VSM Sodba I Cpg 167/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka (druga alineja) delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 178,72 EUR (uporabnina za obdobje od 16. 12. 2016 do 31. 12. 2016), od 1. 1. 2017 do 30. 4. 2021 pa za vsak mesec 346,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v naslednjem mesecu do plačila, za obdobje od 1.5. 2021 do 19. 5. 2021 pa znesek 212,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zoper točko II izreka zavrne in v nespremenjenem delu te točke izreka, in sicer glede plačila zneska 80,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila in glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačevati uporabnino tudi po 19. 5. 2021, pa vse do ureditve medsebojnih solastniških razmerij, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek glede plačila zneska 265,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila in glede plačila zneskov po 346,30 EUR mesečno za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v naslednjem mesecu do plačila, zavrne.

IV. V preostalem se pritožba tožene stranke zoper točko I izreka zavrne in v nespremenjenem delu tega dela izreka, in sicer glede plačila zneskov po 346,30 EUR mesečno od 1. 11. 2015 do 30. 11. 2016 z obrestmi od vsakega 1. v naslednjem mesecu do plačila, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Pritožbi tožeče stranke zoper točko III izreka se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 573,34 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodba sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

VI. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 205,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) z naslova uporabnine znesek 265,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila in (s tega naslova) še več mesečnih zneskov po 346,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne obveznosti, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in v točki III izreka v korist tožnice odločilo o stroških tega postopka.

2Sodbo izpodbijata obe pravdni stranki, vsaka od njiju v delu, v katerem zanju ni bila sprejeta ugodna odločitev.

3Tožnica uveljavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje tudi, da ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in se sklicuje na zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pojasnjuje, da je 16. 12. 2016 vložila tožbo zaradi plačila uporabnine za vsak mesec neupravičene uporabe njenega solastnega deleža nepremičnine z ID znakom ...-.../.-. (165/500). Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek povsem napačno razumelo, kar izhaja iz točke 25 obrazložitve. Ne drži, da je zahtevala plačilo mesečne najemnine od vložitve tožbe do ureditve medsebojnih solastniških razmerij, ampak je zahtevala plačilo uporabnine od 7. 6. 2014 dalje za vsak mesec neupravičene uporabe, pri čemer je tožbeni zahtevek razmejila na čas pred in po vložitvi tožbe izključno v delu, v katerem je zahtevala zakonske zamudne obresti. Upoštevaje navedeno je dejstvo, da ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Stališče, da gre za bodoče terjatve, temelji na napačnem razumevanju zahtevka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 311. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V skladu s citirano določbo bi moralo zahtevku ugoditi vsaj za obdobje od 7. 6. 2014 do 19. 5. 2021 z obrestmi. V tem kontekstu se pritožnica sklicuje na odločbo VS RS III Ips 11/2017 z dne 28. 8. 2018 v zvezi z odločbo VSM I Cpg 343/2016 z dne 27. 10. 2016.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v točki II izreka „razveljavi in zahtevku tožnice v celoti ugodi“, v njeno korist pa odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. Podrejeno se zavzema za spremembo sodbe v izpodbijanem delu v njeno korist.

4Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

5Toženka v pritožbi uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

Toženka ponovno izpodbija zaključke izpodbijane sodbe v točkah 13-17 obrazložitve (priznanje domnevne uporabe nepremičnine) in dodaja, da je v novem sojenju v zvezi s tem predložila obsežno dokazno gradivo, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa čeprav dokazovanje v tej smeri ne bi zavleklo reševanja spora. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je dejanski uporabnik nepremičnine družba B.C. d.o.o., upoštevalo je priznanje pooblaščenca, ki ga je kasneje stranka preklicala, na ta način pa izdalo nepravilno in nezakonito sodbo.

Toženka poudarja, da v nobenem primeru ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za obdobje pred 5. 12. 2016 oziroma najmanj pred 1. 11. 2015, na kar je toženka že opozorila (tožnica je z dopisom z dne 5. 12. 2016 zahtevala plačilo uporabnine od 1. 11. 2015 do 1. 12. 2016). Toženka je bila torej dobroverni posestnik najmanj do 5. 12. 2016 oziroma podrejeno do 1. 11. 2015, zaradi česar je dosojeno plačilo uporabnine vse od 7. 6. 2014 na podlagi 95. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v vsakem primeru neupravičeno. Glede obdobja plačevanja uporabnine in glede domnevnega prikrajšanja tožnice se toženka sklicuje na odločbe VSL II Cp 3681/2012, I Cp 2201/2017 in I Cp 2517/2015.

