VSL Sodba I Cpg 94/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 354,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbenega zahtevka (tožbe) ustavilo postopek za 1.155,35 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.758,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2017 dalje do plačila ter 1.964,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.668,87 EUR (III. točka izreka). Presodilo je, da s strani tožene stranke očitane stvarne napake na izdelani spletni strani ne obstajajo. Zato je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še preostanek dolgovanega zneska po pogodbi.

2Proti II. in III. točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zaradi neutemeljene zavrnitve dokazov z zaslišanjem tožene stranke in prič (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zmotno ugotovilo, da očitane stvarne napake na izročeni spletni strani ne obstajajo. Zatrjevala je tudi, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve glede neobstoja naročil dodatnih del, neizvedbe dodatnih del ter okoliščine da so bila vsa dodatna dela že vsebovana v ponudbi (kršitev pravice do izjave). Nadalje je sodišču prve stopnje očitala neobrazloženost odločitve o stroških postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je 31. 1. 2017 sprejela ponudbo tožeče stranke z dne 21. 1. 2017 (A3) za razvoj celostne grafične podobe, razvoj in oblikovanje spletnega mesta, oblikovanje tiskovin in izvedbo brandiranja za ceno 13.000,00 EUR plus DDV. S tem je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).¹ S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Na podlagi sklenjene pogodbe je tožena stranka tožeči stranki v naprej plačala 70 odstotkov vrednosti storitve (11.102,00 EUR).

6Tožeča stranka je izdelano spletno mesto toženi stranki predala v uporabo 21. 7. 2017. Tega dne je bilo spletno mesto tudi aktivirano. V tem postopku je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala plačilo preostanka dogovorjenega zneska v višini 4.758,00 EUR (30 odstotkov) ter po delnem umiku tožbe še plačilo dodatno opravljenega dela, ki ni bilo predmet pogodbe, v višini 1.964,19 EUR. Tožena stranka je plačiloma nasprotovala. Trdila je, da je bila izpolnitev tožeče stranke po pogodbi neustrezna (neskladna z dogovorom) ter da je imelo spletno mesto številne stvarne napake zaradi česar je uveljavljala jamčevalni zahtevek znižanja plačila (znižanje v višini preostanka dolgovanega plačila 4.758,00 EUR). Glede zahtevka za plačilo dodatno opravljenih del pa je trdila, da izvedbe teh del ni naročila, da navedena dela niso bila opravljena ter da tožeča stranka za izvedbo teh del nima pravice dodatno zaračunati, saj so bila predmet pogodbe.

7Tožena stranka je v zvezi z vtoževanim plačilom obveznosti po pogodbi uveljavljala jamčevalni zahtevek znižanja kupnine zaradi več stvarnih napak (drugi odstavek 635. člena OZ). Skladno z navedenim določilom lahko naročnik, če o napakah pravočasno obvesti podjemnika, tudi po izteku roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode.

8Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami (neposredna škoda). Za podjemnikovo odgovornost za napake opravljenega posla morata biti izpolnjeni splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti za nepravilno izpolnitev ter dodatne, posebne predpostavke. Splošni predpostavki sta, da ima posel napako ter da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Posebni predpostavki v tem primeru pa sta, da je naročnik podjemnika pravočasno obvestil o napaki in da se je skrita napaka pokazala v jamčevalnem roku.² Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno. Če stranka v postopku uveljavlja več različnih stvarnih napak morajo biti vse navedene predpostavke izpolnjene za vsako očitano stvarno napako.

9Trditveno in dokazno breme glede obstoja napake in pravočasnega obvestila sta na stranki, ki zatrjuje obstoj stvarnih napak, torej v tem primeru na toženi stranki. Odgovornost podjemnika za napake pa se domneva. Stranka, ki zatrjuje obstoj stvarnih napak, mora podati konkretne trditve o stvarnih napakah (konkretno opredeliti stvarno napako), o tem kdaj jih je odkrila ter kdaj, kako in komu jih je grajala. Le konkretne trditve o navedenih pravno odločilnih dejstvih omogočajo presojo sodišča o obstoju stvarne napake in pravočasnosti grajanja.

