UPRS Sodba in sklep I U 1947/2020-3

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kulturo št. 0141-23/2020/2 z dne 2. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 285,00 EUR stroškov postopka, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zamudnimi zakonskimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se dr. A.A., roj. ..., stan. ..., imenuje za vršilca dolžnosti direktorja javnega zavoda M., in sicer do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem razpisu, vendar najdlje za dobo enega leta.

2V obrazložitvi se sklicuje na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki jo tudi povzema. Navaja, da je bila tožnica z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 28. 11. 2019 z dnem 23. 12. 2019 imenovana za vršilko dolžnosti direktorice navedenega javnega zavoda in sicer do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem razpisu, vendar najdlje za dobo enega leta. Ker redni postopek za imenovanje direktorja javnega zavoda še ni zaključen, nujno pa je zagotoviti delovanje zavoda, je bilo treba za čas do imenovanja novega direktorja po izvedenem javnem razpisu, imenovati vršilca dolžnosti.

3Tožnica zoper zgoraj navedeno odločbo vlaga tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, zaradi dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka z določitvijo razpisnega pogoja, ki ga tudi opredeljuje, za imenovanje na mesto direktorja navedenega javnega zavoda, objavljenega v javnem razpisu v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4. 12. 20202, tožnici kršila pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4V tožbi navaja, da je tožena stranka v javnem razpisu za direktorja javnega zavoda omilila pogoje za imenovanje direktorja in sicer tako, da univerzitetna izobrazba s področja dela javnega zavoda ni več nujni pogoj in enako velja tudi za delovne izkušnje s področja dela zavoda. Z omilitvijo pogojev je bilo omogočeno, da za direktorsko mesto kandidirajo politično primerni kandidati, kar pa tožnica ni. Imenovanje novega vršilca dolžnosti direktorja je bilo izvedeno brez preverbe izpolnjevanja pogojev na mesto vršilca dolžnosti direktorja zavoda in kljub okoliščini, da na strani tožnice ne obstojijo ovire, da bi bila ponovno imenovana na mesto vršilca dolžnosti. Pogoji za kandidiranje so samo na prvi pogled določeni za vse enako, vendar namenoma tako, da bi vnaprej določili kandidiranje politično primernih kandidatov in eliminacijo politično neprimernih kandidatov. Zato gre v konkretnem primeru za kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

5Hkrati s tožbo vlaga tožnica tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Navaja, da ji nastaja težko popravljiva škoda, saj zaradi svoje politične neprimernosti nima nobenih možnosti za imenovanje na mesto direktorja zavoda. Predlaga, da se toženi stranki prepoveduje, da pri ugotavljanju formalne popolnosti pravočasno prispelih prijav na javni razpis za imenovanje direktorja javnega zavoda M. upošteva razpisne pogoje, ki jih opredeljuje (spremenjene oz. omiljene razpisne pogoje) in da se ji zapoveduje, da pri ugotavljanju formalne popolnosti pravočasno prispelih prijav na javni razpis za imenovanje direktorja javnega zavoda M. upošteva razpisne pogoje, ki jih opredeljuje (stare razpisne pogoje oz. pogoje pred spremembo) in da se zadrži imenovanje dr. A.A. na mesto vršilca dolžnosti direktorja javnega zavoda M..

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožnica tožbo vložila na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in je iz 1. točke tožbenega zahtevka razvidno, da tožnica želi, da se ugotovi, da je tožena stranka s svojim dejanjem posegla v njene človekove pravice in temeljne svoboščine in se to dejanje tožene stranke nanaša na razpisne pogoje za imenovanje direktorja javnega zavoda M. v javnem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS. Pod 2. točko tožbenega zahtevka pa tožnica v tem istem kontekstu ugovora neenakega obravnavanja zahteva tudi odpravo izpodbijane odločbe o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja javnega zavoda. Izpodbijana odločba je dokončni upravni akt v smislu drugega in tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, ki pokriva tudi varstvo človekovih pravic in zato jo bo sodišče tako tudi obravnavalo.

8Tožnica s tožbo izpodbija odločbo o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja javnega zavoda. Kot razlog za tožbo navaja, da je bilo imenovanje novega vršilca dolžnosti direktorja zavoda izvedeno brez preverbe izpolnjevanja pogojev za mesto vršilca dolžnosti direktorja zavoda. Razen tega so bili pogoji v javnem razpisu spremenjeni in sicer omiljeni, da bi se na razpis lahko prijavili politično primerni kandidati.

9Po ustaljeni upravnosodni praksi mora biti vsaka upravna odločitev obrazložena. Sodišče ugotavlja, da bi obrazložitev izpodbijane odločitve- odločbe o imenovanju vršilca direktorja javnega zavoda, morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 100. člena ZUJIK smiselno uporablja tudi o vprašanjih postopkov javnega razpisa in javnega poziva, ki niso urejena z ZUJIK. Obrazložitev izpodbijane odločbe bi tako, med drugim, morala vsebovati dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka prvega odstavka). Izpodbijana odločba teh sestavin nima. V obrazložitvi izpodbijane odločbe o tem, kakšni so pogoji za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zavoda in ali jih imenovani vršilec dolžnosti izpolnjuje, ni ničesar. O strokovnih kvalifikacijah imenovanega vršilca dolžnosti za direktorja javnega zavoda M. kot institucije nacionalnega pomena v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prav nobenega podatka ali ugotovitve.

10Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima zgoraj navedenih obveznih sestavin po določbi 214. člena ZUP, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato ni mogoče presoditi, ali je izpodbijana odločba zakonita ali ne. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi bistveno pomanjkljive obrazložitve, se ni moglo spuščalo v presojo zatrjevane kršitve 14. člena Ustave RS.

11Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, tožbe ni pošiljalo v odgovor toženi stranki, niti ne stranki z interesom, dr. A.A., ker je šlo za predhodni preizkus tožbe in še ni nastopila kontradiktornost.

12Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo stroške v višini 285 EUR, povečano za 22 % DDV, glede na to, da je bilo o zadevi odločeno na seji senata in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV.

K II. izreka:

13Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnica za izdajo začasne odredbe nima (več) pravnega interesa. To pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi. To pa pomeni, da tožnica nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno lahko vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe, zato je sodišče njeno zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.