VSRS sodba II Ips 27/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 2.790,08 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči 22. 9. 2004 kot sopotnica v vozilu zavarovanca tožene zavarovalnice A. A., ki je s svojim vozilom Fiat Bravo trčil Golfa B. B. pred seboj. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo zavarovalnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdilo.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom II DoR 342/2011 z dne 5. 10. 2011 zoper sodbo pritožbenega dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj (i) materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o obstoju zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja in (ii) zadostnosti toženkine trditvene podlage v zvezi z ugovorom fingirane nesreče , kadar odškodnino uveljavlja sopotnik v vozilu njenega zavarovanca.

4Tožena stranka v dopuščeni reviziji najprej iz izpodbijane sodbe povzema stališče pritožbenega sodišča, da zavarovalnica za škodo, ki jo je tožnica utrpela kot sopotnica v vozilu njenega zavarovanca, odgovarja objektivno, proti tožnici (oškodovanki) pa ima le ugovore, ki jih ima proti njej zavarovanec, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima sama (zavarovalnica) proti zavarovancu – oškodovanka namreč ni kršila zakona ali zavarovalne pogodbe. Če zavarovalnica oškodovancu poravna škodo, ima v določenih primerih možnost od svojega zavarovanca zahtevati vračilo izplačanega zneska; med drugim gre za tak primer tudi tedaj, ko je zavarovanec škodo povzročil namenoma. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru nepomembno, ali je res šlo za fingirano nezgodo – za vnaprejšen dogovor voznikov obeh vozil za trčenje: ugotovitev o takem dogovoru bi bila pomembna le, če bi zavarovalnici uspelo dokazati, da je pri dogovoru oziroma fingiranju nezgode sodelovala tudi tožnica; na tožnici je bilo breme dokaza, da je bila sopotnica v enem od v nezgodi udeleženih vozil in da je bila pri njunem trku poškodovana. V zvezi s tem tožena zavarovalnica v reviziji poudarja, da je skozi ves postopek trdila in tudi dokazala, da se nezgoda ni zgodila na način, kot so ga prikazovali njeni (domnevni) udeleženci. Resničnost njenih trditev potrjujeta izvedenski mnenji izvedencev K.(1) in Č.(2), dokazala pa je tudi nepravilnost vsebine policijskega zapisnika. Da je do nezgode prišlo prav na način, kot ga zatrjuje oškodovanka, bi morala dokazati ona; pritožbeno sodišče je, drugače kot v izpodbijani sodbi, v številnih primerih prirejenih prometnih nesreč zavzelo stališče, da mora oškodovanec dokazati, da je nezgoda nastala na zatrjevani način, če tožena stranka trditvam o tem ugovarja. Za odškodninsko odgovornost tožene zavarovalnice pač ne more zadoščati, da tožnik dokaže le (na primer s predložitvijo policijskega zapisnika) kontakt med voziloma (za fingirane nesreče je tipično, da pride do blagega namernega trka in potenciranja škode), zavarovalnica pa bi morala dokazati, da je šlo za fingirano nesrečo. Vnaprejšnji dogovor udeležencev za prometno nesrečo je namreč za toženo stranko praktično nedokazljiv, zato je naložitev dokaznega bremena za to dejstvo pravno in življenjsko nesprejemljivo. Predpostavka odškodninske odgovornosti zavarovalnice je, da nastane zavarovalni primer. Za presojo nastanka zavarovalnega primera ni bistveno, ali je bil oškodovanec voznik ali sopotnik v vozilu. Je pa zanj bistveno, da je negotov, od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek. Prav to je razlog, da bi morala tožnica dokazati, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot ga je zatrjevala. Toženka nasprotuje presoji pritožbenega sodišča, da ni pomembno, ali je šlo v konkretnem primeru za prirejeno nesrečo, ker je bila tožnica sopotnica v vozilu, udeleženem v zatrjevanem trčenju. V zvezi s tem trdi, da ima res proti zavarovancu regresni zahtevek v primeru, da je trčenje povzročil namerno, vendar pa to ne sme pomeniti, da nima možnosti ugovora, da je šlo za nameščeno nesrečo samo zato, ker je bila tožnica sopotnica. Izpodbijana odločitev po mnenju revizije odstopa od odločitve v zadevi II Ips 45/2011.(3)

5Tožnica na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Tožnica uveljavlja odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja vozila, v katerem je bila, je trdila, sopotnica, ko je trčilo v drugo vozilo. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec po določbi prvega odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega obstaja zavarovanje, toda največ do zneska njene odgovornosti. Za škodo, ki jo utrpijo pri nesreči premikajočih se vozil drugi, odgovarjata imetnika vozil solidarno (četrti odstavek 154. člena OZ). Zato je tožnica upravičena odškodnino terjati od zavarovalnice vsakega od v nesreči udeleženih vozil po svoji izbiri. Zavarovalnica je dolžna odškodnino plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). V sodni praksi je popolnoma nesporno, da je materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, potrebna za napolnitev navedenih zakonskih norm, na tožeči stranki. Skladno s tem je morala v konkretnem primeru tožnica trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. In to ji je uspelo: sodišče je ugotovilo, da se je prometna nesreča res zgodila in da je bilo trčenje dovolj močno, da je tožnica v njem utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša.