Toženka izpodbija tudi višino prisojene uporabnine. Poudarja, da je predlagala imenovanje novega izvedenca, saj izvedenka glede višine najemnine ni bila dovolj prepričljiva, pri čemer je dejansko stanje v naravi drugačno, kot je zavedeno na portalu GURS.

6Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke zavrača njene pritožbene ugovore in predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

7Obe pritožbi sta delno utemeljeni, delno pa sta neutemeljeni.

8Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede pritožbe tožnice

9Ni utemeljen v pritožbi vsebinsko zatrjevan pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev v točki II izreka navedlo razloge (točka 25 obrazložitve), ki so sicer delno materialno pravno zmotni, a to (še) ne pomeni, da ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je objektivno ni mogoče preizkusiti.

10Sodišče prve stopnje je v točki II izreka (druga alineja) zavrnilo tožničin zahtevek, da je toženka dolžna plačati najemnino (tudi) za obdobje od vložitve tožbe do ureditve medsebojnih solastniških razmerij, češ da gre za bodočo terjatev, do katere tožnica ni upravičena. Takšno stališče je vsaj delno materialno pravno zmotno, saj ne upošteva določbe prvega odstavka 311. člena ZPP, v skladu s katero sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, na kar pritožba utemeljeno opozarja. V obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnica s tožbo zahteva plačilo zapadle najemnine od 7. 6. 2014 do vložitve tožbe (16. 12. 2016) in od vložitve tožbe dalje, za vsak mesec neupravičene uporabe solastnega dela nepremičnine. Toženki, ki uporablja celotno nepremičnino, tudi tožničin solastni del (v zvezi s to presojo izpodbijane sodbe, ki ji pritožba nasprotuje, se bo sodišče druge stopnje izreklo v nadaljevanju obrazložitve), s tega naslova (tudi) od vložitve tožbe dalje nastaja korist, tožnica pa je zaradi tega prikrajšana. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 311. člena ZPP je tako slednja upravičena (tudi) do mesečnih uporabnin, ki so zapadle do konca glavne obravnave (do 19. 5. 2021) z obrestmi. Bodoča korist oziroma bodoča terjatev z naslova uporabnine, ki toženki še ni nastala, je torej le tista, ki (še) ni zapadla po koncu glavne obravnave in v obravnavani zadevi (le) temu delu zahtevka, ki meri na plačilo uporabnine vse do ureditve medsebojnih solastninskih razmerij, ni mogoče ugoditi.

11Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnice delno ugoditi in izpodbijano sodbo v točki II izreka (druga alineja) zaradi neupoštevanja materialno pravne določbe prvega odstavka 311. člena ZPP spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi (še) v obsegu, ki je razviden iz točke I izreka te odločbe (o višini uporabnine, ki ji toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje, se bo sodišče druge stopnje izreklo v nadaljevanju obrazložitve), v preostalem pa njeno pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu točke II izreka (druga alineja) sodbo potrditi.

12Odločitev v zvezi s pritožbo tožnice zoper točko II izreka (in v posledici tega tudi zoper točko III izreka) temelji na peti alineji 358. in 353. členu ZPP.

Glede pritožbe toženke

13Sodišče druge stopnje po pregledu vsebine pritožbe najprej ugotavlja, da toženka očitka procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z ničemer ne utemeljuje, pri čemer tudi uradni preizkus zadeve ni potrdil obstoja nobene od procesnih kršitev, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti.

14V zvezi s pravilnostjo uporabe tretjega odstavka 214. člena ZPP (ali se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala nova dejstva, kar sodišče presodi po prostem prepričanju) v nadaljevanju ugotavlja, da v zvezi s citirano določbo ZPP ni utemeljen pritožbeni očitek procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

15Kot je sodišče druge stopnje navedlo že v odločbi I Cpg 67/2018 z dne 17. 5. 2018, preklic priznanja sam po sebi ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati¹.

