VSL sodba I Cpg 335/2010

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15ih dneh povrniti 8.723,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

je dolžna tožena stranka v 15ih dneh plačati tožeči stranki znesek 163.060,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od 357,58 EUR od 11. 11. 2003 do plačila;

- od 750,09 EUR od 19. 01. 2004 do plačila;

- od 161.952,66 EUR od 14. 07. 2004 do plačila (1. točka izreka);

je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 31.002,64 EUR v 30 dneh od dne, ko tožeča stranka predloži toženi stranki bančno garancijo za zavarovanje del v garancijski dobi za znesek 18.860,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka);

se zavrne, kar je tožeča stranka zahtevala več (3. točka izreka);

je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v 15ih dneh stroške postopka v višini 5.510,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v napadanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da se sodba v napadanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka, in sicer zoper odločitev v 1., 2. in 4. točki izreka, med tem ko je glede odločitve v 3. točki izreka uspela (1. odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pravno podlago vtoževanemu zahtevku predstavlja gradbena Pogodba št. 127/03 z dne 19. 09. 2003 (v nadaljevanju Pogodba, A1), s katero se je tožeča stranka toženi zavezala opraviti krovska in fasaderska dela ter izdelati jekleno konstrukcijo, tožena stranka pa se je zavezala tožeči stranki navedena dela plačati. Sodišče je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenih del ugodilo. Pravdni stranki v pritožbah navajata številne pritožbene razloge, ki jih bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju zaradi preglednosti in jasnosti obravnavalo ločeno.

1O pritožbi tožeče stranke

Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga, ker:

a) naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je priznalo predpravdni pobot v znesku 4.013,13 EUR;

b) je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo da cena za (naročena dodatna) dela po obračunskih postavkah št. 10020, 20040, 40010 in 50100 ni bila dogovorjena, prestopilo meje trditev strank in je posledično zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu;

c) sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve ostalih postavk v manjših zneskih;

č) je sodišče prve stopnje zmotno pogojevalo plačilo tožene stranke v znesku 31.002,64 EUR s predložitvijo bančne garancije s strani tožeče stranke;

d) je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških postopka in pri tem ni ustrezno upoštevalo uspeha tožeče stranke v postopku.

Pod a)

Tožena stranka se je na pobot (izvedeno kompenzacijo) sklicevala v vlogi z dne 02. 06. 2008 (tč. 13, list. št. 54), ko je navajala, da je bil račun tožeče stranke št. 1089 z dne 17. 11. 2003 (A21) delno plačan s kompenzacijo z dvema računoma tožene stranke št. 04-360-000004 in št. 04-360-000005 (B34, B35), v skupni višini 4.014,13 EUR. S tem je tožena stranka smiselno podala ugovor ugasle terjatve. Tožeča stranka na navedbe ni odgovorila, zato je šteti navedbe tožene stranke (o izvedeni kompenzaciji) za neprerekane (2. odstavek 214. člena ZPP) in s tem za dokazane. Zato je zaključek sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini 4.014,13 EUR pravilen, pritožbene navedbe o neobstoječem pobotu pa so neutemeljene. Upoštevaje, da je tožeča stranka navedbe o izvedeni kompenzaciji podala pred prvim narokom za glavno obravnavo (27. 02. 2009), je te skladno z 286. členom ZPP šteti za pravočasne in jih je tudi sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

Pod b)

Tožena stranka je v zvezi s postavkami končnega obračuna pod zaporedno št. 10020, 20040, 40010 in 50100 navedla, da so dela iz teh postavk že zajeta v postavki pod zaporedno št. 175 (jeklena konstrukcija) ter da zanje tožeči stranki ne pripada posebno (dodatno) plačilo (tč. 18 pripravljalne vloge z dne 27. 01. 2009, list. št. 69). Tožeča stranka na te navedbe ni podala odgovora, zaradi česar jih je treba šteti kot neprerekane in s tem za dokazane (2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je glede izvedbe jeklene konstrukcije pravilno zaključilo (in tega zaključka pritožba tožeče stranke ne izpodbija), da je bilo med strankama za to delo dogovorjeno plačilo na ključ, kar pomeni, da dogovorjena cena zajema vsa nepredvidena in presežna dela (2. odstavek 659. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z dogovorom o ceni za jekleno konstrukcijo strinja, kar ob upoštevanju neprerekane navedbe tožene stranke (da so ta dela vključena v izvedbo jeklene konstrukcije), vodi do pravilnega materialno pravnega zaključka o neutemeljenosti tega dela terjatve tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, saj je štelo, da gre za dodatna dela, za katera tožeča stranka ni izkazala dogovora o ceni. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča, da cena za ta dela ni bila dogovorjena, saj je sodišče prve stopnje odločilo izven trditev pravdnih strank. Uveljavlja torej kršitev 7. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka z uveljavljanjem te relativno bistvene kršitve določb postopka ne more uspeti, saj glede na že navedeno, zatrjevana kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Pod c)

