VSK sodba Cp 1201/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke v zvezi s škodnim dogodkom z dne 23.3.2006 po temelju 50%.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnica M. J. upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata R. P., ki je izgubil življenje v prometni nesreči, v kateri je bil dne 25.3.2000 udeležen z zavarovancem tožene stranke B. F.. Ugotovilo je, da je med tožnico in umrlim bratom obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki tožnico opravičuje do odškodnine. Glede na ugotovljene okoliščine prometne nezgode pa je še zaključilo, da znaša soodgovornost tožničinega brata k nastanku prometne nezgode 70%, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost tožene stranke glede na odgovornost njenega zavarovanca le v višini 30%. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno njenemu zavarovancu očita kršitev 44. in 45. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Ne drži namreč, da naj bi imel pri vključevanju na prednostno cesto preglednost 60 m in da bi zato moral videti motorista. Ta razdalja velja za motorista, ki pa je imel možnost prej zaznati avtomobilista kot voznik osebnega avtomobila njega. Izvedenec je ugotovil, da je voznik avtomobila pričel z vključevanjem na prednostno cesto, ko je bil motorist oddaljen od avtomobila okoli 59,7 m (skoraj 60 m) ter da se v trenutku začetka speljevanja voznika na prednostno cesto motorist še ni nahajal v njegovem vidnem polju. Voznik osebnega vozila se je zato upravičeno odločil, da zapelje levo na glavno cesto. Ni ravnal ne krivdno, ne v obliki malomarnosti in ni on ustvaril nevarne situacije. Po mnenju pritožbe iz ugotovitev izvedenca jasno izhaja, da je do nastanka škodnega dogodka prišlo izključno zaradi krivdnega ravnanja voznika motornega kolesa. Poleg tega je sodišče napačno odločitev oprlo na 149. in 150. člen OZ, saj bi moralo uporabiti 154. ter 131. člen OZ. Izvedenec je ugotovil, da je na kraju prometne nesreče postavljeno prometno ogledalo, ki služi lažjemu vključevanju v promet s stranske ceste, vendar ogledalo zaradi dotrajanosti ne ustreza namenu. Zato je napačna ugotovitev, da je voznik ravnal krivdno z gledanjem v tako ogledalo, saj je upravičeno sklepal, da je postavljeno v skladu s predpisi ter da mu omogoča varno speljevanje na cesto. Pred vključevanjem na prednostno cesto je pogledal tako v levo kot v desno, zato mu sodišče neutemeljeno očita, da se ni še bolj posvetil pregledu situacije. Ugotovitev sodišča, da naj bi se v trenutku speljevanja na prednostno cesto motorist že nahajal v vidnem polju voznika osebnega vozila je neobrazložena. Izvedenec je obrazložil, da temu ni tako. Pritožba pa tudi napada zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi med pokojnim motoristom in tožnico v trenutku smrti obstajala trajnejša življenjska skupnost. Iz zaslišanja priče M. L. namreč izhaja, da je pokojni živel pri njej, čeprav je imel prijavljeno stalno prebivališče še vedno na naslovu, kjer živi tožnica. Dejstvo, da je med njima prišlo do nesoglasij je sodišče napačno upoštevalo. Poročena sta bila 10 let in imela otroka. Sodišče je nepravilno upoštevalo tudi izpoved same tožnice, ki je navedla le, da so s pokojnikom včasih hodili skupaj na dopust in napačno povzelo, da naj bi tožnica in pokojni ves prosti čas preživela skupaj. Tudi pričanje D. J., na katero je sodišče oprlo odločitev, v resnici dokazuje, da s pokojnikom ni bil pogosto v kontaktu, čeprav naj bi po ugotovitvah sodišča ta živel na istem naslovu. Prav tako ni vedel, ali je pokojni pri njih večerjal in ni mogel oceniti kolikokrat na mesec se je nahajal pri njih. Na drugi strani pa je jasno navedel, da je pokojni po poroki živel s svojo ženo in hčerko, ne pa s tožnico. Ničesar ni vedel o tem, kaj je pokojnik delal, saj se naj ne bi z njim pogovarjal o teh stvareh. Zato je sodišče napačno odločilo, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega.

