VSL Sklep II Cp 854/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Dedič P. P. nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom o dedovanju z dne 29. 7. 2016: ugotovilo, da zapuščina po pokojnem A. A., ki predstavlja zaščiteno kmetijo, obsega nepremičnine, ki so navedene v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje; za prevzemnika kmetije določilo zap. bratranca B. B., zakonitega dediča v tretjem dednem redu, do celote zapuščine, ki je predmet delnega sklepa o dedovanju (II. točka izreka); povzelo dogovor med Občino X, ki je priglasila terjatev v znesku 8.371,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 in predlagala omejitev dedovanja, ter prevzemnikom kmetije in ustavilo postopek v zvezi z omejitvijo dedovanja (III. točka izreka).

2Z drugim sklepom z dne 29. 7. 2016 je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. B. in C. C. napotilo na pravdo, da zoper oporočne dedinje D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. ter I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O. vložita tožbo na ugotovitev, da je oporoka zapustnika z dne 6. 11. 2012 neveljavna (I. in II. točka izreka). Rok za vložitev tožbe je 30 dni po pravnomočnosti sklepa, če ustrezna tožba ne bo vložena, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je stranke napotilo na pravdo, postopek se prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba (III. in IV. točka izreka).

Glede pritožbe zoper delni sklep o dedovanju

3Zoper delni sklep o dedovanju se pritožujejo dedinje F. F., G. G., D. D., H. H. in E. E. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da sodišče njjihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da bo sklenilo, da je zakonita dedinja v tretjem dednem redu in prevzemnica kmetije zapustnikova sestrična F. F., do celote zapuščine, ki je predmet izpodbijanega delnega sklepa, podredno, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožnice uvodoma povzemajo nekatere določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) ter pojasnjujejo, kaj je namen posebnega varstva zaščitenih kmetij na področju dedovanja. Sodišče je kot relevanten kriterij za določitev prevzemnika zaščitene kmetije upoštevalo predvsem usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji. Določena dejstva je ugotovilo povsem zmotno, druga, ki jih je ugotovilo pravilno, pa je napačno ovrednotilo. Kriterija usposobljenosti za kmetovanje namreč ni mogoče razlagati ozko v smislu gole sposobnosti za opravljanje kmečkih opravil. Uposobljenost za kmetovanje pomeni usposobljenost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Dodatno dedinje opozarjajo na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine X, ki je bil sprejet 7. 11. 2013. Ta ugotavlja, da je v občini relativno malo kvalitetnih kmetijskih zemljišč in da so neizkoriščeni turistični potenciali. Kot eden izmed ciljev prostorskega razvoja občine je navedeno, da se bo potencial naravne in kulturne krajine izkoriščal za potrebe rekreacije in turizma. Prednost se daje prenovi in sanaciji, ki sta usmerjeni v modernizacijo kmetijstva in ustvarjanje pogojev za razvoj dopolnilnih dejavnosti, pri čemer se praznjenje v območjih ohranjanja poselitve preprečuje tako, da se spodbuja ohranjanje kmetijske dejavnosti in razvoj dopolnilnih dejavnosti. Razvojni območji za turizem in rekreacijo sta Turjaški grad in Trubarjeva domačija.

Vizija razvoja zaščitene kmetije, ki jo je pripravila F. F., je skladna z vizijo razvoja in občinskim prostorskim načrtom Občine X. F. F., ki je opravila izobraževanje in pripravila vizijo razvoja, je bolj sposobna in primerna za prevzem kmetije od B. B., saj njegov namen, da bo z zaščiteno kmetijo gospodaril tako, kot se je z njo gospodarilo do sedaj, kaže na njegovo popolno neprimernost za prevzem kmetije. Kmetija je namreč v zelo slabem stanju in je nujno potrebna obnove, zaradi nevzdrževanih gozdnih parcel so ogrožene tudi sosednje parcele mejašev. F. F. bi res za izvedbo zastavljenega načrta potrebovala pomoč, vendar bi tudi B. B. pri obdelovanju kmetije pomagali družinski člani. Ne drži, da pripravljena vizija razvoja zaščitene kmetije ne bi opredeljevala obsega in predvidenih časovnih okvirov razvoja kmetije, saj so ti navedeni, iz vizije izhaja siceršnja načrtovana postopnost razvoja kmetije. Sodišče brez potrebe F. F. očita, da namerava oddati del kmetijskih površin v obdelavo tretjim osebam. Po drugi se je sodišče zadovoljilo z navedbo B. B., da bo na kmetiji kosil travo za konje in posadil pšenico in koruzo. Načrt B. B., da bi sadil koruzo in pšenico, je bistveno manj konkretiziran, neopredeljen po obsegu in časovnem okviru, glede na naravne danosti kmetije je neizvedljiv. Navedeno kaže, da B. B. predmetna zaščitena kmetija ni poznana.

