VSM Sodba I Cp 643/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino:

1. za nepremoženjsko škodo v znesku 14.700,00 EUR ter

2. za premoženjsko škodo v znesku 900,00 EUR,

oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 dalje do plačila.

II. V presežku in drugačnem obrestnem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 32,5 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 67,5 % njenih pravdnih stroškov.“

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 178,16 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.200,00 EUR ter za premoženjsko škodo v znesku 900,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku in drugačnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), v stroškovnem delu pa je odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti 23 %, tožnica pa toženki 77 % pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da medicinski poseg ni bil opravljen v skladu z medicinsko doktrino, in navaja, da je v izpodbijani sodbi mnenje izvedenca upoštevano oziroma povzeto le toliko, kolikor je skladno s sklepom sodišča prve stopnje, kar je v nasprotju z metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Izvedenec je namreč poleg ugotovitev, ki jih v izpodbijani sodbi upošteva sodišče prve stopnje, v mnenju opisal, da bi v danem primeru obstajale kirurško tehnične možnosti zmanjšanja verjetnosti poškodbe žolčevoda, ki niso bile izkoriščene, nadalje je potrdil tožbene trditve, da je pri operaciji prišlo do napačne prepoznave skupnega žolčnega voda za izvodila žolčnika, zaradi česar je prišlo do obsežne poškodbe skupnega žolčnega voda, ter da je do prekinitve skupnega žolčnega voda verjetno prišlo zaradi vnetja, ki ga je operater ugotovil takoj, ko je začel z operacijo. Sodišče prve stopnje bi moralo tako po mnenju pritožbe ob skladno ugotovljenem dejanskem stanju in ob upoštevanju dejstva, da so v danem primeru obstajale kirurške tehnične možnosti zmanjšanja verjetnosti poškodbe žolčevoda, ki niso bile izkoriščene, ugotoviti, da je operater posegel v vneto področje, kjer z vizualnim pregledom ni prepoznal kritičnih struktur, pa kljub temu nadaljeval z operacijo „na slepo in srečo“, kar ni v skladu z medicinsko doktrino. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v celoti povzelo le mnenje izvedenca medicinske stroke, pri tem pa ni upoštevalo oziroma je premalo upoštevalo individualne, subjektivne zaznave tožnice. Nato pritožba v zvezi s telesnimi bolečinami izpostavlja navedbe in izpovedbo tožnice, ki se nekoliko razlikujejo od mnenja izvedenca, glede nevšečnosti med zdravljenjem pa navaja, da je sodišče prve stopnje poleg ugotovitev izvedenca medicinske stroke pravilno delno povzelo trditve tožnice, ki jih tudi izpostavlja. Nadalje pa se pritožba sklicuje na podane trditve v tožbi in pripravljalnih vlogah in navaja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem stanju nepravilno upoštevalo tako čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom zdravljenja, kot tudi dejstvo, da bo tožnica tudi v bodoče trpela občasne zmerne, predvsem pa preobremenitvene bolečine. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno upoštevalo niti subjektivnega niti objektivnega merila (v tej zvezi se sklicuje na odločbo VSC sodba Cp 164/2010 z dne 26. 8. 2010) in je zato prisodilo prenizko in neprimerno odškodnino, po mnenju pritožbe bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 15.000,00 EUR. Navaja tudi, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo intenzitete prestanega strahu, tako primarnega kot sekundarnega, ter dejstva, da tožnica sekundarni strah še vedno trpi zaradi skrbi, kako bo z zdravjem v bodoče (kar sta potrdila izvedenca P. in B.). Upoštevaje navedeno in ugotovljena dejstva, ki jih je tudi sodišče prve stopnje povzelo v razlogih sodbe, ter primerjavo odškodnine za strah s podobnim primerom (VSC sodba Cp 164/2010 z dne 26. 8. 