66.a člen ZDoh-2

Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 je glede rokov za priglasitev je po presoji sodišča materialna določba in ne le postopkovna. Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest.

Skladno s 673. členom ZGD-1 se za prenos podjetja na prevzemno kapitalsko družbo ob smiselni uporabi določb 668. člena ZGD-1 sklep o prenosu podjetja nadomesti s pogodbo o prenosu podjetja, ki jo skleneta podjetnik in poslovodstvo prevzemne družbe v obliki notarskega zapisa. Če prevzemna družba zaradi prenosa podjetja poveča osnovni kapital, se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o povečanju osnovnega kapitala zaradi pripojitve. V takem primeru mora biti povečanje osnovnega kapitala vpisano v register hkrati z vpisom prenosa podjetja. Realizacijo pogodbe dokazuje tudi vpis statusnega preoblikovanja v sodni register. Prenos podjetja je bil v davčnem postopku ugotovljen že na podlagi priglasitve davčne obravnave podjetnika ob prenehanju opravljanja dejavnosti in nadaljevanju dejavnosti po drugi osebi - tožniku, ki je bila tudi podlaga za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora pri podjetju A. s.p. Univerzalno pravno nasledstvo je pravna posledica materialnega statusnega preoblikovanja podjetnika s prenosom podjetja na tožnika kot prevzemno kapitalsko družbo in ni odvisno od strukture aktive (premoženjskih pravic oziroma sredstev), ki je predmet prenosa. Ugoto

Po presoji sodišča se stavbna pravica glede na čas odločanja v obravnavanem primeru ne more obravnavati kot neopredmeteno osnovno sredstvo v smislu uveljavljanja znižanja davčne osnove po 66.a členu ZDoh-2.

Iz drugega odstavka 66.a člena ZDoh-2 jasno izhaja, da med opremo iz prvega odstavka tega člena ni mogoče šteti pohištva in pisarniške opreme. Pri tem pojem pohištva ni omejen niti glede namena, za katerega se uporablja, niti glede časa, v katerem se uporablja, niti glede prostora, v katerem se nahaja. Tožnik tako ni imel podlage, da pohištvo uveljavlja kot olajšavo za investiranje po prvem odstavku 66.a člena ZDoh-2.

Tožnica je v letu 2008 nabavila osnovno sredstvo – napravo za delo v zobozdravstveni ordinaciji ter v zvezi s tem uveljavljala znižanje davčne osnove zaradi vlaganja v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva. Ker je v odločbi o registraciji zasebnega zdravnika navedeno, da lahko prične opravljati zasebno zdravstveno dejavnost 1. 10. 2008 in s tem dnem je bila tudi vpisana v Poslovni register Slovenije, nakup naprave pa je bil opravljen pred tem datumom, po oceni obeh davčnih organov olajšave ni mogoče priznati. Po presoji sodišča pa je v zadevi pomembno, da gre za specifično dejavnost (zobozdravstvo) in da je Zdravniška zbornica Slovenije tožnici že 19. 6. 2007 izdala začasno odločbo o registraciji zasebnega zdravnika, v kateri je odločeno, da se tožnica začasno registrira kot zasebna zdravnica, in sicer do izpolnitve vseh pogojev. Nadalje je pomembno, da je tožnica navedla, da je bil 12. 3. 2008 izdan avansni račun, šele 6. 10. 2008 pa nato pravi račun za nabavo osnovnega sredstva (v upravnih spisih se tudi nahajata dva računa z dne 6. 10. 2008, s priloženima dobavnicama), navedla pa je tudi, da je bil tekom postopka prvostopenjskemu organu pomotoma predložen predračun in n