VSK sodba PRp 307/2009

Pritožba obdolženega I. D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi I. D. odgovoren za prekrška po e točki desetega odstavka 32. čl. in po določbi 11. odstavka 132. čl. ZVCP-1. Za prekršek opisan pod prvo točko izreka sodbe, po določbi e točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1, mu je sodišče prve stopnje določilo globo 250,38 EUR, 5 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, za prekršek, opisan v drugi točki izreka izpodbijane sodbe, po 11. odstavku 132. čl. ZVCP-1, mu je sodišče prve stopnje določilo globo 600,00 EUR in 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, na kar mu je na podlagi določbe 27. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) izreklo enotno globo v znesku 850,38 EUR ter stranski sankciji 23 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi je obdolženec vložil pritožbo, kot navaja, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in pritožnika utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po določbah e tč. desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1 ter 11. odstavka 132. čl. ZVCP-1. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

Očitek obdolženca o procesni kršitvi, ker ni prejel vabila vsaj osem dni pred rokom, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev, ko obdolžencu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku za prekršek (kjer je zagrožena tako huda sankcija) in da bi imel tudi dovolj časa za pripravo na zagovor, ni utemeljen. Obdolžencu je bil obdolžilni predlog vročen že ob prvem vabljenju na zaslišanje za dne 21. oktobra 2008, zato je po prepričanju višjega sodišča obdolženec imel dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je od takrat pa do dne, ko je bil obdolženi zadnjič vabljen na zaslišanje (8. maja 2009), preteklo več mesecev, ob čemer višje sodišče tudi meni, da ne gre za zapleteno zadevo, ki bi zahtevala daljši čas za pripravo obrambe. Vabilo obdolžencu za dne 8. maja 2009 je bilo vročeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o pisemski pošiljki. Glede na to, da je iz sporočila o prispelem pismu, spetega k vabilu obdolžencu, razvidno, da je rok za prevzem pisma na pošti začel teči dne 18. aprila 2009, se šteje, da je bila vročitev opravljena 2. maja 2009. Glede na to, da mora biti vabilo na zaslišanje vročeno najmanj tri dni pred narokom (114. čl. ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 439. čl. Zakona o kazenskem postopku), je bil obdolženi pravočasno obveščen o datumu zaslišanja. S tem v zvezi so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da obdolženi vabila ni prejel, ker da ga nikdar ni našel v poštnem nabiralniku na naslovu K. 4, C., še manj, da poštnega nabiralnika nima. Obdolžencu so bila namreč na istem naslovu očitno vročena ostala vabila na zaslišanja, ki so bila določena pred navedenim datumom, na primer za dne 5. marca 2009 in dne 8. aprila 2009, saj je obdolženi obakrat prosil za preložitev naroka zaradi obravnav, na katere je moral pristopiti, pri čemer ni navajal nikakršnih težav v zvezi z vročanjem oziroma sprejemanjem pisanj. Enako je neutemeljena pritožbena navedba, s katero, kot navaja, sodbo izpodbija iz razloga, ker mu ni sodilo krajevno pristojno sodišče. Obdolženec je bil namreč v vabilih na zaslišanje izrecno opozorjen, da ima pravico odkloniti zaslišanje pri sodišču, ki ga je vabilo in zahtevati, da se zasliši pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku (nazadnje v vabilu z dne 8. aprila 2009), pa takšne zahteve ni podal, pač pa je prosil le za preložitev zaslišanja, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Zato očitek, da mu ni bila dana možnost, da bi sodeloval v postopku, ni utemeljen. Ker se obdolženec zaslišanja, določenega na dan 8. maja 2009, kljub opozorilu, da bo sodišče razsodilo brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, ni odzval, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka o prekršku, ker je razsodilo brez obdolženčevega zaslišanja zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predložila predlagateljica postopka o prekršku, saj je zadeve jasna.

Obdolženčevih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejanski stan prekrška, višje sodišče pri odločanju o pritožbi, v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1, ni upoštevalo. Glede na navedeno zakonsko določbo mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Glede na predhodno navedeno obdolženi ni verjetno izkazal, da dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih obdolženi s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti, ob čemer višje sodišče ob preizkusu sodbe na podlagi določbe 165. čl. ZP-1 ugotavlja, da so bile obdolžencu za vsakega od prekrškov tudi sankcije določene v okviru predpisanih in pravilno upoštevane določbe 27. čl. ZP-1 o izreku enotne sankcije, je višje sodišče neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1, sklenilo, da mora obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).