VSC Sodba PRp 61/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 155,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je izreklo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. V izrečeno globo mu je vštelo čas pridržanja, ki je trajalo od 5. 4. 2019 od 17.55 ure dalje do 6. 4. 2019 do 2.30 ure v višini 20,00 EUR, tako da je obdolženec dolžan plačati preostali znesek globe v višini 1.180,00 EUR. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku - sodne takse v višini 200,00 EUR ter potne stroške priče v znesku 2,46 EUR. Postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, osmem odstavku 45. člena ZPrCP, prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 pa je ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov tega dela postopka odločilo, da je obdolženec upravičen do povračila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice, ki se nanašajo na ustavljen del postopka, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica, ki izpodbija sodbo v delu, v katerem je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 ter predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in postopek zoper obdolženca ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v pritožbeno izpodbijanem delu tj. glede kršitve o odgovornosti za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Tega stori voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega ali desetega odstavka tega člena. Tretji odstavek 107. člena ZPrCP določa, da mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled.

5V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca ter izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil obdolženec voznik motornega vozila v cestnem prometu; da mu je (po opravljenem varnostnem pregledu zaradi suma posedovanja strelnega orožja) policist J. P. (večkrat) odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in da je obdolženec odklonil opravo preizkusa z elektronskim alkotestom. Vsa ta dejstva je namreč obdolženec v svojem zagovoru priznal in jih tudi zagovornica v pritožbenih navedbah ne problematizira. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi pritožbeno pa se problematizira vprašanje, ali je policist imel zakonsko podlago za odreditev preizkusa z elektronskim alkotestom glede na to, da obdolženca ni osebno zaznal med vožnjo v cestnem prometu, temveč mu je odredil preizkus z elektronskim alkotestom, ko se je obdolženec nahajal v gostilni in tako v trenutku, ko ga je policist začel obravnavati, ni bil več voznik motornega vozila v cestnem prometu.

6V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer v trenutku, ko je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ta res ni bil udeležen v cestnem prometu, je pa bil voznik motornega vozila v cestnem prometu kratek čas pred tem, kar izhaja tako iz obdolženčevega zagovora kot tudi iz odgovora PU ..., Operativno komunikacijskega centra z dne 6. 5. 2019. Iz slednjega namreč izhaja, da je 5. 4. 2019 ob 17.25 uri na telefonsko številko 113 poklical občan, ki se je predstavil kot D. Š. in sporočil, da po avtocesti vozi voznik Citroen Saxo z reg. št. ..., da prehiteva, ustavi na avtocesti, maha iz vozila, gre za starejšega voznika, v vozilu ima otroka. Iz obdolžilnega predloga pa izhaja tudi, da naj bi prijavitelj D. Š. ob klicu na številko 113 povedal, da mu je obdolženec med vožnjo po avtocesti, ko sta vozila vzporedno, z roko nakazal pištolo ter jo obrnil v smeri njegove glave, med vožnjo pa naj bi mu tudi pokazal sredinec in se vedel nasilno in žaljivo, po prihodu iz gostinskega lokala pa naj bi D. Š. pljunil v obraz. Glede navedb v zagovoru, da v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom obdolženec „ni imel več statusa voznika“, pa je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodbo Višjega sodišča v Mariboru PRp 143/2018 pojasnilo, da obdolženec tudi po prenehanju vožnje z motornim vozilom še vedno ohrani status voznika v cestnem prometu določen čas po ustavitvi, da torej tega statusa ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, ker v nasprotnem primeru policisti ne bi mogli izvajati svojih pooblastil npr. v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozilo ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila pravočasno izstopili.

