VSK Sodba PRp 240/2021

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ob reševanju zahteve kršitelja D. G. za sodno varstvo plačilni nalog prekrškovnega organa Postaje prometne policije K. z dne 5. 5. 2020 po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper D. G. zaradi prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, ker obstoji okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku, in sicer je od dneva storitve prekrška do dneva začetka postopka o prekršku minilo več kot 30 dni. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, kot navaja, zaradi kršitve določb postopka o prekršku. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da se potrdi plačilni nalog prekrškovnega organa.

3Kršitelj je dne 8. 6. 2021 vložil vlogo, ki po vsebini pomeni odgovor na pritožbo prekrškovnega organa, ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob reševanju zahteve za sodno varstvo kršitelja D. G. izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo, pri čemer je upoštevalo določbo četrtega odstavka 42. člena ZP-1. Ta določa, da postopka o prekršku zoper varnost cestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil prekršek, ki je bil ugotovljen s tehničnim sredstvom (t.i. laserskim merilnikom hitrosti), storjen 6. 4. 2020, plačilni nalog pa je bil kršitelju poslan 3. 6. 2020, torej po preteku 30 dnevnega roka, zato je podana okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku (10. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je namen določbe četrtega odstavka 42. člena ZP-1 zagotoviti kršitelju možnost učinkovite obrambe, saj je s potekom časa kršitelj lahko omejen pri zagotavljanju razbremenilnih dokazov.

6V obravnavanem času je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid 19). Ta je v šestem odstavku 6. člena določal, da v prekrškovnih zadevah roki ne tečejo. Ne glede na prejšnji stavek roki pred prekrškovnim organom, ki v zadevah iz tretjega odstavka tega člena lahko začne ali nadaljuje postopek o prekršku, tečejo, o čemer mora storilca prekrška obvestiti. V tretjem odstavku 6. člena zakona so opredeljene nujne zadeve, med te zadeve sodijo tudi zadeve, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic. Prav za tako zadevo gre v obravnavanem primeru. Od začetka postopka o prekršku zoper varnost vestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, v 30-dnevnem roku od dneva storitve prekrška, je odvisna možnost učinkovite obrambe. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in je navedeno tudi v komentarju ZP-1¹, je osnovni namen določbe četrtega odstavka 42. člena ZP-1 o 30-dnevnem roku za začetek postopka prav v tem, da se storilcu zagotovi možnost učinkovite obrambe. S potekom časa namreč možnost uspešnega zatrjevanja razbremenilnih razlogov vztrajno bledi.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (168. člen v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

¹ Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 216.