10Iz nekonsistentnih in v pretežnem delu pavšalnih trditev tožene stranke izhaja, da je v bistvu v tem postopku uveljavljala jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine zaradi treh različnih sklopov stvarnih napak. Ti sklopi so: razvoj in oblikovanje spletne strani na odprto-kodni platformi v nasprotju z dogovorom, obstoj številnih vizualnih stvarnih napak na spletni strani ter strokovne napake pri razvoju in oblikovanju spletne strani (nepravilna implementacija videa, nepravilni obračun DDV, slab „user experience“).

11Glavni očitek tožene stranke je bil, da spletna stran nima dogovorjenih lastnosti, ker jo je tožeča stranka razvila in oblikovala na podlagi odprto-kodne platforme in je ni v celoti razvila sama, kot je bilo dogovorjeno. Iz navedenega razloga je tožena stranka tudi zavrnila plačilo preostalega zneska po pogodbi (elektronsko sporočilo A. A. z dne 23. 8. 2017 poslano B. B. in C. C.; Prilogi A8 in B6).

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni kršila pogodbe, ker je pri izdelavi spletne strani kot osnovo uporabila odprto-kodno platformo. Pritožbeno sodišče se v tem delu pridružuje sodišču prve stopnje, saj že iz sprejete ponudbe z dne 21. 7. 2017 jasno izhaja, da bosta spletna stran in e-trgovina postavljeni na odprto-kodni platformi (glej tretji list Priloge A3). Da je takšen način razvoja in oblikovanja spletnih strani običajen ter da bi bili stroški povsem na novo razvite spletne strani in e-trgovine bistveno višji, pa je potrdil tudi izvedenec D. D. (glej str. 7, 11, 12, 20 in 21 izvedenskega mnenja, list. št. 147, 149, 153 in 154). Upoštevajoč pojasnjeno tako tožena stranka iz razloga razvoja in oblikovanja spletne strani na odprto-kodni platformi, ki ga je uveljavljala v zavrnitvi računa, ni upravičena uveljavljati jamčevalnih zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve.

13Tožena stranka je nadalje trdila, da je številne stvarne napake, ki jih je sama zaznala (vidne pomanjkljivosti) nemudoma ob odkritju sporočila tožeči stranki. Z izjemo napake neprikazovanja oziroma nedelovanja videa, do katere se bo pritožbeno sodišče ločeno opredelilo v nadaljevanju, drugih očitanih vizualnih napak ni konkretizirala. Trditve, da ima stvar številne bistvene, vizualne stvarne napake, ki jih je tožena stranka nemudoma po odkritju sporočila tožeči stranki, za presojo utemeljenosti jamčevalnih zahtevkov ne zadostujejo. Iz njih namreč ne izhajajo pravno odločilna dejstva, ki so skladno z določili OZ nujno potrebna za presojo obstoja stvarnih napak in pravočasnega grajanja.

14V skladu z določili ZPP ter ustaljeno sodno prakso³ dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.⁴ Ker tožena stranka, kot je zgoraj pojasnjeno, ni konkretizirala očitanih vizualnih stvarnih napak, ni pojasnila kdaj konkretno jih je opazila in kdaj konkretno jih je grajala ter komu jih je grajala, v tem delu ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede predpostavk za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov (zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič) v smeri konkretizacije vizualnih stvarnih napak in pravočasnosti njihovega grajanja nepravilno.

15Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank in izvedenih dokazov (izvedenska mnenja) pravilno zaključilo, da očitano nedelovanje videa ni mogoče opredeliti kot stvarno napako. Iz mnenja izvedenca D. D. (str. št. 24, list. št. 155) namreč izhaja, da ne more podati absolutnega odgovora na to, ali je video ob aktivacije spletne strani oziroma kasneje deloval ali ne, ker nobena stranka ni predložila arhivske kopije spletne strani na dan aktiviranja 24. 7. 2017 in niti na kakšen kasnejši datum. Pojasnil je tudi, da niti na podlagi elektronskega obvestila E. E. toženi stranki, da „video ni responsive (na telefonih je miniaturni napis skip)“ ne more zaključiti, ali je šlo za stvarno napako ali ne, ker ne ve kakšen je bil dogovor pravdnih strank glede prikazovanja videa, na kakšnem telefonu video ni deloval (zmogljivost telefona, prenos podatkov) in niti kakšna je bila ločljivost videa (str. 13 izvedenskega mnenja, list. št. 150).

16Iz navedenega tako izhaja, da le dejstvo, da video ni deloval samo po sebi ne zadošča, da bi to očitano pomanjkljivost v konkretnem primeru opredelili kot stvarno napako. Tožena stranka bi namreč morala zatrjevati več oziroma bolj natančne podatke o tem v kakšnih okoliščinah video ni deloval. Ker teh trditev ni podala tako tudi v tem delu ni zmogla svojega trditvenega bremena. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov za zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič.

17Tudi če bi vse predlagane priče potrdile, da video ni deloval, zaključek sodišča ob pomanjkanju trditev o konkretni vsebini dogovora glede lastnosti videa na spletni strani, dejanskih lastnostih naloženega videa in okoliščinah, v katerih se video ni prikazoval, upoštevajoč pojasnilo izvedenca sodišče ne bi moglo zaključiti, da je v konkretnem primeru šlo za stvarno napako. Skladno z veljavnimi predpisi in sodno prakso pa so, kot je že bilo pojasnjeno, dokazi namenjeni ugotavljanju resničnosti trditev in ne njihovemu podajanju. Pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi sodišče zaključilo da nedelovanje videa predstavlja stvarno napako, tožena stranka z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka znižanja kupnine ne bi uspela. Tožena stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podana nobene konkretne trditve o tem, koliko je spletna stran zaradi očitane napake manjvredna od strani, brez takšne napake.

18Ker tožena stranka ni konkretno zatrjevala niti koliko je bila spletna stran manjvredna zaradi izostanka spletne košarice pri prelomu, tudi v tem delu že iz navedenega razloga z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka znižanja plačila ne bi uspela. Zato bi bilo kakršno koli zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič, ki bi lahko potrdile obstoj očitane stvarne napake in zatrjevana (pavšalna) dejstva glede pravočasnega grajanja, v nasprotju z že omenjenimi procesnimi določbami in tudi z načelom ekonomičnosti in hitrostjo postopka. Glede na pojasnjeno tudi v zvezi s to očitano stvarno napako sodišče prve stopnje ni kršilo pravil pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožene stranke in z njene strani predlaganih prič.

19Glede ostalih strokovnih napak, ki naj bi jih odkril E. E. pri pregledu in jih je toženi stranki sporočil v elektronskem sporočilu z dne 16. 9. 2017 (Prilogi B7 in delno B8) pa tožena stranka ni pojasnila niti kdaj je o teh napakah obvestila tožečo stranko (če jo je sploh obvestila glede na to, da je pred navedenim elektronskim sporočilom že zavrnila plačilo preostanka).⁵ Glede na navedeno tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasne obvestitve o navedenih napakah. Izvajanje kakršnih koli dodatnih dokazov glede obstoja navedenih napak in pravočasne obvestitve tožeče stranke o napakah, kot je bilo že pojasnjeno v 14. točki te obrazložitve, ni bilo potrebno. Zato tudi v tem delu ni podana kršitev določil pravdnega postopka.

20Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede dolžnosti plačila za dodatna dela. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo opravljeno tudi vse delo, ki ga je tožeča stranka opredelila kot dodatno delo. Temu zaključku, ki je skladen z izvedenskim mnenjem F. F. (glej str. 5 izvedenskega mnenja list. št. 123), pritožbeno sodišče v celoti sledi. Tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi očitki, da večina dela, ki ga je tožeča stranka opredelila kot dodatno delo sploh ni bila opravljena, ne more uspešno nasprotovati zaključkom izvedenca. Tudi sicer pa so te pritožbene trditve tožene stranke prepavšalne, da bi sploh omogočale konkretno presojo pritožbenega sodišče. Tožena stranka namreč ni konkretno navedla niti katerih del naj tožeča stranka ne bi opravila.