7Zagovornica v pritožbi izraža prepričanje, da sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru PRp 143/2018 ni ustrezno, čeprav je šlo za podobno stanje. Zagovornica poudarja, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru, obdolženec ustavil vozilo, izstopil iz njega in se napotil v svojo hišo, vendar je za razliko od obravnavane zadeve v tisti zadevi bil podan utemeljen sum, da je vozil pod vplivom alkohola, v obravnavani zadevi pa je obdolženec opravil vrsto drugih dejanj, na podlagi katerih ni mogel več predstavljati udeleženca v prometu (po tem, ko je vozilo ustavil in iz njega izstopil, je nekaj časa komuniciral z M. T. in F. B., pred tem se je še pozdravil z V. Š. in nadalje celo uporabil sanitarije gostinskega lokala). Zagovornica meni, da bi ob razlagi, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, prišli do situacije, ko bi se časovno razdobje udeleženca v prometu lahko nedopustno razširilo na daljše časovno obdobje po dejanskem prenehanju udeležbe posameznika v prometu, kar bi lahko rezultiralo v pretirano ekstenzivno uporabo pojma udeleženec v prometu in bi lahko policija posameznika obravnavala tudi nekaj ur po prenehanju vožnje z vozilom. Prav tako po mnenju zagovornice ne gre za povsem primerljivo situacijo, ker v obravnavani zadevi storilec ni bežal, ni obstajal sum, da vozi pod vplivom alkohola in ga policisti niso zasledovali. Po mnenju zagovornice bi bila taka razlaga utemeljena v kolikor bi policija posameznika že zasledovala oziroma mu na kakršenkoli način signalizirala, da je oziroma da bo obravnavan v okviru policijskega postopka kot udeleženec cestnega prometa, obdolženec v konkretni zadevi pa v času dejanske udeležbe v prometu ni vedel, da bo obravnavan s strani policije, obdolženec pa ni storil nič spornega in se ga ne sme obravnavati, kot da se je izognil policijski intervenciji.

8Taka stališča zagovornice so zmotna, saj pri presoji zakonitosti odreditve preizkusa z elektronskim alkotestom ni bistveno, ali so policisti obdolženca zasledovali oziroma ali mu je lahko bilo na kakršenkoli način znano, da bo obravnavan zaradi prekrškov, niti se mu ne očita, da se je poskušal izogniti policijski kontroli oziroma intervenciji. Prav tako je v predmetni zadevi nepomembno koliko časa je poteklo od trenutka, ko je obdolženec ustavil svoje vozilo in iz njega izstopil ter kaj vse je storil po tistem, ko je stopil iz vozila. Odločilna je namreč ugotovitev, da je pred trenutkom odreditve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bil udeleženec v cestnem prometu, o čemer pa so bili policisti seznanjeni na podlagi prijave D. Š., ki je bila povod za odreditev in obravnavanje obdolženca. Glede na vsebino prijave, kot jo je opisal na zaslišanju policist J. P., ko naj bi občan, ki je vozil po avtocesti za obdolžencem, podal prijavo, da krši cestno prometne predpise, da ima v avtu dva otroka in da mu je z roko nakazal pištolo in strel v glavo ter kazal žaljive znake (sredinec), je nedvomno obstajal sum, da je obdolženec storil več prekrškov in celo sum, da je storil kaznivo dejanje. Policisti so ob taki situaciji bili ne le upravičeni temveč tudi dolžni ukrepati na podlagi 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki določa, da so naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, med drugim tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Ker je na podlagi prijave D. Š. obstajal sum, da je obdolženi storil več cestno prometnih prekrškov, policisti pa so ob intervenciji zaznali tudi zadah po alkoholu in druge znake, ki so kazali na obdolženčevo vožnjo pod vplivom alkohola, so ob vedenju, da je obdolženec nedolgo pred odreditvijo preizkusa z elektronskim alkotestom vozil motorno vozilo v cestnem prometu, česar niti sam ni zanikal, nedvomno imeli podlago za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom na podlagi tretjega odstavka 107. člena ZPrCP v zvezi s 13. členom ZPrCP ter 4. členom ZNPPol. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi obdolženec moral v taki situaciji ravnati po odredbi policista in opraviti preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. V kolikor bi sledili stališču zagovornice, da je mogoče preizkus alkoholiziranosti odrediti zgolj vozniku, ki ga je policist neposredno zaznal med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu oziroma zelo kratek čas po ustavitvi in prenehanju vožnje, policisti ne bi smeli obravnavati povzročiteljev prometnih nesreč, ki zapustijo kraj prometne nesreče (kot je izpostavilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi PRp 143/2018), kar bi bilo nedopustno. Dejstvo, da je obdolženec po tem, ko je ustavil vozilo in izstopil iz vozila bil neko časovno obdobje prisoten v gostinskem lokalu, bi lahko bilo pomembno le v primeru, če bi preizkus z elektronskim alkotestom opravil in bi ta pokazal večjo koncentracijo od dovoljene, obdolženec pa bi zatrjeval, da je alkohol užival po zaustavitvi vozila, ne odvezuje pa ga obveznosti opraviti preizkus z elektronskim alkotestom.