16V obravnavani zadevi iz trditev toženke (odgovor na tožbo in prva pripravljalna vloga z dne 24. 4. 2017) izhaja, da je slednja svojo pasivno legitimacijo (najprej) izrecno priznala. V odgovoru na tožbo je navedla, da je v postopku zemljiškoknjižnega vpisa (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini (335/500 glede na celoto), do realizacije vpisa pa bo po vsej verjetnosti najemnica poslovnega prostora, ki v naravi predstavlja L. B. N., s tem pa njegova posredna posestnica, ki tožnice pri (so)uporabi nepremičnine ne omejuje. Zatrjevala je celo, da je bil med njo in tožnico sklenjen dogovor o brezplačni uporabi (so)lastnega dela nepremičnine tožnice (165/500 glede na celoto). V prvi pripravljalni vlogi je ponovno poudarila, da je posredna posestnica sporne nepremičnine in vztrajala pri trditvi, da je uporabljala tudi tožničin solastni del, slednja pa za to ni zahtevala plačila. Kasneje (v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2017) pa je, ne da bi za to navedla kakršnekoli razloge, pojasnila, da ni niti lastnica nepremičnine z ID znakom ...-..../. niti njena uporabnica, da jo očitno uporablja nekdo drug, da tudi ni uporabnica lokala L. B. N., da ga uporablja nekdo drug drug in da je na tožnici v skladu z 212. členom ZPP dokazno breme, da dokaže, kdo je dejansko uporabnik sporne nepremičnine. Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženka navedla še, da je svoje navedbe samo delno popravila, saj je imela pred začetkom postopka o zadevi povsem drugačne informacije, prav tako je bila presenečena nad vloženo tožbo.

17Sodišče prve stopnje je glede na takšno dejansko stanje zadeve v točki 15 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da toženka „popravka“ svojih trditev (preklica priznanih dejstev), da je uporabnik sporne nepremičnine nekdo drug in ne ona, ni ustrezno in pravočasno konkretizirala (ni pravočasno pojasnila in izkazala okoliščin, ki opravičujejo takšen preklic priznanja), zato zanikanja najprej priznanega dejstva (preklica priznanja) utemeljeno ni upoštevalo. Zatrjevanja toženke na prvem naroku za glavno obravnavo, da je bila presenečena nad vloženo tožbo in da o zadevi ni imela celovitih informacij, za opravičljiv preklic zagotovo ne zadoščajo. Kot je v točki 15 obrazložitve pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, je pri priznanju določenega dejstva odločilna (tudi) zadostna skrbnost stranke, ki mora, če do preklica priznanja pride, le – tega ustrezno opravičiti. Tudi če je priznanje pooblaščenca iz odgovora na tožbo in prve pisne vloge stranka v drugi pisni vlogi sama preklicala, na kar pritožba posebej opozarja, je dejstvo, da bi morala stranka takšen preklic ustrezno opravičiti, pa tega pravočasno ni storila (v že omenjeni drugi vlogi je prvotno priznanje, da sporno nepremičnino, tudi tožničin solastni del, uporablja, zgolj zanikala).

18V posledici navedenega sodišče druge stopnje (v nasprotju s pritožbo) soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 15 obrazložitve, da (šele) v novem sojenju zatrjevano dejstvo, da je uporabnik sporne nepremičnine družba C. – B. d.o.o. in ne tožnica, kar naj bi potrjevala predložena dokazila, ne more biti pravno odločilno. Ker toženka preklica svojega priznanja (pravočasno) ni opravičila, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni lotilo dokazovanja v tej smeri. Hkrati je v isti točki obrazložitve pravilno zaključilo, da toženka ni opravičila svojega ravnanja, ko je dokaze v zvezi uporabo sporne nepremičnine po drugi pravni osebi, kar naj bi opravičevalo preklic priznanja, predložila šele v novem sojenju. Zgolj zatrjevanja „da je šele sedaj uspela pridobiti dokazila“, da jih prej brez svoje krivde ni mogla pridobiti (zakaj jih prej brez svoje krivde ni uspela pridobiti, ne pojasni), da je bila „v trditveni in dokazni stiski“ (zakaj je bila v takšni „stiski“, ne pojasni), za drugačno presojo sodišča brez dvoma ne zadoščajo.

