VSL sodba I Cpg 795/2009

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se v 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in se tožbeni zahtevek za plačilo 27.907,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 02. 2005 dalje do plačila zavrne in v 5. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.600,75 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu 2. točke izreka in v celoti v 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 869,17 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2005/01676 z dne 10. 03. 2005 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 76.145,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.247.577,79 SIT od 27. 02. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 76.145,71 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 18.476.068,23 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2005 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 18.247.577,79 SIT od 18. 02. 2005 do 26. 02. 2005 (3. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 9.502.007,36 SIT (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi sama stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka je sodbo izpodbijala v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela. Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagali, tožeča stranka razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožena stranka pa spremembo sodbe z zavrnitvijo toženega zahtevka v celoti.

Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke:

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obsega in vrednosti izvedenih del, nato pa je priznalo tožeči stranki del tožbenega zahtevka v višini 18.247.577,79 SIT, sklicujoč se na toženkino delno priznanje tožbenega zahtevka. Po 2. odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Toženkino priznanje obsega in vrednosti opravljenih del tožeče stranke pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo celo na podlagi obračuna del, ki ga je izdelala sama tožena stranka v decembru 2004 (v prilogi B11). Dejstva, ki med strankama niso sporna, pa v teku postopka ni treba dokazovati (prim. 1. odstavek 287. člena ZPP). Tako je bilo dokazno breme za dokazovanje obsega in vrednosti del, ki presegajo v obračunu tožene stranke opravljena dela, na tožeči stranki. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti tožbenega zahtevka tožeče stranke tako velja le za presežek del, ki jih tožeči stranki tožena stranka ni priznala s svojim obračunom del. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da tudi vseh del po navedenem obračunu tožeča stranka ni izvedla in sicer 35 m trase, 37 m pa jo je izvedlo že drugo podjetje – K. O., vendar pa teh svojih trditev z ničemer ni dokazala.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z uveljavljanim pobotnim ugovorom tožene stranke, ki se je nanašal na odškodnino zaradi odprave napak dela tožeče stranke in dokončanje po tožeči stranki neizvršenih del, ker tožena stranka ni niti navedla, kdaj je napake del odkrila, kdaj jih je tožeči stranki reklamirala in kdaj je tožeča stranka zavrnila odpravo notificiranih napak. Le v primeru, če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, lahko tudi še po enem letu od tega obvestila z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in povračila škode (2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 635. člena OZ). Trditvena podlaga pobotnega ugovora torej ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka za uveljavljanje povračila škode izpolnila pogoj pravočasnosti notificiranja zatrjevanih napak za dela tožeči stranki. Navedeno dejstvo o času odkritja napak izvršenega dela je toliko bolj odločilno, ker tožena stranka sama zatrjuje, da napak dela ni mogla odkriti, ker je tožeča stranka traso komunalnih vodov zasula. Kdaj natančno je napake odkrila in kdaj jih je tožeči stranki notificirala, pa tožena stranka ni navedla. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka opravljena dela prevzela z izdelavo lastnega obračuna del z dne 28. 12. 2004.

Pravilno je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da je iz predložene dokumentacije razvidno le, da je tožena stranka tožečo stranko opozarjala na zamudo pri izvedbi del, ne pa tudi, da si je pridržala pravico do pogodbene kazni zaradi zamude (5. odstavek 251. člena OZ). Nekonkretiziran pa je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza tožene stranke glede pridržanja pogodbene kazni, saj je listine v spisu vpogledalo in presojalo, katere druge dokaze je tožena stranka predlagala, pa v pritožbi ne pove.

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolgovanega zneska, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je tožeči stranki dne 03. 12. 2004 tožena stranka že plačala znesek 3.000.000,00 SIT, dne 18. 12. 2004 pa še 3.687.861,70 SIT. Če je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo vrednost opravljenih del tožeče stranke v skupnem znesku 18.247.577,79 SIT, bi moralo upoštevati tudi dejstvo, ki ga je priznavala že v predlogu za izvršbo sama tožeča stranka, da sta ji bila navedena zneska že plačana. Opravljeno plačilo je zato treba upoštevati pri presoji še dolgovanega zneska. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 27.907,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.687.861,70 SIT za čas od 27. 02. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 27.907,95 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila zavrnilo (1. točka 358. člena ZPP).

V preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

Pritožba ni utemeljena.

