VSM Sklep I Cp 395/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I. izreka sklenilo, da se ugovor tožene stranke z dne 5. 2. 2021 zoper sklep o začasni odredbi II P 224/2020 z dne 1. 2. 2021 zavrne. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločitev (točka II izreka).

2Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženca), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Iz prve strani pritožbe je razvidno, da jo toženca vlagata zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 2. 2021, vendar je iz nadaljnjega besedila pritožbe razvidno, da jo toženca vlagata zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 3. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je tožnik obstoj terjatve izkazal s stopnjo verjetnosti. Tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, ki jo je nato sodišče prve stopnje samo raziskovalo iz njegovih predhodno podanih trditev. Po mnenju tožencev ni dovolj le zatrjevanje, da prodajata nepremičnine, ampak bi moral tožnik izkazati tudi, da svoje terjatve ne bo mogel izterjati, ali pa bo to oteženo. Za izdajo začasne odredbe sta potrebna kumulativno izpolnjena oba pogoja, česar pa tožnik ni izkazal. Toženca ne soglašata z naziranjem sodišča, ki gradi verjetnost terjatve na fotokopiji oporoke, saj obljuba kmetije tožniku ne pomeni verjetnosti terjatve. Razlogovanje sodišča, da je tožnik verjetnost terjatve podkrepil s fotokopijo oporoke, je v nasprotju z določbo 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), po katerem lahko vsak za čas svojega življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem in je svoboden pri izbiri svojega pogodbenega partnerja. Sodišče povsem zanemari navedbe tožencev, da je oporoko uničila T.S. sama, česar tožnik tekom postopka niti ni oporekal. Sodišče se v sklepu opredeljuje do gradbene pogodbe in računov, ki se nanašajo na denarno terjatev, kar po mnenju tožencev ni pravno pomembno. Sodišče ni naredilo celovite dokazne ocene in sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je v pretežni meri neobrazložen. Celotno procesno gradivo kaže na večjo verjetnost, da se je pokojna T.S. zavedala svojih dejanj in je lahko izrazila svojo voljo glede sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot pa nasprotno. Sodišče naredi povsem protisloven zaključek, da se je pri T.S. demenca najverjetneje začela leta 2010, oktobra 2014 pa jo je nedvomno imela. Pri tem sodišče povsem zanemari navedbe tožencev, ugotovitve strokovnih delavk CSD, izjavo notarja S.B. in sledi zgolj navedbam tožnika ter predloženi zdravstveni dokumentaciji z dne 31. 12. 2010, na katero se sklicuje tožnik, zanemari pa njegove navedbe, da je T.S. zadela rahla kap. Glede na to, da se je demenca pojavila šele konec leta 2014, prav gotovo ni mogoče pritrditi temu, da obstoji večja verjetnost obstoja demence v letu 2010 in da v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju pokojna ni bila sposobna razumeti pomena in posledic pogodbe. Za takšno ugotovitev je potreben test, ne zgolj kratek nevrološki pregled, ki po svojih znakih nakazuje tudi na kap, ki jo je zatrjeval tožnik sam. Drži, da ima glede ugotovitve sposobnosti razsojanja prednost stroka, vendar zgolj omemba napredovane demence, ne da bi bili narejeni ustrezni testi, ne more biti ključna, saj mora sodišče upoštevati vse dokaze. Napačen je tudi zaključek sodišča o podani nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve v pravdi onemogočena. V primeru, da bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, tožnik kljub temu ne more prejeti dednega deleža v naravi, saj gre za zaščiteno kmetijo in pride vpoštev le izplačilo v denarju, kar pomeni, da terjatev ni onemogočena ali otežena. Morebitna prodaja (zgolj šestih nepremičnin) tako ne bi pomenila izgube premoženja, ampak zgolj spremembo oblike premoženja. Posledično ni dovolj le, da tožnik zatrjuje, da toženca prodajata nepremičnine, ampak se zahteva dodaten pogoj, in sicer da tožnik svoje terjatve ne bo mogel izterjati. Toženca bosta tudi v primeru, da prodata šest nepremičnin, obdržala večino ostalih. Vsak poseg v tujo lastnino je za lastnika škodljiv, zato prepoved razpolaganja že sama po sebi ni neznatna škoda, kot zmotno ugotavlja sodišče. Zgolj pavšalne navedbe o neznatni škodi ne zadostujejo. Tega pogoja sodišče sploh ne obrazloži, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je v pretežni meri neobrazložen. Podrejeno pa toženca navajata, da je sodišče dovolilo prepoved razpolaganja za vse v izreku navedene nepremičnine in ne zgolj za šest nepremičnin, ki se prodajajo. Eventuelna nevarnost bi se tako lahko nanašala le na teh šest nepremičnin, ne pa tudi na ostale. Toženca se zavzemata za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve ugovoru, razveljavitve sklepa o začasni odredbi in zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, s stroškovnimi posledicami. Priglašata pritožbene stroške.

3Tožnik se v odgovor na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

6Po predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje dne 1. 2. 2021 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je tožencema prepovedalo obremenitev in odtujitev v izreku sklepa navedenih nepremičnin do 2/3 od celote in zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi. Zoper ta sklep sta toženca dne 5. 2. 2021 vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo in sklep o začasni odredbi ohranilo v veljavi.

7V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Verjetnost obstoja terjatve in najmanj eden izmed pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ morata biti podana in izkazana kumulativno.

8Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik verjetno izkazal, da njegova terjatev zoper toženca obstoji. V postopku zavarovanja z začasno odredbo ni potrebno, da se sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepriča o utemeljenosti zahtevka, saj zadošča že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Verjetnost je podana, če so razlogi za resničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo o neresničnosti.

9Kot izhaja iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik po mnenju sodišča prve stopnje izkazal za verjetno, (1) da pokojna T.S. zaradi svojega zdravstvenega stanja v času sklenitve Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila sposobna razsojati, kar narekuje ničnost sporne pogodbe, (2) obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena in, (3) da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bo nastala večja škoda, kot bi nastala tožniku v primeru neizdaje.

10Sodišče druge stopnje povzema in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe oziroma utemeljenosti ugovora tožencev upoštevalo tako trditve in dokaze tožnika, kot tudi tožencev. Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožnika. Čeprav se toženca ne strinjata z dokazno oceno sodišča prve stopnje, to še ne pomeni, da izpodbijan sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna ali da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na nezadostno dokazno oceno v zvezi z verjetnostjo terjatve, utemeljenostjo oziroma neutemeljenostjo terjatve, ki jo uveljavlja tožnik s tožbo, neutemeljena. O tem bo namreč sodišče presojalo v teku predmetnega pravdnega postopka, ko bo opravilo celovito in natančno dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP.

11Čeprav je tožnik predložil le kopijo oporoke, kar je med pravdnima strankama nesporno, je sodišče prve stopnje glede na določbo 77. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pravilno upoštevalo, da je možno obstoj, vsebino in veljavnost oporoke, ki je bila brez oporočiteljeve vednosti uničena, izgubljena, skrita ali založena, dokazovati tudi s kopijo oporoke. Posledično so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na kopijo oporoke, neutemeljena. Res je, da sama obljuba kmetije tožniku. še ne pomeni verjetnosti terjatve, kot pravi pritožba, pa jo je potrebno upoštevati kot enega izmed dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo svoj zaključek o verjetnosti obstoja terjatve.