21Prav tako tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem pavšalnih trditev, da so dela, ki jih je tožeča stranka opredelila kot dodatna, že bila zajeta v ponudbi. Sodišče je tudi v tem delu pravilno sledilo izvedenskemu mnenju F. F. (glej str. 5 izvedenskega mnenja list. št. 123), ki je pojasnil, da dela, ki jih je tožeča stranka opredelila kot dodatna dela, niso bila zajeta v ponudbi. Kakšnih konkretnih razlogov o nasprotnem pa tožena strani ni navedla niti v pritožbi.

22Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožena stranka dodatnih del ni naročila, ker ob ponudbi ni sprejela dodatnih del kot tudi da bi morala tožeča stranka za vsako dodatno delo sestaviti pisno ponudbo, ki bi jo tožena stranka sprejela, če bi želela, da bi bil dogovor sklenjen. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Za sklenitev podjemne pogodbe se pisna oblika ne zahteva.

23V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka zatrjevala, da ob sprejemu ponudbe ni sprejela tudi dodatnih del, ki so bile priloga k ponudbi, ter da ji tožeča stranka skladno s splošnimi pogoji ponudbe, ni pripravila kakšne dodatne pisne ponudbe, katere predmet bi bila dodatna dela, pojasnila, da so bila dodatna dela s strani zakonite zastopnice tožene stranke naročena ustno po telefonu. Tem trditvam tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno nasprotovala. Ker je podjemna pogodba lahko veljavno sklenjena v ustni obliki, pri čemer tožena stranka takšnemu načinu sklenitve pogodbe ni konkretno nasprotovala, je pritožbeno sodišče skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štelo okoliščino, da so bila dodatna dela naročena ustno po telefonu, za priznano. Tudi sicer pa iz elektronskih sporočil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka (glej Priloge: A31, A32, A33, A49, A50, A53, A54) izhaja, da sta pravdni stranki glede ustreznosti izvedbe dodatnih del komunicirale, kar nedvomno kaže na to, da so bila dodatna dela naročena ali vsaj odobrena.

24Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker ni zadostno obrazložena (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi⁶ in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni treba izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa.⁷

25V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da so stroški tožene stranke odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)⁸ in po specificiranem stroškovniku tožeče stranke na list. št. 228. Iz vpogleda v sodni spis (list. št. 228) izhaja katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo. Zato so pritožbeni očitki tožene stranke, da sodbe v tem delu ne more preizkusiti, neutemeljeni. Konkretnih trditev, da bi bili stroški tožeče stranke odmerjeni nepravilno, pa tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala.

26Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške povezane s pritožbo.

29Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili OT, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 6.722,19 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo zahtevanih 475 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (9,5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 591,09 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 354,65 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo zahtevanih 100 točk za konferenco s stranko in zahtevanih 800 točk za pregled sodbe in pritožbe, saj sta ti storitvi že zajeti v okviru nagrade za odgovor na pritožbo (glej tarifno številko 39 OT). Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 354,65 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
² N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 832 - 833.
³ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.
⁴ Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010.
⁵ Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka v elektronskem sporočilu, s katerim je zavrnila račun za plačilo preostanka dogovorjenega zneska po pogodbi, stvarnih napak, ki jih je E. E. navedel v elektronskem sporočilu z dne 16. 9. 2017, ni niti omenila. Kot razlog za zavrnitev računa je namreč navedla le, da je bila spletna stran v nasprotju z dogovorom razvita na odprto-kodni platformi.
⁶ Gej sklep VSL I Cp 2374/2015 z dne 21.11.2015, sklep VSL I Cpg 125/2016 z dne 11.10.2016, sklep VSL I Cpg 1680/2014 z dne 5.11.2014 in drugi.
⁷ Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.
⁸ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.