2010) pritožba meni, da je primerna satisfakcija za strah 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno presodilo mnenje izvedenca medicinske stroke, ki potrjuje, da so pri tožnici življenjske aktivnosti hudo zmanjšane, ter spregledalo subjektivno videnje tožnice, ki zatrjuje obstoj trajnih posledic, ki jo omejujejo pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Ker se subjektivni prikaz tožnice in objektivizacija s pomočjo pravil stroke ujemata, je ob pravilnem dokaznem pristopu in tehtanju dokazne vrednosti enega in drugega dokaza po mnenju pritožbe potrebno ugotoviti, da so pri tožnici podane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem naj bi sodišče prezrlo dodatni medicinski dokaz – zdravstveni karton splošne prakse, tako obšlo pravilni dokazni pristop, nato pa zmotno ugotovilo, da tožničine navedbe o subjektivnih težavah niso medicinsko podprte. Ker je sodišče prve stopnje mnenji izvedencev P. in B., subjektivne navedbe tožnice in objektivno medicinsko dokumentacijo – zdravstveni karton splošne prakse, napačno presodilo, je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Tožnica je nedvomno izkazala trajne omejitve, zaradi posledic po operaciji je morala popolnoma spremeniti svoje prehranske navade, saj mora imeti trajno dieto, zaradi močnih bolečin v trebuhu je bistveno omejena v dnevnih splošnih aktivnostih, pri vzgoji in varstvu otrok, pri delu doma in na vrtu, pri zahtevnejših gospodinjskih delih, pri izvajanju poklicne dejavnosti ter pri izvajanju športnih prostočasnih aktivnostih, zaradi česar duševno trpi. Pri tem pa mora sodišče upoštevati tudi starost tožnice (35 let ob izvedbi operacije) in da bo vse omejitve ob pričakovani povprečni starosti žensk trpela še vsaj 40 let, zato je primerna odškodnina, ki bi jo moralo odmeriti sodišče prve stopnje, najmanj v višini 20.000,00 EUR. Ugotovljene dejanske okoliščine (tožničina skrb za videz, starost tožnice, izpolnjena objektivna merila, pozornost okolice, …) po mnenju pritožbe opravičujejo odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v vtoževani višini, to je 4.000,00 EUR. Upoštevaje vse navedeno je odmerjena odškodnina tudi kot celota neprimerna, v primerjavo s sodno prakso v podobnih primerih pa zelo odstopa navzdol in je v izrazitem nasprotju z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri tem se pritožba sklicuje na odločbo VSC sodba Cp 164/2010, kjer je sodišče primerljivi oškodovanki že leta 2010 prisodilo odškodnino v višini 39.692,91 EUR, sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pa le 10.700,00 EUR. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek za zamudne obresti utemeljen od 1. 6. 2020 dalje, prav tako graja kot nepravilno. Zamudo toženke je potrebno po mnenju pritožbe presojati glede na zamudo njenega zavarovanca, zato je toženka prišla v zamudo s plačilom po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka od vročitve odškodninskega zahtevka zavarovancu toženke. Sodišče prve stopnje bi tako moralo določiti tek zamudnih obresti najkasneje od 20. 3. 2019, kot vtoževano, saj toženka niti ni prerekala prejema odškodninskega zahtevka oziroma je zamuda toženke izkazana tudi s prijavo zavarovanca za zavarovanje odgovornosti in z dokazom T.J. – Odškodninski zahtevek - odgovor, ki ju je prejela najkasneje 7. 3. 2019 (dokazi priloženi odgovoru na tožbo tožene stranke). Sodišče prve stopnje bi moralo izračunati uspeh tožnice v pravdi kot povprečni uspeh glede na prvotno postavljen zahtevek in glede na to, da je tožnica s temeljem v celoti uspela. Glede na takšen izračun znaša povprečen uspeh tožnice glede na 100 % uspeh po temelju in po višini zahtevka 23,12 % v tej pravdi 61 % in tolikšen del stroškov je dolžna povrniti tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico oziroma podrejeno njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške brez zakonskih zamudnih obresti.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ni sporno, da je pri načrtovani laparoskopski odstranitvi žolčnika dne 20. 4. 2018 pri tožnici prišlo do poškodbe žolčevoda in poškodbe diafragme z vdorom plina v prsno votlino, kar pomeni tudi kolaps pljuč na strani, kjer je pneumotoraks. Sodišče prve stopnje ji je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.700,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.500,00 EUR, iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.200,00 EUR) ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 900,00 EUR.

7Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil sporni operativni poseg pri tožnici dne 20. 4. 2018 opravljen v skladu z medicinsko doktrino, je pa pri njem prišlo do težjega zapleta v smislu poškodovanja žolčevodov in predrtja trebušne prepone. Pritožbeno sodišče v tej zvezi v izogib ponavljanju razloge, ki jih je sodišče navedlo v 13. do 21. točki obrazložitve, povzema kot pravilne. Pritožbene navedbe v tej zvezi so tako neutemeljene, pa tudi nerelevantne, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (ugotovilo je, da tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti ni bila poučena o možni poškodbi žolčnega voda in poškodbi prepone, ki lahko vodi do pneumotoraksa).

8Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katera svojo odločitev opira tudi sodišče prve stopnje.

9Upoštevaje 179. člen OZ, in sicer načelo individualizacije, ki terja odmero nepremoženjske škode glede na intenzivnost in trajanje bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, je znesek prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prenizek, kot navaja pritožba. Upoštevaje tako kritično presojo (subjektivne) izpovedbe tožnice kot (objektivne) ugotovitve izvedenca medicinske stroke¹ glede trajanja in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin ter obseg nevšečnosti med zdravljenjem je po mnenju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek za odškodnino iz tega naslova utemeljen v višini 12.000,00 EUR oziroma 9,4 povprečnih mesečnih neto plač, v presežku do zahtevanih 15.000,00 EUR pa ni slediti pritožbi. Iz odločbe VSC Sodba Cp 164/2010 z dne 26. 8. 2010, na katero se sklicuje pritožba, obseg prestanih telesnih bolečin ne izhaja, glede bodočih telesnih bolečin pa je tam sodišče upoštevalo, da bo imela tožnica, ob škodnem dogodku stara 34 let, bodoče zmerne fizične bolečine, ki se ji bodo pojavljale vedno pri hoji in dvigovanju, kot tudi, da bo imela trajne bolečine v želodcu zaradi krčev in napenjanja ter bruhanja, medtem ko tožnica v predmetni zadevi lahko občasno trpi srednje hude ali blage telesne bolečine.

10Glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje tudi pritožba, predstavlja znesek 2.000,00 EUR (kar je v času izdaje sodbe predstavljalo 1,6 povprečne mesečne neto plače) po mnenju pritožbenega sodišča pravično in primerno denarno odškodnino za strah. Pritožbeno zavzemanje za odmero odškodnine v vtoževani višini (4.000,00 EUR) je neutemeljeno, iz sodne odločbe, na katero se sklicuje (VSC sodba Cp 164/2010 z dne 26. 8. 2010), pa ni razbrati dejanskih ugotovitev o stopnji in trajanju strahu, na podlagi katerih je sodišče odmerilo odškodnino iz tega naslova.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje tudi glede neupravičenosti tožnice do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Mnenje izvedenca subjektivno dojemanje oškodovanca ustrezno objektivizira s strokovnega vidika, saj zgolj subjektivna ocena oškodovanca ne more biti edino upoštevna pri ugotavljanju obstoja in stopnje posamezne oblike negmotne škode. Pri tem ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje spregledalo subjektivno videnje tožnice ter zmotno presodilo mnenje izvedenca, saj naj bi bil subjektivni prikaz tožnice ustrezno objektiviziran s strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo tožnice, ki je potrdila navedbe, da ima zaradi posledic operativnega posega tako anatomske in funkcionalne trajne posledice, ki jih izpostavlja tudi pritožba. Izvedenec je s strani tožnice zatrjevane posledice² vzel na znanje in na podlagi tega ugotovil, da je trenutno življenjska aktivnost tožnice hudo zmanjšana, nato pa ocenil, da je to glede na izkušnje s tega področja nenavadno ter neskladno s priloženo medicinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bilo stanje tožnice po operaciji primerno ter da ni bil opravljen niti poskus medicinske evaluacije tožničinih težav. Pri tem je še dodal, da obstaja možnost, da se življenjske aktivnosti povrnejo in s tem tudi kakovost življenja, v kolikor se vzrok za zmanjšano aktivnost ugotovi in ustrezno zdravi. V predmetni zadevi se torej subjektivni prikaz tožnice in navedena objektivizacija s pomočjo pravil stroke razhajata, zato je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo dokazno vrednost enega in drugega ter ob upoštevanju medicinske dokumentacije sledilo slednjemu. Pri tem pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo zdravstveni karton splošne prakse. Le-ta je bil kot priloga spisa (priloga A18 spisa) posredovan izvedencu, poleg tega pa tudi nima takšne dokazne vrednosti, kot mu jo pripisuje pritožba. Kot navaja pritožba, iz navedene listine izhaja, da je tožnica ob kontrolnem pregledu v splošni ambulanti dne 1. 10. 2018 opisovala težave, v zvezi s katerimi je bila napotena na kontrolni abdominalni kirurški pregled. Ali so bile zatrjevane težave ob nadaljnjem pregledu potrjene in kakšen je bil njihov vzrok pa pritožba niti ne navaja niti to ne izhaja iz navedene listine, zato ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da subjektivne navedbe tožnice o njenih težavah kot posledici spornega operativnega posega niso podprte z medicinsko dokumentacijo. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno zahtevku v tem delu v celoti ugoditi.

