VSC Sklep II Kp 29311/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju, na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženo V. M. Z. zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 30. 6. 2017, številka Kt/5616/2007, po katerem je bila obtožena storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Prvo sodišče je še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolžene ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice, obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep o zavrženju obtožbe se je pravočasno pritožil oškodovanec A. K. Sklicuje se na pravni temelj, ki naj bi bil podan v 220., 257. in 258. členu KZ-1, 2., 14., 15., 18., 22., 23., 24., 25., 26., 28., 29., 33., 35., 36., 67., 69., 71. in 72. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. 7., 13. in 17. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Sicer pa je glavni poudarek pritožbe v očitku sodišču prve stopnje, da bi lahko izvedlo javno sojenje zoper obdolženko brez njene navzočnosti ter v prisotnosti njene zagovornice. Obdolženkino slabo zdravstveno stanje naj ne bi bila okoliščina, ki bi lahko začasno ustavila pregon, saj ima zagotovljeno zagovornico. Gre za neenako varstvo pravic (22. člen Ustave) ter neenakost pred zakonom (14. člen Ustave). Sodišče prve stopnje ne postopa neodvisno in nepristransko kot mu nalaga 23. členu Ustave. Oškodovanec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izvede kazenski postopkek, saj gre za povzročitev velike premoženjske škode.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju obtožbe sprejelo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, po katerih lahko sodnik posameznik v sumarnem postopku zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, med ostalim tudi, če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon. Te okoliščine so enake tistim, zaradi katerih se lahko prekine preiskava, če bi nastale med njo. Po petem odstavku 181. člena v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZKP lahko namreč senat s sklepom prekine preiskavo, če so podane okoliščine, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca, med te pa sodijo tudi primeri, ko obdolženec po storjenem kaznivem dejanju zboli za kakšno hudo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka. Ko se je v predmetnem kazenskem postopku, na podlagi številnih opravičil obdolženke v zvezi z vabili na glavno obravnavo, dokumentiranimi z ustreznimi zdravniškimi spričevali, izkazalo, da bi lahko bil pri obdolženki podan zdravstveni razlog zaradi katerega bi lahko bila dalj časa nesposobna aktivne udeležbe za glavni obravnavi, je pravilno, na podlagi določb 249. člena ZKP, sodišče prve stopnje postavilo izvedenca onkološke stroke, prof. dr. M. Z., dr. med., z nalogo, da ugotovi, ali je obdolženka procesno sposobna sodelovati na glavni obravnavi oziroma s kakšnimi omejitvami in če ni, naj se opredeli do predvidenega trajanja njenega zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja z dne 8. 10. 2020 in dopolnitve z dne 23. 6. 2921, ki ju je sodišče prve stopnje povzelo pod točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, brez vsakršnega dvoma izhaja, da obdolženka zaradi številnih hudih bolezenskih stanj ni sposobna aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi, izboljšanja njenega zdravstvenega stanja pa ne gre pričakovati. Na podlagi navedenega pa se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku prvostopenjskega pritožbeno izpodbijanega sklepa, da so se stekli pogoji za odločitev v skladu z zgoraj citiranimi postopkovnimi določbami. Kot je pravilno opozorilo prvo sodišče pod točko 6 obrazložitve, pa bo lahko upravičeni tožilec v primeru, če prenehajo razlogi, ki začasno preprečujejo pregon, zahteval nadaljevanje kazenskega postopka.

5Določba prvega odstavka 442. člena ZKP sicer sodišču v sumarnem postopku dopušča izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti tudi v primeru, če ne pride na glavno obravnavo, pa je bil v redu povabljen, z dodatnima pogojema, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Od zakonsko določenih pogojev, pa je v predmetnem primeru za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženke izpolnjen le zadnji, in sicer, da je bila že zaslišana (glavna obravnava 21. 3. 2018).

6Po drugi alineji 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolženki zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženko povabiti na glavno obravnavo, ji omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljena. ZKP, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, sicer sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženke, ker pa gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. Smiselno ni mogoče trditi, da je bila obdolženka v redu povabljena na glavno obravnavo, če se te zaradi objektivne okoliščine, torej tako hude bolezni, kot jo je pri njej ugotovil izvedenec, ni sposobna udeležiti niti na njej aktivno sodelovati. Poleg formalnih pogojev pa procesni zakon za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženke določa tudi materialni pogoj, da njena navzočnost ni nujna. Tudi ta pogoj, ki ga zakon podrobneje ne opredeljuje, je treba ozko razlagati. Oceno o tem, ali je torej navzočnost obdolženke na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obdolženke na glavni obravnavi nujna, ne sme zakonskih določb o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku. Z izvedbo sojenja brez navzočnosti obdolženke, bi tako prvo sodišče lahko kršilo tudi njeno pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma pravico do soočenja z obremenilnimi dokazi, kar vse ji zagotavlja točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP ter 29. člen Ustave, še zlasti v luči pritožnikovega prepričanja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti izvajanje dokazov, oziroma zaslišanje prič, ki bi izpovedale o obravnavanih dejanjih in bi vplivale na končno odločitev sodišča.

7Glede na dejstvo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje procesne narave, so za pritožbeno odločanje nerelevantne navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja.

8Tako gre zaključiti, da je izpodbijani prvostopenjski sklep pravilen in zakonit, ker pa sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9Glede na okoliščino, da je oškodovanec prejemnik denarne socialne pomoči, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep, saj bi lahko to škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje (peti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 98. člena ZKP).