VSL Sodba I Cp 1216/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I in II izreka znesek: „8.673,38 EUR“ zviša na: „9.673,38 EUR“, v točki III izreka pa znesek: „8.046,62 EUR“ zniža na: „7.046,62 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 8.673,38 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2019 naprej (točka I). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.673,38 EUR za čas od 4. 10. 2019 do 6. 11. 2019 (točka II) in za plačilo 8.046,62 EUR (za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in dostojanstva) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 naprej (točka III). Odločilo je, da bo o preostalem delu zahtevka (za 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) odločilo s kontradiktorno sodbo.

2Zoper zavrnilni del sodbe (točka III) vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo vseh relevantnih določb materialnega prava ali jih je uporabilo nepopolno (169. člen OZ¹ v zvezi s 179. in 181. členom OZ ter 131. in 132. člen OZ). Prav tako ni sledilo ustaljeni sodni praksi, ki za primerljive primere prisoja občutno višjo odškodnino. Pri telesnih bolečinah ni upoštevalo, da je toženec od aprila 2016 do 29. 9. 2016 tožnico vsaj trikrat pretepel. Ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin in težav zaradi napada z dne 20. 9. 2016. Nepravilno je uporabilo izvedeniško mnenje iz kazenskega postopka in ni upoštevalo, da tožnica še vedno trpi zaradi kasnejših težav. Nepravilno je klasificiralo poškodbo po Fischerjevi lestvici in ni upoštevalo, da je tožnica utrpela 5 diagnoz. Glede strahu ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil toženec zaradi kaznivih dejanj pravnomočno obsojen, da so mu bile izrečene prepovedi približevanja, da je tožnico še danes strah pred tožencem in da je največji strah za izid zdravljenja, ker ima še vedno težave. Pri duševnih bolečinah zaradi kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic je v premajhni meri upoštevalo okoliščine in njeno trpljenje v zvezi s prekinjeno nosečnostjo, toženčeve grožnje s samomorom in da zaradi toženčevih ravnanj še danes ne zaupa nobenemu moškemu in se ne more ustvariti družine. Zdravila se je v psihiatrični bolnišnici. Sodišče je dosodilo prenizko odškodnino, sodna praksa, ki jo je uporabilo, ni primerljiva oziroma bi ji bilo treba prisoditi vsaj 5.000,00 EUR, kot v zadevi VSL II Cp 3068/2015. Sodba je obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP², ker sodišče ni obrazložilo, kaj je upoštevalo in česa ne, in ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V odškodninskem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP mogoče izdati zamudno sodbo³. Če so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, lahko sodišče izda sodbo le glede tega dela zahtevka. V preostalem ob pogojih iz tretjega in četrtega odstavka 318. člena odloči s tako imenovano nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo z zavrnitvenim delom izreka, ki ga izpodbija pritožnica s pritožbo. Če pa je podano (delno) nasprotje med navedbami in dokazi, za ta del sodišče ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo. Izpolnjeni pa so pogoji za izdajo delne zamudne sodbe. Glede na ugotovljeno neskladje med trditvami in predloženimi dokazi za izpodbijano odločbo še ni odločeno o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus. V njih ni zatrjevanih neskladij in nasprotij. Primerno in zadosti je obrazloženo, katere okoliščine je sodišču upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Trditveno breme, da je ta kršitev podana, je na pritožnici. Vendar ga v pritožbi ni zmogla. Prepisala je zgolj zakonsko določbo. Z njo ne more uspeti. Navedla je celo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov. Prezrla je, da je sodišče izdalo delno zamudno sodbo. Postopek za izdajo zamudne sodbe pa je pisen. V njem se ne izvajajo dokazi in se ne opravi narok glavne obravnave. Tudi protispisnosti glede listin ni konkretizirano opisala oziroma ni konkretizirala napačnih (protispisnih) prepisov zapisov listin v sodbo. Zato podrobnejši odgovor na ta pritožbeni očitek ni potreben.

8Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijane sodbe pravilno izhajalo iz trditvene in dokazne podlage tožeče stranke. Preverilo je, ali utemeljenost zahtevka glede višine vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali s splošno znanimi dejstvi. Pri uporabi materialnega prava pa je pravilno izhajalo iz meril za določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ). Temeljni merili za odmero odškodnine za nematerialno škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. V pretežni meri ju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, razen v delu zahtevka zaradi kršitve dostojanstva (181. člen OZ), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Ker sodba ni obremenjena niti z drugimi procesnimi kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

O odškodnini za telesne bolečine

10Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo, da je toženec tožnico v času od aprila 2016 do 20. 9. 2016 vsaj trikrat pretepel na način, da jo je brcnil v trebuh, z roko udarjal po glavi, rokah in zgornjem delu telesa in da teh okoliščin ni upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Takih navedb v tožbi ni bilo. V točki 9 sodbe so povzete iz predloženega dokaza, da je bil toženec zaradi kaznivih dejanj, ki sta bili podlaga za nastanek tožničine škode, pravnomočno kazensko obsojen (izrek kazenske sodbe, s katerimi je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini in za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe). Pri izdaji zamudne sodbe sodišče ne more nadomeščati manjkajoče trditvene podlage tožeče stranke. Vezano je na tiste trditve (o škodi), ki jih podala tožeča stranka in zgolj preverja, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Ker o telesnih bolečinah oziroma poškodbah in nevšečnostmi med zdravljenjem zaradi dejanj, ki so bila kvalifikatorni znak kaznivega dejanja nasilja v družini, tožnica ni podala relevantnih trditev v tožbi, jih sodišče pravilno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine za to obliko škode.

11Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo celotne podane trditvene podlage o škodi zaradi telesnih poškodb oziroma bolečin. Nasprotje med trditveno in dokazno podlago (izvedeniškim mnenjem, izdani v kazenskem postopku) je bilo ugotovljeno le glede pravnorelevantnih dejstev v zvezi z vtoževano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi z ušesom in sluhom pa so v točki 12 in 15 sodbe povzete in upoštevane vse tožbene navedbe o prestanih in sedanjih bolečinah in nevšečnostih.

12Opredelitev teže poškodbe po Fischerjevi lestvici v sodni odločbi ni nujna. Za določitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi ni bistvena. Bistveno je, da so v sodbi opredeljeni intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ki jih je utrpel oškodovanec med zdravljenjem, saj so le to zakonski kriteriji, ki vplivajo na višino odškodnine (prvi odstavek 179. člena OZ). Fischerjev sistem razvrščanja poškodb v šest skupin glede na težo poškodb predstavlja le okvirni pripomoček, ki sodišču pomaga pri iskanju in primerjavi podobnih primerov in odmeri denarne odškodnine⁴ - načelo objektivizacije.

13Sodišče prve stopnje je upoštevaje tožbene navedbe v točki 12 in 15 ugotovilo vrsto poškodbe, bolečinsko obdobje, intenzivnost in trajanje bolečin in nevšečnosti⁵. Za tovrstno škodo je tožnica zahtevala 5.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 2.953,38 EUR, kar je predstavljalo približno dve mesečni plači v RS. Na podlagi primerov iz sodne prakse, ki jih je navedlo in analiziralo v točki 15 sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavalo podobne primere iz sodne prakse in tožničin primer pravilno umestilo mednje. Dosojena odškodnina je primerno objektivizirana in je ni treba zviševati. Pritožnica je z ničemer (npr. z drugimi primeri iz sodne prakse) ne omaje.

O odškodnini za strah

14Tudi glede obsega in intenzivnosti strahu je sodišče natančno povzelo tožbene trditve, vključno s trditvami o trajanju in intenzivnosti strahu za izid zdravljenja poškodovanega ušesa (točka 16 sodbe) in z obstoječim strahom tožnice pred tožencem (točka 18). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

15Upoštevaje ugotovljeno šestmesečno trajanje zelo intenzivnega strahu, nadaljnji intenzivni strah in zaskrbljenost, ki je po treh letih in pol še vedno prisotna, je dosojena odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR) primerna in primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Sodišče jih je natančno navedlo v opombi št. 13. Pritožba pa svojega zavzemanja za zvišanje odškodnine ne podkrepi z nobenim primerljivim primerom iz sodne prakse. Zato tudi v tem delu ne more uspeti s pritožbo.