Vse, kar je B. B. do sedaj naredil, je naredil v lastno korist in ne v korist kmetije. Pred kratkim je zamenjal vse ključavnice na kmetiji. Njegov namen je, da se s prevzemom zaščitene kmetije finančno okoristi in jo v celoti izčrpa. Kar je bilo na kmetiji v zadnjem času opravljenih vzdrževanih del, so bila opravljena z udeležbo vseh dedičev, ki v predmetnem zapuščinskem postopku aktivno sodelujejo, sam B. B. ni naredil ničesar.

4Na pritožbo je odgovoril dedič B. B., ki ji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je merila iz 7. in nadaljnjih členov ZDKG za zakonsko dedovanje zaščitene kmetije pravilno upoštevalo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Zaščiteno kmetijo načeloma deduje dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in ga za to sporazumno izberejo vsi dediči, a takega sporazuma med dediči ni bilo. Upoštevaje nadaljnje kriterije, da imajo sorodniki iz bližnjega kolena prednost pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena, med sorodniki istega kolena pa tisti, ki je najbolje usposobljen za opravljanje poklica kmeta ali kaže, da se bo za to najbolj usposobil, pa je sodišče ugotovilo, da sta dva potencialna prevzemnika, in sicer B. B. in F. F. Presoditi je moralo odločilno dejstvo, kateri od njiju je bolj primeren (usposobljen) za prevzem zaščitene kmetije, kar je tudi pravilno storilo.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima B. B. status kmeta, sam je tudi lastnik kmetije (ki nima statusa zaščitene kmetije). Kot je izpovedal, ima že v lasti kmetijo, ki jo obdeluje, ukvarja se tudi z rejo konjev in bi zemljišča zaščitene kmetije uporabil predvsem za pridobivanje dodatne krme, pšenice in koruze za lastno uporabo. F. F. pa je navajala, da je do leta 1986 živela na kmetiji staršev, kjer je pomagala staršem, dne 6. 10. 2015 pa je pridobila potrdilo o ustrezni usposobljenosti za obdelovanje kmetijskih zemljišč ter 30. 9. 2015 opravila vozniški izpit za traktor in traktorske priključke. Izrazila je namen stalne prisotnosti na kmetiji, posodobitve sistema kmetovanja in preusmeritve v sadjarsko dejavnost in predelavo sadja, za namestnico bi imenovala G. G., s katero sta pripravili tudi vizijo razvoja kmetije A., s Kmetijsko svetovalno službo pa se dogovarja za svetovanje in pomoč pri uvajanju sadjarstva in predelave sadja.

8Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče pri odločitvi pravilno upoštevalo usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji ter pravilno ugotovilo, da je B. B. bolj primeren za prevzem zaščitene kmetije. Je namreč že lastnik manjše kmetije in ima neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva ter status kmeta, izkušnje F. F. pa so omejene na pomoč pri kmetiji (v mladih letih) in pred kratkim opravljen tečaj. Ob upoštevanju statusa kmeta pri B. B. in njegovih neposrednih izkušenj z vodenjem kmetijskega gospodarstva na eni strani ter dejstva, da se neposredne izkušnje F. F. nanašajo na pomoč in na obdobje pred 30 leti (po poklicu je medicinska sestra in dela kot dipl. medicinska sestra v patronažni službi) že dosedanje izkušnje tehtnico nagnejo na stran B. B., kljub pripravljenosti (tudi) F. F. za delo na kmetiji.

