77. člen ZD

Glede na dejstvo, da oporočni dedič trdi, da je oporoka založena, ima pa fotokopijo, bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek in mu dati možnost, da dokazuje pravno relevantna dejstva iz 77. člena ZD. Oporočni dedič bo moral v pravdnem postopku dokazovati, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega izgubljena ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti bodisi pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, ter dokazati njeno vsebino. Šele nato, ko (če sploh) bo na zahtevo oporočnega dediča oporoka rekonstruirana, bo lahko prišlo do spora o njeni veljavnosti in s tem podlagi za napotitev zakonitih dedičev na pravdo. Do tega trenutka oporoka namreč še ne obstoji.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Nepomembno je, koliko izvodov oporoke naj bi priči in zapustnik podpisali, zato tudi ni odločilno, zakaj naj bi obstajali izvodi brez podpisov. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nič "nejasnega", kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Priča C. C. je objektivno nepristranska, saj ni v nobenem razmerju s pravdnimi strankami. Senat jo ocenjuje tudi kot subjektivno nepristransko in v celoti verodostojno. Je sicer že priletna gospa, toda senat se je neposredno prepričal, da je glede sporne zadeve kljub njeni časovni oddaljenosti izredno zanesljivo pojasnila svojo vlogo oporočne priče in relevantne okoliščine, ki so ji v zvezi s tem poznane. Govorila je razumljivo, prostodušno in razločno, na vse člane senata je naredila enoten vtis iskrenosti, odkritosrčnosti in resnicoljubnosti.

Glede na navedbe, dokaze in izpovedbe v postopku, je pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je več razlogov, ki govorijo v prid zaključku, da pokojna T.S. v času sklenitve Pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi demence ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenjene pogodbe, kot pa razlogov, ki kažejo na nasprotno.

Ker je predlagateljica trdila, da je oporoka uničena, ima pa fotokopijo, je sodišče moralo prekiniti postopek in ji dati možnost, da dokazuje pravnorelevantna dejstva iz 77. člena ZD. Pravnomočna postane odločitev o tožbenem zahtevku in ne vsebina obrazložitve sodbe.

Ker je v izreku sodbe, s katerim je bilo odločeno o veljavnosti oporoke, omenjena druga oporoka oziroma dodatek prve, te pravnomočne sodbe o poznejšem dodatku k oporoki ni mogoče šteti za odločitev o veljavnosti prve oporoke. Ne gre za že razsojeno stvar.

Oporoka se lahko rekonstruira na zapuščinski obravnavi, sicer pa v pravdi. Če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče rekonstrukcijo oporoke tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.

Za (molčeči) preklic oporoke gre tudi tedaj, kadar oporočitelj oporoko uniči na način, da prečrta tekst, in to tudi v primeru, če (na takšen način) oporoko uniči druga oseba, z vednostjo in odobritvijo oporočitelja.

Pri odločitvi je potrebno upoštevati, da v primerih, ko je treba dokazovati trditve o neobstoju nekega dejstva, vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Stranki, ki te trditve dokazuje, je zato potrebno dokazovanje olajšati. Nekatera od zgoraj naštetih dejstev (indicev) kažejo na obstoj pravno odločilnega dejstva v tej zadevi (oporoka je izginila oziroma bila uničena brez volje zapustnika), druga pa obstoja tega dejstva ne potrjujejo. Več pa je tistih, ki kažejo na obstoj tega dejstva. Ob upoštevanju izkustvenih in logičnih pravil zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najpomembnejši indic prav ugotovitev, da zapustnik do smrti ni spremenil svoje oporočne volje, delno pa v povezavi s tem tudi dejstvo, da je ključe hiše ob zadnjem obisku vzel prvi toženki. Ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča glede olajšanja dokaznega bremena in glede obsega pritožbenega preizkusa je zato treba ugotoviti, da je tožeči stranki uspelo izkazati, da je oporoka obstajala, nato pa je bila uničena brez volje zapustnika.

