UPRS Sodba I U 1693/2019-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) tožniku v zadevi davčnega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti dodatno odmerila akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 od povečane davčne osnove za znesek 318.753,85 EUR, v skupnem znesku 151.833,45 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 21.169,33 EUR po 7 % letni obrestni meri, obračunane od prvega dne zamude 14. 8. 2016 do dneva izdaje te odločbe 10. 8. 2018 (točka I izreka). Odmerjena neplačana davčna obveznost v skupnem znesku 173.002,78 EUR (glavnica 151.833,45 EUR in obresti 21.169,33 EUR) mora biti plačana v 30 dneh od vročitve te odločbe na podračun, ki ga navaja (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 30. 5. 2018 opravil davčni nadzor tožnikovega poslovanja v skladu z določbo 130. člena ZDavP-2. Uvodoma ugotavlja, da je v zapisniku z dne 30. 5. 2018 naveden nepravilen datum nadzora ter nepravilen naziv zapisnika in sicer: „zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru“, čeprav je bil dejansko opravljen davčni nadzor po 130. členu ZDavP-2, kar pojasni. Naveden zapisnik je bil tožniku vročen 17. 6. 2018 in je nanj podal pripombe, do katerih se je davčni organ opredelil na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. V nadaljevanju navaja pravno podlago in razloge, na katerih temeljijo ugotovitve davčnega organa.

3Davčni zavezanec A.A. s.p. je 9. 6. 2016 sprejel sklep o statusnem preoblikovanju v družbo z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) in o prenosu sredstev, ki bo opravljen v skladu z 51. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Izbris tožnika kot s.p. iz sodnega registra je bil izveden 14. 6. 2016. Tožnik je 6. 8. 2016 oddal obračun davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 4. 2016, ki ga je poimenoval Obračun ob prenehanju davčnega zavezanca s statusno spremembo, vpisano v sodni register dne 30. 4. 2016“ (pravilno 14. 6. 2016, opomba davčnega organa). V priloženem obrazcu je v izjavi pod rubriko: „Posebna davčna obravnava po 51. členu ZDoh-2 je priglašena“ označil: „Ne“. Davčni zavezanec A.A. s.p. je 22. 11. 2016 na davčni organ naslovil vlogo – Priglasitev davčne obravnave ob prenehanju dejavnosti in nadaljevanju po drugi osebi. V nadaljevanju navaja 51. člen ZDoh-2 ter 297.a člen in 303. člen ZDavP-2. Davčni obračun za obdobje iz petega odstavka 296. člena ZDavP-2 je potrebno predložiti davčnemu organu v 30 dneh od vpisa statusnega preoblikovanja v sodni register, kar je bilo v konkretnem primeru 14. 7. 2016. Priglasitev posebne (nevtralne) davčne obravnave statusnega preoblikovanja s.p. v d.o.o. po 51. členu ZDoh-2 je bila opravljena prepozno. Dokončni obračun je bil predložen davčnemu organu 6. 8. 2016, priglasitev posebne davčne obravnave statusnega preoblikovanja pa 22. 11. 2016. Zaradi zamude zakonskega roka, je davčni organ priglasitev kot prepozno zavrgel na podlagi četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2, 51. člena ZDoh-2 in prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Davčni organ ni priznal posebne (nevtralne) davčne obravnave statusnega preoblikovanja po 51. členu ZDoh-2 davčnemu zavezancu A.A. s.p..

4Davčni zavezanec A.A. s.p. je v obračunih akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leta 2013, 2014 in 2015 uveljavljal olajšave za investiranje po 66.a členu ZDoh-2 in sicer: za leto 2013 v višini 87.534,81, za leto 2014 v višini 126.352,00 EUR in za leto 2015 v višini 104.877,00 EUR, skupaj 318.753,85 EUR. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na šesti odstavek 66. člena ZDoh-2 in 295. člen ZDavP-2. Ker tožnik po prenehanju opravljanja dejavnosti ni pravočasno uveljavljal nevtralne davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2, je davčni organ povečal davčno osnovo za znesek 318.735,85 EUR. Obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz delavnosti za leto 2016 je razviden na straneh 5 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

5Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe povzema ugotovitve prvostopenjskega organa glede napak v zapisniku davčnega nadzora z dne 30. 5. 2018 in ugotovljeno dejansko stanje ter navaja pravno podlago za izpodbijano odločitev. Iz ugotovitev davčnega nadzora izhaja, da je tožnik uveljavljal olajšave za investiranje po 66.a členu ZDoh-2 v skupnem znesku 318.753,85 EUR. Sklicuje se na šesti odstavek 66. člena ZDoh-2. Znesek izkoriščene davčne olajšave za investiranje v višini 318.753,85 EUR je potrebno prišteti k davčni osnovi v višini 10.880,71 EUR, izkazani v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2016, ki ga je tožnik predložil 23. 8. 2016. V zvezi s pripombami na zapisnik ugotavlja, da v njih tožnik ne navaja novih pravno-relevantnih dejstev in dokazov, saj je nesporno zamudil rok za priglasitev posebne davčne obravnave iz 51. člena ZDoh-2, zato tožnikovih pripomb na zapisnik prvostopenjski organ pravilno ni upošteval. V nadaljevanju navaja 51. člen ZDoh-2 in 296. člen, 297.a člen in 303. člen ZDavP-2. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 266/2018-7 z dne 28. 1. 2008, iz katere izhaja, da je rok za priglasitev posebne davčne obravnave iz četrtega odstavka 303. člena v povezavi z 297.a členom ZDavP-2 materialen, kar pojasni. Glede pritožbenega ugovora, da ni jasno, zakaj so v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzeta dejstva in okoliščine, ki so bila predmet drugega postopka, pritožbeni organ pojasni, da je vprašanje pravočasnosti priglasitve posebne davčne obravnave pomembno tudi za predmetni odmerni postopek. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba po vsebini odločba presenečenja, saj je bil tožnik z ugotovitvami davčnega nadzora in ugotovljenim dejanskim stanjem seznanjen z vročitvijo zapisnika z dne 30. 5. 2018. Tako ni verjeti navedbam tožnika, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, navedla, da zoper tožnika ne bo voden postopek odmere davčne obveznosti, ter, da je bil prepričan, da do uvedbe postopka odmere dejansko ne bo prišlo. Že same ugotovitve iz zapisnika z dne 30. 5. 2018 kažejo na drugačen namen. Za davčni organ velja načelo zakonitosti in ustni izjavi uradne osebe ni mogoče pripisati zavezujočih pravnih učinkov. Predlagano zaslišanje prič B.B. in C.C. glede navedb uradne osebe pritožbeni organ zavrne. Glede pritožbenih navedb o vrsti postopka, ki se je vodil zoper tožnika pa pojasni, da davčni nadzor po 127. členu ZDavP-2 obsega: davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja in davčni inšpekcijski nadzor. Davčni organ zoper tožnika ni vodil davčnega inšpekcijskega nadzora, marveč davčni nadzor po 130. členu ZDavP-2, kljub temu, da je bil predmetni zapisnik z dne 30. 5. 2018 poimenovan kot zapisnik „davčnega inšpekcijskega nadzora“. Davčni organ lahko po opravljenem postopku nadzora po 130. členu ZDavP-2 in po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru v primeru ugotovljenih nepravilnosti bodisi izda odmerno odločbo po 84. členu ZDavP-2, bodisi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti (130. člen in 141. člen ZDavP-2). V obeh primerih lahko ugotovitve nepravilnosti privedejo do enakih pravnih posledic in sicer do izdaje odmerne odločbe. Zavrne tudi tožnikov ugovor kršitve pravice do izjave. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil tožnik z zapisnikom z dne 30. 5. 2018 seznanjen z dejanskimi ugotovitvami in okoliščinami, na podlagi katerih je prvostopenjski organ sprejel izpodbijano odločbo in mu je bila dana možnost, da na zapisnik poda pripombe, kar je tožnik tudi storil.

6Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka (kršitve načela zaslišanja stranke in pravice stranke do izjave). Stranka mora biti ves čas seznanjena, kakšen postopek se zoper njo vodi. Le tako se lahko ustrezno pripravi svojo obrambo. Davčni organ je v zapisniku z dne 30. 5. 2018, ki je javna listina, navedel, da zoper tožnika vodi določen postopek (v danem primeru postopek davčnega inšpekcijskega nadzora) in v tem okviru dal stranki možnost, da se v tem postopku izjavi. Tožnik se je v konkretnem primeru opredelil v okviru tega postopka (torej v okviru postopka davčnega inšpekcijskega nadzora) v pripombah na zapisnik. Šele z obrazložitvijo izpodbijane odločbe je bil seznanjen, da se je zoper njega dejansko vodil drug postopek in sicer: „postopek davčnega nadzora“. V nadaljevanju navaja določbo drugega odstavka 76. člena ZUP, ki določa vsebino zapisnika. Iz citirane določbe ZUP, ki navaja obvezne sestavine zapisnika izhaja, da se z njim opredeli tudi katere vrste postopek se vodi. V nasprotnem primeru stranka ne bi mogla navajati tega, kar je za zadevo bistveno. Med opredelitvijo vrste postopka in pomembnimi okoliščinami je podana organska neposredna vez. Pomembno je, da upravni organ točno, jasno in določno opredeli in navede kakšen postopek vodi zoper davčnega zavezanca, saj s tem definira okvir izjavljanja stranke, za kar navede konkreten primer. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski organ v zapisniku z dne 30. 5. 2018 navedel, da gre za „postopek davčnega inšpekcijskega nadzora“, torej drugačen postopek in ne za postopek „davčnega nadzora“. Tožnik se ne strinja s pojasnilom prvostopenjskega organa, da je šlo zgolj za napačno poimenovanje postopka in da je bil dejansko izveden drug postopek (postopek davčnega nadzora) ter da gre za pisno napako.

7Zapisnik je javna listina. Popravo napačne vsebine zapisnika ZUP ne ureja in gre za pravno praznino. V nadaljevanju navaja določbe 6. člena, 80. člena in 223. člena ZUP. Najbližja pravna norma za zapolnitev navedene pravne praznine je določba o popravi pomot. Organ, ki je izdal odločbo, jo lahko vsak čas popravi. Popravek nasproti stranke učinkuje od dneva, ko ji je bil vročen. V obravnavani zadevi po mnenju tožnika prvostopenjski organ ni ravnal na predhodno naveden način, marveč je kar izdal izpodbijano odločbo in v njeni obrazložitvi navedel, da je prišlo do pomote in jo popravil. Takšne možnosti pa ZUP ne omogoča in je zato takšna poprava pomote nezakonita. Upravni organ bi moral izdati sklep o popravi pomote in dati stranki rok, da se s pomoto seznani ter ji dati tudi rok za izjavo. Le tako bi tožniku omogočil, da se v zadevi opredeli do okoliščin, glede na pravilno navedbo postopka, ki se zoper njega vodi. Tožnik bi se v postopku odzval drugače, če bi vedel, da se zoper njega vodi drug postopek. V prvem postopku je bistveno, da stranka dokaže, da ni kršila pravnih pravil, v drugem pa, da predloži dokaze, ki so pomembni za odmero obveznosti. Po povedanem se tožnik zaradi pomote prvostopenjskega organa vse do izdaje izpodbijane odločbe ni mogel izjasniti, saj se je šele z obrazložitvijo izpodbijane odločbe seznanil, da se zoper njega dejansko vodi postopek davčnega nadzora in ne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, kot je izhajalo iz poimenovanja zapisnika z dne 30. 5. 2018. Podana je kršitev pravice do izjave stranke v postopku iz a) in b) točke 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, 22. člena Ustave RS in 9. člena ZUP, kar pojasni.

8Po mnenju tožnika pa so v obravnavani zadevi podane tudi druge kršitve določb postopka. Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzel dejansko stanje, ki ga je naslovno sodišče že obravnavalo v sodbi I U 266/2018-7 z dne 28. 1. 2019, s katero je tožbo zavrnilo, ker je menilo, da je 30 dnevni rok iz prvega odstavka 297.a člena v povezavi s četrtim odstavkom 303. člena ZDavP-2 materialen, prekluziven rok, s čimer pa se tožnik ne strinja. Tožnik meni, da mora biti posledica zavrženja izrecno določena v zakonu. Nasprotno stališče pa po mnenju tožnika predstavlja kršitev načela sorazmernosti, saj zanj ni podanega stvarnega in utemeljenega razloga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

10Tožba ni utemeljena.

11Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

12V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ tožniku za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pravilno in zakonito dodatno odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine in dohodnino od dohodka iz dejavnosti. Tožnik temu nasprotuje in meni, da je zaradi očitanih bistvenih kršitev določb postopka in napačne razlage materialnega prava izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

13Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni pravočasno priglasil posebne (nevtralne) davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2 ob prenehanju opravljanja dejavnosti in nadaljevanju po drugi osebi. Davčni zavezanec A.A. s.p. je 9. 6. 2016 sprejel sklep o preoblikovanju v družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in da bo prenos sredstev opravil v skladu z 51. členom ZDoh-2. Navedeni samostojni podjetnik posameznik je bil izbrisan iz sodnega registra 14. 6. 2016. Vlogo za priglasitev posebne (nevtralne) davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2 bi moral v skladu s četrtim odstavkom 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 davčnemu organu predložil v roku 30 dni od vpisa statusnega preoblikovanja podjetnika v sodni register, kar pa je v konkretni zadevi najkasneje do 14. 7. 2016. Med strankama ni sporno, da je tožnik navedeni rok zamudi. Sporna je razlaga materialnega prava in sicer pravne narave zakonskega roka iz četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2, po katerem se „priglasitev mora opraviti najpozneje do roka za predložitev davčnega obračuna“, to po je v skladu s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 „v 30 dneh od vpisa statusnega preoblikovanja podjetnika v sodni register“. Tožnik meni, da je navedeni rok procesni, katerega zamuda nima za posledico izgube pravice, ter da bi mu zato moral davčni organ priznati priglašeno posebno (nevtralno) davčno obravnavo v skladu z določbo 51. člena ZDoh-2. Po razlagi davčnega organa pa je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok iz četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2, ki ima za posledico izgubo pravice, zato tožniku ni priznal priglašene posebne (nevtralne) davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2. Posledično je v skladu z določbo šestega odstavka 66.a člena ZDoh-2 davčno osnovo povečal za izkoriščene davčne olajšave za investiranje v letih 2013, 2014 in 2015 za skupni znesek 318.753,85 EUR. Od tako povečane davčne osnove je tožniku za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine in dohodnino od dohodkov iz dejavnosti ter pripadajoče zamudne obresti.

14Tudi po presoji sodišča je določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev materialna določba in ne postopkovna, kot to meni tožnik. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre tudi po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave. Materialno-pravno podlago za priznanje posebne (nevtralne) davčne obravnave ob prenosu podjetja na drug subjekt predstavlja določba 51. člena ZDoh-2, v kateri so v četrtem odstavku taksativno navedeni materialnopravni pogoji za priznanje priglasitve posebne davčne obravnave ob prenosu podjetja za podjetnika posameznika. Gre za davčno ugodnost v obliki odloga davka, ki jo lahko davčni zavezanci uveljavljajo le, kolikor so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (iz ZDoh-2 in ZDavP-2). Prvi odstavek 51. člena ZDoh-2 določa splošno pravilo, da se za odtujitev sredstev šteje tudi prenehanje opravljanja dejavnosti. V ta okvir se štejejo vsa prenehanja, ne glede na vzrok prenehanja. Četrti odstavek 51. člena ZDoh-2 pa določa izjeme od splošnega pravila. Med njimi je navedeno tudi prenehanje opravljanja dejavnosti, ki se izvede v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (nadaljevanju ZGD-1) o statusnem preoblikovanju podjetnika, in so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a) do d) točke 2 četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2 (v obravnavani zadevi gre za statusno preoblikovanje s.p. v d.o.o.). Namen je razviden iz obrazložitve te določbe v Predlogu ZDoh-2 (Poročevalec DZ, 118/2006), kjer je navedeno, da lahko davčni zavezanec zahteva, da se odtujitev oziroma pridobitev sredstev in obveznosti obravnava davčno nevtralno, kot da do prenosa na drugo osebo ne bi prišlo. Takšno davčno obravnavo bo davčni zavezanec lahko uveljavljal, če jo bo priglasil pri davčnemu organu v skladu z zakonom in bodo ob tem izpolnjeni predpisani pogoji. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest. Glede na predhodno navedeno namensko razlago zakona, kot tudi glede na jezikovno razlago, je tudi po presoji sodišča priglasitev v zakonsko določenem roku eden od pogojev za uspešno uveljavljanje posebne davčne obravnave. Po povedanem je tudi po mnenju sodišča zakonski rok iz četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 materialni rok in ne procesni rok, kot ga razlaga tožnik¹. Opredelitev pravne narave zakonskega roka v citiranih določbah ZDavP-2 pa je tudi po presaoji sodišča pomembna zaradi pravilne ugotovitve posledic prepozne priglasitve posebne davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2 ter posledično pravilne odmere davka. Ker je tožnik v obravnavanem primeru nesporno zamudil zakonski rok iz četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2, ki je materialen rok, je izgubil pravico do posebne davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2. Posledično mu je davčni organ za leto 2016 pravilno dodatno odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine in dohodnino od dohodka iz dejavnosti ter pripadajoče zamudne obresti, katere višine tožnik v tožbi ne izpodbija.