9Vizijo razvoja kmetijske dejavnosti, ki jo je pripravila F. F. (skupaj z G. G.), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in ne drži, da bi bili v viziji navedeni obseg in predvideni časovni okviri razvoja kmetije. Ti so delno navedeni le glede popravila gospodarskih objektov, ne pa glede kmetijske dejavnosti. Neutemeljen je očitek, da v sklepu ni (posebej) obrazloženo, zakaj sodišče načrtu očita, da v njem ni opredeljen obseg in predviden časovni okvir razvoja kmetije. Odločitev sodišča je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Kot je navedlo sodišče, je že samo vizijo razvoja kandidatka pripravila skupaj s G. G., ki ni kandidatka za prevzemnika kmetije (torej nesamostojno). Tudi sicer se F. F. zanaša predvsem na pomoč družine in sorodnikov, nenazadnje je zaposlena kot patronažna sestra. Drži, da bodo družinski člani pomagali tudi B. B., vendar gre za pomoč ožjih družinskih članov, medtem ko bi bila pri F. F. pomoč širša oziroma je že napovedala oddajo nepremičnin ostalim oporočnim dedinjam. Neutemeljeni so tudi očitki o nekonkretizaciji in neopredeljenosti načrta B. B., da bi sadil koruzo in pšenico, saj glede na naravo teh del posebna konkretizacija ni potrebna. Navedba, da naj bi bil takšen načrt glede na naravne danosti kmetije neizvedljiv, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki ostaja na ravni golih trditev. Svoje prednosti končno F. F. tudi ne izkazuje s sklicevanjem na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine X z dne 7. 11. 2013, saj je za določitev prevzemnika zaščitene kmetije relevanten namen varstva zaščitenih kmetij po ZDKG, v katerem so določena tudi merila za izbor prevzemnika, ne pa Občinski odlok, katerega namen je prostorsko načrtovanje.

10Kriterija usposobljenosti za kmetovanje ni mogoče razlagati v smislu gole sposobnosti za opravljanje kmečkih opravil, vendar ima v konkretnem primeru B. B. neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva, status kmeta ter praktično usposobljenost, F. F. pa (razen pomoči pred 30 leti) le teoretično usposobljenost, izkazano s potrdilom, pridobljenim kratek čas pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tudi ni mogoče spregledati, da dedinja F. F. na vprašanje, za kakšen program oziroma izobraževanje glede usposobljenosti gre, ni želela odgovoriti oziroma je navedla, da tega ni pristojna komentirati. Trditev, da je F. F., ki je pripravila vizijo razvoja, zato očitno bolj sposobna in bolj primerna za prevzem kmetije, je tako neutemeljena. Neutemeljeni pa so tudi očitki B. B., ki je izpovedal, da bo s kmetijo gospodaril tako, kot je že delal oziroma kot se je z njo že gospodarilo. Pritožnice ob tem izpostavljajo slabo stanje kmetije, vendar so dediči v sporu in trenutno neovirano gospodarjenje enemu izmed njih ni omogočeno, zapustnik pa je umrl že leta 2013.

11Ostale pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na vsebino izpodbijanega sklepa (prodaja osebnega vozila Renault Clio, odvoz neregistriranega traktorja in zamenjava ključavnice) so za izpodbijano odločitev nerelevantne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, s katerim je določilo, da je zakoniti dedič v tretjem dednem redu in prevzemnik kmetije zap. bratranec B. B. do celote zapuščine, ki je predmet delnega sklepa o dedovanju. Ostalih delov odločitve sodišča prve stopnje pritožnice konkretizirano ne izpodbijajo. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo dedinj zavrnilo in izpodbijani delni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Glede pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdni postopek

13Zoper sklep o prekinitvi postopka se pritožuje dedič B. B. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izjava volje v listini, poimenovani „moja oporoka,“ tako hude napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko. Oporoka zapustnika z dne 6. 11. 2012 je neobstoječa oziroma nična, ker ni lastnoročno podpisana s strani zapustnika. Ker gre za pravno vprašanje glede (ne)veljavnosti oporoke, bi o veljavnosti oporoke lahko odločilo samo zapuščinsko sodišče.

Predmetna listina ne izpolnjuje pogojev za veljavno pisno oporoko pred pričami, ker zapustnik listine ni lastnoročno podpisal, ročno znamenje pa glede na določila Zakona o dedovanju (ZD) in obstoječo sodno prakso ne šteje za lastnoročen podpis. Lastnoročni podpis je zakonski pogoj iz 64. člena ZD za pravno veljavnost oporoke. Pisna oporoka pred pričami, na kateri je le ročni znak ali prstni odtis in ne podpis oporočitelja, ni veljavna. Sklicuje se na sodno prakso in literaturo.

Če pritožbeno sodišče ne bo ugodilo pritožbi v navedenem obsegu, dedič B. B. meni, da je odločitev, da se na pravdo za ugotovitev neveljavnosti oporoke napoti njega in C. C., nepravilna. Sodišče bi na pravdo moralo napotiti oporočne dediče, ker je bolj verjetno, da oporoka ni veljavna, od verjetnosti, da izpolnjuje pogoje veljavnosti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je pravica dediča, ki se opira na oporoko verjetnejša, kot pravica dediča, ki se opira na zakon, ob predpostavki, da oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost, ki jih po prepričanju sodišča vsebuje. Takšna obrazložitev dediča B. B. ne prepriča.