Tožeča stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija odločitev sodišča o temelju odgovornosti tožene stranke. Meni, da ta znaša najmanj 75%, saj bi celovitejša in skrbnejša dokazna ocena ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljala do takega zaključka. Tudi ta pritožba opozarja na zgrešeno materialnopravno podlago v zadevi, saj bi bilo potrebno za odločanje uporabiti 154. člen, ne pa 149. in 150. člen OZ. Kljub temu je sodišče v postopku ugotavljalo okoliščine, pomembne za odgovornost obeh udeležencev prometne nezgode, vendar napačno zaključilo, da znaša ta na strani zavarovanca tožene stranke le 30%. Drži, da je tožnik prekoračil hitrost za približno 37 km/h, vendar njegov prispevek ni višji od 25%. Sodišče prve stopnje je premajhno težo namenilo kršitvi cestnoprometnih predpisov na strani zavarovanca tožene stranke. Ob ugotovitvi, da ogledalo, ki naj bi omogočalo ustrezno preglednost, ni bilo učinkovito in zato vozniku F. ni bil omogočen zadovoljiv pregled nad prometom vozil z leve strani, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da znaša preglednost v desno bistveno več kot v leto, ter da je voznik F. poznal predmetni odsek ceste in mu je bilo znano, da je nevarno zavijati v levo, bi vsekakor moral bistveno več pozornosti posvetiti pregledu prometne situacije na levi strani pred samim vključevanjem na prednostno cesto. Drži sicer, da se lahko udeleženci v prometu utemeljeno zanašajo na to, da drugi udeleženci ne bodo kršili cestnoprometnih predpisov, a je povsem neutemeljen očitek pokojnemu vozniku, da ni začel takoj, ko je zagledal avtomobilista, zavirati. V prvem trenutku je namreč motorist upravičeno pričakoval, da ga je voznik zaznal ter da mu bo prepustil prednost. Očitno je torej bil torej zavarovanec tožene stranke tisti, ki je napačno ocenil celotno prometno situacijo. Ob dejstvu, da bi lahko zaznal pokojnega motorista na razdalji 60 m, ko je lahko tudi ta zaznal avtomobilista, in glede na to, da je bila kršitev zavarovanca tožene stranke z vidika varnosti cestnega prometa bistveno hujša, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava določiti odgovornost tožene stranke oz. njenega zavarovanca na 75%, saj je bil pretežni vzrok za nesrečo v njegovi protipredpisni vožnji.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

Prvo vprašanje, na katero je moralo sodišče v zadevi odgovoriti, je, ali je med tožnico in umrlim motoristom obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika, ki bi tožnici dajala podlago za odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata. Trajnejša življenjska skupnost je pravni standard, torej pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, njegovo vsebino pa mora v vsakem konkretnem primeru določiti sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da si pokojni R. ni nikoli ustvaril povsem samostojnega življenja s svojo zakonsko partnerko, temveč je vseskozi ohranjal dokaj tesno povezanost s svojo materjo, njenim možem in tožnico na skupnem naslovu. Ves čas je namreč imel stalno bivališče prijavljeno pri svoji materi, tam se je prehranjeval, večinoma tam tudi spal, perilo mu je prala mati. Nekaj mesecev pred nezgodo sta se z zakonsko partnerko popolnoma razšla. Vzpostavitev zakonske skupnosti in življenje z zakonsko partnerico in hčerko po naravi stvari predstavljata prekinitev življenjske skupnosti z dotedanjo družino, na kar pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, ko trdi, da je lahko življenjska skupnost samo ena. Prav tako pokojnikovo hranjenje pri materi in to, da mu je prala, samo po sebi še ne predstavlja okoliščin, ki bi dokazovale njegovo življenjsko skupnost na materinem naslovu. Tisto, kar je v obravnavanem primeru način življenja R. P. umestilo v življenjsko skupnost matere, njenega moža in tožnice, pa je bilo dejstvo, da sta se približno šest mesecev pred nezgodo z M. L. dokončno razšla, za njegov pogreb je poskrbela njegova mati in zakonske partnerke „ni vprašala v zvezi s tem ničesar“, da je R. „napisal vse svoje premoženje na svojo družino“, ne na ženo ali na svojo hčer, da sta po R. smrti vse njegove stvari vzela njegova mati in sestra, kar vse je pri zaslišanju povedala prav M. L.. Tudi izpoved D. J. – tožničinega očeta, ki ga izpostavlja pritožba, je bila jasna. Povedal je, da je bil „R. vedno pri njih, pri njih je jedel kosilo, večerjo, velikokrat je prespal pri njih, ko pa je odšel od M. je vedno prespal pri njih.“ Izrecno je izjavil, da je „R. zadnji dve leti, predvsem pa zadnje leto pred dogodkom, živel pri njih.“ Nadaljnja pričina izpoved, da ne ve, ali je vsak večer prespal tam in vsak večer večerjal, je v pritožbi tožene stranke vzeta iz konteksta, saj se ta del izpovedi povsem jasno nanaša na obdobje, preden je „R. nagnala M. od hiše.“ V zvezi z izpovedjo tožnice o navezanosti na brata pa je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da sta „veliko časa“ preživela skupaj, zato pritožba, ki zatrjuje, da naj bi sodišče napačno povzelo izpoved same tožnice, razlogov sodbe ne povzema v celoti, pravilno in korektno. Pritožba glede na povedano ni uspela vzbuditi pritožbenemu sodišču dvoma v pravilnost dejanskih in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je pokojni R. P. najmanj šest mesecev pred smrtjo živel v trajnejši življenjski skupnosti s tožnico, materjo in njenim možem, potem ko se je s svojo zakonsko partnerko razšel, že pred tem pa zaradi skrajno skrhanih odnosov z njo svojo dejansko življenjsko skupnost videl v svoji prvotni družini. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo – tretji odstavek 180. člena OZ, ki daje tožnici pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata.