15Neutemeljen je po presoji sodišča tožnikov tožbeni ugovor kršitve pravice do izjave zaradi napake v zapisniku davčnega organa DT 0610-161/2018-10 z dne 30. 5. 2018, v katerem je naveden napačen naziv in sicer: „zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru“, čeprav je dejansko davčni organ opravljal davčni nadzor po 130. členu ZDavP-2. Vendar pa po presoji sodišča navedena napaka ni bistvena in ni mogla vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Relevantno v obravnavani zadevi je vprašanje razlage pravne narave zakonskega roka iz četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2. Med strankama pa ni sporno, da je tožnik zamudil navedeni zakonski rok, zaradi česar mu je posledično davčni organ dodatno odmeril akontacijo dohodnine in dohodnino od dohodka iz dejavnosti za leto 2016. Med strankama je sporna pravna narava tega zakonskega roka in sicer ali gre za procesni rok ali za materialni rok. S tem v zvezi pa je po presoji sodišča imel tožnik vse možnosti, da se v postopku izjavi. V pravočasno predloženih pripombah na zapisnik z dne 30. 5. 2018 je tožnik navedel, da je zamudil rok za priglasitev posebne davčne obravnave, kar izhaja iz tožnikovih navedb, da je v času preoblikovanja oddal vse potrebne davčne obrazce, ni pa bil opozorjen, da bi moral na končnem obračunu s.p. označiti, da gre za preoblikovanje. Do teh pripomb se je prvostopenjski organ opredelil na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. V pritožbi je tožnik navedel, da se ne strinja z razlago prvostopenjskega organa, da je zakonski rok iz četrtega odstavka 303. člena v povezavi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, ter da ima zamuda tega roka za posledico izgubo pravice, podal pa je tudi svojo razlago navedenega zakonskega roka. Do tožnikove razlage v pritožbi zoper izpodbijano odločbo glede pravne narave obravnavanega zakonskega roka in sicer, da gre po mnenju tožnika za procesni rok in ne za materialni rok, se je pritožbeni organ opredelil na straneh 10 in 11 obrazložitve svoje odločbe. Po presoji sodišča je bila po predhodno navedenem tožniku v postopku zagotovljena pravica do izjave in jo je tudi izkoristil. Do relevantnih tožnikovih navedb pa sta se povsem konkretno opredelila tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso podane očitane bistvene kršitve določb postopka.

16Z vsem navedenim je odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

17Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. V obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje ni sporno in sicer, da je tožnik zamudil zakonski rok za priglasitev posebne (nevtralne) davčne obravnave po 51. členu ZDoh-2 iz četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2. Med strankama je sporna razlaga prava in sicer pravne narave navedenega zakonskega roka, ta pa je v domeni upravnega organa oziroma sodišča. Glede razlage oz. pravne narave navedenega zakonskega roka pa je imel tožnik vse možnosti, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi storil, tako v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, kakor tudi v tožbi.

19Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 266/2018-7 z dne 28. 1. 2019.