Protispisen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki ni vročilo pisanj izvedenca, da bi se do v njih izraženih stališč tožeča stranka lahko opredelila. V spisu je dopis izvedenca, v katerem sodišču sporoča, da izvedenskega mnenja o tem, koliko dela je bilo dejansko opravljenega in koliko zaračunanega, kar je bila njegova naloga po sklepu prvostopenjskega sodišča opr. št. III Pg 110/2005 z dne 11. 07. 2008, ne more opraviti, ker tega na podlagi listinske dokumentacije v spisu ne more ugotoviti, saj niso predloženi gradbeni dnevniki, pa tudi ne celotne situacije, pač pa so samo ovitki prve, druge in tretje situacije. S celotno vsebino navedenega dopisa je sodišče tožečo stranko seznanilo na naroku dne 24. 03. 2009, kar je razvidno iz zapisnika tega naroka (na list. št. 92 do 93). Do stališča izvedenca o manjkajoči dokumentaciji se je tožeča stranka na naroku opredelila, saj je navedla, da „meni da je predložila vso dokumentacijo, za katero izvedenec trdi, da je v spisu ni“. Navedeno dejstvo je tako v izrecnem nasprotju s pritožbeno trditvijo, da sodišče tožeči stranki ni dalo možnosti obravnavanja izvedenčevega stališča o nemožnosti podaje izvedenskega mnenja zaradi manjkajoče dokumentacije. Če pa je tožeča stranka menila, da se do takega stališča izvedenca ne more opredeliti že na naroku za glavno obravnavo, bi lahko predlagala preložitev naroka, pa tega ni storila.

Prvostopenjsko sodišče je izvedencu gradbene stroke glede na to, da je bila med pravdnima strankama sporna tako količina, kot vrednost opravljenih del, s sklepom naložilo, naj na podlagi listinske dokumentacije v spisu ugotovi obseg dejansko opravljenega dela in obseg zaračunanega dela. Pomoči izvedenca ustrezne stroke se sodišče posluži tedaj, kadar samo s specifičnim strokovnim znanjem ne razpolaga, je pa določena sporna vprašanja treba razjasniti prav z njegovo pomočjo (243. člen ZPP). Ker je izvedenec sodišču sporočil, da brez manjkajoče dokumentacije (gradbenih dnevnikov in popolnih situacij) mnenja ne more izdelati, je sodišču to zadostovalo za zaključek, da izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi pomanjkljive listinske dokumentacije ni možna. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka gradbeni dnevnik sodišču predložila. V spisu je le stran z navedbo „gradbeni dnevnik“, ostala priložena dokumentacija pa nima vsebine gradbenega dnevnika, ki mora po 3. odstavku 5. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (Ur. l. RS, št. 35/98, 41/2001) vsebovati vsakodnevne podatke, ki so v zvezi z izvajanjem del, posebej opredeljene pa v 8. členu Pravilnika. Ker je bil med pravdnima strankama sporen tako obseg, kot tudi vrednost opravljenih del, je bilo za presojo vrednosti del kot predhodno vprašanje treba najprej ugotoviti obseg del. Slednjega pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka ni dokazala. Zato je v posledici neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo, kakšno obliko bi predložene tri situacije morale imeti za opredelitev vrednosti del tožeče stranke. Čim namreč tožeča stranka ni dokazala obsega opravljenih del, ni mogoče ugotavljati niti vrednosti teh del. Pritožbeni očitek o neobrazloženem zaključku prvostopenjskega sodišča, da so situacije (na podlagi katerih tožeča stranka terja plačilo) pomanjkljive, se glede na povedano izkažejo kot irelevantne. Sicer pa vsebino situacije določa 61. gradbena uzanca (PGU) po kateri se v situaciji prikažejo dela na način in po specifikaciji, ki je dana v tehnični dokumentaciji, izstavi pa se na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki s sklenjeno gradbeno pogodbo dogovorili tudi uporabo posebnih gradbenih uzanc kot del materialnega prava za presojo vsebine njunih pogodbenih obveznosti iz sklenjenega poslovnega razmerja. Drugače povedano: materialno pravo določa tako vsebino gradbenega dnevnika (Pravilnik), kot vsebino situacije (PGU).