O odškodnini zaradi kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic

16Pritožba v tem delu obširno dopolnjuje tožbene navedbe. Gre za nedovoljene in neupravičene pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Upoštevati je treba trditveno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in popolno povzelo v točki 22 sodbe. Ugotovilo je, da je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj na škodo tožnice (kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1). Iz pravnomočnega izreka kazenske sodbe, katerega del je tudi opis kaznivih dejanj, izhaja, da je toženec od aprila 2016 do 20. 9. 2016 večkrat na teden grozil, da bo tožnico in domnevnega ljubimca poiskal in oba pretepel da jo je zaničeval, ji omejeval stike s prijateljicami, ji jemal in pregledoval telefon, ji grozil, da nima vstopa v hišo, jo izsiljeval s tem, da ji je grozil s samomorom, za kar naj bi bila ona kriva, jo vsaj trikrat pretepel in jo 20. 9. 2016 udaril po desnem ušesu, da je utrpela razpok desnega bobniča. Sodišče je sledilo njenim navedbam, da je toženec z opisanimi dejanji kršil njene osebnostne pravice (179. člen OZ), in prizadel njeno dostojanstvo (181. člen OZ). Upoštevaje njene navedbe o psihičnem trpljenju, ki ga je trpela zaradi opisanih toženčevih dejanj, groženj in žalitev, ji je od skupno zahtevane odškodnine v višini 7.000,00 EUR dosodilo 1.500,00 EUR zaradi okrnitve osebnostne pravice in 500,00 EUR zaradi kršitve dostojanstva (skupaj 2.000,00 EUR).

17OZ v 181. členu za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva predvideva določitev enotne odškodnine, ki pa ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. členu OZ, če se je takšna škoda pojavila v posebno izraziti obliki. V obravnavanem primeru jo je sodišče na podlagi 179. člena OZ pravilno ugotovilo in odmerilo za strah (kot je bilo že navedeno - v višini 2.000,00 EUR) in 1.500,00 EUR za duševne bolečine tožnice zaradi ugotovljenega psihičnega in fizičnega nasilja, s katerim je toženec posegel v njeno osebnostno pravico do zdravja, telesne in duševne integritete, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS.

18Utemeljena pa je pritožba, da je nekoliko prenizka dosojena odškodnina zaradi kršitve dostojanstva. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Ugotovljeni kaznivi dejanji sta nedvomno močno prizadeli osebno dostojanstvo tožnice. Ugotovljeno je najmanj šestmesečno trajanje duševnega nasilja z izrazitim poniževanjem, izsiljevanjem in trpinčenjem tožnice, ki jo je pripeljalo celo do prekinitve nosečnosti, kot je zatrjevala in nanjo posebej opozarja v pritožbi. Ugotovljeno hudo duševno trpljenje tožnice zaradi kršitve dostojanstva po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje odškodnino v višini 1.500,00 EUR in ne le 500,00 EUR, kot je dosodilo sodišče prve stopnje. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in dosojeno odškodnino zaradi kršitve dostojanstva zvišalo za 1.000,00 EUR, posledično pa tudi znesek celotne doslej prisojene odškodnine (5. alineja 358. člena ZPP).

19V preostalem je pritožba neutemeljena. Dosojena odškodnina za poseg v osebnostno pravico in zaradi kršitve dostojanstva (po zvišanju na pritožbeni stopnji skupaj znaša 3.000,00 EUR) je primerna satisfakcija za tožničino trpljenje in je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Zavzemanje za višjo odškodnino v primerjavi z drugimi primeri, tudi s primerom, na katerega se opira pritožba, ni utemeljeno in je pretirano. Zato je bilo treba v presežku pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi (353. člen ZPP).

20Odločanje o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

¹ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
³ na podlagi 318. člena ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni nadaljnji pogoji: da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstva, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe); ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana;
⁴ prim. VSRS II Ips 247/2015 z dne 5. 11. 2015
⁵ Tožnica je 20. 9. 2016 utrpela razpok bobniča na dveh mestih in minimalno izgubo sluha; takoj po napadu je utrpela bolečine in povišano temperaturo; bolečine je imela vsaj dva tedna, po približno treh mesecih so bile občasne in so take še zdaj; nespečnost, izguba apetita, osemkrat pregledi in kontrole pri zdravnikih, jemanje pomirjeval, zdravil zaradi težav z želodcem, dvomesečni bolniški stalež - so ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem;