VSC Sodba PRp 106/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku in na način kot bo pozvan s strani prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... št. 0000120397188 z dne 15. 11. 2019 kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog potrdilo, storilcu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka, in sicer 190,00 EUR sodne takse ter pričnino v znesku 7,02 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilčeva zagovornica in sodbo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek (1. - 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je bil storilcu plačilni nalog z dne 15. 11. 2019 izdan zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, zaradi katerega mu je bila določena globa v višini 900,00 EUR in stranska sankcija 16 kazenskih točk, ter zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, za katerega mu je bila določena globa v višini 500,00 EUR ter stranska sankcija 5 kazenskih točk, nato pa izrečena glavna sankcija enotna globa v višini 1.400,00 EUR in stranska sankcija 21 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec je 15. 11. 2019 okoli 20.15 ure vozil osebni avtomobil po lokalni cesti iz smeri K. proti M. in v neposredni bližini stanovanjske hiše K. 55/a kršil določila ZPrCP s tem, da je izstopil iz vozila, ko ga je policijsko vozilo ustavljalo modro svetilko in kratkim zvočnim signalom in da je vozil pod vplivom alkohola.

5Storilec je vložil zahtevo za sodno varstvo, s katero pa je izpodbijal le odločitev glede prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP in kot bistveno zatrjeval, da na relaciji, na kateri se je vozil, ko je s parkirišča poleg cerkve na K. do križišča, kjer je zavil levo k svoji hiši, policisti niso vozili za njim in ga niso ustavljali z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom, temveč se je policijsko vozilo z vklopljenimi modrimi lučmi brez sirene pripeljalo šele, ko je ustavil vozilo pred svojo hišo in že izstopil iz vozila.

6Sodišče prve stopnje je glede na take trditve v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo storilca ter priče - policista G. P. in M. K. in storilčeva znanca J. S. in J. K., ki sta na kraj kontrole prispela naknadno in se vmešavala v policijski postopek zoper storilca. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da ni mogoče verjeti storilcu, ko je izpovedal, da ni opazil modrih luči in kratkega zvočnega signala, saj je glede na skladno izpovedbo policistov verjelo policistoma, da sta storilca pričela ustavljati z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom že v križišču in peljala za njim ter da je storilec izstopil iz avtomobila in bežal, kar je nenazadnje priznal tudi sam. Izjavam prič J. S. in J. K., ki sta sicer izpovedala, da policijsko vozilo ni zapeljalo za storilčevim vozilom in ga ustavljalo, sodišče prve stopnje ni sledilo, ker sta v času, ko so policisti ustavljali storilca, bila v gostilni, saj ni verjelo njunima izpovedbama, da sta iz gostilne videla do križišča ali policisti vozijo za storilcem, pri čemer je upoštevalo tudi izpovedbo priče J. S., da je v trenutku, ko se je to dogajalo, bil vinjen. Ker sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja¹ (v kar spada tudi dokazna ocena), je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Ob takih ugotovitvah pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

7Zagovornica v pritožbi sodišču očita, da je odločilno dejstvo ugotovilo zmotno, pa tudi nepopolno, povzema izpovedbe zaslišanih policistov, ter navaja, da bi iz izpovedi obeh policistov sodišče moralo ugotoviti, da sta policista opazila storilca šele v križišču v K., v katerem je storilec zavil levo in takoj spet levo k svoji hiši, ki je tik ob cesti v križišču in da tak manever storilca ni bil niti najmanj nenavaden ter da ne držita izpovedbi policistov, da sta storilca začela ustavljati s signalom že, ko je storilec vozil še po lokalni cesti. S temi in nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da na relaciji od parkirišča do križišča policista nista ustavljala storilca, ker sta ga opazila šele v križišču, da ga na tej relaciji sploh nista mogla zaustavljati, ker gre za prekratko razdaljo in storilec ni mogel storiti drugega kot to, da je zavil levo k svoji hiši, da storilec v križišču niti ni mogel ustaviti drugje kot pred svojo hišo, da sodišče navedb storilca danih v zahtevi za sodno varstvo ni preverjalo, da je na dvorišču hiše imel storilec vso pravico, da tudi izstopi iz vozila in ni kršil ne modre svetilke in ne kratkega zvočnega signala, da ni ravnal z eventualnim naklepom in se ni mogel zavedati kakršnekoli prepovedane posledice, še manj pa, da bi v njo privolil ter da bi s pravilno in popolno ugotovitvijo dejanskega stanja sodišče moralo bolj podrobneje speljati dokazni postopek in z vpogledom v prostor ugotoviti, da se storilčeva hiša dejansko nahaja na levi strani križišča v K. ter da od križišča do storilčeve hiše ni možno ustaviti drugje kot pred hišo, izrecno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Te pritožbene navedbe so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne.

8Nadaljnji pritožbeni očitki, da iz sodbe ni jasno razbrati, zakaj sodišče ni verjelo pričama J. S. in J. K., glede na to, da sta oba skladno izpovedovala, da bi iz gostilne lahko videla, da sta policista z modro lučjo ustavljala storilca, ker je gostilna oddaljena le 50 m stran in ima stekleno steno, uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb določb postopka o prekršku, vendar so take pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na 6. strani izpodbijane sodbe izrecno zavzelo stališče do izpovedb J. S. in J. K. ter ju ocenilo kot neverodostojni, in sicer v prvi vrsti že zaradi dvoma, da bi se lahko policijsko ustavljanje storilca videlo iz gostilne, poleg tega pa tudi zaradi izrecne izpovedbe priče J. S., da je bil v času dogajanja vinjen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno in zadostno obrazložilo svojo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič J. S. in J. K. in so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodba v tem delu nima jasnih razlogov in da je ni mogoče preizkusiti.

9Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo materialno pravo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je začet postopek zoper storilca, prekršek, saj take očitke zagovornica gradi na stališču, da storilec očitanega prekrška ni storil in da je sodišče preuranjeno zaključilo o njegovi odgovornosti za prekršek, torej na stališču, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano tj. da sta policista na zadostni razdalji ustavljala storilca na predpisan način z uporabo modre rotacijske luči in kratkim zvočnim signalom, ter da je storilec tak znak tudi zaznal, pa kljub temu po zaustavitvi na lastnim dvorišču izstopil iz vozila in se napotil proti hiši, pravilno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek, ko je štelo, da je storitev prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP storilcu v celoti dokazana in da je zanj tudi odgovoren, saj se je nedvomno zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, oziroma se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, v nastanek prepovedane posledice pa je tudi privolil.

10Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 v višini 150,00 EUR. Te stroške postopka je storilec dolžan plačati na način in v roku, ki ga bo določil prekrškovni organ v pozivu za plačilo sodne takse.

¹ Glej drugi odstavek 66. člena ZP-1.