12Pritožba ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zdravstvena dokumentacija z dne 31. 12. 2010 bistvena za odločitev. Kljub temu pa iz omenjene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je začelo zdravstveno stanje pokojne T.S. slabšati, saj iz ambulantnih izvidov pred decembrom 2010 ni navedb o morebitni demenci ali drugih duševnih motnjah, medtem ko je iz ambulantnega kartona z dne 31. 12. 2010 razvidno mnenje nevrologinje, da gredo spominske motnje pri bolnici najverjetneje v sklop napredovane demence. Navedbe tožencev o slabem stanju pokojne, dodatno potrjujejo mnenje nevrologinje. Pritožba meni, da omenjen izvid oziroma mnenje nevrologinje ne kaže na verjetnost obstoja terjatve, ampak je potrebno slediti navedbam CSD in izpovedbi notarja S.B., ki dokazujejo nasprotno. S takšnimi pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje ne soglaša, saj je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je pri pokojni T.S. konec 2010 najverjetneje začela napredovana demenca, oktobra 2014 pa jo je nedvomno imela. Glede na navedbe, dokaze in izpovedbe v postopku, je pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je več razlogov, ki govorijo v prid zaključku, da pokojna T.S. v času sklenitve Pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi demence ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenjene pogodbe, kot pa razlogov, ki kažejo na nasprotno. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sklepa navedlo razloge za to, zakaj predloženi medicinski dokumentaciji pripisuje večjo težo, kot ugotovitvam strokovne delavke CSD in izjavi notarja S.B., kar negira pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov za odločitev in preferiranju tožnika ter njegovih navedb napram navedbam in predloženim dokazom tožencev. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje z izvedencem medicinske stroke ocenjevalo oziroma ugotavljalo, ali je bila pokojna T. S. sposobna razumeti pomen svojih dejanj, vendar za izdajo začasne odredbe zadostuje verjetnost, ki jo je tožnik vsekakor izkazal.

13Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana naslednja predpostavka za izdajo začasne odredbe, in sicer da obstoji konkretna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 272. člena ZIZ). V dosedanjem postopku je namreč bilo ugotovljeno, da toženca šest v izreku navedenih nepremičnin prodajata preko nepremičninske agencije REMAX, po ceni 47,00 EUR/m2 oziroma skupno za 145.324,00 EUR, kar kaže na konkretno nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena, ne glede na to, da trenutno toženca prodajata (le) šest nepremičnin. V primeru, če toženca nepremičnine prodata dobroverni tretji osebi, bo tožniku, upoštevajoč postavljen tožbeni zahtevek, nedvomno nastala nenadomestljiva škoda. Upoštevaje, da gre v konkretnem primeru za zavarovanje nedenarne terjatve, zadošča verjeten obstoj objektivne nevarnosti, da lahko tožniku s prodajo nepremičnin nastane nenadomestljiva škoda¹, kar je tožnik izkazal.

14Navedbe pritožbe o tožnikovi nemožnosti postati solastnik spornih nepremičnin v zapuščinskem postopku, niso pravno relevantne za potrebe tega postopka, saj bo to stvar morebitnega zapuščinskega postopka.² V konkretnem postopku pa glede na postavljen tožbeni zahtevek in dejanske ugotovitve obstaja nevarnost, da tožniku s prodajo nepremičnin nastane nenadomestljiva škoda, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

15Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in da je sodišče prve stopnje samo raziskovalo, katere tožnikove navedbe bo uporabilo, dodaja, da je tožnik izrecno navedel, da se glede obstoja svoje terjatve v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe iz tožbe, ki jih povzema kot del trditvene podlage za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da „sodišče prve stopnje ni samo raziskovalo, katere tožnikove navedbe bo uporabilo“, saj je tožnik točno navedel, na katere navedbe se sklicuje. Toženca prav tako ne moreta biti uspešna z navedbami, da je „izostala celovita dokazna ocena“, saj sodišče prve stopnje v fazi odločanja o predlogu za začasno odredbo in ugovora zoper le-to ne opravi celovite dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, ampak odloči na podlagi izkazane verjetnosti obstoja (nedenarne) terjatve. Dokazni standard ni prepričanost, ampak verjetnost, zato je temu prilagojena tudi dokazna ocena.

16Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo, s katero bo sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

¹ Sodišče prve stopnje se v tem delu obrazložitve sklicuje na sklep VSL I Cp 1766/2014 z dne 2. 7. 2014, iz katerega izhaja: Za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarnih terjatev zadostuje verjeten obstoj t.i. objektivne nevarnosti, ki je torej relevantna, ne glede na to, od kje preti in ali je dolžnik k njej doprinesel s svojim ravnanjem, ali ne.
² Kot izhaja iz točke 11 obrazložitve sklepa, so zakonske omejitve glede dedovanja kmetijskih zemljišč predmet zapuščinskega sodišča.