Pritožbeno grajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo „nekaj ostalih postavk v manjših zneskih“ ter pri tem ni obrazložilo, kaj je zavrnilo in zakaj, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pavšalno in nekonkretizirano, saj iz navedb pritožbe ni mogoče razbrati, katere postavke ima tožeča stranka v mislih in v čem je nejasnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Pod č)

Sodišče prve stopnje je odločitev o zapadlosti končne situacije oprlo na besedilo 2. odstavka 24. člena Pogodbe. Slednji zapadlost plačila končne situacije (neodvisno od njene višine) pogojuje z izročitvijo bančne garancije. Pritožba tožeče stranke zato po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno navaja, da bi bilo takšno pogojevanje lahko dogovorjeno zgolj do višine bančne garancije in da obstaja nesorazmernost v obveznostih strank. Očitno je v takšen pogoj (glede zapadlosti in višine pogojevanih terjatev) tožeča stranka s podpisom pristala, skladno z načelom pogodbene avtonomije strank pa takšen dogovor ni nedopusten.

Navedbe o tem, da bančna garancija ni bila izročena zaradi izgube zaupanja v toženo stranko, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbene novote. Tožeča stranka ni navedla okoliščin, zaradi katerih trditve ne bi mogla pravočasno podati pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). V postopku je navajala, da garancije ni izdala, ker da je bil sporen znesek obračuna del (tako tč. VIII pripravljalne vloge z dne 22. 04. 2008, list. št. 48 in tč. IV pripravljalne vloge z dne 08. 09. 2008, list. št. 60). Sicer pa ugovora tudi ni bilo mogoče obravnavati po 102. členu OZ, saj za uveljavljanje ugovora negotovosti izpolnitve tožeča stranka ni podala sklepčnih trditev.

Nadalje je treba pretehtati pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje nepravilno naložilo toženi stranki obveznost plačila pod pogojem, da bo svojo obveznost izpolnila tožeča stranka, saj garancijska obveznost tožeče stranke po preteku garancijske dobe preneha. Sodišče prve stopnje je s tem odločilo v okviru 3. podrejenega zahtevka (vloga tožeče stranke z dne 06. 03. 2009 na list. št. 86), v katerem je tožeča stranka upoštevala svojo pogodbeno obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo posla. Ker je tako upoštevalo načelo dispozitivnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPP, ta pritožbena navedba ni utemeljena.

Pod d)

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tč. 4 izreka izpodbijane sodbe). Upoštevaje, da je tožeča stranka uspela skupaj s 194.062,97 EUR od vtoževanih 230.350,09 EUR in da je pogojenost plačila 10% obračuna del s predložitvijo garancije za dobro izvedbo del sama predlagala s tožbenim zahtevkom (tč. 2 njene vloge z dne 06. 04. 2009, list. št. 86), je šteti, da je tožeča stranka uspela s 85%. Ker višina v izpodbijani sodbi izračunanih pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke ni bila predmet pritožbenega izpodbijanja, je pritožbeno sodišče glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka glede na njen uspeh (85%) upravičena do povrnitve 9.649,70 EUR stroškov (od skupnih 11.352,59 EUR), tožena pa do 925,98 EUR stroškov (15 % od skupnih 6.173,20 EUR). Po pobotanju medsebojnih obveznosti je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 8.723,72 EUR pravdnih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z navedenim spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v tč. 4. izreka izpodbijane sodbe in je odločilo, da se ta spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči povrniti znesek 8.723,72 EUR, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2O pritožbi tožene stranke

Pritožbene očitke tožene stranke je mogoče razvrstiti v naslednje sklope:

a) da je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno prisodilo strošek izdelave predelne stene;

b) da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila primopredaja (vtoževanih) del opravljena;

c) da je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno naložilo plačilo fasadnih panelov, ki naj bi bili izdelani z napakami;

c) da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o zapadlosti zneska 161.952,66 EUR.