Čeprav je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo na tretji odstavek 153. člena OZ, po katerem je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode in na 171. člen OZ, ki govori o prispevku oškodovanca k nastanku škode, je v postopku in tudi v sodbi ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, ki omogočajo ustrezno subsumpcijo pod drugi odstavek 154. člena OZ. Gre namreč za specialno določbo o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila in ki določa, da v primerih, ko je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik vozila za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, pri čemer gre v tožničino breme tisti delež odgovornosti, ki odpade na njenega brata.

Odgovornost za prometno nezgodo, v kateri je izgubil življenje R. P., je sodišče porazdelilo na pokojnega motorista v višini 70% in na zavarovanca tožene stranke v višini 30%, kar izpodbijata obe pravdni stranki. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je pritožbeno sodišče štelo kot utemeljeno le pritožbo tožnice. O dinamiki prometne nesreče, vzroku zanjo ter možnostih njene preprečitve je podal mnenje izvedenec cestnoprometne stroke B. K.. Na mnenje stranki nista imeli pripomb, le da si ključne ugotovitve izvedenca, od katerih je odvisna ocena prispevka vsakega od udeležencev k nastanku prometne nezgode, razlagata vsaka po svoje. Do obravnavane prometne nezgode je prišlo med vključevanjem voznika osebnega vozila (zavarovanca tožene stranke) na prednostno cesto v trenutku, ko je po prednostni cesti z znatno prekoračeno hitrostjo pripeljal voznik motornega kolesa. Glede preglednosti cestišča za enega in drugega voznika so izvedenčeve ugotovitve jasne; v nasprotju s tem, kar trdi pritožba tožene stranke, je namreč izvedenec jasno zapisal, da je prometna situacija zagotavljala vozniku avtomobila v primeru, če se je zaustavil pred uvozom na prednostno cesto, preglednost na razdalji okoli 60 m nad prometom vozil iz smeri Kopra, od koder je pripeljal motorist, saj takratno prometno ogledalo zaradi dotrajanosti svoji funkciji ni ustrezalo. Glede motorista pa je ugotovil, da je lahko zaznal avtomobilista v dolžini najmanj 60 m. Ko je voznik avtomobila pričel s speljevanjem na prednostno cesto, je bil motorist od njega oddaljen okoli 59,7 m, kar povsem jasno pomeni, da je ravno pripeljal v avtomobilistovo vidno polje. Da ga je imel avtomobilist zato možnost pravočasno zaznati, je izvedenec izrecno pojasnil, le da je dodal, da bi to veljalo, „v kolikor bi avtomobilist med vožnjo na vozišče posvetil vso pozornost prometu z leve strani – smer vožnje motorista“. Pritožbena trditev, da naj bi voznik upravičeno sklepal, da mu ogledalo omogoča varno speljevanje na cesto,je neresna ob dejstvu, da je bilo ogledalo tako dotrajano, da je lahko v njem voznik jasno videl le razdaljo cca. 20 m. Ta okoliščina gre zato nedvomno v breme prav njemu. Z odločitvijo, da se bo vključil v promet na prednosto cesto s prečkanjem prometnega pasu, po katerem je pripeljal motorist, je nase prevzel tveganje varnega vključevanja v promet. Motorist, ki je pripeljal po prednostni cesti, je res začel zavirati pozno in ne že takrat,ko je zaznal vozilo ob cesti, kar pa je mogoče povsem življenjsko pojasniti s pričakovanjem, da ga je avtomobilist zaznal in mu prepustil nesporno prednost. Po drugi strani pa v primeru, če bi motorist vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, do trčenja ne bi prišlo. Njegova znatna prekoračitev hitrosti (peljal je s hitrostjo najmanj 84,36 km/h), je zato nedvomno v neposredni vzročni zvezi s trčenjem. Ob tehtanju stopnje krivde vsakega od voznikov je pritožbeno sodišče ugotovilo pri obeh kršitev temeljnih prometnih pravil, zaradi česar ocenjuje, da znaša prispevek vsakega od udeležencev 50%. Sodbo sodišča prve stopnje je zato v tem smislu spremenilo, v preostalem delu pa obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena ZPP in 353.čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je odločitev o stroških odvisna od končne odločitve v zadevi.