12Ob upoštevanju, da gre za nežno, približno 12 cm dolgo brazgotino na trebuhu, ki je vidna v ležečem in stoječem položaju in lahko vzbudi zanimanje v okolici, ko je tožnica v odprtih poletnih oblačilih ali kopalkah, ter duševnega trpljenja, ki ga navedene objektivne okoliščine povzročajo pri relativno mladi tožnici, pritožbeno sodišče odmerjeno denarno odškodnino iz naslova skaženosti sprejema kot povsem primerno denarno satisfakcijo (nekaj manj kot 1 povprečna mesečna neto plača). Pri njeni odmeri je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine konkretnega primera. Pritožbenemu zavzemanju po prisoji višje denarne odškodnine iz tega naslova po obrazloženem ni bilo mogoče slediti.

13Po vsem navedenem znaša po oceni pritožbenega sodišča pravično zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo skupaj 15.200,00 EUR oziroma približno 11,9 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, pritožbenih teženj po nadaljnjem povišanju pa ne gre podpreti. Zadeva, na katero se pritožba sklicuje v prizadevanju za višjo odškodnino, ni primerljiva, saj je tam zajeta tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, poleg tega pa (kot že navedeno) iz odločbe ne izhaja niti obseg prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem niti stopnja in trajanje strahu. V sodni praksi sicer ni najti podobnega primera, je pa tako odmerjena odškodnina po mnenju pritožbenega sodišča takšna, da upošteva vse okoliščine primera in se tudi ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile za (do neke mere) primerljive škode prisojene v sodni praksi.³

14Stališče, da je zamudo zavarovalnice potrebno presojati glede na zamudo njenega zavarovanca, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo že v zadevi II Ips 93/2015, ko je obrazložilo, da zamuda zavarovalnice nastopi neodvisno od povzročiteljeve zamude. V skladu s prvim odstavkom 402. člena OZ namreč zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim solidarnim dolžnikom. Pravilna je razlaga, da tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka za izpolnitev, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ, ki začne teči z dnem, ko je zavarovalnica dobila obvestilo o zavarovalnem primeru.⁴ Prijava zavarovanca s priloženim dopisom T.J. odškodninski zahtevek – odgovor (priloga B1 spisa) ne izkazuje zamude toženke, kot navaja pritožba, saj iz navedenega ni razvidno, kdaj je toženka to prejela (na prejemni štampiljki z dne 7. 3. 2019 je navedeno splošna bolnišnica). Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je bila toženka seznanjena z odškodninskim zahtevkom najkasneje dne 17. 5. 2019 in je upoštevaje 14-dnevni izpolnitveni rok prišla v zamudo dne 1. 6. 2019, pritožba pa je tudi v tem delu neutemeljena.