19Sicer pa sodišče druge stopnje utemeljeno dvomi v resnicoljubnost toženke, da z določenimi dejstvi ni bila seznanjena in da dokazov (brez svoje krivde) prej ni mogla pridobiti, saj po vpogledu v portal AJPES ugotavlja, da je poslovni naslov družbe C.-B. d.o.o. in toženke enak (Ul. T. ŠT, M.), edini družbenik družbe C.-B. d.o.o. pa je toženka.

20Je pa delno utemeljena pritožba toženke v zvezi s plačilom uporabnine za obdobje od 7. 6. 2014 do 31. 10. 2015. V tem kontekstu je treba soglašati s toženko, da je tožnica (šele) z dopisom z dne 5. 12. 2016 zahtevala „izpraznitev solastne nepremičnine“, ki v naravi predstavlja teraso lokala N. L. b. in v skladu z 190. členom OZ zahtevala plačilo uporabnine od dne 1. 11. 2015 do 1. 12. 2016.

21Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo uporabnine zaradi uporabe njenega solastnega dela nepremičnine (verzijski zahtevek) po 190. v zvezi s 198. členom OZ. VS RS je v zadevi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 (pa tudi v zadevi II Ips 295/2017 z dne 10. 1. 2019) pojasnilo, da je pravno izhodišče verzijskega zahtevka v razmerju solastnikov bistveno drugačno od primerov, ko gre za neupravičeno uporabo stvari s strani nelastnika. Vsak solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugim uporabljati v razmerju svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, v tem primeru vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega solastnika in prikrajšanje za drugega. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ne zahteva dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve²

22Res je sicer, kot je navedlo sodišče druge stopnje v svoji prvi odločbi (sklep I Cpg 67/2018 z dne 17. 5. 2018), da toženka ni zanikala trditev tožnice, da se po sklenitvi predpogodbe za nakup njenega solastnega deleža (po 9. 4. 2015) ni odzvala na sklenitev glavne pogodbe za prodajo solastnega deleža nepremičnine, pri čemer dogovora o brezplačni uporabi z ničemer ni izkazala, a je (sodišče druge stopnje) spregledalo, da pri solastnini sam poseg vanjo nujno še ne pomeni prikrajšanje za drugega solastnika, če slednji souporabe oziroma ustrezne odmene zanjo ni zahteval. To napako v novem pritožbenem postopku odpravlja.

23V tem kontekstu so neutemeljena pritožbena zatrjevanja toženke v zvezi z višino dosojene uporabnine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na mnenje izvedenke M. Š. B. iz avgusta 2019 in njegovo ustno dopolnitev na naroku 11. 5. 2021 in o tem navedlo razloge v točkah 18 – 22, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema.

24Res je, kar zatrjuje pritožnica, da je sporna nepremičnina (v naravi terasa pred gostinskim lokalom) vezana na lokal, saj nima samostojne infrastrukture in jo je mogoče uporabljati le skupaj z lokalom, kar pa še ne pomeni, da tožnici (ki ni lastnica lokala) za solastni del nepremičnine (terase) pred njim ne pripada sorazmerni del tržne najemnine za primerljivo teraso v Mariboru po podatkih T. Gre za situacijo, ki je primerljiva tisti, ki jo je izvedenka upoštevala, ko M. (ki hkrati ni lastnik lokala) oddaja letne vrtove v najem, na ceno najema pa vpliva dejstvo, da se nepremičnine oddajajo v najem za opravljanje gostinske dejavnosti (glej točko 20 obrazložitve). V tem kontekstu tako ne drži trditev pritožbe, da je izvedenka za primerjavo vzela (le) gostinske lokale kot celote (ko je lastništvo lokala in terase, kot navaja pritožnica, „enotno“).

25Neutemeljena je tudi trditev pritožbe, da glede na tloris terase, ki jo je kupil Z. Š. v letu 1996 in jo kasneje prodal toženki, tožnici pripada zgolj del nepremičnine (del proti mostu, gledale iz smeri Drave), ta del pa je z vidika uporabnosti terase manjši. Gre namreč za solastnino, ki ni razdeljena, tako da vsak solastnik izvršuje lastninsko pravico na celi stvari, izvrševanje lastninske pravice enega pa je omejeno z izvrševanjem lastninske pravice drugega. Kar zadeva prehod (iz pasaže do L. ul.), zaradi katerega naj bi se zmanjšala uporabnost tega dela terase, pa je izvedenka na naroku pojasnila (o tem se je izreklo sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve), da to ne drži, saj gre za „frekventno pot“, zaradi katere se lahko pričakuje še več gostov, to pa je lahko samo pozitivno.

26Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da po GURS vrednost sporne nepremičnine znaša (le) 1.741,00 EUR, tožničin delež pa (le) 574,53 EUR, kar pomeni, da je uporabnina previsoka, saj je splošno znano dejstvo, da podatki GURS niso realni in niso ekvivalent razmer na trgu. To je potrdila tudi izvedenka, sodišče prve stopnje pa se je o tem izreklo v točki 22 obrazložitve.

27Iz navedenega izhaja, da je izvedenka razjasnila vsa (za toženko) sporna vprašanja, tako da ni utemeljen očitek njene pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila dokazovanja z izvedenci, s tem pa storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

28Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi toženke zoper točko I izreka izpodbijane sodbe (delno) ugodilo in sodbo (v tem delu) v obsegu, ki je razviden iz izreka te odločbe v točki III izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu točke I izreka sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (točka IV izreka).

29Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe ima za posledico, da je treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s drugim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).

30Stroški pred sodiščem prve stopnje:

31Stroške tožnice je odmerilo že sodišče prve stopnje, odmera pa ni predmet pritožbene graje: taksa za tožbo 459,00 EUR, stroški izvedenskega mnenja po pravnomočnem sklepu I Pg 307/2018 z dne 6. 11. 2019 v znesku 552,59 EUR, potni stroški po Pravilniku o povrnitvi strokov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer kilometrina na relaciji Celje - Maribor – Celje v znesku 162,80 EUR (4 x 110 km x 0,37 EUR/km), skupaj 1.174,39 EUR.

32Priznani stroški toženke (glede na sporno vrednost 11.592,80 EUR iz stroškovnika) so naslednji: odgovor na tožbo 500 točk (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), prva pripravljalna vloga 500 točk (tar. št. 19/1 OT), druga pripravljalna vloga 375 točk (tar. št. 19/2 OT), pristop na glavno obravnavo dne 14. 12. 2017 po tar. št. 20/1 500 točk, pripravljalna vloga z dne 27. 11. 2018 250 točk (tar. št. 19/3 OT), pripravljalna vloga z dne 17. 12. 2018 250 (tar. št. 19/3 OT), pristop na glavno obravnavo 6. 12. 2018 250 točk (tar. št. 20/2 OT), pristop na narok za izdajo začasne odredbe dne 13. 12. 2018 250 točk (tar. št. 20/2 OT), pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2019 – pripombe na izvedensko mnenje 250 točk (tar. št. 19/3), pritožba zoper sklep v zvezi z zavarovanjem (odločitev o ugovoru) 600 točk (tar. št. 21/1 OT), pristop na glavno obravnavo dne 11. 5. 2021 250 točk (tar. št. 20/2 OT), taksa za pritožbo zoper sodbo z dne 19. 5. 2021 v znesku 459,00 EUR, taksa za pritožbo v postopku zavarovanja v znesku 33 EUR, materialni stroški 2% od skupne vrednosti storitev in 22% DDV. Skupaj priznani stroški znašajo 3.449,00 EUR.

33Glede na končni nominalni znesek, o katerem je bilo razsojeno (45.496,73 EUR), je tožnica, ki ji je bilo dosojeno 39.690,43 EUR, uspela z zahtevkom v obsegu 87%, toženka pa v obsegu 13% (zahtevek je bil zavrnjen za znesek 5.806,30 EUR). Tožnica je tako upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.021,71 EUR, toženka pa do povrnitve stroškov v znesku 448,37 EUR. Po pobotanje zneskov je toženka dolžna tožnici povrniti stroške v znesku 573,43 EUR.

Stroški pred sodiščem druge stopnje:

34Glede na pritožbeno spornih 12.592,80 EUR toženki pripadajo naslednji stroški postopka pred sodiščem druge stopnje: sestava pritožbe 600 točk oziroma 360,00 EUR po tar. št. 21/1 OT, 2% materialnih strokov (12 točk oziroma 7,2 EUR in 22% DDV (132 točk oziroma 79,2 EUR), skupaj 446,40 EUR. Njen uspeh v pritožbi znaša 46%, tako je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 205,00 EUR.

¹ povzeto iz knjige Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, stran 367
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015.