VSL Sklep II Kp 37160/2017

Pritožbama zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 70,00 EUR, skupaj 2.100,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Skladno z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženemu naložilo oškodovancu A. A. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 500,00 EUR, v presežku pa oškodovanca napotilo na pravdo. Obtoženemu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo se pritožujejo:

- zagovorniki obtoženega iz Odvetniške družbe B. (v nadaljevanju: pritožnik B.) zaradi zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (URS), kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo;

- zagovorniki obtoženega iz Odvetniške družbe C. (v nadaljevanju: pritožnik C.), iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in s sodbo spremni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da se sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje;

- okrajna državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podredno iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – odločbe o kazni. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ter se mu izreče pogojno obsodbo, v kateri se mu določi kazen zapora 10 mesecev s preizkusno dobo treh let. Podredno predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v delu glede kazenske sankcije tako, da se obtoženemu za kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 izreče denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov. Podredno predlaga, da če bo pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev;

- oboji zagovorniki so odgovorili na pritožbo državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev.

3Obtoženi in pritožnik B. so zahtevali, da se jih obvesti o seji senata pritožbenega sodišča. O pritožbeni seji so bili pravilno obveščeni obe stranki in oboji zagovorniki, zato so, kljub neudeležbi zagovornikov iz odvetniške družbe C. bili izpolnjeni pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožbi zagovornikov obtoženega sta utemeljeni.

5Obtožba državnega tožilstva, nazadnje spremenjena na glavni obravnavi 1. 3. 2021 (l. št. 502 – 512), je obtoženemu očitala storitev kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Prvostopno sodišče je poseglo v opis očitanega dejanja tako, da je vanj vneslo namesto „je s silo poskusil preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, pri tem pa je z njo grdo ravnal“ besedilo „je zato, da bi koga ustrahoval in vznemiril, z grdim ravnanjem“ ter namesto „vse to pa je storil z namenom preprečiti naravovarstvenim nadzornikom izvedbo prekrškovnega postopka po 59. členu ZTNP-1 v zvezi s 64. členom ZTNP-1“ besedilo „zaradi navedenega dogodka pa je bil A. A. vznemirjen in prestrašen.“, za besedama „Malo P.“ pa je dodalo besedilo „z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A.“. Pravno je dejanje po tako spremenjenem opisu opredelilo kot kaznivo dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in obtoženega spoznalo za krivega tega dejanja.

6Oboji zagovorniki v zvezi s tem uveljavljajo kršitev zaradi prekoračitve pooblastil prvostopnega sodišča za spremembo obtožnice z vnašanjem zakonskih znakov, ki jih v opisu obtožnice ni in povzročitve sodbe presenečenja, ker obtoženi do razglasitve sodbe ni bil seznanjen z očitkom glede obarvanega naklepa (pritožba C. tč. II. in III. ter pritožba B. str. 6, glede kršitev določil kazenskega postopka). Oboji zatrjujejo, da v izreku (1. 3. 2021 spremenjene) obtožnice niso vsebovani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, pač pa jih je vanj dodalo sodišče in s tem prekoračilo svoja pooblastila za spremembo obtožnice. Pritožnik C. navaja, da je prvostopno sodišče vse dodatke k opisu štelo izključno kot dodajanje abstraktnih zakonskih znakov, kar ne drži, saj abstraktni zakonski znak »z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A.« pomeni tudi konkretni znak opisa dejanja, dodatek »zaradi navedenega dogodka pa je bil A. A. vznemirjen in prestrašen« pa predstavlja celo sam konkretni znak kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je z nedopustnim posegom v opis dejanja prekoračilo obtožbo, saj je opis dejanja spremenilo tako, da je lahko obtoženega obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik B. navaja, da se kaznivo dejanje grožnje lahko izvrši le z direktnim (celo obarvanim) naklepom, saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca, takšnega opisa pa v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Kt 11231/2017 z dne 16. 7. 2018, s kasnejšimi spremembami, ni. Ko je prvostopno sodišče sámo v izrek dodalo opis ravnanja „z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A.“ je preseglo pooblastila, ki jih ima po ZKP in „omogočilo“ izrek obsodilne sodbe. To je hkrati pomenilo sodbo presenečenja, ker se obtoženi glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja ni mogel braniti, saj z njim do razglasitve sodbe ni bil seznanjen.

