303. člen ZDavP-2

Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 je glede rokov za priglasitev je po presoji sodišča materialna določba in ne le postopkovna. Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest.

Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo.

Določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev je materialna določba in ne postopkovna. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave.

Rok, ki je določen za priglasitev davčne obravnave davčnemu organu po 303. členu in 297.a členu ZDavP-2, je po presoji sodišča materialni rok, saj predstavlja enega od zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje posebne davčne obravnave, ki se lahko na podlagi ZDoh-2 upošteva v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba in so pri tem izpolnjeni še drugi pogoji. Neizpolnjevanje pogojev ima glede načina uveljavljanja posebne davčne obravnave za posledico izgubo te pravice in ne pomeni nesorazmeren poseg oz. ne gre za kršitev načela sorazmernosti (6. člen ZDavP-2).

Po ZDoh-2 je mogoč (tudi) delni prenos podjetja na novega zasebnika, če se zavezanec tako odloči, vendar pa ima pravico do posebne davčne obravnave po četrtem odstavku 51. člena ZDoh-2 le v primeru, da zavezanec (stari zasebnik) tudi v celoti preneha opravljati dejavnost in so izpolnjeni tudi drugi pogoji po navedeni določbi 51. člena ZDoh-2. Po povedanem po presoji sodišča razlaga navedene določbe četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2, kot jo ponudi tožnik, da je posebna davčna obravnava dopustna tudi v primeru, če stari zasebnik na novega zasebnika prenese le del podjetja in na delu podjetja, ki ga ne prenese še naprej opravlja dejavnost, po ZDoh-2 ni mogoča. Kolikor bi zakonodajalec imel takšen namen, da se ob prenosu dela podjetja dejavnost zavezanca opravlja še naprej, bi to tudi navedel.

Spor o zavrženju priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti po 303. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) se ne glasi na denarno vrednost. Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča mora najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti. Revident pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje. Stališča sodb Vrhovnega sodišča je treba razlagati v povezavi z okoliščinami posameznega obravnavanega primera.

Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 glede rokov za priglasitev je materialna določba in ne le postopkovna ter pomeni enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uveljavi davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za ugodnejšo davčno obravnavo.

Ob upoštevanju veljavne davčne zakonodaje in zakonodaje, ki ureja statusno preoblikovanje gospodarskih subjektov (ZGD-1), je davčno ugodnost v obliki davčne nevtralnosti potrebno priznati tistim odvetnikom - zasebnikom, ki izpolnjujejo za takšno obravnavo zakonsko predpisane pogoje iz 303. člena ZDavP-2 in pogoje iz točk 2 a) do 2 d) četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2 in ki so se statusno preoblikovali (ob smiselni uporabi določb ZGD-1 glede statusnega preoblikovanja podjetnika v povezavi z določbami ZOdv) s prenosom poslovnega premoženja (podjetja) na novo odvetniško družbo (d.o.o.).

Čeprav se ZDoh-2 izrecno ne sklicuje na določbe ZGD-1, je zmotno stališče, da se prenos podjetja za davčne namene lahko opravi mimo pravil, določenih v ZGD-1. Glede na to, da prenos podjetja v ZDoh-2 ni urejen, je treba upoštevati določbe drugih predpisov, ki urejajo obravnavano materijo. Načeloma je torej postopek prenosa podjetja treba opraviti na način iz 72.a člena ZGD-1 ter ga v skladu z določbami ZDavP-2 priglasiti davčnemu organu. Vendar tožnik v konkretnem primeru utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je zastopala DURS še v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Gre za drugačno stališče, kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi, in sicer, da je povsem osebna odločitev zavezanca, na kakšen način bo prenesel podjetje na novega zasebnika (po določbah ZGD-1 ali ne). Po navedenem stališču prenos podjetja na podjetnika prevzemnika v skladu z določbami ZGD-1 torej ni pogoj za priznanje nevtralne davčne obravnave po določbah ZDoh-2. Sprememba stališča glede uporabe oziroma razlage posamezne zakonske določbe sicer sama po sebi ne pomeni nepravilnosti, če ni arbitrarna in so torej za spremembo podani utemeljeni razlogi. V konkretnem primeru je sprememba stališča sle