8Revizijsko stališče tožene zavarovalnice je, da v primeru njenega ugovora o prirejenosti (nameščenosti, fingiranosti) prometne nesreče za presojo, da je nastal zavarovalni primer, ne zadošča zgolj ugotovitev o prometni nesreči, pač pa je potrebna tudi ugotovitev, da se je prometna nesreča pripetila na prav takšen način, kot trdijo njeni udeleženci, predvsem, da se poškodbe udeležencev in poškodbe na vozilih ujemajo z zatrjevanim načinom nastanka nesreče, oziroma, kot smisel teh revizijskih trditev razume Vrhovno sodišče, da mora biti zatrjevanih in dokazanih toliko in takšnih dejstev o nastanku nesreče, da bo izključen zaključek, da je bila fingirana. Trditveno in dokazno breme tudi za te okoliščine mora biti, meni zavarovalnica, na tožeči stranki in ne na njej, ker bi bilo zanjo dokazati vnaprejšnji dogovor o namestitvi nesreče nedosegljivo.

9Vrhovno sodišče je na vprašanje o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena o fingiranosti prometne nesreče odgovorilo že v zadevi II Ips 145/2011: nosi ga zavarovalnica. Nosi ga zato, ker ima tretji (ker ni imetnik nobenega od v nesreči udeleženih vozil) po določbi 965. člena OZ sicer res lastno pravico do odškodnine za škodo iz zavarovalnega primera, za kar je trditveno in dokazno breme na njem, vendar ima zavarovalnica zaradi določbe 944. člena OZ, ki izključuje njeno odgovornost, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, ugovor, da zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje tretjega (prvi odstavek 922. člena OZ). Temeljni vir materialnega trditvenega in dokaznega dokaznega bremena je materialno pravo: s tem, ko določa predpostavke za nastanek določene pravice, posredno pove tudi, katera dejstva mora tožnik zatrjevati, da bo tožba sklepčna. Enako velja za dejstva, ki jih mora zatrjevati toženec, da bo sklepčen njegov ugovor.(4) Pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu so le procesni odraz materialnega procesnega bremena.

10Po stališču izpodbijane sodbe v konkretnem primeru ni pomembno, ali je bila nesreča prirejena ali ne, saj tožena zavarovalnica ni ne trdila ne dokazala, da bi bila tožnica udeležena pri prirejanju. Tega (v zvezi s čemer je bilo dopuščeno drugo vprašanje) revizija ne graja, pač pa (ob očitno napačnem razumevanju njegovih razlogov) pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, naj bi ji odreklo ugovor fingiranosti nesreče zoper tožnico kot tretjo. Neutemeljeno zato, ker pritožbeno sodišče ni presodilo, da zavarovalnica proti tretjemu (v konkretnem primeru proti tožnici) nima ugovora prirejenosti prometne nesreče, pač pa, da je proti tretjemu (proti tožnici) tak ugovor utemeljen le, če se ugotovi, da je sodeloval(a) pri dogovoru oziroma nameščanju nesreče, pa je o tem izostala že trditvena podlaga. Stališče sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilno. Tožnica ima kot oškodovanka položaj upravičenca v smislu 944. člena OZ, ki sicer ni stranka zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar v zavarovalno razmerje vstopi v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Zato ima tudi zoper njo zavarovalnica ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Ali, kot je revizijsko sodišče že povedalo v zadevi II Ips 145/2011, če nastane škodni dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen OZ), v okoliščinah iz 944. člena OZ, zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe, takšno izključitev odgovornosti pa zavarovalnica lahko uveljavlja z ugovorom zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer, torej tudi zoper oškodovanca kot upravičenca po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Vrhovno sodišče dodaja še, da prometne nesreče ni mogoče namestiti (prirediti) brez pristanka in sodelovanja voznikov v nesreči udeleženih vozil, medtem, ko za sopotnike to ne velja nujno (lahko so v nesrečo vpleteni brez njihove volje in soglasja, na primer otrok, avtoštopar). Zato je ugovor zoper njih kot oškodovance sklepčen le, če se zatrjuje njihov pristanek za udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju (trditve o sodelovanju voznikov ne zadoščajo).

11Ker je bilo ugotovljeno, da je do prometne nesreče dejansko prišlo in da je bilo trčenje dovolj močno, da je tožnica v njem utrpela zatrjevano poškodbo (zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša), tožena zavarovalnica pa pravilno ji naloženega trditvenega in dokaznega bremena o prirejenosti prometne nesreče ni zmogla, je pravilna presoja o nastanku zavarovalnega primera.

12Na obe vprašanji, glede katerih je bila dopuščena revizija, je torej pritožbeno sodišče odgovorilo materialnopravno pravilno. Revizija zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Revizija njegove povzema ugotovitve, da poškodbe na Golfu ne ustrezajo popolnoma poškodbam na Fiatu, Golfa bi moralo ob trčenju poriniti precej naprej, česar fotografije kraja nesreče ne potrjujejo.

Op. št. (2): Po revizijskih trditvah je ta izvedenec ugotovil, da je bil zadnji odbijač Golfa poškodovan že prej, že prej je bil poškodovan tudi Fiat, ki je glede na obseg in lokacijo poškodbe trčil v kakšno od Golfa višje vozilo, poškodbe Golfa bi morale biti hujše, količina in koncentracija stekla ne ustrezata poškodovanosti vozil, morda je prišlo do blagega trčenja, očitno pa gre za fingirano nesrečo.

Op. št. (3): Pravilno: II Ips 145/2011; v tej zadevi je odškodnino uveljavljal sopotnik v drugem vozilu iz iste prometne nesreče.

Op. št. (4): Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran 345 in 346.