitev. Tožnica jih je zaračunavala na podlagi določbe 18. člena veljavne pogodbe o upravljanju storitev. Njihovi višini pa toženka ni ugovarjala, zato tudi s pritožbenimi trditvami, s katerimi prvič graja višino vtoževanega zneska (po mesečnih računih 5 EUR) in meni, da ni usklajena s pogodbenim določilom, ne more uspeti (337. člen ZPP). V odgovor pritožbi pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je znesek 4,49 EUR z 20% DDV višji, kot pa ga uveljavlja tožnica, kar je toženki kvečjemu v korist.

Glede zahtevka za plačilo denarnih sredstev v rezervni sklad (po izračunu bruto kvadratura stanovanja - toženkino stanovanje obsega 44,90 m2 - po 0.40 EUR na m2), pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka sredstva v rezervni sklad ne plačuje, čeprav jih je po 1. odstavku 119. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) dolžna. Določbi 3. odstavka 44. člena SZ-1 in 6. odstavka 119. člena SPZ določata samo to, da je upravnik dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad in da ima poziv lastnost verodostojne listine v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V citiranem določilu ni določeno, da upravnik to stori v svojem imenu, to ne izhaja niti iz 118. člena SPZ, iz katerega jasno izhaja, da je upravnik samo zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki sme v njihovem imenu vložiti tožbo, ne more pa je vložiti v svojem lastnem imenu (glej: Dida Vovk, Izterjava sredstev rezervnega sklada, Pravna praksa 14/2006; primerjaj: odločba VSL II Cp 2673/2006). Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, kar narekuje vsem ali pa samo enemu od etažnih lastnikov, da zahtevajo vplačilo v rezervni sklad od neplačnika (2. odstavek 119. člena SPZ). Glede na navedeno tožnica, ki je upravnica, ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Četudi bi tožnica v rezervni sklad dejansko plačala sredstva, ki jih je bila dolžna plačati toženka, s tem ni plačala nekaj namesto toženke. V rezervni sklad vplačana sredstva so namreč še vedno sredstva tistih, ki jih v ta namen vplačajo, le namensko so izločena na poseben račun (primerjaj: odločba VSL I Cp 4727/2008). Spričo navedenega so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na rezervni sklad in financiranje sanacije strehe iz tega sklada, brezpredmetne. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da bi lahko tožnica terjala od etažnega lastnika povračilo stroškov za popravilo strehe večstanovanjske stavbe (oz. nadomestilo izdatkov glede na njen solastninski delež) na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (ali predpisov o poslovodstvu brez naročila). Glede na ugovor toženke bi morala tožnica, na kateri je trditveno in dokazno breme v skladu z 2. odstavkom 7. člena in 212. člena ZPP, navesti vse elemente neupravičene obogatitve, predvsem pa pojasniti in dokazati, kolikšen kredit je v imenu etažnih lastnikov pridobila za popravilo strehe, koliko je znašal mesečni obrok za poplačilo kredita in koliko odpade na toženko ter da je iz lastnih sredstev poravnala mesečne zapadle izdatke namesto toženke. Tožnica pa ni uveljavljala zahtevka, ki se nanaša na stroške za popravilo strehe, pač pa je, kot je razvidno iz njenih tožbenih trditev (glej list. št. 16 - 4. odst. in 26 – zadnji odstavek) in tožbenega zahtevka, zahtevala vplačilo sredstev v obvezni rezervni sklad, za kar pa, kot že rečeno, ni aktivno legitimirana.

Podana zmotna uporaba materialnega prava je narekovala delno ugoditev pritožbi. Tožnica namreč ni upravičena terjati od toženke plačilo prispevka v rezervni sklad. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi v delu za glavnico 215,52 EUR z obrestmi (ki se nanaša na vplačilo sredstev v rezervni sklad, to je 17,96 EUR mesečno za čas od marca 2008 do vključno februarja 2009 – 12 mesecev; glej priloge A 12 – A 23) in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba poseči tudi stroškovni del izpodbijane sodbe (glede izvršilnih stroškov in nadaljnjih pravdnih stroškov). Pritožbeno sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 39,42 EUR z obrestmi od 26.3.2009 do plačila. Tožnica je upravičeno vložila predlog za izvršbo le za plačilo 118,23 EUR (in ne za 602,11 EUR kot sprva). Glede na njen uspeh v pravdi (20%), ji je toženka dolžna povrniti le sorazmerni del v sklepu o izvršbi priznanih izvršilnih stroškov (111,48 EUR), kar znaša 21,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o povrnitvi nadaljnjih pravdnih stroškov (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici 163,86 EUR pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo upoštevajoč, da je tožnica uspela z zahtevkom v višini 333,75 EUR. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari (utemeljen je zahtevek za plačilo 118,23 EUR), je tožnik upravičen do povrnitve 58,05 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (za znesek 118,23 EUR in 21,89 EUR izvršilnih stroškov s pp; 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.