Tožeča stranka je presežek vrednosti opravljenih del nad z gradbeno pogodbo dogovorjeno vrednostjo utemeljevala z dodatnimi deli. Pri tem ni niti navedla, ali gre zgolj za večji obseg (predvidenih in pogodbeno dogovorjenih) del, ali pa za nepredvidena dela, torej še druga, s pogodbo nezajeta dela. Navedena razmejitev je potrebna za presojo tako obsega s pogodbo dogovorjenih del in v zvezi z njimi vrednostjo teh del glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila cena pogodbeno dogovorjena od merske enote pogodbeno dogovorjenih del. V zvezi z nepredvidenimi deli, ki s pogodbo niso bila dogovorjena, pa so bila nujna, pa bi imela tožeča stranka pravico do pravičnega plačila, čeprav cena zanje ni bila dogovorjena (4. odstavek 653. člena OZ). Razmejitev med pogodbeno dogovorjenimi in dodatnimi deli je bila zato odločilna. Ker tožeča stranka dodatnih del niti po vrsti, niti po količini ni definirala, je bila prvostopenjskemu sodišču onemogočena presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo tako pogodbenih, kot dodatnih del. Nobenih pa tožeča stranka ni dokazala niti po količini, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Iz povedanega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče z zaključkom o nezatrjevanih odločilnih dejstvih razmejitve med pogodbeno dogovorjenimi in dodatnimi deli zgolj dodatno argumentiralo svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tudi v primeru, če bi tožeča stranka dokazala količino opravljenega dela. Nezadostitve trditvenemu in dokaznemu bremenu o odločilnih dejstvih glede razmejitve med pogodbeno dogovorjenimi in dodatnimi deli ter opravljene količine enih in drugih del pa tožeča stranka ne more sanirati s prelaganjem tega bremena na sodišče, sklicujoč se pri tem na neobrazloženost izpodbijane odločbe o odločilnih dejstvih. Razlogi prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih so jasni in konsistentni, zaradi česar je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da potrditev knjige obračunskih izmer ni nadomestilo pisne pogodbe za izvedbo dodatnih del in za dogovorjeno ceno za dodatna dela pritožnica izpodbija z materialnopravno določbo 58. člena OZ, po kateri pogodba, ki ji manjka oblika, konvalidira, če je izpolnjena. Toda navedeno določilo predpostavlja izpolnitev pogodbe v celoti ali v pretežnem delu obeh pogodbenih strank, s tem pa tudi soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe, torej tako v sklenitveni, kot v izpolnitveni fazi pogodbe. O soglasju pogodbenih strank v nobeni od teh faz pa glede na predmet spora ni mogoče govoriti.

Ob neizkazani in nezatrjevani razmejitvi med pogodbenimi in dodatno opravljenimi deli ter neizkazani količini teh del pa se kot neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na materialnopravno podlago neupravičene pridobitve tožene stranke v smislu 190. člena OZ v delu, ki presega tožeči stranki prisojeni znesek terjatve.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo dosežen uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je v postopku uspela z 32 %, uspeh tožene stranke pa je 68 %. V tem deležu jima je pritožbeno sodišče priznalo tudi priglašene in odmerjene stroške. Tožeči stranki je priznalo 533,40 EUR izvršilnih stroškov in odmerilo nagrado pooblaščencu za sestavo pripravljalne vloge 1.600 točk, za udeležbo na naroku 24. 03. 2009 pa 800 točk ter za materialne stroške 48 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 1.348,35 EUR, glede na dosežen uspeh pa priznalo 431,47 EUR, skupno torej z izvršilnimi stroški 964,87 EUR. Za druge pripravljalne vloge in udeležbe na narokih tožeča stranka stroškov ni priglasila. Toženi stranki pa je sodišče odmerilo nagrado za sestavo ugovora zoper izvršilni sklep 1.600 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1.600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 1.200 točk, za udeležbo na narokih 15. 01. 2008 in 08. 04. 2008 2 x po 400 točk, na naroku 27. 05. 2008 priglašenih 800 točk in za narok 24. 03. 2009 800 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, skupno torej 6.850 točk, glede na vrednost odvetniške točke in upoštevaje 20 % DDV pa 3.772, 98 EUR. Glede na dosežen 68 % uspeh ji je tako priznalo 2.565,62 EUR. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.600,75 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je toženi stranki povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo 1.500 točk za sestavo pritožbe z 20 % DDV 826,20 EUR ter sodno takso za pritožbo 1.522,91 EUR. Ker je bil pritožbeni uspeh tožene stranke 37 %, ji je pritožbeno sodišče v tem sorazmernem delu priznalo 869,17 EUR pritožbenih stroškov.