Pod a)

Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s predelno steno, ki naj bi bila izvedena na račun valovitosti notranje fasadnih panelov oz. zaradi zmanjšanja vrednosti fasade na notranji strani objekta, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbene novote. Tožena stranka teh navedb pred sodiščem prve stopnje ni podala (tudi ne v vlogi z dne 27. 01. 2007, pravilno 27. 01. 2009, na katero se sklicuje v pritožbi), prav tako ni utemeljeno njeno sklicevanje na pričanje prič Z. in Š. Priča namreč s svojim pričanjem pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo zahtevku tožeče stranke in se ob nekonkretiziranem ugovoru tožene stranke ni bilo dolžno izrecno opredeljevati do vsake posamezne postavke obračuna vtoževanih del, katerih podlago (opravo) je tožeča stranka izkazala. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je zato pritožbeno sodišče potrdilo.

Pod b)

Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z opravljeno primopredajo (vtoževanih) del je pravilna. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je investitor objekt prevzel, da je bil opravljen tehnični pregled in da objekt obratuje (1. odstavek str. 5 izpodbijane sodbe). Zgolj dejstvo podpisa primopredajnega zapisnika in uskladitve končnega obračuna na veljavnost primopredaje ne vpliva. Skladno z ustaljeno sodno prakso in 112. členom Posebnih gradbenih uzanc se šteje, da je bil prevzem opravljen najkasneje na dan začetka uporabe objekta (tako tudi npr. I Cpg 47/2001 in I Cp 596/99).

Pod c)

Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno dejstvo ugotovilo, da je imelo delo tožeče stranke v zvezi s fasadnimi paneli napake (zadnji odstavek str. 5 sodbe), zato je pritožbeno navajanje o napakah neodločilno. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, ko naročnik ne dopusti izvajalcu odprave sicer ugotovljene oziroma priznane napake, naročniku jemlje utemeljenost njegovih jamčevalnih zahtevkov (za odpravo napak na račun izvajalca, znižanje plačila, odstop od pogodbe). Skladno s 639. členom OZ (v zv. s 660. členom OZ) je naročnik dolžan dovoliti izvajalcu, da napako odpravi. Takšna ureditev upošteva interes izvajalca, da napako (v primernem roku) odpravi sam. Izbira načina odprave napak je v domeni izvajalca (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 866 in 868).

Da je bila tožeča stranka pripravljena odpraviti napake, je sodišče pravilno ugotovilo in svojo ugotovitev oprlo na več v postopku izvedenih dokazov (listini z dne 20. 02. 2004 – A10 in z dne 11. 03. 2004 – A11, izpoved priče H.). Navedeno izhaja tudi iz navedb tožene stranke, da je tožeča stranka izražala pripravljenost za odpravo napak, vendar ji je bila slednja onemogočena (tč. 10 pripravljalne vloge z dne 07. 04. 2008, list. št. 37). Dejstvo, da naj bi toženi stranki odpravo napak preprečeval investitor, pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva.

Tudi navedbe o tem, da naj bi tožeča stranka palete odpeljala (po tem ko je bil ugotovljena pripravljenost tožeče stranke na njihovo menjavo), se izkažejo kot nerelevantne. Tožeča stranka je izkazala, da ji je tožena stranka onemogočila odpravo napak, čeprav jo je k njej večkrat neuspešno pozvala. Zato je razumljivo ravnanje tožeče stranke, ko je material po določenem času umaknila iz gradbišča. Ni tudi mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da je tožeča stranka s tem, ko je umaknila palete, odstopila od odprave napak. Tožeča stranka ni bila dolžna v nedogled čakati na možnost odprave sicer priznanih napak. V kolikor ji je bila ta kljub njeni pripravljenosti onemogočena, nadaljnji jamčevalni zahtevki tožene stranke ugasnejo.

Pod č)

Odločitev sodišča prve stopnje o zapadlosti tretjega računa št. 1102 z dne 15. 04. 2004 (A21) je pravilna. Dejstvo, da je navedeni račun zapadel v plačilo za zapadlostjo končnega obračuna, ne pomeni, da je (tudi) njegovo plačilo pogojeno s predložitvijo bančne garancije in s tem odložena njegova zapadlost. Besedilo Pogodbe (4. alineja 3. odstavka 23. člena in 2. odstavek 24. člena) je jasno in s predložitvijo bančne garancije pogojuje zgolj plačilo zaključnega obroka, zato je odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti od zneska 161.952,66 EUR (po tretjem računu) pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede stroškovne odločitve v tč. 4 izreka izpodbijane sodbe, v preostalem delu pa je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Razen v delu spremenjene odločitve uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

3O stroških

Ker je tožeča stranka uspela zgolj v stroškovnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta pritožnika vsak sam svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor ne pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP), je tudi te stroške dolžna kriti tožeča stranka sama.