179. člen OZ-UPB1

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijs

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca. Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.

Glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 36.000,00 EUR, kar znaša dobrih 19 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje,1 primerna in pravična, toženka pa ni navedla nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne lopatice, zlom desne ključnice, zlom 3 reber na desni strani, rano na čelu kot posledico udarca v glavo in udarnine in odrgnine po telesu ter je tako bila prizadeta desna stran telesa.

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti. Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode, po mnenju sodišča druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in prisodilo ustrezno denarno odškodnino, v skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.

Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP). V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 179. in 182. člen OZ, ko tožeči stranki nista v celoti priznali vtoževane odškodnine iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pretežni del pritožbenih navedb izvira iz toženčevega zmotnega prepričanja, da mora sodišče ob izdaji zamudne sodbe opraviti dokazno oceno listin, s katerimi tožnica dokazuje svoje tožbene trditve.

Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse

Tožnica si v pritožbi tudi neutemeljeno prizadeva, da se psihične težave, kot je posttravmatska stresna motnja, upošteva pri nepremoženjski škodi zaradi strahu, saj se je ta skupaj z drugimi psihičnimi težavami izrazila na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo odškodnino previsoko. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (poškodbe kože brez poškodbe drugih struktur (udarnine z rano desne goleni z diagnozo razpočne rane))

Sodišče je pravilno ocenilo, da izjava toženca ni imela nobene dejanske podlage, da se z njo ni v ničemer prispevalo k razpravi v splošnem interesu, da drugi tožnik nima statusa osebe javnega interesa, da bi moral iz tega razloga trpeti več, prav tako toženca z nobenim svojim ravnanjem ni izzval k takšni izjavi, in zato utemeljeno zaključilo, da je toženec z izjavo, da je prepričan, da je drugi tožnik namenoma uničil podjetje in da bo zoper njega vložil kazensko ovadbo, prekomerno posegel v čast in dobro ime kot osebnostno pravico drugega tožnika. Pravilno je ocenilo, da je imela pravica drugega tožnika do varstva časti in dobrega imena prednost pred toženčevo pravico do svobode izražanja, saj je toženec svoje mnenje, ki je bilo tudi žaljivo, izrazil na podlagi neresničnih dejstev, in zaključilo, da je s tem podana tudi protipravnost toženčevega ravnanja.

Toženka ima prav, da tožniku pripada le povračilo stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka, ne pa tudi stroškov za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo. Prvi namreč predstavljajo stroške poskusa mirne rešitve spora, do povračila katerih je stranka v pravdnem postopku upravičena, vsi nadaljnji stroški (torej tudi stroški za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo) pa predstavljajo riziko stranke same in ne morejo biti del upravičeno nastalih predpravdnih stroškov, ki jih sodišča sicer priznavajo strankam.

Po vsem navedenem znaša po oceni pritožbenega sodišča pravično zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo skupaj 15.200,00 EUR oziroma približno 11,9 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, pritožbenih teženj po nadaljnjem povišanju pa ne gre podpreti. V odškodninskih pravdah sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva na primer v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (gre za stanje po pretresu možganov, udarninsko - raztrganinsko rano na desni podlahti in glavi ter posttravmatsko stresno motnjo).

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.