15Upoštevaje odbitno franšizo v znesku 500,00 EUR je torej toženka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati 14.700,00 EUR, skupaj z odškodnino za premoženjsko škodo 900,00 EUR pa 15.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 dalje do plačila.

16V odškodninskih pravdah sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva na primer v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov⁵, ali tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev.⁶ V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ne vidi okoliščin, ki bi narekovale drugačen način vrednotenja uspeha strank, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, niti pritožba takšnih okoliščin ne zatrjuje. Kljub navedenemu je bilo potrebno spremeniti izrek o pravdnih stroških, in sicer zaradi spremembe izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). Tožnica je po spremembi sodbe uspela v višini 32,5 odstotkov (od vtoževanih 48.000,00 EUR je uspela v višini 15.600,00 EUR), toženka pa v višini 67,5 odstotkov.

17Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (5. alineja 358. člena ZPP). Delna sprememba je vplivala tako na povečanje ugodilnega dela kot tudi na stroškovno odločitev, zato je pritožbeno sodišče oblikovalo izrek sodbe v celoti. V presežku je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

18Tožnica je delno uspela s pritožbo, zato ji je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške (po drugem odstavku 165. člena ZPP) v višini 12,2 odstotkov (od spornih 36.900,00 EUR je uspela v višini 4.500,00 EUR). V skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) gre tožnici 875 točk za sestavo pritožbe (po tar. št. 21/1 OT) in 17,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 892,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 535,50 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 117,81 EUR in sodno takso v višini 807,00 EUR pa 1.460,31 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 178,16 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP toženki naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

¹ Izvedenec je pri izdelavi mnenja upošteval tako subjektivno oceno telesnih bolečin tožnice, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, kot tudi analgetično terapijo.
² Le-te je navajala tudi pri zdravniškem pregledu za potrebe izdelave izvedenskega mnenja.
³ Povzetki odločb VS RS o nepremoženjski škodi: VS002171 (za raztrganino desne ledvice nad ovojnico, kompresijski prelom 6. prsnega vretenca, manjšo krvavitev v levo prsno votlino, udarnino in raztrganino levega komolca je bila moškemu, poškodovanemu v nesreči pri delu, odmerjena odškodnina v višini 22 povprečnih mesečnih neto plač, od tega 7 povprečnih mesečnih neto plač za manjši obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 0,7 povprečne mesečne neto plače za primarni strah ob padcu in intenziven 3 mesece trajajoč sekundarni strah, ostalo pa za duševne bolečine zaradi 10 % zmanjšanja življenjske aktivnosti), VS002052 (za raztrganino vranice, pooperativno krvavitev v trebušni votlini in udarnino levega komolca je bila moškemu, ob škodnemu dogodku staremu od 15 do 20 let, poškodovanemu pri padcu čez ograjo, odmerjena odškodnina v višini 30 povprečnih mesečnih neto plač, od tega 8,3 povprečnih mesečnih neto plač za primerljive telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2,2 povprečni mesečni neto plači za primerljiv strah, ostalo pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – izguba vranice in 25 % zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi zarastlin v trebušni votlini), VS000495 (za udarnino prsnega koša z udarnino pljuč, zlom prsnice in izliv krvi za prsnico je bila moškemu, ob škodnem dogodku staremu od 45 do 50 let, poškodovanemu v nesreči pri delu, odmerjena odškodnina v višini 19 povprečnih mesečnih neto plač, od tega 8,2 povprečnih mesečnih neto plač za nekoliko manjši obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2,6 povprečni mesečni neto plači za strah, ostalo pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – 25 % invalidnost, ki je delno posledica škodnega dogodka).
⁴ VSRS Sodba II Ips 16/2021 z dne 2. 6. 2021.
⁵ VSL sodba II Cp 1418/2016 z dne 28.09.2016.
⁶ VSL Sklep II Cp 1171/2020 z dne 04.08.2020.