13. člen ZNPPol

Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo de

V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja (nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov) je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer ni odločilno, da je bil tožnik zaradi tega oglobljen v postopku o prekršku pred Informacijsko pooblaščenko in da je pred tem uspešno opravljal svoje delo.

Iz tožnikovega javno dostopnega FB profila in objavljenih fotografij jasno izhaja, da opravlja delo policista. Tožnikova objava je povezana z delovnim področjem policije in njenimi pooblastili, saj se nanaša na izrekanje ukrepa prepovedi približevanja. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da objava ni dosegla (relevantne) javnosti. Število sledilcev FB profila ni pokazatelj števila vseh oseb, ki so/bi lahko bili seznanjeni s sporno objavo. Relevantna javnost je širša. To so tudi žrtve družinskega nasilja, na kar opozarja pritožba ob sklicevanju na 13. člen ZNPPol, ki določa, da morajo pri opravljanju policijskih nalog policisti spoštovati in varovati pravico do življenja, človekovo osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek). Še posebej obzirno morajo policisti ravnati z žrtvami in osebami, ki potrebujejo dodatno pozornost, pomoč in skrb, kot so otroci, mladoletniki, starejši, invalidne osebe, nosečnice in žrtve nasilja v družini (drugi odstavek). Objava v obliki spornega dialoga lahko zbuja vtis, da policija družinskega nasilja ne obravnava s potrebno stopnjo skrbnosti, ker dvomi v upravičenost podanih prijav. So

Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.