7Prvostopno sodišče je svojo odločitev za spremembo obtožnice obrazložilo (tč. 5): sprememba je v korist obtoženega (glede na predpisane kazni), pravica do obrambe ni bila kršena, ker se nanaša na dejanje, ki je bilo predmet obtožbe in tako ostaja v okviru istega historičnega dogodka, glavni očitek obtoženemu pa se ni spremenil (da je z bokom zadel A. A.).

8Tudi iz sodne prakse, ki jo prvostopno sodišče navaja v opombi št. 1 izhaja, da je za presojo dovoljenosti spremembe obtožnice ključno, ali so bili v opis dodani konkretni zakonski znaki. Če konkretni zakonski znaki milejšega kaznivega dejanja izhajajo iz opisa v obtožnici, potem sodišče lahko doda abstraktne zakonske znake (ki niti niso obvezni) tega dejanja. Vendar je nujno, da so v opisu dejanja v obtožnici že zajeti konkretni zakonski znaki tako strožjega kot milejšega kaznivega dejanja.

9V konkretni opis sodišče ne sme posegati na način, da bi dodalo konkretni zakonski znak (četudi) milejšega kaznivega dejanja. Konkretni zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje so sestavljeni iz objektivnih elementov (navzven razvidna konkretna dejstva in okoliščine) in subjektivnih elementov, ki so del notranjega sveta storilca (v obravnavani zadevi t.i. ustrahovalni namen). Res iz sodne prakse izhaja, da je subjektivni zakonski znak kot je „z namenom“ odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami in se torej ista besedna zveza iz abstraktnega opisa dejanja lahko ponovi v konkretnem opisu, vendar mora tam nujno biti naveden subjektivni zakonski znak v konkretni obliki. Vnos besedila „z namenom vznemiriti in ustrahovati A. A.“ v izrek sodbe pomeni torej vnos konkretnega zakonskega znaka v opis v obtožnici, ki ga ta prej ni vsebovala. Enako velja glede vnosa besedila „zaradi navedenega dogodka pa je bil A. A. vznemirjen in prestrašen.“, ki predstavlja opis dejstva, na podlagi katerega je tudi razpoznaven navedeni zakonski znak. Sodišče prve stopnje s takim ravnanjem ni v opis zgolj dodalo abstraktne zakonske znake milejšega kaznivega dejanja glede katerega bi v opisu v obtožnici že obstajali vsi konkretni zakonski znaki. Dodajanje konkretnih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje predstavlja drugo in ne več le drugačno kaznivo dejanje, takšna sprememba pa ni dovoljena (prvi odstavek 354. člena ZKP).

10Abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ne zajemajo tudi abstraktnih zakonskih znakov milejšega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Res gre za obravnavo istega življenjskega primera, vendar to še ne pomeni, da v obravnavani zadevi konkretni dejanski stan (konkretni zakonski znaki) opisan v obtožnici že vključuje konkretni dejanski stan kaznivega dejanja grožnje. Konkretni dejanski stan je sestavljen (le) iz tistih dejstev življenjskega primera, ki na konkretni ravni ustrezajo abstraktnim znakom določenega kaznivega dejanja. Konkretni (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 „z namenom vznemiriti in ustrahovati“ ni konkretni zakonski znak kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. To pomeni, da se obdolženi v zvezi s tem ni mogel zagovarjati, saj je do spremembe prišlo po besedah strank, dokazovanje tega konkretnega zakonskega znaka pa ni bilo predmet postopka.

11Z obtožnico je določen okvir obtožbe o kateri odloča sodišče, hkrati pa daje obtoženemu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alinea 29. člena URS in tretji odstavek 16. člena ZKP). S spremembo obtožbe je obtoženemu ta možnost bila vzeta in izrečena sodba, kot pravilno navajata obe pritožbi, je nedovoljena sodba presenečenja.

12Ker je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP), zato drugih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni obravnavalo, niti ni obravnavalo pritožbe državne tožilke.

13V novem sojenju bo prvostopno sodišče moralo ponoviti izvedene dokaze ter nato o zadevi ponovno odločiti, ali je obtoženemu kaznivo dejanje, kot ga zatrjuje obtožba, dokazano.