9Glede pritožbenih navedb o tem, da obdolženec ni mogel pričakovati, da bo obravnavan s strani policistov, ker ni storil nič spornega, pa je potrebno poudariti, da je voznik motornega vozila v cestnem prometu dolžan vseskozi upoštevati pravila cestnega prometa in da lahko kadarkoli pričakuje kontrolo policistov, ki so jo policisti dolžni in upravičeni izvajati v skladu s 13. členom ZPrCP. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da bi bilo tako stališče sodišča prve stopnje utemeljeno le, v kolikor bi bil nad obdolžencem začet postopek, ko bi bil obdolženec de facto še udeleženec cestnega prometa, hkrati pa bi bil podan utemeljen sum, da je vozil pod vplivom alkohola in bi se s tem preprečilo izogibanje izvajanju policijskih pooblastil. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je v konkretnem primeru točka obravnave obdolženca s strani policije časovno tako odmaknjena od njegove dejanske udeležbe v cestnem prometu, da bi s tem nevarno bil razširjen domet ureditve ZPrCP in da bi v skrajnem primeru lahko arbitrarno presojali status udeleženca cestnega prometa tudi s časovno zelo oddaljene točke ter da ni bil podan utemeljen sum, da bi obdolženec vozil pod vplivom alkohola in so policisti reagirali izključno na podlagi prijave po domnevni grožnji z orožjem, pri tem pa zelo nestrokovno uporabili pretirano silo, prekoračili svoja pooblastila in na podlagi presenečenega obnašanja obdolženca neutemeljeno sumila na alkoholiziranosti le-tega. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ob izvajanju policijske kontrole zakon ne predpisuje obstoja utemeljenega suma vožnje pod vplivom alkohola kot zakonskega znaka za zakonito odreditev preizkusa alkoholiziranosti, saj gre za kontrolo izpolnjevanja pogojev za udeležbo v cestnem prometu, ki jo lahko policisti opravljajo v okviru pooblastil iz 13. člena ZNPPol oziroma ZPrCP.

10V nadaljevanju pritožbe zagovornica problematizira sam postopek varnostnega pregleda in načina obravnavanja obdolženca, ko policistom očita, da so ravnali v nasprotju z načelom sorazmernosti in prepovedjo mučenja ali drugega krutega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ker bi lahko po tem, ko so ugotovili, da obdolženec nima posesti nobenega orožja, obravnavali bolj humano. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, te pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam policijski postopek, za odločanje o izkazanosti objektivnih in subjektivnih znakov prekrška niso odločilnega pomena in so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne ter posledično neutemeljene. Prav tako na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da naj bi D. Š. bil znan poslovni vplivnež, kar je mogoče prosto preveriti na vseh spletnih straneh, da so zato policisti delovali pristransko in nepravično ob vseh prekoračenih pooblastilih. Četudi bi se ta dejstva izkazala za resnična, ne bi v ničemer vplivala na ugotovitve, da je bil obdolžencu zakonito odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in da je obdolženec opravo preizkusa odklonil in da je za tako ravnanje tudi odgovoren, saj mu je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah bil večkrat odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga je odklonil in se pri tem zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

11V okviru preizkusa obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob primernem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj izrečena sankcija manjša ali večja, obdolžencu izreklo glavno sankcijo - globo v najnižjem predpisanem znesku za ta prekršek, v katero mu je pravilno vštelo čas policijskega pridržanja, prav tako pa mu je zakonito izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, kot je predpisana za tovrstni prekršek.

12Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v pritožbeno izpodbijanem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja (prvi odstavek 147. člena ZP-1 v zvezi s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).