157. člen ZP-1-UPB3

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Tudi če je obdolženi prava neuka stranka, je navedba v vabilu na zaslišanje, da bo sodišče v primeru, da se vabilu ne bo odzval in izostanka ne bo opravičil, sodba izdana brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan, jasna in nedvoumna ter ne daje nikakršne podlage za razlago, da je, čeprav odsotnosti ni opravičil, pričakoval novo vabilo.

Očitek obdolženca o procesni kršitvi, ker ni prejel vabila vsaj osem dni pred rokom, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev, ko obdolžencu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku za prekršek (kjer je zagrožena tako huda sankcija) in da bi imel tudi dovolj časa za pripravo na zagovor, ni utemeljen. Obdolžencu je bil obdolžilni predlog vročen že ob prvem vabljenju na zaslišanje za dne 21. oktobra 2008, zato je po prepričanju višjega sodišča obdolženec imel dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je od takrat pa do dne, ko je bil obdolženi zadnjič vabljen na zaslišanje, preteklo več mesecev, ob čemer višje sodišče tudi meni, da ne gre za zapleteno zadevo, ki bi zahtevala daljši čas za pripravo obrambe. Vabilo obdolžencu za dne 8. maja 2009 je bilo vročeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. čl. ZUP, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o pisemski pošiljki. Glede na to, da je iz sporočila o prispelem pismu, spetega k vabilu obdolžencu, razvidno, da je rok za prevzem pisma na pošti začel teči dne 18. aprila 2009, se šteje, da je bila vročitev opravljena 2. maja 2009. Glede na to, da mora biti

Glede na pritožbene navedbe o vsebnosti etanola v oralnem pršilu Angal S le pripominja, da že količina etanola, ki ga navaja zagovornik (to je, da je v enkratnem odmerku do 157 mg etanola, kar je enakovredno do 4,3 ml piva in manj kot 2 ml vina), pove, da gre za nepomembne količine etanola v navedenem oralnem pršilu, poleg tega pa iz obdolženčevega zagovora pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi neposredno pred samim preizkusom alkoholiziranosti z alkotestom to pršilo uporabil. Subjektivna obdolženčeva ocena, da se je počutil povsem treznega in sposobnega za vožnjo osebnega avtomobila, ne vzdrži kritične presoje. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženi imel kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu v organizmu najmanj 1,10 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob preračunu pomeni najmanj 2,31 promila alkohola na kilogram krvi. Pri taki koncentraciji alkohola v organizmu pa je dokazano vsak voznik nesposoben za varno vožnjo.

Tudi če je obdolženec ravnal po (očitno napačnih) navodilih svojega zagovornika in se zato ni odzival na vabila sodišča prve stopnje, je odgovornost, da ni podal zagovora in da ni mogoče upoštevati dokazov, ki jih v pritožbi predlaga, na njegovi strani. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega pa obdolženi ni izkazal.

Ponavljanje, da je preizkusu alkoholiziranosti nasprotoval zaradi bolečin v prsnem košu, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je namreč razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z ugotovljenim rezultatom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Očitno je torej, da obdolženčevo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da preizkusa ne bi mogel opraviti. Navedba, da alkotest ni merilna naprava ampak le indikator je sicer točna. Kot takega ga obravnava tudi ZVCP-1. Vendar pa se šteje rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, za dokazan, razen v primeru, da bi preizkušanec rezultatu preizkusa oporekal. Zmotno je obdolženčevo stališče, da policist ne more biti priča, ker da je spisal obdolžilni predlog in da v postopku nastopa kot tožilec. ZP-1 v 5. alinei prvega odstavka 67. čl. glede zaslišanja prič napotuje na smiselno uporabo določb 234. do 244. čl. ZKP. Glede na navedene zakonske določbe se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da b

Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, je bil obdolžencu preizkus alkoholiziranosti odrejen kot vozniku osebnega avtomobila, sam preizkus je bil opravljen v skladu z navodili proizvajalca, rezultat preizkusa je bil ugotovljen v prisotnosti obdolženca, obdolženi pa se je z rezultatom preizkusa strinjal in je takšen zapisnik tudi podpisal. Res je sicer, da je v opombah tega zapisnika zapisano, da obdolženi ne more (sme) še enkrat pihati, čeprav to hoče, vendar takšna navedba nima nikakršne teže. Če namreč preizkus alkoholiziranosti ne bi bil pravilno opravljen, naprava rezultata preizkusa ne bi pokazala. Za ponoven preizkus alkoholiziranosti ni bilo nobene zakonske podlage, prav tako ne za preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku – etilometrom ali strokovni pregled. Preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, bi policist odredil le v primeru, če bi obdolženi oporekal rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (peti odstavek 132. čl. ZVCP-1).

Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.

Odziv obdolženca na vabilo sodišča zaradi zagovora, kot tudi navzočnost ob zaslišanju prič, bi morala biti v obdolženčevem interesu. Sodišče ga je namreč že v vabilu obvestilo, da glede na ostale dokaze ocenjuje, da njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno, oziroma da bo izdalo sodbo, če se na zaslišanje neopravičeno ne bo odzval, brez njegovega zaslišanja. Ocena opravičenosti izostankov z narokov je v izključni pristojnosti sodnika, ki vodi sodni postopek. Glede na to, da obdolženi kljub pozivom sodišča ni predložil zdravniških potrdil, ki bi dokazovala, da se zaslišanj ni udeležil iz upravičenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja pravilna.

Razlog za izostanek je opravičljiv le, če ga tako oceni sodnik. Obdolženec sicer v pritožbi navaja, da je na sodišče pristopil z zamudo do katere pa ni prišlo zaradi subjektivnih razlogov obdolženca temveč zaradi izrednega dogodka (izrednih razmer na cesti), vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Obdolženec je na sodišču v razlogih za zamudo le pavšalno navedel, da „je stal v koloni na Ravbarkomandi“, zato sodišče prve stopnje tudi po presoji višjega sodišča upravičeno ni upoštevalo razlogov, ki jih obdolženi navaja za zamudo. Vsak zastoj na cesti ni izreden dogodek, predvsem pa ne nekaj, česar udeleženec v cestnem prometu ne more pričakovati. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje razumeti obdolženčevo pritožbo zoper sodbo kot zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Glede vrnitve v prejšnje stanje ZP-1 v 67. čl. napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, ki v 89. členu ureja uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče lahko obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi kakšno procesno dejanje, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer mora obdolženi hkrati s takšnim predlogom oddati tudi pritožbo. Vendar