51. člen ZDoh-2

Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 je glede rokov za priglasitev je po presoji sodišča materialna določba in ne le postopkovna. Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest.

Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo.

Določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev je materialna določba in ne postopkovna. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga 1. točke četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2, po kateri navedena nevtralna davčna obravnava velja tudi v primeru prenosa zgolj dela podjetja na novega zasebnika, ne da bi davčni zavezanec (podjetnik, odsvojitelj podjetja) prenehal z opravljanjem (vseh) dejavnosti. Če je dopustno, da samostojni podjetnik prenese del podjetja na drugega podjetnika (prevzemnika) skladno z ZGD-1 in so izpolnjeni z ZDoh-2 predpisani pogoji za nevtralno davčno obravnavo (prenos na sina, ki nadaljuje z opravljanjem dejavnosti v Sloveniji itd.), potem je razlikovanje v davčni obravnavi zgolj na podlagi okoliščine, ali odsvojitelj preneha z opravljanjem tudi drugih dejavnosti, ali ne, v temelju nerazumno, zato take vsebine navedeni določbi ZDoh-2 ni mogoče dati.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora podjetnik ob pravilni razlagi določbe 51. člena ZDoh-2 tudi ob prenosu zgolj dela podjetja na drug gospodarski subjekt prenehati opravljati vse dejavnosti takoj in v celoti?

Rok, ki je določen za priglasitev davčne obravnave davčnemu organu po 303. členu in 297.a členu ZDavP-2, je po presoji sodišča materialni rok, saj predstavlja enega od zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje posebne davčne obravnave, ki se lahko na podlagi ZDoh-2 upošteva v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba in so pri tem izpolnjeni še drugi pogoji. Neizpolnjevanje pogojev ima glede načina uveljavljanja posebne davčne obravnave za posledico izgubo te pravice in ne pomeni nesorazmeren poseg oz. ne gre za kršitev načela sorazmernosti (6. člen ZDavP-2).

Niti podjetnik niti njegovo podjetje nimata ločene pravne subjektivitete, in je nosilec stvarnih pravic tako osebnega premoženja kot tudi podjetniško organiziranega premoženja vedno le podjetnik kot fizična oseba. To velja tako za podjetnika prenosnika kot za prevzemnika. Univerzalno pravno nasledstvo je določeno le glede tistih pravnih razmerij, ki so povezana s prenesenim podjetjem podjetnika. Pri prenosu podjetja na drugo fizično osebo gre za vpis, predlagan na podlagi pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi katerega je potrebno predložiti dokazila iz 37. in 38. člena ZZK-1.

Po ZDoh-2 je mogoč (tudi) delni prenos podjetja na novega zasebnika, če se zavezanec tako odloči, vendar pa ima pravico do posebne davčne obravnave po četrtem odstavku 51. člena ZDoh-2 le v primeru, da zavezanec (stari zasebnik) tudi v celoti preneha opravljati dejavnost in so izpolnjeni tudi drugi pogoji po navedeni določbi 51. člena ZDoh-2. Po povedanem po presoji sodišča razlaga navedene določbe četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2, kot jo ponudi tožnik, da je posebna davčna obravnava dopustna tudi v primeru, če stari zasebnik na novega zasebnika prenese le del podjetja in na delu podjetja, ki ga ne prenese še naprej opravlja dejavnost, po ZDoh-2 ni mogoča. Kolikor bi zakonodajalec imel takšen namen, da se ob prenosu dela podjetja dejavnost zavezanca opravlja še naprej, bi to tudi navedel.

Ob upoštevanju veljavne davčne zakonodaje in zakonodaje, ki ureja statusno preoblikovanje gospodarskih subjektov (ZGD-1), je davčno ugodnost v obliki davčne nevtralnosti potrebno priznati tistim odvetnikom - zasebnikom, ki izpolnjujejo za takšno obravnavo zakonsko predpisane pogoje iz 303. člena ZDavP-2 in pogoje iz točk 2 a) do 2 d) četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2 in ki so se statusno preoblikovali (ob smiselni uporabi določb ZGD-1 glede statusnega preoblikovanja podjetnika v povezavi z določbami ZOdv) s prenosom poslovnega premoženja (podjetja) na novo odvetniško družbo (d.o.o.).

Okoliščine, na katere so oprli svojo odločitev davčni organi in prvostopenjsko sodišče, po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen. Čeprav na podlagi okoliščin ni mogoče zaključiti, da je revident deloval kot podjetnik, pa to še ne pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba. Glede na tako stanje stvari in glede na revidentove navedbe, da je gradil zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem primeru odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba, resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da je hiše gradil zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom. Ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila razčiščena, ker je davčni organi in prvostopenjsko sodišče niso šteli za materialnopravno odločilno.

Čeprav se ZDoh-2 izrecno ne sklicuje na določbe ZGD-1, je zmotno stališče, da se prenos podjetja za davčne namene lahko opravi mimo pravil, določenih v ZGD-1. Glede na to, da prenos podjetja v ZDoh-2 ni urejen, je treba upoštevati določbe drugih predpisov, ki urejajo obravnavano materijo. Načeloma je torej postopek prenosa podjetja treba opraviti na način iz 72.a člena ZGD-1 ter ga v skladu z določbami ZDavP-2 priglasiti davčnemu organu. Vendar tožnik v konkretnem primeru utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je zastopala DURS še v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Gre za drugačno stališče, kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi, in sicer, da je povsem osebna odločitev zavezanca, na kakšen način bo prenesel podjetje na novega zasebnika (po določbah ZGD-1 ali ne). Po navedenem stališču prenos podjetja na podjetnika prevzemnika v skladu z določbami ZGD-1 torej ni pogoj za priznanje nevtralne davčne obravnave po določbah ZDoh-2. Sprememba stališča glede uporabe oziroma razlage posamezne zakonske določbe sicer sama po sebi ne pomeni nepravilnosti, če ni arbitrarna in so torej za spremembo podani utemeljeni razlogi. V konkretnem primeru je sprememba stališča sle

Osebe, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, so načeloma gospodarske družbe – pravne osebe, katerih dobiček je obdavčen z Zakonom od davkov od dohodkov pravnih oseb. Navedena ureditev pa ni relevantna za obdavčitev pri materialno statusnem preoblikovanju samostojnega podjetnika, saj je samostojni podjetnik zgolj pravnoorganizacijska oblika, v kateri se posamezna fizična oseba ukvarja s pridobitno dejavnostjo in nima statusa pravne osebe. Statusna oblika, v kateri nek subjekt posluje, na obstoj davčne obveznosti iz dodane vrednosti v konkretnem primeru ne vpliva.