V položaju, ko je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo s pomočjo indičnega sklepanja prek posrednih ugotovljenih dejstev, se pritožbeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja lahko nanaša 1.) na sam proces indičnega sklepanja, 2.) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih posrednih dejstev, 3.) ali oboje. V vseh treh primerih gre za izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oz. za izpodbijanje dokazne ocene o odločilnem dejstvu. Pri tem je pritožbeno sodišče skladno z načelom dispozitivnosti vezano na vsebino pritožbenih razlogov, torej tudi na obseg izpodbijanja dokazne ocene indicev oz. posrednih dejstev, kot sestavnega dela metode ugotovitve dejanskega stanja pri indičnem sklepanju. Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je bilo v konkretnem primeru usmerjeno v kritiko dokazne ocene posrednih dejstev (indicev), za katere je tožnica ocenila, da ji niso v korist. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča glede dokazne ocene posrednih dejstev oz. indicev je posledično omejena le na preizkus dokazne ocene posrednih dejstev, na katere se pritožba nanaša. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je po opravljeni pritožbeni obra

Vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja v primerih, ko je treba dokazati t.i. negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati; tak način je lahko tudi dokazovanje z indici. Tak indic lahko predstavlja okoliščina, da oporočitelj do smrti ni spremenil svoje volje glede zapuščine.

Stranka, zoper katero tožnik v rekonstrukcijski pravdi po 77. členu ZD, ki ureja dokazovanje obstoja veljavne oporoke, naperi svoj tožbeni zahtevek, se lahko brani z ugovorom, da je sam oporočitelj izvirnik oporoke zavestno uničil, s čemer je oporoko preklical in torej ta nima več učinka in, če to uspe dokazati, doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženec z ugovorom, da je oporoka neveljavna, ker je zapustnica kasneje napisana novo/drugo oporoko, ne more uspeti. Učinkovanje oporoke je dednopravno vprašanje, o katerem odloča zapuščinsko sodišče.

Negativnega dejstva ni mogoče dokazovati, zato je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pot pravde osebo, ki trdi, da je oporoka obstajala.

Na originalu oporoke se nahaja lastnoročni podpis zapustnika in prič ter notarja, na odpravku pa so kopije teh podpisov, se pa ta kopija žigosa in potrdi, da gre za odpravek in notar ta odpravek podpiše. Gre torej za „originalni“ oziroma prvi odpravek oporoke. Sedanji pritožniki so po izvedbi dokaza z izvedencem grafologom podali predlog za postavitev drugega izvedenca grafologa, pri tem pa niso predložili nobenega (dodatnega) primerjalnega gradiva s podpisom zapustnika, ki bi bil lahko podlaga za dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma za ponovitev dokaza z drugim sodnim izvedencem za preiskavo pisav in dokumentov.

Iz istega vprašanja o obstoju oporoke ne moreta biti na pravdo napotena zakoniti dedič in oporočna dedinja, ampak tisti, ki zatrjuje obstoj oporoke, saj je njegova pravica manj verjetna kot pravica zakonitega dediča.

Tožnik je v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je zapustnik naredil veljavno oporoko v njegovo korist dolžan dokazati: - da je oporoka obstajala, da pa je bila uničena, izgubljena ali založena in če se je to zgodilo za življenja zapustnika, da se je to zgodilo brez njegove vednosti; - da je bila sestavljena v eni od oblik, predpisani z zakonom in - vsebino tistega njenega dela na katerega se sklicuje.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili.

Zgolj dejstvo, da se dedič na delni sklep o dedovanju ni pravočasno pritožil oziroma da je ta pravnomočen, še ne pomeni, da je dedič priznal obstoj oporoke in da posledično zapuščinsko sodišče ni dolžno upoštevati njegovih drugih ugovorov v zvezi z obstojem ali veljavnostjo oporoke.

Sodišče je ugotavljalo, ali so dokazane in utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila oporoka izgubljena (ali založena) po zapustničini smrti, kar je možen dejanski stan po 77. členu ZD, pri čemer v takem primeru stranki, ki obstoj oporoke zatrjuje, ni potrebno posebej dokazovati vednosti oporočitelja, glede na to, da gre za izgubo oporoke že po njegovi smrti.

Za uspešno uveljavljanje zahtevka po 77. čl. ZD mora tožnica dokazati ne samo, da je zapustnica naredila veljavno oporoko in njeno vsebino, temveč tudi, da je bila oporoka (pred njeno smrtjo) uničena, in to brez njene vednosti. Glede na domnevo, da uničenje oporoke predstavlja njen preklic, je sklepanje, da takšna oporoka še vedno izraža njeno pravo voljo, utemeljeno le v primeru, ko zapustnica za uničenje ni vedela.