14Dedinje F. F., G. G., D. D., H. H. in E. E. pritožbi nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev. Stališču iz pritožbe se v odgovoru na pritožbo pridružuje tudi dedič P. P., ki hkrati priglaša pritožbene stroške.

15Pritožba ni utemeljena.

16Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je treba morebitno neveljavnost oporoke uveljavljati in zahtevati, da se oporoka razveljavi. Zahtevo za razveljavitev lahko poda tisti, ki ima pravni interes, da se oporoka razveljavi. V konkretnem primeru sta to dediča B. B. in C. C., ki veljavnosti oporoke izrecno nasprotujeta. Pravilna je navedba pritožnika, da sodišče oporoke ne sprejme, kadar ima izjava poslednje volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko.¹ Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšen primer in so pritožbene navedbe, da ima oporoka takšne napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, neutemeljene.

17Pritožnik neveljavnost oporoke utemeljuje na dejstvu, da je bila v konkretnem primeru pisna oporoka, ki je bila sestavljena v prisotnosti prič, podpisana na način, da je zapustnik nanjo odtisnil svoj prstni odtis. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, verodostojnosti tega odtisa stranke niso osporavale. Tudi ni dvoma, da ne bi šlo za odtis, ki ga je napravil zapustnik, saj je bil pri sestavi oporoke prisoten tudi pritožnik. Zapustnik je na oporoki napravil prstni odtis zaradi bolezni in ne nepismenosti. Iz teh razlogov je sodišče štelo, da je bolj verjetno, da je prstni odtis dejansko podpis zapustnika, domnevalo, da je bil zapustnik sposoben oblikovati in narekovati zapis oporoke pred pričama ter štelo za bolj verjetno, da je oporoka z dne 6. 11. 2012 pristna in pravno veljavna, kar so tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilni zaključki.

18Pritožnik se sklicuje na stališče teorije, zavzeto v knjigi Dedno pravo,² da ročni znak ali prstni odtis ni podpis, ki temelji na stari sodni praksi iz leta 1966,³ ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1/93,⁴ a mu po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče RS je namreč glede prstnega odtisa že v letu 1996 sprejelo tudi drugačno odločitev, v kateri je odtis ročnega znamenja, kadar so razlog zanj določene ovire, ki onemogočajo podpis (in ne nepismenost) izenačilo s podpisom.⁵ Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je takšna situacija podana tudi v konkretnem primeru. Oporočitelj namreč odtisa ni napravil zato, ker ne bi znal brati in pisati, pač pa zato, ker se ni bil sposoben podpisati zaradi bolezni in so razlogi sodišča prve stopnje pravilni.

19Glede na že navedene razloge ter ob pravilnem upoštevanju dejstva, da je pravica dediča, ki se opira na oporoko, verjetnejša od pravice dediča, ki se opira na zakon, je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju na pravdo pravilno napotilo dediča C. C. in B. B., ne pa oporočnih dedinj. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).

20V skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD nosi P. P., ki je priglasil pritožbene stroške za odgovor na pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka, sam svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Npr. ustna oporoka brez prič, taka izjava je nična. Glej K. Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana, Uradni list RS, 1991, str. 95 , glej tudi sklep VSL št. I Cp 518/2012 .
² K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana, Uradni list RS, 2009, stran 131.
³ Odl. VS Hrv. Gž 783/66.
⁴ V njej je bilo zavzeto stališče, da pisna oporoka pred pričami, na kateri je le ročni znak, ni veljavna.
⁵ Šlo je za sodno oporoko, pri kateri je po 65. členu ZD podpis oporočitelja prav tako eden izmed pogojev za njeno veljavnost.. Glej sklep II Ips 973/94 z dne 7. 11. 1996: Oporočitelj, ki lahko oporoko prebere in sam preveri pravilnost zapisane vsebine, lahko napravi veljavno sodno oporoko po 65. členu ZD na način, da mu jo sestavi po njegovi izjavi sodnik, nakar jo v navzočnosti sodnika prebere in podpiše. Kolikor zaradi določenih ovir oporoke ne more podpisati in namesto tega napravi odtis prsta, ni razlogov, da bi bila zaradi tega potrebna oporoka z navzočnostjo dveh prič (66. člen ZD). Okoliščina, da 65. člen ne omenja ročnega znamenja, ne pomeni, da podpisa v tem primeru ni mogoče nadomestiti z ročnim znamenjem.